Blago nasmehljani

Nekega soparnega poletnega dne v letu 1870, ko je v Italiji potekal prvi vatikanski koncil, so se škofje, ki so se ga udeležili, med sabo pošteno zravsali. Najbrž ni bila kriva samo vročina, ki je udarila v glavo marsikateremu od teh sedemsto škofov, dokončno pa se je očitno sfrkljalo papežu Piju Devetemu - toliko časa je skupaj s svojimi podrepniki vreščal, da je po milosti božji nezmotljiv, da so dogmo o papeški nezmotljivosti z minimalno večino tudi izglasovali. In odtlej velja, da ga lahko vsak, kdor je papež, serje po svoji mili sveti volji - zmeraj ima prav in amen.

Ratzinger seveda še zdaleč ni prvi papež v zgodovini, ki se obnaša, kot da sta s Kristusom skupaj krave pasla. In kdo bi vedel, če navsezadnje niti sam ne verjame, da mu je kar Sveti duh navdihnil vsako neslanost, ki jo izreče v svojih pocukranih govorih; mogoče se ima celo sam v resnici za blagega, dobrohotnega starčka, ki je bil poslan na ta grešni svet, da bi človeštvu trosil bisere svoje dobrote, milosti in modrosti. Kar naprej ima v ustih besedo ljubezen, ki naj druži vse ljudi, češ da smo itak vsi bratje in v nekem smislu tudi sestre, če se tako vzame.

In brez dvoma tudi silno ljubi otroke, sicer ne bi bil tako na vso moč zaskrbljen za vsako neskončno dragoceno izvorno celico. Ni sicer jasno, kako je z njegovo ljubeznijo do neštetih afriških dojenčkov, ki se rojevajo okuženi z aidsom in v mukah hirajo tako rekoč pred njegovimi očmi. Navsezadnje si pa starši teh otrok mogoče zaslužijo njegovo pohvalo, saj že s svojo boleznijo dokazujejo, da so se izognili še hujšemu zlu, namreč da bi bili uporabili kondom in s tem pogubili svojo dušo.

Ker je seveda vseveden, povrh vsega pa še dolgoletni poglavar Svete inkvizicije, nekajkrat preimenovane tako in drugače, tudi zanesljivo ve, da je vsaka druga vera razen tiste, ki jo razglaša on, manjvredna. Zato si pač ni mogel kaj, da ne bi surovo uporabil tistega citata po načelu "sova sinici glavana pravi". Ravno pravi se je oglasil, predstavnik ravno tiste institucije, ki si je utrdila moč in oblast z najbolj grozovitim nasiljem v zgodovini, ki pa se v katoliških cerkvenih krogih omenja čim manjkrat ali pa sploh ne, kvečjemu se ga takole mimogrede označi za spodrsljaje.

Ampak vrag ne počiva. Islamski svet je podivjal. In "skromni delavec v božjem vinogradu", kot sam sebe imenuje, ni svoje surovosti pripravljen obžalovati niti kot netaktnost. Namesto tega obžaluje raje reakcije na svoje izzivanje in zatrjuje, da ni imel namena nikogar prizadeti ali užaliti, temveč "spodbuditi pripadnike islama k dialogu!". In spet je ves drobčkan in prijazen, ven in ven ponavlja, kako na vse pretege spoštuje islam. Če le ni to spoštovanje v zadnjem času tako izrazito zaradi razjarjenega hrumenja množic, ki kričijo, da je papeža treba obesiti.

Muftiji pa eni tako, drugi drugače. Oboji se zavedajo, da se z Vatikanom ni pametno na smrt skregati, kajti nevarno blizu je čas, ko se bodo morali z roko v roki s papežem spoprijeti s skupnim sovražnikom: z brezverstvom in osvoboditvijo žensk.

Zaenkrat torej kaže, da se je Nezmotljivi tokrat še nekako izmazal. Bolj kot kadarkoli prej goji imidž ljubeznivega, nasmejanega starčka, ki "poziva" k miru, moli zanj, "obsoja" nasilje - seveda ne Bushevega! - in ki je v svoji sveti nedolžnosti mogoče majčkeno nerodno, ampak s plemenitim namenom uporabil tisti citat, ki ga je bil skrbno izbrskal iz naftalina za to priložnost - kakšna škoda, res, da so ga tako narobe razumeli; razen tega, veste, je šlo pa za povsem akademsko predavanje, veste, ki je bilo namenjeno vrhunskim intelektualcem, veste?

Pred davnimi leti, ko sem se nekaj časa dušila v zakulisju nekega gledališča, je bila tam neka gospa. Mila, draga, dobrohotna gospa. Pa je prišla ta gospa k Jožetu in mu sočutno rekla:

Jože, nič se ne sekiraj, saj veš, kakšni so ljudje, povem ti pa, da jaz nikdar ne bom verjela, kar govorijo o tebi, in Peter gotovo ni tako hudo mislil.

Peter, je vzkliknil Jože, kaj pa govori?

Ah nič, saj ni važno, škoda, da sem sploh kaj rekla, najbolje bo, da na vse skupaj pozabiš! Potem je sedela ob kavi s Petrom:

Oh, kako sem žalostna, je vzdihnila, le kaj imajo umazani jeziki proti tebi? Nič se ne sekiraj, to je sama zavist!

Kakšni jeziki? je bil začuden Peter. Verjemi, je rekla gospa, da Jože ni nič kriv, nekdo ga je moral naščuvati proti tebi.

Tako? Kdo pa? In kaj sploh ...

Oh, bolje, da sem tiho, je potrto rekla gospa, drugače bo Jana še mislila, da imam kaj proti njej, pa saj veš, kako jo imam rada, pa ne bi rada ... Mogoče je imela Vanda slab dan, pa ji je ušlo z jezika, da ...

Ampak o čem govoriš? se je razjezil Peter. Ona pa:

Ne bom pošte prenašala, ne zameri, ampak da ne boš zdaj Pavleta krivil ...

In tako naprej in tako naprej. V nekaj mesecih je bil ves teater na smrt skregan med sabo - le blagohotna gospa je kot dobrotni angel hodila od enega do drugega, tolažila, mirila, gladila in pozivala k miru ...

Pozivala k miru.