Tatjana Jakšič

29. 9. 2006  |  Mladina 39  |  Družba

Bruseljski zid

Schengensko območje bodo še naprej omejevale vzhodne meje

Bodoča šengenska meja pri Hotizi

Bodoča šengenska meja pri Hotizi
© Luka Novak

Napovedi, da bomo v Evropski uniji še nekaj časa imeli notranje meje, so med prebivalci in politiki v vzhodnem delu skupnosti zbudile precejšnje ogorčenje, saj jih doživljajo kot diskriminacijo vseh, ki jih je od krasnega zahodnega dela celine še do nedavna ločil visok zid. Predsedniki Poljske, Madžarske, Slovaške in Češke so se dogovorili, da se bodo s skupnimi močmi postavili po robu tej odločitvi. Britansko-češki pisec pa "hvali boga, ker je odprtje mej odloženo", saj bi po njegovem Evropa brez meja pomenila resno nevarnost, da bi se več sto tisoč legalnih ali ilegalnih imigrantov z zahoda, kjer jim postaja pretesno, začelo seliti proti vzhodu.

Enega najveličastnejših dogodkov prejšnjega stoletja, padec Berlinskega zidu, so na vzhodu Evrope, kjer so države in njihovi prebivalci štiri desetletja tičali za železno zaveso, doživeli kot konec osame in resnično združitev z zahodnoevropskim prostorom. Takrat se je marsikdo, ki je pripotoval iz Prage, Varšave, Budimpešte ali kake druge prestolnice nekdanjega vzhodnega bloka, brez vsakršnih papirjev sprehodil po Zahodnem Berlinu, o katerem je tako dolgo sanjal. In vsi ti ljudje so pričakovali, da se bodo od tega dne tam lahko sprehajali vsak dan. To seveda ni bilo mogoče niti naslednji dan niti dan pozneje, na takšne neomejene sprehode je bilo treba malo počakati, dokler Evropa ni sprejela njihovih držav v svoje naročje in so postale enakopravne članice združene Evrope pod zastavo EU. Na to so čakali skoraj poldrugo desetletje, in ko so tako rekoč plebiscitarno glasovali za vstop v največjo evropsko družino držav, so verjeli, da so se pričakovanja iz tiste noči evforičnega in zmagoslavnega rušenja mogočnega zidu uresničila. Pričakovanja, da se bodo takoj naslednji dan z osebnimi izkaznicami državljanov Evrope lahko sprehajali po berlinskem Kurfuerstendammu ali pariških Elizejskih poljanah, da bodo takoj naslednji dan lahko potrkali na vrata Siemensa, Renaulta ali Fiata ali katerega koli drugega zdaj že "skupnega" gospodarskega giganta ter kot v domači Škodi poprosili za delo in ga seveda dobili.

Ob svetem nikoli

Za delo so jim takoj povedali, da ne bo "ravno tako hitro", da bodo morali nanj počakati zanemarljivih pet, šest ali sedem let, kolikor bo trajala priprava zahodnoevropskega trga delovne sile na invazijo, ki so jo pričakovali z vzhoda. Ti strahovi in utemeljitve so se v zadnjih dveh letih izkazali za neupravičene, saj države, ki se niso odločile za prehodno obdobje, niso doživele nikakršne invazije in niso postale žrtve zaslužka željnih siromašnih sodržavljanov z vzhoda. Novopečeni Evropejci so pogoltnili prvo grenko tableto in postalo jim je jasno, da bodo v tej dolgo zaželeni skupnosti enakopravnih nekateri enakopravnejši od drugih. Kar pa zadeva sprehode po sijajnih bulvarjih zahodnih prestolnic brez potnih listov in poprejšnjega preverjanja na mejah, kakršne si že precej časa lahko privoščijo državljani schengenskega območja, torej starih, enakopravnejših članic EU, so jim obljubili, da jih bodo vsekakor deležni prej, tako rekoč jutri, takoj ko bodo zdaj veliko večji skupni prostor obdali z elektronskim zidom, prek katerega bi tja lahko prišli zlonamerneži, predvsem teroristi. Ko so zahtevali, da jim povedo, kdaj naj pričakujejo ta tako rekoč jutri, so, kakor je lepo in prav, dobili natančen odgovor: "To se bo zgodilo 26. oktobra 2007!"

Toda glej ga zlomka, te dni se je ta tako rekoč jutri spremenil v tako rekoč pojutrišnjem, kajti iz tehničnih razlogov je treba datum prestaviti za najmanj leto dni, morda celo za več, kar bi pomenilo, da se bo morda tako rekoč pojutrišnjem spremenil v tako rekoč popojutrišnjem ali kot se tudi reče ob svetem nikoli.

Združeni vzhodnjaki

Odločitev bruseljske administracije, da iz tehničnih razlogov odloži odpravo notranjih meja EU oziroma širitev t. i. schengenskega območja na vseh 25 članic, ki je bila napovedana za začetek prihodnjega leta, je povzročila ogorčene odzive državljanov in politikov v vzhodnem delu skupnosti. Prepričani so, da so si najvplivnejše zahodne države razloge za odlog izmislile in da s tem diskriminirajo državljane novih članic ter izigravajo svobodomiselna načela, na katerih skupnost temelji. Tako so prejšnji konec tedna predsedniki Poljske Lech Kaczynski, Češke Vaclav Klaus, Madžarske Laszlo Solyom in Slovaške Ivan Gašparovič na srečanju v sklopu t. i. višegrajske četverice v češkem mestecu Lany, letni rezidenci čeških predsednikov, katere prvi prebivalec je bil Tomaš Masaryk, sklenili, da se bodo odločitvi o odlogu z vsemi silami uprli in ne bodo sprejeli utemeljitve o tehničnih težavah, ki jih bruseljski izvedenci navajajo kot razlog za zamudo. Evropska komisija namreč poudarja, da strokovnjaki do dogovorjenega datuma ne morejo končati in zagnati informativnega sistema SIS II z biometričnimi podatki predvsem o osebah, katerih vstop na območje EU in gibanje po njem bi pomenila varnostno tveganje najvišje stopnje. Na vzhodu pa poudarjajo, da se je prav zahodni del EU izkazal za leglo možnih izvajalcev terorističnih dejavnosti in da bi se odprtja meja pravzaprav morali bati oni in ne zahodnjaki. Nova premiera Slovaške in Češke Robert Fico in Mirek Topolanek sta ohranjanje notranjih meja EU, in to na črti, ki še naprej deli evropski zahod od unijskega vzhoda, označila za namerno povzročanje nevšečnosti državljanom vzhodnega dela skupnega evropskega prostora.

"Za odlog odprave notranjih mej v EU ne vidimo nikakršnega razloga. Takšna odločitev je za nas nesprejemljiva. Ali smo enakopravni člani EU ali nismo!? Nočemo, da imajo naši državljani nevšečnosti na mejah," pravi novi slovaški premier, socialdemokrat Robert Fico.

Novi češki premier Mirek Topolanek dodaja: "Združili bomo politične sile Poljske, Madžarske, Slovaške in naše države v uporu proti odlaganju končnega dejanja popolne integracije. Tudi naši državljani imajo pravico svobodno potovati brez meja in potnih listov."

Državljani, ki so na referendumih glasovali za vstop v EU, v časopisju in na javnih zborovanjih poudarjajo, da se zaradi vztrajnega ohranjanja mej med vzhodom in zahodom čutijo prevarane, diskriminirane in degradirane. Pri marsikom se ob tem zbudijo neprijetni spomini na osovraženi Berlinski zid, ki jih je več desetletij ločeval od svobodomiselnega zahoda, o katerem so sanjali in s katerim se zaradi odločitve bruseljskih uradnikov niti sedemnajst let po padcu zidu ne morejo dokončno združiti. Številnim se zdi, da je bruseljski plot, kot slabšalno imenujejo do danes ohranjeno mejno črto, nekakšna nezaželena odslikava Berlinskega zidu, in menijo, da so težave z odstranitvijo vendarle politične in ne tehnične narave, čeprav v centrali EU trdijo drugače. Dvom o tem, da gre za tehniko in ne za politiko (predvsem njihove največje sosede Nemčije), je slikovito izrazil novi češki minister za zunanje zadeve Alexander Vondra z besedami, da ne more razumeti, kako v obdobju, ko v vesolje pošiljamo rakete in ljudje pristajajo na Luni, ni mogoče v dogovorjenem času vzpostaviti dokaj preprostega računalniškega sistema. Tako se upravičeno zdi, da je Schengen dlje od Lune.

A nekateri so tudi drugačnega mnenja. "To je zelo dobro, to je odlično, hvala EU, ker nas še vedno ni sprejela v schengenske okvire," je v nasprotju z veliko večino Poljakov, Čehov, Slovakov in Madžarov prepričan ugledni češko-britanski književnik Benjamin Kuras. V češkem časopisju je nekoliko ksenofobično zapisal: "Hvala bogu, da nismo v Schengenu, saj tako še vedno lahko sami odločamo, koga bomo spustili v hišo in koga ne. Če se kdo do nas vede neprimerno, ga lahko izženemo." Benjamin Kuras je v podkrepitev svoje trditve navedel, da v državah zahodne Evrope živi več kot 20 milijonov prišlekov iz držav s popolnoma drugačno kulturno tradicijo, ki ne kažejo niti najmanjše želje, da bi se prilagodili okolju, v katerega so prišli. Takih je v številnih zahodnoevropskih mestih več kot četrtina vsega prebivalstva, odstotek pa se zaradi reproduktivne vitalnosti prišlekov iz leta v leto povečuje. Po njegovem bodo ti in takšni s širitvijo schengenskih okvirov dobili še več možnosti za prodor. Ne le v Parizu, Lionu, Frankfurtu ali Berlinu, lahko se bodo pojavili in nemoteno bivali tudi na primer v Brnu, Pragi, Bratislavi, Varšavi, Vroclavu, Rigi, Ljubljani, Budimpešti ... povsod, kjer se ne zavedajo te nevarnosti in te dni negodujejo zaradi odloga širitve schengenskih meja. "Danes še lahko odločamo, koga bomo spustili v hišo in koga ne. Če se kdo do nas vede neprimerno, mu lahko odrečemo gostoljubje. Ni nam ga treba vzdrževati," pravi Kuras. Nato dodaja: "Za zdaj v našo državo ne morejo državljani z začasnim ali stalnim bivališčem v EU, prav tako ilegalci, ki so prišli v ta del Evrope in tam bivajo na črno ali pa so jim zavrnili prošnje za azil, vendar držav, kjer so zaprosili za azil, niso zapustili, ampak se je tam za njimi izgubila vsaka sled." Opozarja še: "Če bi se naše meje odprle, se ne bi mogli ubraniti pred invazijo več sto tisoč imigrantov iz prenaseljenih evropskih mest. Marsikateri prišlek bi občutil fanatično sovraštvo do vsega, kar nam je ljubo, marsikateri med njimi pa bi bil tudi izurjen terorist." Poleg strahu pred takšnim razvojem dogodkov Kuras izraža tudi hvaležnost organom EU, ki so se odločili preložiti vključitev novih članic v svoje območje brez meja: "Če nam bodo vključitev nekega dne vendarle ponudili, bi jo morali s hvaležnostjo zavrniti in odložiti vsaj do takrat, ko se bo EU končno morala odločiti, ali si želi demokracije ali kalifata."