Dobro jutro, Vietnam

Med iraško in vietnamsko vojno obstaja več paralel kot med Bushevima dvojčicama

Bush je leta 2004 siknil: "Analogija med iraško in vietnamsko vojno je lažna!" In res, bušiji v vseh teh letih vietnamske vojne niso omenjali. Iz preprostega razloga: ker jo je Amerika izgubila. Poraz v Vietnamu je pač nacionalna travma, ki noče stran. Paralele med iraško in vietnamsko vojno so zato odpadle. Bile so tabu. Še huje, ogrožale so nacionalno varnost - in ameriško vojsko v Iraku. Teženje s paralelami med iraško in vietnamsko vojno bi pri ljudeh ustvarilo vtis, da Amerika tudi v Iraku vojno izgublja, da je torej začela vojno, ki je ne more dobiti. Ni čudno, da je Bush letos sredi junija na vprašanje, ali vidi kake paralele med iraško in vietnamsko vojno, odvrnil le: "Ne." Toda nedavno je vendarle rekel da. Nehote. V TV intervjuju je namreč na vprašanje, kaj meni o paraleli med stopnjevanjem nasilja v Iraku in slovito vietnamsko ofenzivo "Tet" (1968), ki jo je nedavno potegnil Thomas Friedman, kolumnist New York Timesa, odgovoril: "Verjetno ima prav. Res gre za povišano stopnjo nasilja - in bližamo se volitvam." Aha. Le toliko, da veste: ofenziva "Tet" je predstavljala prelomnico v vietnamski vojni, ali natančneje, "teroristi" (vietkong + severnovietnamska vojska) so na začetku leta 1968 nepričakovano udarili po "koalicijskih silah" (ameriška vojska + južnovietnamska vojska). "Teroristi" so to bitko sicer tehnično izgubili, toda psihološko, propagandno so jo dobili, tako doma kot v Ameriki: po "Tetu" je začela vojna v Ameriki izgubljati podporo. In to tako dramatično, da predsednik Lyndon Johnson ni ponovno kandidiral. Kaj je priznal Bush, ko je rekel, "verjetno ima prav", je na dlani: da bi lahko stopnjevano nasilje v Iraku republikance na bližnjih kongresnih volitvah pokopalo, tako kot je "Tet" pokopal Johnsona. Ko so bušiji ugotovili, da je Bush nasedel, so takoj razkrili, kaj je hotel v resnici reči: da sovražnik v Iraku nasilje stopnjuje le zato, ker hoče vplivati na izid kongresnih volitev. Aja? Zakaj ga potem ni stopnjeval leta 2004, da bi vplival na izid predsedniških volitev? Ne, ne gre zato, da bi skušal sovražnik s stopnjevanjem nasilja vplivati na izid kongresnih volitev, ampak zato, da med iraško in vietnamsko vojno obstaja toliko paralel, da je iraška vojna za Busha izgubljena.

1. Obe vojni sta bili ilegalni - obe sta kršili mednarodno pravo. In seveda, obe sta bili preventivni.

2. Povod za vietnamsko vojno je bil incident v zalivu Tonkin, kjer naj bi vietnamski čolni napadli dva ameriška rušilca, povod za iraško vojno pa je bilo iraško orožje za množično uničevanje: oba povoda sta bila le fikciji. Irak ni imel orožja za množično uničevanje, vietnamski čolni drugega rušilca niso napadli.

3. Ko se je obrambni minister Robert McNamara leta 1965 vrnil iz Vietnama, je predsedniku Johnsonu poročal: "Ta vojna bo zelo dolga." In je tudi bila. Trajala je 10 let. Tudi iraška vojna bo zelo dolga - že zdaj traja tri leta in pol, konca pa ji ni videti, pa četudi so bušiji pred vojno rekli, da bo šlo le za "kirurško operacijo". Pridemo, zamenjamo režim, prinesemo demokracijo in odidemo!

4. McNamara je že leto kasneje ugotovil, da te vojne ne morejo več končati niti vojaške operacije niti mirovna pogajanja. Zato se je zelo hitro pojavilo vprašanje: Ali je to vojno sploh mogoče zmagati? Še bolje: Ali je to vojno sploh mogoče končati? To isto vprašanje se je zelo hitro pojavilo tudi zdaj: Ali je iraško vojno sploh mogoče dobiti in končati? Še toliko bolj, ker ni jasno, komu je Amerika napovedala vojna, koga natanko je treba premagati in kdo naj bi v imenu poražencev podpisal kapitulacijo. Z eno besedo: ni jasno, kdaj bo konec vojne. Nikoli ne bomo vedeli, kdaj bo sovražnik premagan. Kot v Vietnamu.

5. Johnson je leta 1965 rekel: "Ne bomo se umaknili." Tudi Bush stalno ponavlja: "Ne bomo se umaknili."

6. Med vietnamsko vojno so mnogi, recimo demokratski senator William Fullbright, že kmalu opozorili, da gre pri vsem skupaj le za "aroganco moči", da je šla Amerika predaleč in da je izgubila občutek za "mejo svoje moči". Ameriška aroganca je leitmotiv iraške vojne.

7. Politični analitiki so svarili, da bo vietnamska vojna Ameriko kmalu še bolj razdelila in razbila. Kar se je tudi zgodilo: Ameriko so res kmalu preplavili protestniki, protivojno gibanje, množične demonstracije, mirovni pohodi, neredi. Amerika je bila v vojni s sabo. Tako kot zdaj, v času iraške vojne. Razlika je le v tem, da so protivojni protestniki Ameriko preplavili že pred začetkom vojne.

8. Amerika je začela med vietnamsko vojno hitro izgubljati mednarodno podporo. Svet je na vietnamsko vojno gledal skeptično in zadržano, brez pravega navdušenja. Ne da je bilo kaj drugače zdaj, v času iraške vojne.

9. Johnson je vse tiste, ki so kritizirali vietnamsko vojno ali pa izrazili kakršnekoli pomisleke, magari zelo plašne in krhke, razglasil za "rumenčke", "nervozne babe" in sovražnikove pomagače. Podobno je bilo zdaj: kdor kritizira Busha in njegovo vojno, pomaga teroristom!

10. Johnson je bil obdan s samimi jastrebi - ironično, še največja golobica je bil obrambni minister Robert McNamara, ki pa ga je Johnson leta 1968 raje umaknil in postavil za direktorja Svetovne banke. Tudi Bush je obdan s samimi jastrebi - še največja golobica je bil zunanji minister Colin Powell, ki pa ga je Bush leta 2004 raje umaknil.

11. Johnson in njegovi jastrebi so poudarjali, da skušajo z vietnamsko vojno ustaviti širitev komunizma in da Amerika vse skupaj počne v samoobrambi. Nič drugače ni zdaj: Bush že ves čas poudarja, da je bila Amerika napadena, da je bil ogrožen njen "način življenja", da skuša z vojno ustaviti širitev terorizma in da je Irak napadla v samoobrambi.

12. Med vietnamsko vojno so nenehno poudarjali, da je sovražnik neviden in fantomski, da se skriva v džungli. Podobno je zdaj: al-Kajda je nevidna in fantomska, nikoli ne veš, kateri avto je bomba, Osama bin Laden je izginil.

13. Med vietnamsko vojno so Američani rekli, da so nove in nove vojaške operacije nujne zato, ker v Južni Vietnam nenehno vletavajo severnovietnamski komunisti. Podobno je zdaj: Bush in njegovi jastrebi pravijo, da so nove in nove vojaške operacije nujne zato, ker v Irak nenehno vletavajo borci al-Kajde in drugi teroristi.

14. "Vietnam je bil goba, ki je počasi raztegovala svojo zadušljivo skorjo. Povsod je bil Vietnam, kamorkoli smo se obrnili - okužil je vse, česar se je dotaknil, in zdelo se je, da se je dotaknil čisto vsega," je rekel Jack Valenti, Johnsonov svetovalec, ki je kmalu obupal in raje prestopil v Hollywood. Podobno je danes: Bush in njegovi povsod vidijo al-Kajdo. Kamorkoli se obrnejo. Al-Kajda je povezana z vsemi in vsem.

15. V obeh vojnah so padli mnogi civilisti. Med vietnamsko vojno jih je padlo 3,4 milijona, med iraško pa naj bi jih po izračunu univerze Johns Hopkins padlo že 655.000.

16. V obeh vojnah so Američani spoznali, da se borijo proti ljudem, ki jih ne razumejo. Tako kot v Vietnamu niso razumeli budistične kulture, v Iraku ne razumejo islamske kulture.

17. V obeh vojnah so se borili proti -izmu: nekoč proti komunizmu, danes proti terorizmu. Vietnamsko vojno so upravičevali s "teorijo domina": Če ne osvobodimo Vietnama, bo padel v roke komunistov, in če bo padel v roke komunistov, bo v regiji nastala serija novih komunističnih režimov! V Vietnamu je prišla v poštev le brezpogojna zmaga. Tudi Bush je rekel, da pride v Iraku v poštev le brezpogojna zmaga, kajti v nasprotnem primeru bo "Irak padel v roke Zarkavija in bin Ladna", tako da bodo potem na Bližnjem vzhodu serijsko nastajali radikalni islamski režimi.

18. Američani so rekli, da bodo Vietnam osvobodili, toda nanj so potem zmetali več bomb, kot jih je padlo v vseh dotedanjih vojnah skupaj. Tudi zdaj so rekli, da bodo osvobodili Irak, toda nanj so potem spustili shock and awe. Razcep med ciljem (osvoboditev, demokratizacija) in sredstvi (tepihi bomb) je bil absurden. In seveda, v obeh vojnah so uporabljali kasetne bombe in napalm.

19. V obeh vojnah se je pojavila potreba po stopnjevanju, po eskalaciji, po širitvi. Johnsonovi jastrebi so vojno iz Vietnama razširili v Kambodžo in Laos - Bushevi jastrebi so vojno iz Afganistana razširili v Irak, komaj pa čakajo, da jo razširijo še v Iran in tako dalje (Sirija, Severna Koreja).

20. Američani v Vietnamu niso vedeli, v kaj se spuščajo. Tudi v Iraku niso vedeli, v kaj se spuščajo. Že takoj na začetku, ko jih niso sprejeli kot osvoboditelje, je bilo jasno, da niso prišli tja, kamor so šli. Tako kot Vietnam se tudi Irak ni čutil osvobojenega, kaj šele svobodnega, ampak okupiranega. Ni bilo miru, ki so ga pričakovali in napovedovali. In tudi evforije, ki naj bi intonirala ponovno izgradnjo Vietnama oz. Iraka, ni bilo. Nič ni šlo po načrtu. Niti v Vietnamu niti v Iraku.

21. Američani v Vietnamu niso predvideli tako hudega odporniškega gibanja. V Iraku tudi ne. V obeh vojnah so javnosti zagotavljali, da imajo proti sebi le peščico "teroristov", toda obakrat se je izkazalo, da imajo proti sebi ljudstvo. Odporniško gibanje v Iraku je Američane leta 2004 šokiralo tako, kot jih je v Vietnamu leta 1968 šokirala ofenziva "Tet". V Vietnamu je Američane vznik masivnega odporniškega gibanja psihološko povsem destabiliziral. V Iraku tudi.

22. V Vietnamu so ameriški vojaki stalno, kontinuirano padali. V Iraku tudi stalno, kontinuirano padajo. Do sedaj jih je padlo že skoraj 3.000. In kot se zdi, gre le še na slabše.

23. Američani v Vietnamu civilnih žrtev niso šteli. Tudi v Iraku jih ne štejejo. Obrambni minister je štetje civilnih žrtev zavrnil, s čimer je ponovil ameriško napako iz časa vietnamske vojne: s tem je namreč priznal, da so ameriška življenja več vredna od življenj ljudi, ki so jih prišli osvoboditi.

24. Američani so v Vietnamu nabasali na gverilsko vojno: gverilci so bili neločljivi od civilistov. Tudi v Iraku so nabasali na gverilsko vojno - in tudi v Iraku težko ločijo med gverilci in civilisti. V Vietnamu vietkongovci niso igrali po ameriških pravilih, za "stvar" pa so bili voljni umreti. Nič drugače ni v Iraku.

25. V Vietnamu so vsak spopad prikazovali kot zmago. Prav tako v Iraku. Američani so do sedaj zabeležili že toliko "zmag", da bi moralo biti vojne že zdavnaj konec. Kot veste, se je začelo z "zmago", ki jo je Bush razglasil 1. maja 2003 na letalonosilki Abraham Lincoln. Ne, misije ni bilo konec.

26. V Vietnamu so se Američani ujeli v past, tako da so tam obtičali. Strokovni izraz za to je bil "quagmire". Tudi v Iraku so obtičali. Spet jih je doletel "quagmire".

27. Američani so bili v Vietnamu brez "plana B". Tudi v Iraku so brez "plana B". Bush zdaj najavlja "spremembo taktike": breme bojevanja in zagotavljanja varnosti bodo preložili na iraško vojsko. Temu manevru so v času vietnamske vojne rekli "vietnamizacija Vietnama".

28. Američani so bili v Vietnamu brez "izhodnega plana". Tudi v Iraku so brez "izhodnega plana".

29. Američani so skušali v Vietnamu osvojiti "ljudska srca in glave". Ni jim uspelo. Tudi v Iraku so skušali osvojiti "hearts and minds". Jasno, ni jim uspelo.

30. Američani so stalno blefirali, da je večina Vietnamcev na njihovi strani. Fakti so kazali, da to ni res - da je večina proti njim. Tudi zdaj stalno blefirajo, da je večina Iračanov na njihovi strani. Toda fakti kažejo, da to ni res. Še več, sporočilo sondaž, izvedenih v Iraku, je jasno: spokajte!

31. Američani so skušali Vietnam preleviti v "demokracijo", ki bo zgled regiji. S tako ambicijo so šli tudi v Irak. Kot je rekel Bush: padec Sadama Huseina bo sprožil demokratizacijo celega Bližnjega vzhoda.

32. Američani so vietnamske zapornike brutalno mučili v "tigrovskih kletkah", iraške zapornike pa v Abu Grajbu.

33. Američani so v Vietnamu ves čas govorili, da vojno dobivajo, pa čeprav so fakti kazali drugače. Tudi v Iraku pravijo, da vojno dobivajo, pa čeprav fakti kažejo drugače. Američani so govorili, da imajo v Vietnamu toliko vojakov (pol milijona!), da sovražnik ne bo mogel dihati, toda fakti tega niso potrdili. Tudi zdaj Američani govorijo, da imajo toliko vojakov, da je sovražnik tik pred zlomom, toda fakti tega nočejo potrditi.

34. Američani so stalno optimistično poudarjali, da imajo močno oporo v južnovietnamski vojski, toda fakti so kazali, da je bila južnovietnamska vojska povsem neuporabna, nepodjetna in demoralizirana. Tudi zdaj Američani stalno poudarjajo, da imajo močno oporo v iraški vojski, toda fakti kažejo, da je iraška vojska povsem neuporabna, nepodjetna in demoralizirana.

35. Ameriški vojaki so v Vietnamu - ojačani s CIO in domačimi "skavti" - brutalno in bombastično vletavali v vietnamske vasi, jasno, pod pretvezo, da iščejo gverilce... ee, teroriste. Vasica My Lai, v kateri so ameriški vojaki pobili vse civiliste, je postala simbol teh search-and-destroy misij. Tudi akcije in "racije", s katerimi skuša ameriška vojska v Iraku zatreti gverilsko gibanje, izgledajo kot search-and-destroy misije.

36. Med vietnamsko vojno so ameriški generali lansirali razvpiti, dementni slogan: "Mesto je treba uničiti, da bi ga rešili!" V času iraške vojne je žrtev tega slogana postala Faludža. Bush je rekel, da skušajo z napadom na Faludžo Iraku zagotoviti svobodo, svetu pa varnost, toda Faludža je bila le mesto, v katerem so bili kršeni vsi vojni protokoli in vsi paragrafi Ženevske konvencije, ki je bila sprejeta po II. svetovni vojni, to pa zato, da se grozodejstva, ki so jih nad civilisti in mesti zagrešili nacisti, ne bi več dogajala. Faludža je dedinja Lidic, Rašice, Guernice in vietnamske vasice My Lai.

37. Američani so v Južnem Vietnamu stalno prirejali "volitve" in stalno nastavljali marionetne režime, toda klavnica je potem še kar in kar trajala. Vojaki in civilisti so padali in padali, po "zgodovinskih volitvah" leta 1967 še toliko bolj. Tudi v Iraku stalno prirejajo "volitve" in nastavljajo marionetne režime - in tudi v Iraku gre po vsakih "volitvah" le še na slabše. Jasno, tudi v Iraku so priredili "zgodovinske volitve", ki so klavnico le še podžgale.

38. Pri obeh vojnah so bile v ozadju strateške surovine - pri vietnamski gumijevec, mangan in redki minerali, pri iraški nafta.

39. Američani so vietnamsko vojno izgubili. Iraško vojno izgubljajo.