Digitalno zalezovanje politikov

Ameriške kongresne in druge volitve so številne politike po vsem svetu opozorile, da bodo morali v prihodnje med javnimi nastopi ali na zborovanjih bistveno bolj paziti na svoje besedišče. Pa čeprav izrečeno v resnici globoko čutijo v srcih. Posledice so lahko tudi precej drastične, kot je recimo morebiten politični poraz, pa čeprav se je zdela pot do zmage dokaj lahka. Najbolj razvpit primer je afera Macaca. Lepi in nasmejani republikanski senator George Allen je na enem od svojih shodov prijazno pozdravil predstavnika nasprotnikovega volilnega štaba, ki je bil indijskega rodu: "Med nami je tudi Macaca ali kakorkoli mu je že ime. Pozdravimo Macaco." Opice makaki sicer, kolikor je znano, v Indiji veljajo za svete živali. Gospod "Macaca" alias S. R. Sidatha je imel nalogo posneti nasprotnikovo zborovanje. Ali se je ob napadu tradicionalne ameriške južnjaške gostoljubnosti do osebkov drugačnega videza s kamero v rokah že nasmihal ali ne, pač ne vemo. Vemo le, da se je zadnji smejal. Posnetek Allenovega izpada je bil že čez nekaj ur na spletni strani YouTube, ki po merjenju obiskov, tako vsaj trdijo, sodi med deset najbolj obiskanih spletnih strani na planetu. Letos pa mu je revija Time prisodila laskav naslov Izum leta 2006, čeprav obstaja od lani. Vsekakor je največja letošnja zgodba o uspehu, saj ga je trojica "izumiteljev" prodala za 1,65 milijarde dolarjev trenutno največjemu spletnemu igralcu Googlu. Ta je najbrž ugotovil, da s svojim servisom Google video ne bo mogel konkurirati eni najbolj priljubljenih spletnih strani. In jo je raje kupil.

YouTube je nekakšna "sam predvajaj" globalna televizija. Vsak amaterski ali pa poklicni ljubitelj filmsko-televizijske umetnosti z dostopom do interneta lahko tam objavlja svoje stvaritve. Navsezadnje je že vsak malo novejši mobilni telefon tudi digitalna kamera. Z digitalnimi fotoaparati, opremljenimi z dovolj zmogljivo spominsko kartico, pa se lahko posname že več kot uro dolg "celovečerec". Na YouTubu mrgoli takšnega filmskega gradiva, pa tudi najrazličnejših odlomkov iz takšnih ali drugačnih televizijskih oddaj ali filmov. Tistega, kar se uporabnikom YouTuba pač zdi, da bi bilo najzanimivejše.

Macaca je bil takoj po objavi številka ena med najbolj gledanimi posnetki na YouTubu. Hkrati se je pojavil tudi na nekaterih drugih, sicer manj priljubljenih straneh, za šaljivega republikanskega guvernerja pa je bilo najbolj neprijetno to, da so si posnetek izposodile nekatere televizijske mreže in ga mirno predvajale svojim gledalcem. Tako rekoč nepremagljivi Allen je po javnomnenjskih raziskavah začel izgubljati podporo. Mediji pa so začeli na veliko brskati po njegovi dokaj rasistično obarvani preteklosti.

Allenov primer ni edini primer političnega obračunavanja in spotikanja s pomočjo spleta. Na YouTubu in njegovih klonih se je pojavilo nič koliko posnetkov Johna Kerryja, ki je ameriške mladce opozarjal, da bodo morali v Irak, če se ne bodo učili. Enako je s posnetki, kjer različni pretendenti na politične stolčke žalijo in blatijo drug drugega in dokazujejo, kaj vse strašnega je naredil protikandidat. Podobno predstavo so nam priredili tudi slovenski politiki in neodvisni kandidati na skoraj minulih županskih in lokalnih volitvah. Le da internet ni bil tako primerno orodje, kot je že v ZDA. Čeprav bi bilo najbrž dokaj zabavno, če bi kdo skrivaj posnel zakulisje kakšnega predvolilnega shoda. Si, recimo, predstavljate, da bi kdo posnel alkoholno podkrepljenega ostarelega koalicijskega poslanca, ki na predvolilnem druženju skupinici znancev in peščici drugih tam prisotnih ob pogledu na mlade deklice razlaga, kako ga še vedno rajcajo mladoletnice, in posnetek nato objavil? Morda bomo kaj takšnega v Sloveniji dočakali na prihodnjih parlamentarnih volitvah.

V zvezi s političnim fenomenom YouTuba pa ni mogoče govoriti zgolj o političnih obkladanjih in obrekovanjih, saj so se za možnost brezplačne promocije odločili številni kandidati. Še posebej tisti s precej bornimi sredstvi za volilno kampanjo, ki si niso mogli privoščiti dragih osladnih videospotov kot bogati republikanci in demokrati. Razni neodvisni rahlo bizarni kandidati, kakršen je recimo teksaški guvernerski kandidat Kinky Friedman, kavboj s cigaro v ustih, so danosti YouTuba izkoristili v popolnosti. Celo več, to, da so se tako zastonj oglaševali, so izkoriščali sebi v prid. Tudi v naših krajih se ob volitvah v volilnih štabih radi hvalisajo, kako malo denarja so zapravili za volilno kampanjo.

Za YouTube in podobne strani so zaradi tega nekateri analitiki v medijih, posvečenih tehnološkim temam, že razglasili, da so začele spreminjati politične navade in da naj bi bil to temelj volilnih kampanj 21. stoletja. Vedno več je volilcev, ki so internetno pismeni in željni interaktivnih vsebin, česar klasični mediji za zdaj ne ponujajo. Volilne kampanje se tako spreminjajo v prave resničnostne šove, ki jih je mogoče skoraj ves čas spremljati prek spleta. "Resničnostni" šovi pa so trenutno ena najbolj priljubljenih stvari po vsem planetu.