Tivolske pravljice

Lani se je za Union Olimpijo zavzela vladajoča politična garnitura in kazalo je, da ima velike ambicije, saj naj bi klubu na pomoč priskočila podjetja v državni lasti ali pa blizu vladajoče koalicije. Toda ta očitno nima takšnega vpliva na gospodarstvo, kot se zdi.

Vse lansko dogajanje v zvezi s klubom, slabi izidi, nepodpora okolja ... so pripeljali do tega, da so se nekateri ljudje zganili in omogočili, da je bilo prekinjeno sodelovanje z Modul groupom. Takrat je bila obljubljena podpora v višini milijon evrov in pol. Direktor Matjaž Tavčar je prišel sredi sezone, sam pa sem bil imenovan po koncu sezone v veri, da je podpora dogovorjena. Union Olimpija ima licenco za igranje v Evroligi še tri leta, toda zaradi neurejenih razmer bi se lahko zgodilo, da bi se morala od tega tekmovanja posloviti že prej. Želja je bila, da bi klub postal tudi finančno stabilnejši in da bi živel v skladu z zmožnostmi, kar se v preteklosti ni vedno dogajalo, saj je se je znašel na robu bankrota.

Zaradi nevzdržnih razmer v klubu je odstopil trener Tomo Mahorič.

Tomo je odstopil, ker enostavno ni več verjel - ne v finančni del zgodbe, pa tudi ne v ekipo. To pa je, vsaj to drugo, precej nenavadno - dobil je sicer neko stanje, a vsaj sedem igralcev sedanje ekipe je ali pripeljal neposredno on ali pa se je z njihovim nadaljnjim delovanjem v klubu strinjal. Dobil je finančne okvire, pri udejanjanju katerih smo bili precej elastični, in znotraj tega pač izbral. Omejitve pa vedno so. O njegovem nasledniku smo začeli intenzivno razmišljati takoj po odstopu, verjamemo pa, da smo z izbiro ene slovenskih košarkarskih legend Jureta Zdovca za v. d. športnega direktorja okrepili strokovno plat kluba, kupili nekaj časa za premislek, gospodu Okornu pa dali priložnost, da se izkaže.

Kaj se zdaj dogaja z dolgovi? Union Olimpija je imela v nekem obdobju prek 900 milijonov tolarjev dolga, potem naj bi ga bilo pol saniranega.

Dolga je bilo za približno 4 milijone evrov, ob koncu lanske sezone je bila odplačana približno polovica. Ob vsej zahtevni situaciji sta bila načrt in želja generalnega sponzorja, da bi se dolg lahko poravnal v dveh ali treh letih. Torej bi sestavili takšno ekipo, da bi lahko ob njej odplačevali še dolgove. Naš proračun za plače igralcev je milijon in pol, recimo Olympiakos samo za Arvydasa Macijauskasa plačuje dva milijona.

Kljub velikim obljubam in političnemu angažiranju pa ste od tega poldrugega milijona evrov menda dobili le del denarja, tako da so igralci že nekaj časa brez plač.

Do tega trenutka smo dobili 300.000 evrov. Tu bi lahko pohvalil predvsem gospoda Jožeta Zagožna, ki je naredil svoje, saj sta sredstva prispevala HSE in Petrol. Drugi, s katerimi smo se dogovarjali, imajo pogodbe že pol leta na mizah in ostajajo zgolj pri obljubah. Te pa težko nakazuješ kot plačilo igralcem ...

Kdo poleg HSE in Petrola bi moral še prispevati sponzorska sredstva in kdo jih je konkretno obljubil?

Ve se, katera so največja slovenska podjetja, ki bi si sodelovanje lahko privoščila. Obljube pa niso dali predsedniki uprav Triglava, Telekoma ..., temveč so nekateri vplivneži obljubili, da bodo zagotovili potreben denar. Ena od stvari, ki sem se jih sam lotil, je, da bom skušal denar pripeljati tudi iz tujine. Vendar se to ne bo zgodilo čez noč. Navsezadnje tu nimamo nobene zgodovine, vsi resni tuji sponzorji pa zahtevajo pregledne poslovne bilance in urejeno stanje kluba, da bodo vedeli, v kaj sploh vlagajo.

V klub ste prišli prek vašega podjetja KD Group, ki je tudi eden od sponzorjev.

KD je z Olimpijo začel sodelovati lani in vsekakor je želja, da bi bilo tako tudi v prihodnje. Je pa klub iskal predsednika več kot pol leta, ker so se zaradi razmer v njem vsi otepali te funkcije. K meni sta prišla Jaka Daneu, s katerim sem pri mladincih skupaj igral košarko, in direktor Tavčar. Privolil sem in pripravil program, tako da bi tisti, ki bi glasovali zame, vedeli, za kaj glasujejo. Nisem obljubljal, da bom v nekaj mesecih pripeljal denar, saj nimam političnih zvez. Toda bilo je zagotovljeno, da je bližnja prihodnost pokrita. Zdaj se je izkazalo, da je to pač tisto, kar nam manjka.

Union Olimpija se je okrepila recimo z Markom Miličem, ki je nedvomno najdražji igralec v zadnjih letih. Ob njegovem prihodu se je govorilo o številkah, ki dosegajo polovico ali celo dve tretjini celotnega proračuna kluba. Drugi potem dobijo zgolj drobiž?

Zneski so pač poslovna skrivnost, so pa - tako absolutna kot relativna razmerja - zelo daleč od tega, na kar namigujete. Po prihodu v klub sem spoznal, da velike težave povzročajo nezaupanje in dvomi o klubu. V zadnjih desetih ali petnajstih letih je klub oziroma ljudje, ki so delali v njegovem imenu, grdo rečeno, nategnil kup ljudi. Od igralcev, trenerjev, košarkarskih delavcev do poslovnih partnerjev.

Ste se zaradi tega odpovedali trenerju Zmagu Sagadinu, ki je bil vpleten v številne takšne ali drugačne zgodbe?

Zgodba o Sagadinu je bila taka, da so nekateri sponzorji - sedanji in morebitni bodoči - videli Sagadinove učinke, ne v vlogi trenerja, temveč v drugih vlogah, in imajo s tem izkušnje. Če bi lahko imeli Sagadina le kot trenerja, ne pa kot športnega in finančnega direktorja, menedžerja kluba in agenta igralcev, bi bilo čudovito. A izkušnje kažejo, da je to izredno težko, če že ne nemogoče. Ali so te percepcije prave ali ne, lahko sodim le kot (takratni) zunanji opazovalec, so pa zelo zakoreninjene.

Eden od političnih scenarijev za rešitev Uniona Olimpije je bil nekakšen sovražni prevzem Geoplina Slovana, ki je imel nekaj obetavnih košarkarjev in trenerja državne reprezentance. Nato se je pojavila zamisel, da naj bi v Tivoli prišla Aleš Pipan in idejni vodja Slovana Janez Rajgelj.

Bile so zamisli o sodelovanju, a so bile precej nerodno zastavljene. Pipan je postavil pogoj, da pride k Unionu Olimpiji samo skupaj z direktorjem Slovana Rajgljem. Funkcije športnega direktorja takrat nismo imeli, a smo o njej razmišljali, dopuščali pa smo tudi možnost, da bi to lahko bil gospod Rajgelj. Rajgelj ob morebitnem prihodu skupaj s Pipanom ni želel le funkcije športnega direktorja, temveč je hotel tudi finančni del. V preteklosti pa se je pokazalo, da je dobro, da sta ti dve funkciji ločeni. Hkrati mi je govoril, da bo moral poleg dela pri Olimpiji skrbeti še za to, od česa bo živel Slovan. Tu pa nastane konflikt interesov. Evroliga ne dopušča, da si povezan z drugim klubom. Lahko gre za športno sodelovanje, ne smeš pa imeti skupnih sponzorjev, upravnih odborov in kaj vem kaj še. Sam mislim, da je v Sloveniji treba narediti neko košarkarsko piramido, na vrhu katere bo Olimpija.

Zaradi razmer v Olimpiji in kritik na račun ljudi, ki so obljubili denar, se je začelo govoriti, da naj bi vas po politični poti zamenjali z drugim človekom HSE Milanom Medvedom.

Če si kdo to želi, me bodo lahko zamenjali. Sam opravljam delo prostovoljno štiri mesece, in če se menjajo uprave podjetij, ki so dolga leta delale uspešno, je to najmanjši problem. Počutil se bom, kot da me je nekdo izkoristil, toda to je pač izkušnja več. Sicer je pa gospod Medved že zdaj član upravnega odbora, celo njegov podpredsednik, in kot tak ima vse možnosti, da se že zdaj aktivneje vključi v delo kluba.

Poleg tega, da ima Union Olimpija finančne težave, se je vpletla tudi v precej mučno zgodbo s prestopom enega najboljših slovenskih igralcev v domačih klubih Mihe Zupana iz Slovana. Zaradi odločitve sodišča je Košarkarska zveza Zupana spet dodelila Slovanu.

Odškodnina, ki jo je Slovan zahteval za Zupana, je bila tako visoka, da je, kolikor mi je znano, Union Olimpija v vsej svoji zgodovini le enkrat dobila več denarja za svojega igralca. Mi smo za Zupana ponudili odškodnino po pravilniku KZS, mislim, da celo dvakrat ali trikrat več, vendar je bilo to nazadnje še vedno desetkrat manj, kot je zahteval Slovan. Posvetovali smo se z odvetniki in podpisali pogodbo z Zupanom. Tudi prva odločitev sodišča je bila, da ostane tam, kjer je, dokler ne bo sodba pravnomočna. Potem je bila zdaj izrečena druga odločitev sodišča in KZS se je po našem mnenju nenavadno hitro odločila, saj ni počakala niti osem dni, da bi se iztekel rok za pritožbo na odločitev sodišča. Sam bi bil zelo vesel, če bi KZS vselej delala tako hitro in ažurno, kot je pri prepovedi igranja Mihe Zupana za Olimpijo. Neverjetno je, da je nekdo na KZS delal ob sedmih zvečer, uro in pol pred otvoritveno tekmo Evrolige, in se tako odločil. Za takšno delovno vnemo je treba biti gotovo prav posebno motiviran.

Vendar pa si Slovan, ki je odkril Miho Zupana, upravičeno želi primerno odškodnino glede na njegovo kakovost. Kako bi vi sami prodajali svoje vrhunske igralce, če ne bi dobili odškodnine, kakršno bi zahtevali?

Razlika je v tem, da so pogodbe Evrolige zelo dorečene, standardizirane in ni pravno različnih tolmačenj. Zupanova pogodba pa se, vsaj tako so mi razložili pravniki, lahko tolmači na različne načine. Ne vem, ali je pogodba plod naklepa ali zgolj površnosti. Hkrati pa ob razmerah v klubu ne morem reči Rajglju, da mu bom plačal Zupana. Tu se lahko vrnemo k zgodbi o neuresničenih obljubah. Večni problem pa so tudi "okostnjaki", ki padajo iz omar. Dobili smo sodno izvršbo, Zmago Sagadin 2001, Haris Mujezinovć 2002. Tu ne gre za to, da bomo nekoč plačali, ampak se nam enostavno "usedejo" na račun in poberejo denar.

Obljubljeni sponzorski denar naj bi rešil Olimpijo le za nekaj prihodnjih sezon. Kaj pa potem?

Eden od korakov je lastninsko preoblikovanje v delniško družbo. Pri nas tega še nimamo, nekaj delajo na Hrvaškem. V tujini je praksa, da so mesta med pomembnimi lastniki.

Ena od stvari, ki sem jih uredil, je bil poslovni načrt, da se vidi, koliko denarja smo dobili iz različnih naslovov in koliko ter za kaj ga bomo potrošili.