Antigravitacija

Šestdesetmetrsko areno, 3360 ton peska, pet odskočnih in eno 4,5 metra visoko doskočno rampo, na oko za skupaj 500 konjskih moči in nekaj spodobnega vremena potrebujete, če želite v osrednji španski areni namesto bikoborbe organizirati najslovitejši evropski dogodek v FMX-u. In seveda deset poklicnih rajderjev, ki v razprodani areni triindvajsettisočglavo množico v dveh urah pripeljejo do evforije. Madridska Plaza de Toros de Las Ventas velja za osrednjo izmed približno 400 bikoborskih aren v Španiji. Od leta 1931 prinaša nesmrtno slavo bikoborcem in privlači množice željnih ogleda bikoborb. Zaradi tega stoji. A ko gre za Red Bull X-Fighters, dogodek, ki je svetovna smetana v motokrosu prostega sloga, Španci pogledajo skozi prste. Namesto bikov v areno skozi torilos, prehode, po katerih sicer prihajajo biki, spustijo deset tekmovalcev na kroskah. Zgolj zmagovalcem je dovoljeno, da zapustijo areno skozi Puerta Grande, ki sicer slišijo tudi na ime Vrata Madrida.

Ekstremna disciplina izhaja iz klasičnega motokrosa. Proge za kros pogosto vključujejo serijo ovir, nekakšnih odskočnih ramp, kjer tekmovalci s skoki pridobivajo desetinke sekunde. Daljši in natančnejši ko je skok, optimalnejša je vožnja. In višji ko je skok, bolj navdušeno je občinstvo. Z vsesplošnim odobravanjem gledalcev so bili skokom na dirkah sčasoma izključno za zabavo dodani preprostejši triki, dokler nista višina in naklon ovir na progi postala premajhna ali neustrezna. Celotno dogajanje se je zato preselilo na primernejše terene in nova disciplina je povzela ime Freestyle Motocross ali krajše FMX. Prvotni poligoni za FMX so bili narejeni v naravnem okolju, za kar je zadostovala peščena sipina, manjši hrib, nasip ali kaj podobnega, skratka vse, kar je imelo primeren naklon in solidno podlago za mehak pristanek. Atraktivnost skoka se je sprva merila z dolžino in višino, dogajanje pa je bilo navadno zaradi pomanjkanja gledalcev ujeto na filmski trak. Šele po tem, ko očitno dlje in višje ni imelo smisla skakati, se je začel intenzivnejši razvoj trikov, danes pa ti vključujejo nemogoče kombinacije za zabavo gledalcev in rajderjev samih. Sčasoma so naravno okolje zamenjali poligoni in tribune, kjer se je FMX končno približal občinstvu. Takšni dogodki danes privlačijo po več deset tisoč akcije željnih gledalcev na tedne vnaprej razprodane tribune. Višina ni več ključen dejavnik. Niti dolžina. Štejeta tehnična zahtevnost trika in izvedba. Pa tudi aplavz občinstva.

FMX je true bit doživel v ZDA, kot sicer velja za večino ekstremnih ali nekoliko drugačnih športov. Tako rekoč vsi FMX-rajderji začnejo z motokrosom, nekateri že pri sedmih ali osmih letih, in zdi se, da doživljajo FMX bolj kot poligon za zabavo. "Rad skačem. Je bolj zabavno in naravno zame. Ljudje v motokrosu so preresni," pravi 27-letni Japonec Eiga Sata. Kljub neposrednemu izvoru iz motokrosa črpa FMX zamisli pri sorodnih disciplinah na kolesih. Ravno zato ga pogosteje kot v povezavi s klasičnim krosom najdemo na seznamu skejterskih, borderskih ali srferskih dogodkov in velja trenutno za najbolj priljubljen ekstremni šport.

Nabor trikov je za laika nekako težko doumljiv, saj tako na daleč polovica imen nima popolnoma nobenega smisla. Kljub temu so cliffhanger, dead body, kiss of death, nothing, rock solid, rodeo air, tzunami, holy man, can-can ... za človeka z domišljijo dovolj zgovorni. Če ne gre za dovolj opisno figuro, si ime preprosto sposodijo pri rajderju, ki je trik prvi uspešno izpeljal pred občinstvom. Vsak si prizadeva v izvajanje vključiti svoj slog, saj ta poleg tehnične dovršenosti najbolj zanima sodnike in sčasoma preide v signature trik.

"Občinstvo v Evropi je bistveno manj zahtevno. Za X-Games je koncentracija ključna. Triki so višji in zahtevnejši, sicer ni odziva gledalcev. To upoštevajo tudi sodniki," je razložil 22-letni Travis Pastrana, ki se ga je prijel vzdevek wunderkind. Verjetno je tudi to razlog, da na celini "ne boste videli dvojne salte", je bil prepričan Pastrana. In je res nismo.

Dogodek, kot je X-Fighters, poteka dva dni. Prvi dan, popolnoma zaprt za občinstvo, je namenjen pripravam. Sproščeno ozračje, peščica novinarjev, serviserji in medicinska podpora. In rajderji, ki ne ostanejo skriti sodniškim očem. Med treningom v zaledju dejansko potekajo kvalifikacije. Ocena igra ključno vlogo pri razvrstitvi dvojic, ki se na dan dogodka med seboj pomerijo v prvem krogu. Pravil za ocenjevanje v disciplini FMX ni, čeravno veljajo nekakšne uveljavljene norme, ki se jih sodniki na dogodkih večinoma držijo. Na splošno odloča o aktualnosti izvedenih trikov po pet sodnikov z ocenami od 1 do 20. Skupni seštevek največ sto točk tako rekoč nikoli ni dosežen. Na nekaterih dogodkih ima tekmovalec na voljo dve vožnji in šteje boljši rezultat. Tudi na tekmovanju X-Fighters imajo tekmovalci dve možnosti, vendar najprej tekmujejo na izpadanje. Boljši zmaga in se uvrsti v naslednji krog, kjer poteka klasično točkovanje.

Domišljija je ostala edina omejitev za fante, ki so v šoli razlago Newtonovih zakonov očitno preslišali in se z gravitacijo še niso popolnoma seznanili. Kar se je zdelo še pred časom nemogoče, je danes nekako železni repertoar poklicnega rajderja. Za salto na motorju (backflip) so dolgo zatrjevali, da je ni mogoče izvesti. Carey Hart je na dogodku X-Games leta 2000 razblinil sleherni dvom in danes so variacije backflipa obvezne na seznamu trikov, ki ga sestavi tekmovalec sam.

Zbranost igra ključno vlogo. Telesna pripravljenost tekmovalcev očitno nima kakšnega posebnega pomena. "Kadim in pijem pivo. Pravzaprav imam rad alkohol," je Eigo Sato med treningom razkril svoj pogled na šport. Da seznam trikov med tekmo ne bi ušel iz glave, pomaga plonklistek na krmilu ali kar z alkoholcem zapisan na sprednjem blatniku. Možnosti za spremembe v dve minuti in pol dolgi vožnji ni. Razen če gre kaj narobe. In tudi gre.

Robbie Madisson, avstralski favorit, sicer znan po najdaljših skokih (75 metrov v dolžino), jo je skupil kot prvi tekmovalec. Prekratek doskok pri salti nazaj se je končal s trdim pristankom na glavi. Žilavost fantov je dokazal s slovesom na lastnih nogah v spremstvu medicinskega osebja. Bistveno višjo ceno je plačal Američan 40-letni Američan (Mad-)Mike Jones, ki se je že med treningom nazaj v zaodrje pripeljal s polomljeno nogo, in to medicinskemu osebju naravnost v naročje. Padci so v FMX-u nekaj vsakdanjega in okrevanje razmeroma hitro. Zvin ali natrgana mišica je nekaj, kar se zdi, da večine tekmovalcev niti najmanj ne vrže iz tira. Travis Pastrana je tako kot večina drugih poškodbe "že zdavnaj nehal šteti". Vrnitev je očitno vedno zagotovljena. Med hujšimi poškodbami je recimo "zlomljen vrat, po čemer sem okreval tri mesece, preden sem se spravil nazaj na motor," je razložil Japonec.

In motorji? "Motorji so trpežnejši od ljudi. Veliko je zlomljene opreme, kot so ročke, pedala in podobno, ampak na splošno poškodbe motorjev ne igrajo posebne vloge. Na leto uničim pet do šest motorjev, treniram pa vsak dan. Podobno kot pri motokrosu je treba zamenjati okvir ali vilice. Povprečno za vsako tretjo tekmo dobim nov motor," je cena, ki se je zdela Pastrani realna. Drugačnega mnenja je bil Mathieu Rebeaud, 24-letni Švicar, ki zdaj živi in trenira v Kaliforniji: "Poškodujem sebe, motor ostane cel. Imam enega za tekmo in dva za trening. To je to."

Konstrukcija se za FMX ne razlikuje od konstrukcije motorjev, ki jih kupimo v trgovini, pri čemer prevladujejo japonske znamke. Navadna 250-kubična dvotaktna kroska povsem zadostuje in zagotavlja najboljši kompromis med zmogljivostjo in ravnanjem v zraku. "Modeli motorjev se vsako leto izboljšujejo, vendar koncept ostaja enak. Motor, ki ga bom vozil na tekmi, je popolnoma nov iz trgovinske zaloge. Nadomestne, posebej za večje obremenitve prirejene sprednje vilice so prispele šele po tem, ko sem že začel trenirati," je Pastrana razkazal svoj stroj. Manjše modifikacije so potrebne zgolj za izvajanje trikov. Sem spadajo skrajšani blatniki, večja krmila, dodatne ročke za oprijem in obvezno preluknjani stranski pokrovi pod sedežem za preprijemanje motorja med skokom.

Največ dela je z novimi triki. "Med učenjem novih trikov se moraš sprijazniti s tem, da boš padel vsaj trikrat ali štirikrat. Ko ga enkrat naštudiraš, gre lažje," je razložil Pastrana. Učenju so namenjeni posebni bazeni, napolnjeni s koščki pene, ki blažijo udarce pri padcih. Ko trik tam dozori, se je treba premakniti na pravi teren. In šov se lahko začne.

Motorke

Ko se znajde na jeziku beseda FMX, pomislimo na šov. Skoki so pač atrakcija. Če so visoki in dolgi, so še večja atrakcija. Če so nevarni, nam zastane dih. Če vključujejo trike, poženejo adrenalin po žilah in popeljejo večdesettisočglavo množico v brezglavo ekstazo. V duhu šova je predstavo spremljala bogata zvočna in svetlobna podlaga, skupaj s tradicionalno pihalno zasedbo, ki je popolnoma preglasila v uvodnem delu napovedane tekmovalce. Ogrevanju, ki je spominjalo na tradicionalni Encierro s preganjanjem zmedenih bikov in bežanjem pred njimi po ulicah Pamplone, le da so bike v areni zamenjali motorji, je sledila predstavitev prve dvojice. Vsak tekmovalec ima nalogo, da že uvodoma z vožnjo po prizorišču ogreje in spodbudi občinstvo k bučnemu navijanju. Nato je vse potihnilo in luči so ugasnile. Napetost je naraščala in reflektorji so osvetlili doskočno rampo sredi arene. Zvočniki so s hrupno spremljavo preglasili prvega tekmovalca, ki se je z vsem plinom zagnal skozi torilos na odskočno rampo. Robbie Maddison je izvedel superman whip in občinstvu je zastal dih. Za delček sekunde. Nato je znorelo.

Da ne bi bili prikrajšani za zvok razgretih motorjev, so se najbolj vneti feni opremili z ustreznimi zvočnimi pripomočki. Namesto glasno vrtečih se ragelj, kakršne opazimo pri alpskih disciplinah, je primernejše sredstvo motorka. Razgreto občinstvo se je z zvokom motork artikulirano sporazumevalo že pred dogodkom, ob prvem skoku in nato med tekom španskega favorita Danija Torresa pa se je lastnikom motork dobesedno utrgalo.

Zanimivo je, da pri vseh mogočih zvočnih in svetlobnih vložkih takšni elementi niso niti najmanj zmotili tekmovalcev. V glavah tekmovalcev je vladala visoka napetost. Vsak nastopajoči je imel pred nastopom dovolj časa, da je z vožnjami po areni in mahanjem spodbujal gledalce k izražanju podpore.

Dvojna salta ostaja še naprej v Pastranovi domeni. Prvi poskus je izvedel pred peščico gledalcev na za to posebej prilagojenem terenu z razmeroma varnim pristankom, kjer jo je odnesel le s poškodovano nogo. Izvajanje na tekmi naj bi bilo bistveno nevarnejše, zato je ne bomo imeli priložnost pogosto videvati. "Veliko je izzivov, s katerimi bi se rad spoprijel. Vsaj dva konkretna. Prvi je salta, ki bi jo izvedel s telesom, ko spustim motor, da prosto leti po zraku. Drugi je bikeflip, kjer je med skokom treba skočiti z motorja in ga zavrteti v salto." Za konec je Rebeaud še pripomnil, da je "dvojna salta nor trik. Videli smo ga samo enkrat in tega še dolgo nihče ne bo počel. Ni prihodnosti. Mogoče za mlajšo generacijo, ki prihaja za nami, čez kakšnih deset let." Upajmo, da se moti.