Živeti v zanikanju

Bušiji so mesec pred kongresnimi volitvami naleteli na mino, in to tam, kjer mislijo, da so najmočnejši - v srcu družinskih vrednot. Republikanskega kongresnika Marka Foleyja so zasačili pri pošiljanju obscenih, pedofilskih e-mailov, s katerimi je pecal in nadlegoval kongresne paže, še pamže. V kongresu imajo namreč stalno na praksi okrog 100 najstnikov ("pages"), ki so zadolženi za bolj ali manj kurirske opravke, saj veste, za prenašanje papirjev, za tekanje od pisarne do pisarne, za skakanje iz štuka v štuk. Sluge pač. Običajno štejejo 16, 17 pomladi. In ker Foleyju niso šli iz glave, so šli njegovi e-maili takole: "Si že kaj drkal ta teden?" Pa: "Čisto trdega imam." Pa: "Trd je kot skala." In: "A res drkaš tako, da ležiš na trebuhu?" Oh: "In kam ga potem otreseš?" Foley: "Kaj imaš oblečeno?" Deček: "Mikico in kratke hlače." Foley: "Rad bi ti jih potegnil dol." Jasno, tudi svoje "enooke kače" ni pozabil omeniti. To ni bil škandal - to je bila eksplozija. Toda tipično: probushevski medijski jurišniki so reč takoj relativizirali. Nekateri so trdili, da so krivi otroci, ki da so Foleyja "izzivali" (šur, žrtve so krive), Rush Limbaugh, razvpiti radijski mračnjak, je rekel, da so bile to "le besede, kot pri papežu" (hja, in kot pri Osami bin Ladnu), tretji pa so ta eksces primerjali z demokratskimi "spolnimi ekscesi", recimo z Billom Clintonom in Monico Lewinsky. Primerjali so reči, ki so neprimerljive. Za začetek, odnos med Clintonom in Monico Lewinsky je bil konsenzualen. In seveda - Monica Lewinsky je bila polnoletna. Razlika je orjaška: ko fuka liberalec, fuka konsenzualno - ko hoče fukati konzervativec, hoče fukati otroke. In spisek republikanskih veljakov, ki sedijo zaradi spolnega nadlegovanja otrok, je srhljivo neskončen. Zato tudi lažje razumete, zakaj so republikanci v preiskavo spolnega razmerja med Billom in Monico zmetali vse tiste milijone dolarjev: saj veste, izvedeti so hoteli "detajle".

Mark Foley je že odstopil. V solzah. In disgrace. Tako kot Richard Nixon leta 1974. Okej, Nixon je bil predsednik, Foley pa le kongresnik, toda oba sta zlorabila oblast - svojo moč. Da je Foley s Floride, da je torej floridski republikanec, tu ni ravno na odmet. Pomeni, da je pravi Bushev republikanec - in to v vseh smislih: republikanec Jeba Busha, republikanec Georgea Busha, republikanec "floridskega puča", ki je Busha pripeljal v Belo hišo. Foley je pravi republikanec, simbol republikanske stranke. Še več - resnica republikanske stranke. Pazite: Foleyja so potem poslali v rehabilitacijski center - "zaradi alkoholizma in emocionalnih problemov". Iz taktičnih razlogov, se razume. Stara finta. Toda republikanci so hitro poudarili: Mark Foley ni predofil! Tega, kar je počel, ni počel zato, ker je pedofil, ampak zato, ker je alkoholik in ker ima emocionalne probleme! Šur. Problem je le v tem, da je treba to republikansko "dedukcijo" malce dopolniti: to, kar je počel, je počel prav zato, ker je republikanec. Ali bolje rečeno: to, kar je počel, je počel zato, ker je to lahko počel. Ker je bil prepričan, da lahko počne, kar hoče. Ker je bil prepričan, da mu nihče nič ne more. Ker je imel občutek vsemogočnosti - saj veste, tiste republikanske, bushevske vsemogočnosti. Foley je bil perverzna mutacija republikanske, bushevske "arogance oblasti", republikanskega, bushevskega občutka, da je nad zakonom. Foley je bil mali Bush - el republicano, ki je v sebi odkril Nixona. In dobro veste, kaj je rad rekel Nixon: Če to počne predsednik, potem to ni ilegalno! Nixon sicer ni pecal mladoletnih, toda zlorabljal je oblast - prisluškoval, prikrival, oviral preiskave. In to se mu ni zdelo problematično, kaj šele kaznivo. Prav narobe, prepričan je bil, da je nad zakonom. Bush nam že ves čas dopoveduje natanko to: Če to počne predsednik, potem to ni ilegalno! Če oblast zlorablja predsednik, potem je to okej. In Foley je razmišljal kot Bush: Če pedofilska sporočila pošilja republikanec, potem to ni ilegalno!

Če hočete videti v njegovo glavo, je dovolj, da pomislite na tole: pošiljal je e-maile in hitra sporočila. Naj še enkrat poudarim: pošiljal je e-maile in hitra sporočila! Noro, ne. Saj je vedel, da so e-maili in hitra sporočila izsledljivi? Saj je vedel, da bodo njegovi e-maili in njegove hitra sporočila slej ko prej prišli v javnost? Saj je vedel, da e-maili in hitra sporočila niso skrivnost? Ali bolje rečeno - ne ostanejo skrivnost. E-mailom je v naturi, da gredo naprej. Daleč naprej. Točno, Foley je vse to vedel. Toda to, kar je počel, je počel vsemu temu navkljub. To, kar je počel, je počel zato, ker je imel republikanski, bushevski občutek moči, premoči, vsemogočnosti: Nič se mi ne more zgoditi! Nič mi ne morejo! To pove vse o njegovi glavi - to pove vse o formatu njegovega mindseta. V sebi je videl Busha: hej, če me bodo dobili brez gat, bomo pač razglasili rdeči alarm - teroristi prihajajo! Toda Foley ni le eksces, le deviantni posameznik, le osamljeni strelec. Ne, Foley je del republikanskega, bushevskega vzorca. V svojem početju namreč ni bil osamljen, ali natančneje -

za to, kar je počel, je imel kritje. Republikansko kritje. Kongresni republikanci so vedeli, kaj se dogaja. Vedeli so, kaj počne. Tudi republikansko kongresno vodstvo je vedelo, kaj počne. Na to so bili opozorjeni že davno, prvič menda že leta 2003. J. Dennis Hastert, predsednik predstavniškega doma, je to vedel že mesece. Niso ga ustavili. Niti ga niso umaknili. Pustili so ga, da je počel, kar je hotel. Da je spolno nadlegoval otroke. Da je zlorabljal oblast - in otroke. A po drugi strani, le zakaj bi delali cirkus - v Foleyju so videli svojo metaforo. Metaforo republikanske dereguliranosti: tudi sami so počeli, kar so hoteli. Leta 2003 so napadli Irak. Kdo nam pa kaj more?

In lepo prosim, kaj drugega pa je bil napad na Irak, če ne prav zloraba otrok? Napad na Irak je bil po eni strani zloraba iraških otrok, ki so obležali v krvi, kaosu, grozi ali pa smrtnem strahu, po drugi strani pa je bil zloraba ameriških otrok, ameriških vojakov, za katere pravijo, da so itak "še otroci". Bush jih je poslal v smrt - in to z lažnimi, izmišljenimi, fabriciranimi izgovori. Napad na Irak je bil zloraba oblasti - zloraba oblasti je bila zloraba otrok. Bušiji so bili pač v svojem pijanskem zanosu. Bili so pijani od oblasti. Kot Foley. Alkoholik, ki je Bushevi zlorabi oblasti in otrok dodal seksualno dimenzijo. Toda od bušizacije Iraka do irakizacije Amerike je vedno le korak: v enem tednu je prišlo do morilskega streljanja na treh ameriških šolah. V enem tednu trije pokoli nad ameriškimi otroki! Najbolj odmeven - in tudi najbolj simptomatičen - je bil pokol v mestecu Bart Township (Pensilvanija): 32-letni moški je vdrl v amiško šolo in pobil pet deklic. Vse so bile Amišinje, potemtakem pripadnice verske skupnosti, ki živi zelo zaprto, predmoderno. Živijo po svojih običajih, oblačijo se tradicionalno, mislijo agrarno, za "ameriški način življenja" se ne menijo. Kaj nam to pove? Tip je v njih očitno videl sovražnike - muslimane, "islamiste", tujo kulturo. Storil je to, kar ameriški vojaki počnejo v Iraku. Ni čudno, da jih je pobil "po vojaško" - s streli v glavo. "Execution style in the head," kot je rekel policijski komisar. Tip, ki je bil tudi oborožen "po vojaško" (puška, dvocevka, pištola, polavtomat, noži, 600 nabojev ipd.), je bil eksekutor - eksekucijski vod. Deklic ni le pobil, ampak jih je kaznoval. To, da se je orientiral le na deklice, daje njegovemu pokolu seksualno dimenzijo - tako kot je dal Mark Foley seksualno dimenzijo Bushevi zlorabi oblasti in otrok, bushevski pijanosti.

Absolutna oblast absolutno kvari

A po drugi strani: je Mark Foley res alkoholik? Njegovi prijatelji, znanci in sorodniki so rekli, da tega niso opazili. Daleč od tega. Tudi kongresniki pravijo, da tega niso opazili. Daleč od tega. Kdo pravi, da je alkoholik? Njegov odvetnik: "Mark je alkoholik, toda pil je skrivaj." Aha. Skrivaj? Nič, njegov alkoholizem so si očitno izmislili - v taktične namene. Da se skuša Foley zdaj skriti za alkoholizem, ne preseneča. Hej, tudi Bush je bil alkoholik, pa ga poglejte zdaj? Če se je Bush iz alkoholika prelevil v predsednika, pomeni, da tudi jaz nisem povsem na napačni poti! Alkoholizem so si izmislili zato, da bi njegovo početje lažje upravičili. Da bi ga lažje legitimirali. In seveda, da bi njegov delikt trivializirali: nič hudega, le malce preveč je spil! Ne, to ne preseneča. To, da so njegovo pedofilijo spakirali v metaforo alkoholizma, je tipično: Bush je bil najprej pijan od alkohola, zdaj je pijan od oblasti. In Mark Foley je le srhljiva, perverzna metafora buširanja, bushevske glave, bushevskega mindseta. In heh, zdaj so ga poslali na "rehabilitacijo". Kako rehabilitiraš metaforo? Obstajajo terapije in zdravila za metafore? Ga bodo dali iz kože? Ga bodo spravili iz bushevskega lika? Iskreno rečeno, Foleyja lahko rehabilitirajo le na en način: da mu amputirajo Busha. Da iz njega potegnejo bušija. Zlorabljanje otrok ni le eksces, le incident, le motnja, ampak del bushevskega mindseta. Nadlegovanje otrok - z bombami, demonstracijo moči in premoči, ali pa s seksom, simbolom moči in premoči.

Rehabilitacija? "Rehab center"? Nehajte, to je približno tako, kot bi skušali Bushu amputirati Busha. Hočem reči: če kdo, potem prav bušiji ne morejo iz svoje kože. Samo pomislite: kongresni republikanci so vedeli, kaj počne Foley, toda kljub temu so ga postavili za predsednika Kongresnega odbora za zaščito pogrešanih in zlorabljenih otrok (Congressional Missing and Exploited Children's Caucus). Vau. Logično, ne: vodenje odbora za zaščito ameriške mladine so prepustili spolnemu nadlegovalcu ameriške mladine. Kar je kakopak tipično bushevski manever. Prav Busheva administracija slovi po tem, da je zelo skrivnostna, da stalno nekaj prikriva, da se ne pusti preiskovati in da najraje preiskuje sama sebe. Spomnite se le, kako so se bušiji trudili, da bi minirali ustanovitev neodvisne komisije, ki naj bi preiskala ozadje terorističnega napada na Ameriko - in kako so se potem trudili, da bi za predsednika te komisije postavili Henryja Kissingerja, nekdanjega Nixonovega zunanjega ministra, ki je še vedno prepričan, da so Američani vojno v Vietnamu dobili, le da so potem zahrbtni mediji ustvarili vtis, da so jo izgubili. Zato je Busha tudi stalno prepričeval, da v Iraku ne sme popustiti, da se ne sme umakniti, da ne sme kloniti pod medijskimi pritiski. Jasno, Henryja, ki ga Nixonova pijanost ni streznila, širom sveta še vedno iščejo, predvsem v južni Ameriki, kjer je v sedemdesetih huntam asistiral pri brutalnem, morilskem čiščenju opozicije in disidentov.

Ironija je tudi v tem, da je bil Mark Foley v kongresu desna roka Toma DeLaya, mogočnega, nestrpnega, strupenega republikanskega lobista, ki je vodil in režiral glasovalni stroj republikanskih poslancev. Specifično, DeLay ga je imenoval za svojega namestnika. Čakajte, kje je že DeLay? Točno, ni ga več. Zaradi pranja denarja in drugih mahinacij je bil že pred časom prisiljen v odstop. In disgrace. In kaj zdaj počne? Nič, čaka, da ga obsodijo in zaprejo. Kako to, da so ga sploh dobili? Iz preprostega razloga: ker ni pazil, ker je torej to, kar je počel, počel preveč direktno, preveč očitno, preveč vsiljivo, preveč hrupno - hja, ker je bil prepričan, da se mu ne more nič zgoditi. Podobno kot Bob Ney in Duke Cunningham, republikanca, ki tako rekoč že sedita - zaradi sprejemanja podkupnin. Vsi trije so produkt bushevske arogance, ki je nesla tudi Foleyja (hej, pa kaj, če vsi vidijo, kaj počnem - saj mi nič ne morejo!), arogance zlorabljanja, laganja in prikrivanja, ki se zdaj tudi uradno lomi. In Mark Foley je metafora tega zloma, ali bolje rečeno - primer "Mark Foley" je le seksualna stran bushevskega prikrivanja in zanikanja. Recimo: spomnite se nedavnega "šokantnega" poročila, v katerem so ameriške varnostno-obveščevalno-vohunske organizacije enotno razkrile, da je Bush z okupacijo Iraka, pobijanjem civilistov in abugrajbsko torturo "džihadiste" le podžgal, da je Amerika zaradi tega bolj ogrožena, kot je bila prej, in da bo naslednje leto še huje, da gre torej le še na slabše. To je ravno obratno od tega, kar ves čas trdijo bušiji - da namreč Američani v Iraku zmagujejo in da je Amerika zdaj bolj varna. Ne da je to kaj novega, toda zdaj je to uradno. Ali pa se spomnite nedavnega frontalnega napada upokojenih ameriških generalov, ki so enotno razkrili, da je obrambni minister Donald Rumsfeld, slovenski prijatelj (a ni vprašal, kaj počnemo s spermo lipicancev?), iraško vojno povsem zafural in zlorabil, da je s kršitvami vojnih načel, Abu Grajbom in grozodejstvi podžgal upor ter povzročil nepotrebno smrt mnogih, tako ameriških vojakov kot iraških civilistov. Ne da je to kaj novega, toda zdaj je to uradno. In ne pozabite knjige Stanje zanikanja (State of Denial), v kateri famozni Bob Woodward razkriva, da se Bush ne zaveda konsekvenc svojega početja v Iraku, da se je število napadov na ameriško vojsko v Iraku dramatično povečalo, da bušiji ameriški naciji lažejo in da so Busha pred 11. septembrom posvarili, da al-Kajda pripravlja teroristični napad. Ne da je to kaj novega, toda zdaj je to uradno. Hej, Woodward je človek, ki je razkril Watergate in zrušil Nixona. Jasno, Woodward je obenem tudi človek, ki je Busha - in njegovo "moralno odločnost, kakršne Bela hiša ne pomni že več kot 100 let" - do zdaj ščitil in hvalil. Preberite si le njegovi prejšnji knjigi, Načrt za napad in Bush v vojni. Vidite, tudi sam ne more več živeti v zanikanju.

Tako je bilo tudi pri Foleyju: ko so razkrili, da je spolno nadlegoval kongresne paže, ni bilo to nič novega, toda zdaj je bilo to uradno. Ne le ironija, ampak že kar poetična ironija pa je v tem, da je bil Foley celo pobudnik zakonodaje, s katero naj bi otroke zaščitili pred internetnimi seksualnimi predatorji, saj veste, pred pedofili, ki na otroke prežijo na internetu. Razumete, heh: Ameriko je hotel zaščititi pred sabo. Kar seveda spominja na serijskega morilca, ki ubije žensko, policiji pa pošlje e-mail: "Ne morem se več kontrolirati! Prosim, ustavite me!" Republikanci so prišli do točke, ko se od pijanosti ne morejo več kontrolirati, ko bi najraje kar sami začeli ustanavljati odbore, ki bodo Ameriko zaščitili pred njimi samimi, republikanci, ko so začeli praktično sami prositi, da naj jih ustavijo, ko torej čakajo le še na milostni strel. In kongresne volitve utegnejo biti prav to.