18. 10. 2006 | Mladina 42 | Družba
Lupček za lubčka
Holivudski in bolivudski poljub, hetero in homo poljub
Mateja Hrastar
© Arhiv Mladine
Pretekli teden sta si javno obljubila zvestobo Mitja in Viki, najbolj razvpit gejevski par v Sloveniji. Razvpit? Ok, najbolj medijsko znan, zavoljo športne aktivnosti in glasnega aktivizma. Tudi zaradi tega uradna potrditev njune ljubezni ni bila intimen dogodek vesele druščine in birokratska potrditev partnerstva, temveč javna manifestacija, akcija proti zakonu, ki jima je sploh omogočil, da sta pred državo potrdila svojo zvezo. Soba, kjer se je vse to zgodilo, ni bila polna sorodnikov in prijateljev, temveč novinarjev, fotografov in snemalcev. Sploh je bilo vse skupaj ena čudna zmes javnega in zasebnega. Zakaj? Par je ceremonijo že vnaprej vzel kot negativno, kot nekaj, kar istospolno usmerjene partnerje postavlja v drugačen položaj kot heteroseksualne. Zato sta fanta poudarjala, da Mitji v službi niso dali dopusta (halo, če bi ga res želel, bi ga dobil!), da sta na obred prišla naravnost iz službe, potem spila en drink in se v službo tudi vrnila ... skratka, vse je bilo naštelano tako, da bi bilo vse skupaj čim bolj negativno, brez nageljnov na mizi matičarja. Smola, na mizi so bile rože, prav ličen namizni aranžmajček. Birokratske ceremonije pa so pač vse bolj ali manj enake. Če smo zelo natančni, sta pravilnika o sklepanju zakonskih zvez in registraciji istospolnih partnerskih zvez, kar se tiče poteka obreda, skorajda identična. In v obeh primerih je to nekaj, česar si kot zaljubljenec res ne želiš doživeti ob tem ljubečem dogodku.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
18. 10. 2006 | Mladina 42 | Družba
Mateja Hrastar
© Arhiv Mladine
Pretekli teden sta si javno obljubila zvestobo Mitja in Viki, najbolj razvpit gejevski par v Sloveniji. Razvpit? Ok, najbolj medijsko znan, zavoljo športne aktivnosti in glasnega aktivizma. Tudi zaradi tega uradna potrditev njune ljubezni ni bila intimen dogodek vesele druščine in birokratska potrditev partnerstva, temveč javna manifestacija, akcija proti zakonu, ki jima je sploh omogočil, da sta pred državo potrdila svojo zvezo. Soba, kjer se je vse to zgodilo, ni bila polna sorodnikov in prijateljev, temveč novinarjev, fotografov in snemalcev. Sploh je bilo vse skupaj ena čudna zmes javnega in zasebnega. Zakaj? Par je ceremonijo že vnaprej vzel kot negativno, kot nekaj, kar istospolno usmerjene partnerje postavlja v drugačen položaj kot heteroseksualne. Zato sta fanta poudarjala, da Mitji v službi niso dali dopusta (halo, če bi ga res želel, bi ga dobil!), da sta na obred prišla naravnost iz službe, potem spila en drink in se v službo tudi vrnila ... skratka, vse je bilo naštelano tako, da bi bilo vse skupaj čim bolj negativno, brez nageljnov na mizi matičarja. Smola, na mizi so bile rože, prav ličen namizni aranžmajček. Birokratske ceremonije pa so pač vse bolj ali manj enake. Če smo zelo natančni, sta pravilnika o sklepanju zakonskih zvez in registraciji istospolnih partnerskih zvez, kar se tiče poteka obreda, skorajda identična. In v obeh primerih je to nekaj, česar si kot zaljubljenec res ne želiš doživeti ob tem ljubečem dogodku.
A bolj kot ceremonija je diskriminatoren zakon, ki paru ne omogoča vseh pravic, kot jih imajo heteroseksualni poročeni pari. To je res narobe. Zato je toliko bolj zanimivo, da Mitja, močnejši aktivistični člen para, po ceremoniji ni toliko poudarjal teh pravic, ki so prav zares najbolj praktičen vidik poroke, temveč je kot kakšna mila jera tugoval, da je ceremonija ponižujoča, ker z njima niso bili prijatelji in sorodniki in ker po obredu partnerja ni mogel poljubiti, saj mu matičar tega ni ukazal. A? Čakajte malo - par se je odločil, da bo iz svoje ljubezenske zveze naredil medijsko-aktivistično akcijo, ne pa solzavo ljubezensko zgodbo. Zakaj je torej kar nenadoma v ospredje prišel ta poljub? Saj konec koncev bi se lahko poljubila, tega jima nihče ni prepovedal. Le da je Mitja razlagal, da je poljub prihranil za pravo poroko.
Pa ravno v tem je fora - res ne pomnim, da bi kadarkoli, razen v gejevskih klubih in na paradi ponosa, pri nas v javnosti videla poljub istospolnega para. Ne, tega ne počnejo. Bili bi enakopravni, a nimajo toliko jajc, da bi svojo ljubezen pokazali v javnosti. Ker poljub je izraz ljubezni. In ljubezen ni greh, to se lahko pove. Pri homoseksualnih parih pa se mi zdi, da imajo vkomponirano idejo o drugačnosti in zato svoje ljubezni ne izkazujejo javno. Ker so zaradi tega drugačni, kajne? Lažje je reči, joj, družba nas ne mara, pretepli nas bodo, zato se skrivamo, kot pa biti zares enakopraven in se obnašal kot vsi "normalni". Ampak če vam povem po pravici ... ne pretepejo te, če se v mesti držiš za roke z osebo istega spola. Ne, ne popljuvajo te, če se z osebo istega spola objemaš na najbolj fensi punktih. To vem iz lastne izkušnje, in to iz časov pred "demokracijo", ko sva z beograjsko prijateljico po glavnem mestu republike in glavnem mestu države vedno špancirali objeti, pa se nama ni zgodilo nič pretresljivega, razen da naju je sredi noči ob neki takrat popularni kavarni nadlegoval eden izmed trenutnih kandidatov za prestolnega župana. Kaj vem, morebiti sva pa vseeno oddajali hetero avro. A ne glede na avro sem prepričana, da če bi se homoseksualni pari vsaj poskušali obnašati tako kot vsi drugi, bi jih tisti del družbe, ki jih domnevno ne mara, slej ko prej sprejel kot nekaj vsakdanjega. S poudarjanjem "drugačnosti" pa naravnost silijo v stigmo.
Če pogledamo fenomenologijo poljuba v zahodni civilizaciji, se nam kaj hitro pokaže, da je poljub v bistvu simbol izkazovanja lastništva, časti in podrejenosti. Celo ljubezenski poljub nosi to konotacijo.
"You may kiss the bride, lahko poljubite nevesto," je najbolj šovinistična izjava, kar jih pozna naša kultura. Izraža namreč tisto, kar smo ženske mislile, da smo že davno eliminirale - da si moški lasti žensko. Zakaj v vsem tem postemancipatornem času še niso izumili izraza "lahko se poljubita"? Čeprav je tudi ta izraz ožigosan s to krščansko kulturo. Namreč ... dokler paru tisti, ki je za to poklican, pa naj bo to država ali bog, ne oznani, da je združen kot par, se nima kaj poljubljati, če pa se že, je to greh. Prvi negrešni, se pravi uradno dovoljeni poljub je šele po poroki. Saj ne rečem, v navalu endorfinskega postporočnega koktajla si želite poljubiti partnerja, toda ali vam mora to res zapovedati uradna oseba? Ali brez dovoljenja ne smete poljubiti partnerja? No, pri tem "potrditvenem" poljubu je še en trik. Holivud je ta ljubezenski poljub zapečatenja zreduciral na edini verodostojni izraz resnične ljubezni, v kateri bo par živel srečno in složno do konca življenja. In ker smo vsi po malem madame Bovary, ki je bila nesrečna zaradi vere v ljubezen iz ljubičev, smo zaznamovani s tem, da de facto šele poljub mladoporočencev pred matičarjem pomeni potrditev večne ljubezni. Da, seveda, da. Ker brez poroke partnerske zveze ne obstajajo, ker brez poljuba pred uradno osebo med partnerjema ni ljubezni. Ali je lahko sploh kaj še bolj nazadnjaškega kot tako razmišljanje? To je očitek prvemu javnemu gejevskemu paru: če sta fanta zares srečna kot par, bi se poljubila ne glede na slabost zakona, ki jima je to omogočil pred državo.
A nauk zgodbe je preprost: javnost ne želi poljuba med istospolnima partnerjema na neki ceremoniji, temveč v vsakdanjem življenju na ulicah prestolnice, in to ne le v času gejprajda, ampak danes, jutri, pojutrišnjem, vsak dan. Če to ne bo tako, bo v Podalpju homoseksualni poljub vedno ostal na ravni bolivudskih filmov: takrat ko vsi vedo, da bi se par moral poljubiti, je na sporedu glasbena točka, ker je poljub v javnosti nespodoben.