"Zakon o zdravilcih bo dober, ker bo krut!"

V Ljubljani ste pozneje postali magister znanosti s področja epidemiologije in klinične nevrofiziologije, a kmalu po tem, ko ste v Zagrebu diplomirali in dobili naziv doktor medicine, ste se odpravili na Kitajsko. Kako to?

Zelo me je skrbelo, kako bom lahko pomagal bolnikom, ne da bi razumel bolezni, ki jim danes pravimo idiopatske - to pomeni, da ne poznamo njihovega pravega vzroka. In takih bolezni je danes v ambulanti splošnega zdravnika večina. Ko sem bil še mlad zdravnik, sem imel resne bolečine v desnem zapestju, ker sem vsak dan napisal od 150 do 300 receptov. Ugotovil sem, da se za uspešno zdravnikovanje glava na ramenih ni štela za zares bistveno, temveč se je od tebe pričakovalo, da imaš predvsem zdrave in sposobne roke, saj je večina pacientov že vedela, kaj želi. Ljudje so bili vajeni zdravniku naročiti, katero od zdravil jim tekne in katero ne. Med študijem sem bil prav posebno pozornost naklonil farmakologiji in zelo zgodaj spoznal, da zdravila seveda potrebujemo in da brez njih preprosto ne bi šlo, a me je v praksi potem prizadelo, kako iracionalno se vsepovsod uporabljajo. Zaradi tega smo se zdravniki zdeli obsojeni na neke vrste strokovno otopelost: naše misli so postajale zelo zgodaj zakodirane v algoritme, na koncu katerih se je tako rekoč brez izjeme znašla taka ali drugačna tableta.

Kako to, da ste se obrnili ravno proti Kitajski?

V letu, ki sem ga po diplomi kot pripravnik preživel v Sloveniji, so me navdihnile izkušnje, pridobljene ob tem, da je bilo mogoče bolniku z minimalno spremembo zunaj kanonov uradno uveljavljene prakse narediti ogromno dobrega. Nikoli ne bom pozabil, kako je neki mamki iz ust slina tekla tako nekontrolirano, da so ji morali v domu po trikrat na dan menjavati prevleko za blazino. Nihče ji ni znal pomagati, jaz pa sem se spomnil nekega članka o tem, da se količina izločene sline zmanjša z majhnimi obroki rozin. Po enem tednu je težava izginila. Čudovite so bile tudi prve izkušnje, ki sem jih imel z aplikacijo takrat še zelo primitivnih metod elektroakupunkture. Zgodilo se je, da so zaradi tovrstnega minimalnega truda ljudje vstajali s postelj po nekaj dnevih hudih bolečin, ki jim je lahko medicina prišla do živega samo s konjskimi odmerki protibolečinskih injekcij. In to mi je dalo misliti: take zadeve so sicer krasne, a kako jih bom lahko apliciral na dolgi rok, če jih ne razumem? Pri nas me je nasploh užalostilo, kako veliko reči se je ponavljalo po ustaljeni recepturi na pamet, ne da bi sploh razumeli izvor in zakonitosti bolečine. Saj ne, da v knjigah o tem ne bi pisalo, a teorija brez prave prakse na terenu je bila zelo jalova.

Kitajska je bila zame, v nasprotju s tem našim predvsem biokemičnim, povsem drugačen laboratorij. Največ sem se naučil o tistem, o čemer danes govorimo kot o nevrovegetativni distoniji, funkcijskih motnjah, psihonevrozah, anksiozno-depresivnih stanjih ... in kar je še tega morja slabo izpeljanih terminov, ki pravzaprav ne povedo veliko in so v svoji stereotipnosti za terapevta zelo neuporabni. Kitajska mi je ponudila občudovanja vreden celostni sistem, ki so mu sicer manjkale biokemija, sofisticirana elektrodiagnostika in radiologija - a je imel neverjetno natančno opisno diagnostiko bolezenskih stanj in tudi nabor terapij, ki so lahko obrodile sijajne učinke. Še posebej pri težavah, ki jih danes pri nas opišemo kot psihosomatske in so v resnici somatske motnje v delovanju nevroendokrinega sistema.

Sva lahko malce konkretnejša?

Seveda. Kitajska medicina bolezni združuje v sindrome: več bolezenskih znamenj sodi k enemu sindromu, za katerega obstaja dodelan in nedvoumen algoritem zdravljenja. Temu rada reče sistem ključa in ključavnice. Če ima kdo pekoč urin, če ga boli prostata in ima občutek, da lula žiletke - se ključavnica imenuje 'vročina in vlaga v spodnjem grelcu ali v kanalu jeter'. Spodnji grelec namreč zajema vse organe v medenični votlini, jetra, ledvice in črevesje. Zdravilni ključ je odvajanje vročine in vlage s tega območja z akupunkturo, zelišči, dihanjem in hrano. Kitajska medicina se zelo dobro zaveda, kaj zna pozdraviti in česa ne, zato hibridni model - torej kombinacija z zahodno - pri njih dobro funkcionira. Srečeval sem izjemne zahodne profesorje in akademike, ki so uporabljali kitajska zelišča za zdravljenje neozdravljivih oblik raka. Kasneje so se nekateri od njih oglasili tudi na našem onkološkem inštitutu.

In kaj se je zgodilo?

Odšli so in ni jih bilo nazaj. Imel sem občutek, da ni nihče iz našega establishmenta želel prevzeti odgovornosti za morebitna tveganja, čeprav gostje nikakor niso izključevali zahodnih metod, kakršna je npr. kemoterapija.

Kaj je bilo najdragocenejše od vsega, kar ste se naučili?

Najbolj pa me je prevzela dietoterapija, ki sem ji želel dodati čim kakovostnejše ozadje znanstvene logike. Dietoterapija - torej zdravljenje s spremembo načina prehrane - me je naravnost šokirala, namreč s svojim potencialom maltene katarzičnih preskokov iz bolezni v zdravje. Pri nas se je takrat o tem sicer veliko govorilo in pisalo, a še danes vse prepogosto ostaja na ravni modnega trenda.

Po treh letih intenzivnega študija ste se odločili za vrnitev v rodno Jugoslavijo, in sicer v Slovenijo ...

Začel sem se počutiti ogroženega, ker sem bil na tem, da mi začne izparevati ogromno znanstvenega in medicinskega znanja. Hkrati pa sem začel preštevati tudi vse kitajske arhaizme in starokopitne modele, s katerimi so hoteli zdraviti resne diagnoze ... Čedalje bolj me je motila fragmentiranost njihovega znanja, razkol med učitelji. Ugotovil sem, da se je treba postaviti na mostiček med vzhodom in zahodom ter kot pajek ohranjati mrežo dotoka informacij z obeh bregov. Edini res kakovostni model je integrativni - in če z obeh bregov še naprej ne bo dovolj dobre volje, potem se bomo vsi skupaj še naprej majali na tanki nitki. Žal ugotavljam, da mi pri nas sogovornikov za to opcijo še vedno primanjkuje.

Ste predsednik akupunkturne sekcije pri Slovenskem zdravniškem društvu, zato ste bil eden izmed konkretnejših udeležencev debate o prihajajočem zakonu o zdravilcih.

Kaj pa vem, kaj prav posebej pomembnega in dejavnega se glede tega ne počutim ... Konec koncev veliko mojih pomislekov in predlogov niso upoštevali, nekateri drugi zdravilci so mi zaradi zavzemanja za previsoke standarde znanja očitali celo elitizem. Po resnici povedano sem bil čisto vesel, da sem se lahko umaknil nekam v ozadje, saj gre za zakonodajo, ki gotovo ne bo všeč večini tistih, ki se jih tiče.

Kakšen se vam zdi zakon, kakršen se napoveduje ta trenutek?

Načeloma dober. Koristen. Preprečil bo nadaljnji razmah teh hudih samooklicanih slovenskih zdravilskih zmogljivosti, ki v kombinaciji s kritično količino nestrokovnosti dolgoročno pogosto ne prinašajo zaželenih učinkov. Zakon bo dober, ker bo krut: ker bo do marsikoga neusmiljen in ker bo od veliko terapevtov zahteval veliko dodatnega dela ter poročanja o uspehih in neuspehih.

Ondan ste mi rekli - pravzaprav ste bolj sami sebi zamrmrali v brk -, da si res težko predstavljate, kako lahko mnogi izmed teh naših zdravilcev pozdravijo kogarkoli, ko so pa sami fizično tako bolni.

To je res. Vsakdo izmed nas lahko zboli za neozdravljivo boleznijo, ampak največji problem je na sistemski ravni - v smislu nadaljevanja nekega življenjskega sloga, čeprav veš, da je zelo škodljiv. Premnogi izmed njih so v tem pogledu skrajno neprepričljivi - zagovarjajo sicer neke življenjske vzorce, a se jih sami ne držijo.

Koliko je po vašem mnenju danes med našimi zdravilci čistega šarlatanstva?

Rekel bi, da slaba polovica.

Kako lahko laični bolnik sploh izbere dobrega zdravilca?

Ja, problem je, da tovrstne odločitve pri nas ne temeljijo na kakovostni obveščenosti, temveč na neki čustveni naglici. Ta pa je zelo tvegana.

Če prav razumem, bo po vašem zakon dober, ker namerava zajeziti zdravilsko mazaštvo ... Kaj pa enako pomembno vprašanje komplementiranja zahodnih načel s spoznanji, ki jih lahko ponudite najboljši med zdravilci?

A, o tem pa seveda niti besede. Ampak glede na to, da zdravilci trenutno stojimo na zelo nizki stopnički v zdravstvenem sistemu, moramo skromno sprejeti svoj položaj. Temu položaju rad rečem maternična ali predporodna faza, ki še ni prišla v plenice in ki bo mogoče nekoč počasi postala dober dojenček s spodobno vsoto prispevkov in jasnimi smerokazi, kaj je za kaj in kaj ni za nič.

Pa imate občutek, da slovenski establishment to, kar mu lahko ponudite, sploh zanima?

Hah. Mogoče jih zanima, ampak ne preveč. In tudi če jih zanima, o tem ne smejo javno govoriti, ker s tem postanejo bele vrane v svojem taboru. Tisti, ki si sploh upajo načeti razpravo o zdravilstvu, so od svojih praviloma avtomatično relegirani v nižjo ligo kredibilnosti. Zelo težko ohranijo že strokovno navzočnost, kaj šele ugled. Problem je v našem političnem modelu ohranjanja "dobre medicinske stroke", ki se neutemeljeno počuti ogrožena, če se kaka diagnoza neznanega vzroka prepusti zdravilskim metodam. Mislim, da ne gre za škodoželjnost, temveč za neobveščenost. In to čeprav je danes po neštetih mednarodnih bazah podatkov na voljo gromozanska količina informacij o učinkovitosti komplementarnih metod - a kaj, ko se pri nas tako uspešno ignorirajo in odrivajo kot premalo natančne in metodološko pomanjkljive.

Dolgo je veljalo, da je moral zdravnik za pridobitev licence podpisati listino, da se ne bo ukvarjal z "mazaštvom", kot primer tega pa sta bili izrecno navedeni recimo homeopatija in kiropraktika. Na podlagi tega pogoja ste nekje vmes licenco izgubili tudi vi - kar se mi je takrat zdelo vrhunec bizarnosti, glede na to, kdo vse licenco dejansko ima ...

Taki ekstremi so nastali na podlagi upravičenega revolta zaradi tragičnih izidov nekaterih zdravljenj pri nekaterih zdravilcih in kolegici homeopatinji. Za licenco pa prav nič ne žalujem - če mi je brez nje dovoljeno delovanje, sem čisto zadovoljen tudi z licenco zdravilca. Pomembno se mi zdi predvsem, kakšni so učinki mojega dela.

Torej ne opažate nobenih pozitivnih premikov v smer zapoznelega procesa medsebojnega oplajanja?

Premiki so. Toliko že lahko prelomim zdravniško molčečnost, da povem, da imam med pacienti več kot sto zdravnikov. Tudi marsikateri strokovnjak iz generacij, ki imajo danes več kot petdeset let in tovrstnim prebojem v pavšalu najbolj nasprotujejo, se bo obrnil h komplementarnim metodam, ko bo zbolel in ugotovil, da mu znanstvena medicina ne zna pomagati.

Kaj bi bil v tem trenutku največji zdravstveni greh v življenjskem slogu slovenske populacije?

Hitra prehrana, preveč dela in premalo počitka, neustrezna vrednostna lestvica življenjskih prioritet. V hlastanju za imetjem počasi izgubljamo družino, enega temeljnih vzvodov družbenega zdravja.

V vaši hierarhiji živil je meso ena najbolj škodljivih reči, kar jih lahko vržemo vase. Zakaj?

Najprej bi omenil moralno dimenzijo, ki ...

Bolj me na tem mestu zanimajo čisto zdravstveni dejavniki tveganja.

No, za začetek je treba omeniti raka na debelem črevesju, ki je čedalje pogostejši pri odraslih. Dolgotrajno trohnenje živalskih beljakovin v zgornjih legah debelega in tankega črevesja fizično doraslega človeka je hudo tveganje za to bolezen.

Če prav razumem, so vaši trije otroci vsi vegetarijanci?

Ne morem reči, da je to povsem dosledno, vsekakor pa jih skušam čim bolj spodbujati k temu slogu. Dva sta vegetarijanca, eden ne. Nikogar ne želim siliti, se mi zdi pa to zelo nujen evolucijski korak za človeštvo.

In strogo vegetarijanstvo otroku ne škodi v razvoju?

Ne. Z ustreznim znanjem o prehrani in malo dobre volje se lahko prilagodi tudi prehrana razvijajočega se bitja, predvsem z dodatkom dovolj kakovostnih mlečnih izdelkov in zelenjave, sadja, semen in žit.

To bi bilo za otroka v bistvu celo bolje?

Seveda. Mislim, da bi bila to absolutno bolj čista in umirjena bitja, ki bi se potem kot svetal zgled tudi odlično odrezala v ustrezni široki znanstveni raziskavi o tem, kaj prinaša otrokovo prenajedanje s konzervami tipa Rio Mare in predelanimi izdelki iz bele moke.

Obstaja celo sklop živil, za katere ljudje mislijo, da jim strašno koristijo - v bistvu pa jim lahko zelo škodijo. Na prvem mestu velja omeniti t. i. razhudnike, kot so paradižnik, paprika, krompir, jajčevci, ter po učinkih podobni živili čebulo in česen.

Hrana je lahko pomirjevalo ali iritans. Uživanje živil, ki pregrevajo telo in lahko s svojo intenzivnostjo sprožijo alergijske odzive sluznice, na dolgi rok gotovo vodi v težave. Ampak ljudi to žal ne zanima, dokler ne zbolijo. Razhudniki vsebujejo solanin - torej blago toksično snov, ki je je največ v krompirju, ko skali. Vsi kmetje vedo, da lahko živino, če se naje takega krompirja, to ubije. Nalaganje te snovi v majhnih odmerkih pripomore k toksičnim dogodkom v našem telesu in sčasoma k trajni okvari jeter. Naši detoksifikacijski filtri pa imajo veliko več dela z vsemi temi prežganimi maščobami, paradižnikovimi mezgami in pikantnimi okusi. To je hrana, ki upočasnjuje pretok krvi, ker širi kapilare in zmanjša hitrost pretoka krvi v tkivih. Kitajska medicina uči, da morajo ljudje, ki imajo na katerikoli način čezmerno obremenjena jetra - lahko tudi čustveno preobremenjena -, čim bolj paziti pri vnosu razhudnikov. To so ljudje, za katere so značilne rdeče beločnice, hitro pordela lica, takojšnja vzkipljivost in splošna nestrpnost do drugih. Sami lahko ta cel sklop sicer zanikajo, ampak če razhudnikov z jedilnika ne izobčijo vsaj za tri mesece, ne bodo ničesar izvedeli.

Ampak razhudniki so vendar temelj mediteranske kuhinje, mediteranska ljudstva pa veljajo v primerjavi z večino drugih za lep primer čilosti in dolgoživosti. Poleg tega velika večina vegetarijanskih kuharskih knjig poje slavo paradižniku kot viru vitaminov, da o česnu kot naravnem antibiotiku sploh ne govorimo ...

Sezonsko uživanje razhudnikov je sprejemljivo v majhnih količinah, redno uživanje vse leto pa je nevarno zaradi kopičenja solanina. Obrok razhudnikov vsebuje mikrogramske količine, vendar se moramo zavedati kumulativnih učinkov, ki se z leti seštevajo. Kopičenje solanina je še toliko nevarnejše za ljudi, ki se jim kri hitreje strjuje. Ko spregovorimo o Mediterancih, bi se morali ustaviti predvsem pri njihovi "vročekrvnosti", ki izvira iz zastajanja krvi v jetrih. Pred zvišanjem krvnega tlaka jih nekoliko rešuje olivno olje in v primerjavi z drugimi ljudstvi skromnejše uživanje tistih res slabih maščobnih kislin, na primer arahidonske, ki je ena hujših sestavin rdečega mesa.

Krompir je po vašem zelo škodljivo živilo.

Ja, ker je po eni strani razhudnik, hkrati pa je še zelo gosta in škrobnata hrana z visokim glikemičnim indeksom. To brez izjeme obremeni presnovo. Otroke nasploh še vedno pitamo s krofi, palačinkami in buhteljni, čeprav ima 40 odstotkov mestnih otrok pri desetih letih zvišano raven holesterola. In nič kaj dosti ne ukrenemo glede tega. Vnetje slepiča recimo ni naključen dogodek, temveč je posledica zgostitve limfe v potrebušnici, ki nastane zaradi napačnega hranjenja in se lahko pred tem tudi po celo desetletje prepoznava po suhih in razpokanih ustnicah. Eni so takim težavam zaradi moči svojih prebavil kos, drugi ne. Tukaj se moramo vsi skupaj prebuditi in ponuditi otrokom bolj zdravo hrano. Dva dni jo bodo mogoče zavračali, tretji dan pa bodo lačni in jo bodo pojedli.

Kako pa je s poplavo vseh teh dragih "health-food" živil na policah specializiranih štacun in bolje založenih supermarketov? Je v vakuum zapakiran postan ocvrt sejtan iz Italije res bolj zdrav od rezine domače piške?

To je pač gromozanska komercialna niša brez pravega smisla. Tu ni niti Z-ja od zdravja. Če izklopimo etični vidik hranjenja z mesom, sta postan ocvrt sejtan in piška enako škodljiva.

Je res, da posamezna čustva vplivajo na posamezne notranje organe?

Je. To so dognanja kitajske in tudi indijske medicine, ki jih je mogoče v praksi zelo dobro opazovati. Čustva so vpeta v naš psihosomatski ustroj, v naša živčna in energijska središča. Vsaka iskra čustvenega odklona lahko prek specifičnih nevrofizioloških povezav v možganih in hrbtenjači moti delovanje organa, ki je upravljan iz višjega možganskega središča.

Ampak zakaj recimo strah udari naravnost na ledvice in ne recimo na jetra, ki jih - če prav razumem - tepe jeza?

To je povsem logično. Danes vemo, da ledvice v svojem funkcijskem področju vsebujejo nadledvičnice, to pa so v resnici stresne žleze. Ko bomo združili spoznanja o nevrofizioloških in nevroendokrinih povezavah, bo od alternativne medicine ostalo zelo malo. Ko se bomo odprli indijski razlagi notranjih vegetativnih vozlišč, ki jim tam pravijo čakre, bomo samo za začetek pridobili jasno in dolgoročno opcijo, kako lahko z uravnavanjem ustreznega dela hrbtenice ugodno vplivamo na čustvene obremenitve in reakcije. Naša trenutna ignoranca je žal funkcija stroke, ki si zatiska oči pred znanji, ki so danes že na voljo.

Če bi si morali za profesionalno dejavnost med vso paleto možnih izbrati en sam naziv, kateri bi bil? Z eno besedo?

Sem zdravnik. Tako se počutim in tega ne prodam za nič na svetu, ha ha. Tega občutka mi ne more odvzeti nihče - in tudi to, da nimam licence, je daleč od najhujše stvari na svetu. Črpam iz vseh znanj, ki so mi bila kadarkoli pri roki, in nisem v konfliktu z nobeno doktrino. Kar me navdaja z največjo radostjo, je trud, ki temelji na harmonizaciji crescenda skladnosti vsega, kar ponujajo vse medicine tega sveta. Z eno besedo pa sem zdravnik, na začetku in na koncu.