Vojna za kongres

Letošnje slovenske lokalne volitve so bile najbolj "krvave" do zdaj, še več - lokalne volitve niso izgledale kot volitve za župane in mestne svete, ampak kot volitve za parlament. Toda če bi radi videli prave in res krvave lokalne volitve, ki izgledajo kot predsedniške volitve, potem je dovolj, da se ozrete v Ameriko, kjer se bodo 7. novembra odvrtele kongresne volitve. Da gre za "prelomne", "zgodovinske" volitve, vam pove že to, da v predvolilnih kampanjah prevladujejo nacionalne teme: Irak, ekonomija, zdravstveno zavarovanje, javne finance, okolje, washingtonski škandali, zaupanje v vlado, pravna država, vojno dobičkarstvo, energetska kriza. Ker pa imajo republikanci večino v kongresu, in to v obeh domovih, v senatu in predstavniškem domu, ker jim je ta večina zagotavljala dominacijo tako doma kot v svetu, ker Busha in iraško vojno podpira le še tretjina Američanov in ker sondaže kažejo, da bi Američani - "če bi bi bile kongresne volitve danes" - volili demokrate, je jasno, da je glava republikanske stranke - in tudi Busheva, se razume - na tnalu. Republikanci zato počnejo vse, da bi rešili svojo kongresno oblast, Busha in enopartijsko vladavino. Bush blodi po Ameriki, žuga s starimi citati Osame bin Ladna, vrešči, da bi demokrati radi z umikom iz Iraka izpolnili bin Ladnovo največjo željo, agitira kot nor in govori o "napredku" v Iraku, pa čeprav je tam oktobra izgubil več kot 100 vojakov in čeprav je Irak hujša klavnica kot kdajkoli. Bušiji so iz obupa lansirali vse teorije zarote, ki so si jih lahko izmislili. Recimo: ali veste, zakaj je bilo oktobra v Iraku toliko žrtev? Ker hoče al-Kajda pomagati demokratom! Ker hoče vplivati na rezultat kongresnih volitev! Ker hoče na oblast pripeljati demokrate! Demokrati, al-Kajda: ista reč. Zmaga demokratov = zmaga teroristov. Bušiji so vse tempirali, tudi izrek sodbe Sadamu Huseinu, ki naj bi se zgodil dva dni pred kongresnimi volitvami (smrtna kazen). Da je malo verjetno, da bodo ohranili status quo in monopol, se zavedajo tudi republikanci, zato so Ameriko prelevili v Irak. Zasuli so jo s TV spoti, v katerih ne puščajo nobenega dvoma, kaj se bo zgodilo, če na kongresnih volitvah zmagajo demokrati: Ameriko čaka atomski napad! Buuum! Apokalipsa jutri!

No, posnetki atomskega opustošenja, ki naj bi Ameriko udarilo ob demokratskem prevzemu kongresa, so le citat tiste famozne, histerične, groteskne grožnje, ki jo je ameriški podpredsednik Dick Cheney izrekel pred dvema letoma, tik pred predsedniškimi volitvami: Če boste izvolili Johna Kerryja, potem nas bodo teroristi spet napadli! Hja, Cheney je zagrozil Ameriki - in ta grožnja je razkrila ves cinizem in vso aroganco Busheve administracije. Kerry je bil vietnamski veteran in vojni heroj, Cheney pa Vietnama ni niti videl - odložil je kar 5 pozivov k služenju vojnega roka. Zakaj? "Ker sem imel druge prioritete." Jasno, poslovne prioritete. Cheney je svoje osebne interese vedno postavljal nad nacionalne. Ko je bil direktor teksaške naftne korporacije Halliburton, je mirno posloval z deželami (Irak, Indonezija, Burma, Nigerija, Azerbajdžan), ki so bile na ameriški listi "terorističnih dežel". Še več, kritiziral je protiteroristično zakonodajo, ki tem deželam onemogoča ali pa otežuje poslovanje z Ameriko. In ko je bil obrambni minister, je spisal kopico zakonov, ki so zmanjšali ameriško oborožitev (tako da se je časopis Boston Globe tedaj ustrašil, da bo Amerika že nehala izdelovati orožje), toda leta 2004 je potem Kerryju očital, da je v senatu glasoval za zakone, ki so zmanjšali ameriško oborožitev in ogrozili ameriško nacionalno varnost. In seveda, Ameriko je z lažmi - Irak ima orožje za množično uničevanje! Irak je povezan z al-Kajdo! Irak je povezan z napadom na WTC! - zapeljal v vojno.

Da je republikanski predvolilni stroj prešel v svojo atentatorsko shock & awe fazo, so izkusili mnogi demokratski kandidati, recimo Harold Ford, temnopolti karizmatikus, ki v tennesseejski dirki za senat ogroža republikanskega favorita, totalno nekarizmatičnega magnata Boba Corkerja. Ford, ki je na začetku veljal za outsiderja, je Corkerja v sondažah zlagoma ujel in prehitel. Če bi mu uspel preboj v senat, bi bil šele četrti Afroameričan, ki bi mu to uspelo - in sploh prvi Afroameričan z Juga, ki bi mu to uspelo. Toda republikanci delajo vse, da mu ne bi uspelo. Najprej so v promet spravili zgodbo, da naj bi se Ford lani udeležil neke zabave, ki jo je po Super Bowlu priredila revija Playboy, potem pa so lansirali sarkastični, rasistični TV spot, ki je njegove volilce prikazal kot bebce. Na koncu spota se je prikazala blondinka, imitacija Playboyeve zajčice, ki dahne: "Harold, pokliči me!" Ta spot so potem nadgradili s spotom, v katerem so mu očitali, da mu je kampanjo financiral "h'woodski porno magnat" in da hoče šolarke oskrbeti s kontracepcijskimi tabletkami. Hu. Če hočejo demokrati osvojiti 435-članski predstavniški dom, potem morajo republikancem izpuliti 15 sedežev - sondaže in projekcije kažejo, da je to mogoče in zelo verjetno (izpulili naj bi jih od 23 do 27). Če pa hočejo osvojiti 100-članski senat, potem morajo republikancem izpuliti 6 sedežev - sondaže in projekcije kažejo, da je to sicer mogoče, toda težko. Tesnih, neodločenih, izenačenih bitk je še 7: Pensilvanija, Ohio, Rhode Island, Missouri, Montana, Tennessee in Virginia. Špekulacija gre takole: bitke v Pensilvaniji, Ohiu in Rhode Islandu bodo republikanci zanesljivo izgubili. Bitki v Missouriju in Montani bodo verjetno izgubili. Kar pomeni, da bosta na koncu odločala Tennessee in Virginia. Če demokrati dobijo vsaj eno izmed teh dveh bitk (ali pa obe), so zmagali. Če obe izgubijo, bo razmerje v senatu 50:50. Letos bosta torej na menuju dve Floridi. Ena Florida bo v Tennesseeju (Ford vs. Corker), druga pa v Virginii.

Druga Florida

In že smo v Virginii, tipični rdeči državi. Volila je za Busha, kontrolirajo jo republikanci in med državljansko vojno je bila del konfederacije, kar pomeni, da je hotela sužnje za vsako ceno obdržati. Tu ni bilo mogoče pričakovati nobene spremembe, tako da si je republikanski senator George Allen, nekdanji guverner, že mel dlani - nobenega dvoma ni bilo, da bo ponovno izvoljen za senatorja. V sondažah je premočno vodil. Kar se je vsem - tudi demokratom - zdelo povsem samoumevno. Allen je pač zelo popularen, pravi zvezdnik Virginie, tipični južnjaški šarmer in populist, disneylandski optimist, "mali Reagan", v katerem so mnogi že videli naslednjega republikanskega kandidata za ameriškega predsednika. Tipični boss tipično rdeče države. Vsi so bili prepričani, da se bo skozi Virginio in skozi volitve sprehodil. In res, njegova predvolilna kampanja je izgledala kot sprehod - dokler ni izgledala kot Bushev sprehod skozi Irak. Poleti, 11. avgusta, je namreč njegov imidž ruknil infarkt. Ko je pripotoval na predvolilni shod v Breaks, ruralno vukojebino v Apalačih, je med publiko zagledal tudi S.R. Sidartha, Američana indijskega rodu, ki je delal za kampanjo njegovega tekmeca, Jamesa Webba, demokratskega kandidata za senat. Sidarthova naloga je bila, da potuje po Virginii in snema Allenove predvolilne nastope. Allen tako zagleda Sidartha, se obrne proti njemu, mu zažuga s prstom in oznani: "Med nami je tudi Macaca ali kakorkoli mu je že ime... Pozdravimo Macaco. Pozdravimo ga v Ameriki in resničnem svetu Virginie." Ups? Je rekel "Macaca"? Ni kaj, rekel je. In to ne le enkrat. Izraz "Macaca" mu je bil tako všeč, da ga je ponavljal s tako vnemo, kot da ga je sam izumil. Ni ga. Izumili so ga drugi - rasisti. Izraz "Macaca" je rasistična psovka - ko je Sidarthu rekel "Macaca", je bilo tako, kot da bi mu rekel "opica". In tako, kot da bi črncu rekel "nigger".

Mediji Allenovega izgreda sicer niso registrirali, toda registrirala ga je Sidarthova kamera. In še preden je Allen prišel domov, se je videoposnetek iz Breaksa že valil po internetu. Jasno, valil se je kot skala. V trenutku je preglasil vse ostalo. Allen je najprej trdil, da izraz "Macaca" ni rasistična psovka in da si ga je sam izmislil, toda ko to medijskega trušča ni ustavilo, se je začel opravičevati: "Oprostite, naredil sem napako. To je bila napaka. Naredil sem napako. Napaka!" Sondaže so pokazale, da je res naredil napako, hudo napako - izgubil je vso prednost. James Webb, še včeraj outsider, je bil nenadoma pred njim, še toliko bolj, ko se izkazalo, da je Allen včasih zelo rad uporabljal tudi izraz "nigger", da je nasprotoval prazniku Martina Lutherja Kinga, da je imel v svoji pisarni razstavljeno miniaturo zanke, kakršne so nekoč uporabljali za linčanje črncev, da zelo rad maha s staro zastavo konfederacije in da podpira južnjaško organizacijo, ki je "proti mešanju in integriranju ras". Allenu so ratingi tako padli, da je imel občutek, kot da ni več v rdeči državi. Hecno, ne. Še bolj hecno: James Webb ni tipični, rojeni demokrat, ampak je "naturaliziran". Kariero je namreč začel kot republikanec - pod Reaganom je služil v Pentagonu, kot sekretar za mornarico. Pred tem je služil v Vietnamu, ki mu je vrgel več odlikovanj kot Kerryju. Toda Busheve norosti so ga spreobrnile. Bil je proti napadu na Irak in svaril, da bo destabiliziral Bližnji vzhod, sprožil val protiamerikanizma in ustvaril "50.000 novih teroristov". Ergo: proti vojni je bil, še preden se je začela. Bush se mu je tako zagnusil, da je prestopil k demokratom - in sklenil, da izzove Allena, Bushevega lojalista. Hecno, ne: republikanec, ki je sklenil, da bo ustavil Busha. Republikanec, ki se je prelevil v protestnika.

A tu se hec šele začne. Bušiji so takoj reagirali, ali bolje rečeno - takoj je reagiral Karl Rove, Bushev Goebbels, specialist za umazane trike in "negativne kampanje". Webba je bilo treba sestreliti. Kako? Čakajte, po čem že najbolj slovi Webb? Aja, po romanih. Napisal je serijo političnih, vojnih romanov, bestsellerjev, recimo Izgubljene vojake, Občutek za čast, Deželo, kot je ta in Ognjena polja (in scenarij za Trenutke odločitve), v katerih so bušiji hitro našli orožje za množično uničevanje - seks. Ne le seks, ampak seXXX. Promiskuitetni seks, incest, seks med mladoletnimi, seks z mladoletnimi. Izgubljeni vojaki: moški zgrabi svojega sina, ga dvigne za noge - in mu ga potegne. Pasuse iz Webbovih fikcij so skušali republikanci "moralno" izenačiti z dejanji republikanskega kongresnika Marka Foleyja, ki so ga zasačili pri internetnem spolnem nadlegovanju mladoletnih kongresnih pažev, rekoč: ali lahko tak človek služi v senatu? Bušiji so vreščali: te knjige niso primerne niti za odrasle! Bušiji so pomešali fikcijo in realnost, da bi lahko pokazali, da je to, kar počne Webb, hujše od rasizma. Webb, nekdanji boksar, je rekel, da je v svojih romanih le popisal to, kar je videl v Vietnamu in drugih vojnah, ki jih je kasneje pokrival kot reporter. "Živel sem v resničnem svetu." Jasno, Allen ni videl nobene vojne. Niti vietnamske. Kot Bush. Za vojne je vedno le navijal. In kongresna kampanja, ki poteka sredi iraške vojne, se je spet sprevrgla v debato o vietnamski vojni - tako kot v času predsedniške kampanje (Bush vs. Kerry). Vprašanje je bilo jasno: ali lahko o romanih Jamesa Webba, zelo dekoriranega vietnamskega veterana, ki se je v času iraške vojne vojne prelevil v protivojnega protestnika (Kerry se je v protivojnega prostestnika prelevil že med vietnamsko vojno), sodi politik, ki je vietnamsko vojno strahopetno prešprical in raje na nekem ranču hlinil kmeta?

Hecno, ne. Še bolj hecno: Allenova sestra Jennifer je pred časom objavila knjigo, v kateri je popisala, kako jo je brat fizično maltretiral in zlorabljal. In kaj je rekel Allen? Tole: "Njena knjiga je le fikcija." Aha. Tudi Webbov roman je le fiction. "Ampak njene knjige nisem napisal jaz." Točno, Webbove romane je napisal Webb. Toda kdo jih je priporočal? Ugledni republikanski senator John McCain, vietnamski veteran, ki je živel v ravno dovolj "resničnem svetu" (6 let je bil v vietnamskem ujetništvu), da je lahko Webbove romane potrdil kot "pravo stvar", še posebej Ognjena polja, roman o vietnamski vojni, ki je pri marincih že 20 let obvezno čtivo in v katerem so bušiji našli največ "opolzkosti" (ona jih je štela 15, on pa jih je štel le 13, vau!). Hecno, ne. Še bolj hecno: republikanci, ki slovijo po svojem patriarhalnem, šovinističnem, seksističnem odnosu do žensk, so začeli Webbu očitati, da ženske v svojih romanih popisuje seksistično, kot bitja, ki mislijo le na seks. In zakaj so začeli republikanci orožje, ki ga demokrati običajno uporabljajo proti njim, uporabljati proti demokratu? Ker so sondaže pokazale, da sta Allen in Webb pri ženski podpori izenačena. Ženske so hoteli pritegniti na Allenovo stran. In če že hočete hec: Allen, ki je vsa ta leta tajil, da je judovskega rodu, je v senatu stalno glasoval proti sprejetju zakonov, ki bi ženske ščitili pred spolnimi napadi in nasiljem v družini. Ha. Sploh pa, Webb, ki so ga podprli mnogi bestseletristi, tudi John Grisham in Stephen King, je pro-choice. Hecno, ne. Še bolj hecno: Webb je leta 2000 v bitki za senat podprl Allena. Kako to, da je tedaj sprejel podporo avtorja, ki piše take romane? Allen: "Nisem poznal vsebine njegovih knjig!"

Vidite, Allen ne bere. Kot Bush. In tudi Busha kaj dosti ne omenja. Mnogi republikanci Busha raje ne omenjajo. Tako kot je njim jasno, da je Bush postal four-letter word, je demokratom jasno, da morajo republikancem izpuliti vsaj eno Florido. V nasprotnem primeru bo 50: 50. Kar pomeni, da bo predsednik senata Dick Cheney.