Recite temu nasilje

Ženska uporablja vibrator tako intenzivno, da se rani in mora poiskati nujno zdravniško pomoč. Šestinšestdesetletnega moškega je že tretjič prijela policija, ker je kradel damsko perilo. Triintridesetletna ženska pušča majhne otroke same, da se lahko srečuje s svojimi ljubimci. Duhovnik zapravi tisoč dolarjev na teden za prostitutke, edini način, da si to privošči, je, da krade v svoji župniji. Vodja mladinske organizacije se spet seksualno izživlja, tokrat nad novim dečkom, in če ga odkrijejo, bo naredil samomor. Njuni otroci in prijatelji so vedeli, žena pa je bila 'slepa', dokler ni našla treh zvezkov, v katerih je skrbno opisal svoja seksualna srečanja z več kot tisoč petsto ženskami. Duhovnik se mora zaradi avantur s farankami zagovarjati pred škofom. Enaintridesetletni moški, poročen, oče treh majhnih otrok, se od svojega sedemnajstega leta sestaja z moškimi v klubih za homoseksualce. Poročil se je, ker je bil prepričan, da mu bo to pomagalo prenehati. Zdravil se je tudi zaradi alkoholizma. Zdaj ima aids. Za aidsom je zbolela tudi njegova žena. Oba umirata.

Ne, ne gre za serijo naslovov in podnaslovov iz tabloidnega časopisja, marveč za prvo stran prvega poglavja prvega dela (poljudno)znanstvene knjige z naslovom Ne recite temu ljubezen, ki jo je leta 1991 napisal ameriški terapevt dr. Patrick J. Carnes. Knjiga, ki v podnaslovu obljublja pot iz seksualne zasvojenosti, je po petnajstih letih izšla tudi v slovenščini. V dva tisoč izvodih. Kar je odločno premalo, saj naj bi bilo glede na razmerja, ki jih je postavil dr. Patrick J. Carnes, se pravi, da zaradi seksualne zasvojenosti trpi približno deset odstotkov moških in približno trije odstotki žensk, v Sloveniji seksualno zasvojenih 125.000 (!) ljudi. Si predstavljate? Pri 125.000 Slovencih in Slovenkah se je seksualni užitek očitno sprevrgel v prisilno vedenje, ki ga ne morejo nadzirati. Spolnost ni le pomembna in zastrašujoča, ugotavlja dr. Patrick J. Carnes, ampak je povezana tudi z močjo. "Ljudje so iz strasti pripravljeni izkoriščati, goljufati in celo moriti. Seks prodaja vse, od parfumov in avtomobilov do časopisov in pogovornih oddaj. Seks spreminja naše razpoloženje in sprošča napetost. Medicinske raziskave kažejo, da ima lahko spolnost pomembno vlogo pri zdravljenju, in to od migrene do artritisa," beremo v poglavju z naslovom Znaki zasvojenosti. Zanimivo, ko je eden od novinarskih kolegov na predstavitvi knjige o možnostih zdravljenja migrene s spolnostjo povprašal dr. Slavka Ziherla, enega izmed naših najvidnejših psihiatrov in psihoterapevtov, je slednji odvrnil, da resen znanstvenik oziroma zdravnik take terapije že ne bi predpisal.

Zaradi seksualnih avantur sem se trikrat ločil. Zapletla sem se s toliko moškimi, da sem razmišljala o samomoru. Denar, ki sem ga potreboval za otroška oblačila, sem zapravil za seks. Ko sem dobil negativen rezultat HIV-testa, sem takoj odšel v sex shop. Privolila sem v seks na vlaku s popolnim neznancem. Nisem mogla zavrniti moževega predloga za menjavo seksualnih partnerjev. Hm, včasih je res težko potegniti mejo med tabloidnim časopisjem in strokovno literaturo. Najbrž zato, ker - vsaj pri nas - akademsko potrjeni strokovnjaki z najrazličnejših področij, ki jim kakopak ni vseeno za našo dobrobit, svetujejo izključno na straneh bolj ali manj rumenega tiska, v katerem le stran, dve naprej po besedah dr. Sanje Rozman, avtorice predgovora h knjigi dr. Patricka J. Carnesa, "ženskam sporočajo, da niso nikoli dovolj pametne, dovolj neumne, dovolj visoke, dovolj seksi, dovolj mame, dovolj žene, dovolj strastne ... Namesto da bi jih vzpodbujali, da bi bile takšne, kakršne so, jih učijo, naj sprejmejo neskončno vrsto pravil". Skratka, spet so vsega krivi mediji. Ki po eni strani vzpodbujajo nasilje nad telesom, po drugi pa svetujejo, kako omiliti njegove posledice. In oboje prav nesramno tržijo. Packi, a ne. V istem izvodu revije za zdravo življenje lahko takoj po intervjuju s Petrom Topićem, prvim samorazkritim seksualno odvisnim Slovencem in prevajalcem knjige dr. Patricka J. Carnesa, preberete romantični portret Giacoma Casanove, ki je s tem, da si je "zapomnil imena, videz, navade in želje vsake od svojih 122 ljubic, dokazal in pokazal, kako zelo so mu bile pomembne, v kolikšni meri jih je cenil, kako jih je bil pripravljen spoznati in kako pozorno jim je prisluhnil".

Zaloge droge v sebi

Okej, kaj je pravzaprav seksualna odvisnost, kako jo prepoznamo in kdaj nastopi? "Neki novinar je vprašal: 'S koliko ljudmi moraš seksati, da postaneš zasvojen s seksualnostjo?' Vprašanje je podobno tistemu, koliko kozarcev je treba spiti, da postaneš alkoholik, ali kolikokrat je treba staviti, da postaneš hazarder. Ne gre za količino, ampak vzorec. Pitje alkohola preneha biti družaben dogodek, ampak postane problematično in se razvije v zasvojenost takrat, ko neobvladljivo vedenje postane življenjsko pravilo. Enako velja za seksualno zasvojenost," piše dr. Patrick J. Carnes. "Ljudje se sprašujejo, kako lahko seksualno vedenje postane zasvojenost, saj ni kot alkohol ali druge droge, ki jih je treba zaužiti. Strokovnjakom s področja zasvojenosti je vprašanje znano, saj smo na enako vprašanje naleteli že pri kompulzivnem hazardiranju in kompulzivnem prenajedanju ... Pri zasvojenosti s seksualnostjo je najbolj uničujoče prav dejstvo, da zalogo droge nosimo dobesedno v sebi."

Dr. Carnes se pri teh zalogah opira na teorijo, da orgazem ni toliko povezan z delovanjem genitalij kot z delovanjem možganov, pri čemer odločilno vlogo odigrajo endorfini, kemijski nevrotransmiterji, ki povzročajo občutek evforičnosti in blažijo občutek bolečine. Znanstveniki namreč sklepajo, da so endorfini po svoje vpleteni v ekstazo seksualne aktivnosti in orgazma. Dr. Carnes in njegova raziskovalna skupina v knjigi Ne recite temu ljubezen našteje enajst vedenjskih vzorcev seksualne zasvojenosti, in sicer seksualne fantazije, seksualni lov, anonimni seks, plačevanje za seks, trgovanje s seksom, voajerizem, ekshibicionizem, spolno nadlegovanje in nasilje, zadajanje in sprejemanje bolečine, seks s predmeti in seks z otroki. Z eno besedo, vse, kar ni misijonarski položaj z zakonskim partnerjem pod debelo odejo ob ugasnjeni luči. Ker verjetno ni človeka, ki se ne bi vsaj enkrat znašel v najmanj eni kategoriji, se zastavlja logično vprašanje, ali smo prav vsi zasvojeni s seksualnostjo in potencialno patološke persone. "Vedenjski vzorec, ki sodi v katerokoli od omenjenih vedenjskih skupin, še ne pomeni, da je oseba zasvojena s seksualnostjo," razlaga avtor. "To lahko potrdimo šele, če oseba želi prekiniti neko seksualno aktivnost, pa tega ne more ... Le redki zasvojeni se namreč usmerijo izključno na en vedenjski vzorec: pri večini gre za kombinacijo treh ali štirih, pri nekaterih pa celo šestih do sedmih vzorcev." Obstaja prva pomoč? Obstaja. Terapevtske skupine za pomoč zasvojenim s seksualnostjo so svoje programe oblikovale po vzorcu dvanajstih korakov Anonimnih alkoholikov v ZDA, med katerimi sta posebej zanimiva šesti in enajsti: "Povsem pripravljeni smo prepustiti Bogu, da odpravi vse te značajske hibe," se sliši šesti korak, enajsti pa gre takole: "Z molitvijo in meditacijo smo si prizadevali izboljšati svoj zavestni stik z Bogom, kakor ga razumemo, molili pa zgolj za spoznanje Njegove volje glede nas in za moč, da jo izvršujemo." Skratka, strogo znanstven pristop. Pa tudi drugače se tale 400-stranski, statistično predoziran, paranoidno zapakiran, ameriško nabuhel in pokroviteljski mambo džambo bere kot priročnik za utrjevanje vere v tradicionalno konservativne družbene vrednote, ki mora s prstom pokazati na skupnega sovražnika in vir vsega zla - in to je kajpada pornografija. Kako atavistične in tendenciozne obravnave bo deležen ta družbeni fenomen, je razvidno že v predgovoru dr. Sanje Rozman. Naj citiram: "Kjer je povpraševanje, je tudi ponudba. Tako silna razširjenost seksualne zasvojenosti ne bi bila mogoča, če na tem področju ne bi bilo tudi silno razvejane ponudbe 'uslug in storitev'. Nadzor nad ponudbo kot najbolj donosno dejavnostjo je prevzel organiziran kriminal, mi pa si zatiskamo oči, kupujemo revije s fotografijami razgaljenih in razkrečenih mladih deklet in se pretvarjamo, da so se v takem položaju pustile fotografirati za denar ali iz čiste dobre volje, menda celo iz pohote. Kot da ne bi vedeli, da preko našega in ozemlja držav nekdanje Jugoslavije potekajo kriminalni kanali za tihotapljenje naivnih in nezaščitenih mladih deklet iz držav Vzhodne Evrope na 'gnili' zahod, v seksualno suženjstvo."

Z vsem dolžnim spoštovanjem bi rad opozoril, da na koledarju piše leto 2006 in ne 1976 ter da se je v teh tridesetih letih na področju pravic in dolžnosti seksualnih delavk in delavcev marsikaj spremenilo. In to na bolje. Ampak to za splošno izobrazbo itak ni pomembno, udobneje je vztrajati na stereotipih, s katerimi je bogato podprta tudi dr. Carnesova knjiga, a jih moramo dobrohotno vzeti v zakup, kajti delo je vendarle staro petnajst let.

Vir vsega zla

"Odraščal sem pri staršu alkoholiku in to me je zaznamovalo. Poleg tega sem v otroštvu doma našel pornografski film in zdaj ugotavljam, da sem vse življenje lovil podobe iz tega filma in se boril z njimi," je za Vivo povedal Peter Topić, prevajalec knjige, ki mu je pomagala spregledati in mu je rešila življenje, čeprav ljudje ne vedo, kako se mora še dandanes premagovati, da pride varno mimo blagajne na bencinski črpalki, ker so tam med ostalimi artikli zložene tudi (celofanirane) pornografske revije in devedeji. Nad takim 'ozdravljenjem' bi marsikdo dvignil obrv, predmestni živelj, ki ga že itak daje panični strah pred goloto, pa se bo verjetno vprašal, zakaj pornografskih filmov ne izposojajo kar v lekarnah, pa še to samo na recept, saj so očitno bolj psihotropni kot heroin, kokain in marihuana skupaj. Hej, pogledaš en sam film, pa ti gre življenje v franže. Gospoda Topića potemtakem ni sesula niti odsotnost očeta niti očimova sedemletna psihična in fizična tortura, sesul ga je en sam samcat pornič. Tudi Vlasta, ki jo omenja dr. Rozmanova, ni trpela, ker jo je mati preklinjala, zanemarjala, pretepala in zaničevala, ugonobila jo je šele pornografska revija, češ: "Ali se oče zaveda, kaj je naredil, ko si je v hiši omislil pornografske revije?" V takih primerih se spomnim kolumnista T. Georgea Harrisa, nekdanjega urednika strokovnih revij Psychology Today in Harvard Business Review, in njegovega komentarja ameriške antipornografske gonje: "Na tem mestu ne bo odveč, če se spomnimo na špansko inkvizicijo in na to, kako so njeni mučitelji prirejali priznanja tako imenovanih krivovercev, ki so jih nato scvrli na grmadi. Ko je učinek izsiljenih priznanj zbledel, so si pač izmislili nova, še strašnejša, še bolj pokvarjena in umazana, da bi osupnili javnost in jo prepričali v upravičenost svojega početja. Poleg tega moralisti in antipornografski aktivisti, ki jih menda skrbi za javno mentalno higieno, pozabljajo na pomembno stvar: da z vsiljevanjem svojih enostranskih, radikalnih stališč kratkomalo spodbujajo obnašanje, ki ga želijo preprečiti. S tem, ko pornografijo stigmatizirajo kot prepovedan sadež, ljudi naravnost spodbujajo, naj začnejo segati po njem."

Med prebiranjem knjige Ne recite temu ljubezen sem se v bistvu ves čas spraševal, komu sploh pade na pamet, da bi tistim tabloidnim situacijam iz uvoda pričujočega prispevka rekel ljubezen, in kdo za hudiča še zamenjuje seks z ljubeznijo. V rokah posameznikov, ki so žrtve infantilne seksualnosti in nizkega samospoštovanja, je lahko nevaren kos kruha z marmelado, kaj šele seks in pornografija, zato ne razumem popolnoma, zakaj bi se morali odgovorni odrasli kakorkoli obremenjevati z njihovim nezrelim odnosom do teh dveh reči, zakaj bi 'dovolil, da se me knjiga dotakne, da me spremeni'. Poleg tega terapevtski priročnik Ne recite temu ljubezen ne pripoveduje o zasvojenosti s seksualnostjo, marveč o zasvojenosti z nasiljem, ki je očitno postalo tako družbeno sprejemljivo, tako udomačeno, da nihče več ne zmore prekiniti kroga nasilja, ki zaznamuje cele generacije z njihovo seksualnostjo vred. Zato ta knjiga ponuja tisoč in en odgovor, kako zatreti seksualno energijo, in niti enega, kako njen potencial zasukati v pozitivno smer. Na vprašanje novinarske kolegice, kaj naj storimo, da bomo to čisto ljubezen čimdlje vzdrževali, je psihoterapevt in seksolog dr. Zoran Milivojević odgovoril: "Prestopite v islam." Se strinjam. Problemi s skušnjavami in zasvojenostmi bodo kmalu postali zelo minorni. Za vse ostale pa bi bil čas, da odrastejo, sprejmejo odgovornost in se začnejo obnašati letom primerno.