Hokejski preobrati

Jeseniški hokejisti so po precej bornem startu v avstrijski hokejski ligi skoraj čez noč postali tako rekoč eden od kandidatov za naslov avstrijskega prvaka. Ali pa vsaj za končnico lige, saj avstrijske tekmece premagujejo drugega za drugim. Malo je k temu pripomogla tudi vrnitev dveh nekdanjih jeseniških vrhunskih "gastarbajterjev", Tomaža Razingarja in Aleša Kranjca, ki se letos na Češkem in Švedskem nista najbolje znašla. S takšno igro so Jesenice eden trenutno uspešnejših slovenskih moštvenih športnih projektov. Morda jim konkurirajo le še rokometaši Celja in rokometašice Krima. Tudi kar zadeva sponzorje in organizacijo. Medtem se drugi slovenski hokejski klubi utapljajo v povprečju. Nekoliko karikirano rečeno se v slovenskem hokeju tako ali tako vse dogaja ciklično. Pred drugo svetovno vojno je bil hokej domena Ljubljane. Po drugi svetovni vojni so bili od leta 1957 do 1971 nesporni kralji Jeseničani. Nato je na površje prilezla Olimpija, tudi s pomočjo nekaterih jeseniških hokejskih asov, in začeli so se veliki derbiji za naslov jugoslovanskega državnega prvaka v sedemdesetih in osemdesetih letih. Jesenice so bile dominantne ob zatonu Jugoslavije in v začetku samostojne Slovenije. Vse do leta 1994, ko se je hokej spet preselil v Halo Tivoli. Na Jesenicah pa so se nevarno približali meji, ki se ji reče propad. To bi bil najbrž hud udarec za slovenski hokej, ki je na reprezentančni ravni doživljal svoje najsvetlejše trenutke, saj so se slovenski hokejisti začeli uvrščati v najelitnejšo skupino A svetovnega hokeja in izpadati iz nje. Potem se je v zadnjih sezonah vnovič zgodil preobrat, Jesenice so se kar nenadoma spet pobrale na noge tudi z malo večjimi denarnimi injekcijami in hokej se je vrnil pod Mežakljo. Zdaj se na tekmah zbere tudi po 3000 in več gledalcev, in to celo po dvakrat na teden. "Vedno več je zanimanja za hokej, to je glavna tema v vseh jeseniških kafičih," sta pred eno od tekem Jesenic razlagala Emir in Shaq, dva izmed vodij mlajše generacije domačih jeseniških navijačev, ki si je nadela ime Ultras Jesenice (poleg njih so na tribunah še vedno prisotni stari tržiški Red Stellersi). "Odkar smo prvaki, doživljamo na Jesenicah hokejski preporod, ki se stopnjuje. Med avstrijsko in slovensko ligo pa ni primerjave, to je čisto drug svet."

Sponzorska rešitev

Jesenice so se projekta avstrijska hokejska liga lotile precej negotovo. Avstrijci so jih povabili, ker je v njihovi ligi igralo sedem moštev. Dve avstrijski moštvi, ki bi lahko napredovali v prvo ligo, sta to zavrnili zaradi finančnih sredstev. Ambicije po nastopu v močnejši ligi, kot je Interliga s Hrvati in z Madžari, so bile, toda dovoljšen proračun z novimi sponzorskimi sredstvi je bil precej vprašljiv. Edino, česar Jesenicam v primerjavi z Avstrijci ni manjkalo, je bil kakovosten igralski kader, vsaj kar zadeva domače igralce. Za menedžersko pomoč so se nekateri igralci obrnili na gorenjskega rojaka iz bližnje Mojstrane Jureta Koširja, ki se, odkar je končal športno kariero, ukvarja s športnim menedžmentom skupaj s svojim nekdanjim menedžerjem Danielom Zimmermanom. "Poleti smo izvedeli, da bodo Jesenice nastopile v avstrijski hokejski ligi EBEL. Jure je prišel v stik z nekaterimi igralci, ki jih pozna že dolgo. Malce smo debatirali, kaj to pomeni za slovenski hokej in kakšne komercialne priložnosti se ob tem ponujajo. Vodstvo Jesenic je potem avgusta kontaktiralo Jureta, čeprav je bilo že precej pozno. Očitno so ugotovili, da bodo potrebovali profesionalno pomoč nekoga z izkušnjami," se je prvih stikov s slovenskim hokejem spominjal Zimmerman. Igranje Jesenic v avstrijski hokejski ligi je za slovenske športne razmere svojevrstna zadeva. Slovenski klubi sicer nastopajo v različnih mednarodnih ligah, kot so jadranska košarkarska liga, lige prvakov ali hokejska Interliga. Toda noben klub se do sedaj ni boril oziroma ni imel priložnosti, da bi se boril za naslov prvaka tuje države. Zimmerman in Košir sta se potem resno lotila projekta HK Acroni Jesenice. "Delati smo začeli konec avgusta in imeli smo le en mesec do začetka lige. Iskali in navezovali smo stike s podjetji, ki hokej sponzorirajo tudi na mednarodni ravni. Iz izkušenj vem, da je skoraj misija nemogoče prepričati podjetja, da bi kar nenadoma na novo začela vlagati v neki šport. Naredili smo kratek seznam podjetij, ki so tradicionalni sponzorji hokeja, Škoda, Tissot, Varta, Kellys ..., in jim zato ni treba razlagati, zakaj bi vlagali v hokej kot šport, temveč le, zakaj bi vlagali v Jesenice kot klub," je razložil švicarski športni menedžer, ki je v Sloveniji najbolj znan po tem, da je sem pripeljal jamajško sprintersko veteranko Merlene Ottey. Eden Zimmermanovih in Koširjevih prvih korakov je bila sprememba vizualne podobe kluba in tudi sponzorskega dela. Jeseniški hokej je bil ob prelomu tisočletja na robu propada, klub pa je hvaležno sprejemal vsakršne sponzorske donacije. Košir in Zimmerman sta ob prihodu ugotovila, da je bilo na ogradah in na dresih igralcev več kot 50 različnih reklam različne velikosti, vse od lokalnih mesnic do bifejev. Odločila sta se, da bosta to počistila. "Pri modernem športnem marketingu ne more biti tako, da dobiš nekaj malega denarja tu, nekaj malega tam. Naredili smo koncept, po katerem naj bi bilo le od šest do osem sponzorjev in vsak od njih bi dal za podporo moštvu pet- do šestkrat več denarja, kot so do sedaj v klube vlagali glavni sponzorji." V moštvo jima je uspelo pripeljati avstrijsko banko Sparkasse in priljubljenega proizvajalca čipsa Kellys. Hkrati sta prepričala največjega slovenskega mobilnega operaterja Mobitel, da je tudi on postal pomemben sponzor moštva. "Potem smo dobili še Škodo, ki je eden največjih sponzorjev hokeja na mednarodni ravni. Moštvo opremlja z avtomobili, v zameno pa je dobila prostor na čeladah igralcev. Škodo Slovenija smo prvi prepričali v sponzorstvo hokeja, kakršnega pozna njeno materinsko podjetje. Prej tega pri Škodi niso počeli, ker se pač nihče ni obrnil nanje v tem smislu," je povedal Zimmermann. Projektu Jesenice se je potem pridružilo še nekaj drugih močnih pokroviteljev, kakršen je recimo HiT.

Največja težava športnega marketinga v Sloveniji je po Zimmermanovem mnenju velika netransparentnost, ki je značilna za veliko večino športnih klubov. Sponzorji prispevajo denar, ta se izgubi v čudnih kanalih, igralci pa so večinoma brez plač. "Pri odnosu s sponzorji je najpomembnejša transparentnost, te pa v Sloveniji ni. Sponzorjem moram razložiti, kam je šel proračun, koliko denarja je šlo za igralce, koliko za menedžment, koliko za marketing ... Pomanjkanje te transparentnosti je največji razlog, zakaj sponzorji ne vlagajo več v šport." Sponzorji morajo za svoj vložek dobiti tudi dodano vrednost, kot sta prepoznavnost in večji ugled. Biti sponzor moštva, ki se utaplja v dolgovih in propada, je vse prej kot dodana vrednost.

Koliko časa se lahko Jesenice s takšnim proračunom kosajo z bogatimi Avstrijci v šesti ali sedmi najuglednejši evropski ligi? Po Koširjevem in Zimmermanovem mnenju avstrijska liga le malce zaostaja za švicarsko. Močnejše lige naj bi imele le Finska, Švedska, Rusija, Češka, Nemčija in že omenjena Švica. Jesenice so po proračunu sicer na repu lestvice, saj so proračuni klubov nekje od milijon in pol do dva milijona evrov. Posebna zgodba je Salzburg, za katerim stoji gospod Dietrich Mateschitz s svojim energetskim Red Bullom. Tamkajšnji hokejisti pa naj bi imeli od sedem do osem milijonov proračunskih evrov. "V Evropi ni veliko klubov, ki bi imeli proračune dva, tri ali več milijonov evrov. Tudi igralci bi težko pričakovali, da bodo v tujini dobili dvakrat ali trikrat več denarja. Cilj Jesenic je, da so med prvimi štirimi v avstrijski ligi, to pa so lahko s sedanjim proračunom."

Igranje v avstrijski ligi je tudi priložnost za igralce, saj lahko igrajo doma za podoben denar, kot bi ga dobili v tujini, in v bolj kakovostni ligi, kjer so precej bolj na očeh ljudi, ki bodo lahko koga iz jeseniških vrst pripeljali tudi na višjo raven tekmovanja. Vrata avstrijske lige pa so morda odprta tudi za kakšen drug slovenskih klub, recimo ljubljansko Olimpijo, saj je eden od ciljev idejnih snovalcev avstrijske hokejske lige povečanje na deset klubov z novim televizijskim konceptom. Glede na pomanjkanje avstrijskih klubov pa naj bi Avstrijci nove kandidate iskali tudi v Italiji in morda v Sloveniji.

Srečnejši igralci in polne tribune

Precej boren start Jesenic v ligi EDEL je bil najbrž tudi posledica tega, da igralci niso navajeni takšnega tempa dveh ali treh težkih tekem na teden. "V primerjavi z Interligo je vse popolnoma drugače. Prej si imel dve težki tekmi na mesec, tu pa sta dve ali celo tri na teden. Za prevzgojo igralcev je potrebnega nekaj časa in navaditi se je treba na kontinuiteto tempa, saj ne smeš nobene tekme jemati z lahkoto," pravi trener Jesenic Matjaž Kopitar. "Razlika med Jesenicami in avstrijskimi klubi je, da imajo Avstrijci polno zasedbo tujcev. Salzburg pa ima recimo poleg vrhunskih tujcev še vrhunske domače igralce." Jesenice so, kar se tiče tujih igralcev, v precej podrejenem položaju v primerjavi z Avstrijci; tuje okrepitve so le trije Severnoameričani. Kopitar pravi, da se je sam sicer zavzemal za Skandinavce. "Toda naša kupna moč je takšna, da lahko v Skandinaviji kupimo le povprečne igralce. Takšnih pa je tudi pri nas dovolj. Nakup tujcev sredi sezone je neke vrste loterija ali pa moraš imeti zveze, da ti česa ne podtaknejo."

Razbitje slovenskega hokeja na tri lige, tako da Jesenice igrajo v ligi EDEL, ljubljanski moštvi v Interligi s Hrvati in z Madžari, vsi slovenski klubi, eni s prvo, drugi z drugo postavo, pa še v slovenski ligi, naj bi po mnenju nekaterih najverjetneje vodilo v ne preveč bleščečo prihodnost slovenskega hokeja. En sam razmeroma premožen slovenski hokejski klub naj bi bil premalo za vse mlade slovenske obetavne hokejiste, saj bodo zaradi igranja v neperspektivnih okoljih hitro končali športno kariero. "Sam kot hokejski trener trdim, da nujno potrebujemo lokalni derbi z Olimpijo," pravi Kopitar, ki edino možnost vidi v igranju v avstrijski ligi, z močno Olimpijo pa bi bila ta še močnejša in privlačnejša tudi za Slovenijo. Precej uborne razmere na slovenskem hokejskem prizorišču so dediščina lika in dela prejšnjih voditeljev slovenske hokejske zveze. "Avstrijska Koroška je zgradila sedem novi dvoran, pri nas pa smo dve dvorani podrli. Dokler bo organizacija takšna, kot je bila do sedaj, se bomo morali obračati proti Srbiji, Hrvaški in Bolgariji ter igrati z njimi, ne pa z Avstrijci."

Zaradi boljšega položaja kluba in igranja v privlačnejši ligi so zadovoljnejši tudi igralci. "Za nas igralce je bila prava mora igrati pred prazno dvorano, saj je le na derbije z Olimpijo in Albo prišlo od 600 do 800 gledalcev. Pravi čudež je bil, da smo s tako ligo igrali in nekaj časa celo obstali v skupini A svetovnega hokeja," je razlagal kapetan Jesenic Dejan Varl. Tudi po njegovem bi bilo pametno, da bi se jim v avstrijski ligi pridružila Olimpija. "Pri igranju z Avstrijci se najbolj pozna večja borbenost. Čim malo pade disciplina v igri, dobivaš gole." Veteran ljubljanskega hokeja Tomaž Vnuk, ki se je letos pridružil Jeseničanom, a zaradi poškodbe še ni zadrsal na tekmi, v projektu avstrijska liga prav tako vidi obete lepše prihodnosti za slovenski hokej: "Če bi pred štirimi leti pogledali na Jesenice, ne bi nihče verjel, da bodo igrali v avstrijski ligi, pa so danes tukaj. Vse stvari se dajo urediti. Prepričan sem, da je nekoč alpska liga prinesla rezultate, ki smo jih imeli v reprezentanci. Še pred nekaj leti smo jedro reprezentance sestavljali igralci, ki smo igrali v alpski ligi. Mislim, da bi se lahko slovenski hokej zgledoval po tem. Združena liga z Avstrijci in Italijani bi bila odlična."