Demokratska revolucija

Pok se je slišalo po celem svetu: demokrati so ponovno osvojili ameriški kongres. Oba domova. Predstavniškega in senat. Toda to ni bil le pok, ampak veliki pok... ee, Big Bang: ko so demokrati zrušili republikance, se je zdelo, kot da se je Amerika ponovno rodila, prerodila, preporodila. Ljudje širom sveta in Američani, ki so glasovali za demokrate, so že videli, kako z ameriške zastave izginjajo Bush, Dick Cheney, Donald Rumsfeld, Karl Rove, neokonzervativizem, imperialistični pohlep, izrazi a la "os zla", "preventivna vojna", "stay the course" in "novo ameriško stoletje", Abu Grajb, Guantanamo, Halliburton, davčne olajšave za bogate, prisluškovanje civilistom, "patriotska" zakonodaja, najbolj mračni oddelki ministrstva za domovinsko varnost ter zadržki do seksa, abortusa, sindikalnih pravic, univerzalnega zdravstvenega zavarovanja in raziskovanja izvirnih celic. Rojstvo naroda, nastanek novega sveta, nova zora - demokratska revolucija. Ironija je v tem, da je revolucija trajala le en dan - le tisti dan, ko je Amerika volila. Le tisti dan, ko je Amerika izvolila demokrate. Že naslednji dan je prišlo do demokratske kontrarevolucije: nova demokratska voditelja kongresa, Nancy Pelosi, prva "špikerica" predstavniškega doma, in Harry Reid, predsednik senata, sta namreč drug za drugim sporočila, da bosta delala s predsednikom Bushem in republikanci. Reid je celo dahnil: "Republikanci niso hoteli delati z nami - mi te napake ne bomo ponovili." Nancy Pelosi je obiskala Busha - drug drugega nista mogla prehvaliti. Še več, zdelo se je, da je Pelosijeva vesela, da lahko sedi z Bushem. Izgledala je kot Ringo Starr. Kar je čudno. Čakajte, po čem je že slovela Pelosijeva? Po tem, da je rada rekla, da je Bush "slab voditelj". Še več: rada je rekla, da "Bush sploh ni voditelj" in da je "lažnivec". O, še več: rada je rekla, da je Bush "nevaren voditelj". In seveda, Harry Reid, nekdanji boksar, je izgledal le kot nekdanji boksar - Bushu ni odgriznil ušesa. Pelosijeva in Reid nista ugriznila, prej narobe: obljubila sta, da bosta vladala iz centra. Sporočilo je bilo jasno: prej so bili politični center republikanci - zdaj so politični center demokrati. Kar pomeni, da bodo demokrati forsirali vrednote političnega centra - in tudi rešitve političnega centra. Logično, si boste rekli. Ne, ni čisto logično. Vprašajte se namreč: je 7. novembra na kongresnih volitvah zmagal politični center? So mandat dobile vrednote centra?

Okej, pa poglejmo: katera topika je prevladovala v predvolilni kampanji, katera topika je formatirala odločitev volilcev in katera topika je demokrate pripeljala v kongres? Točno: Irak. Demokrati so v predvolilni kampanji poudarjali predvsem dvoje: prvič, Irak je katastrofa, in drugič, Bush je zamočil. Pred volitvami se je torej zdelo: če bodo demokrati zmagali, bodo imeli dve priotiteti - prvič, umik ameriške vojske iz Iraka, in drugič, odstavitev Busha. Toda ko so zmagali, se je zgodilo ravno obratno. Pelosijeva je oznanila, da impičment "ne pride v poštev". Aha, demokrati nočejo ponoviti še ene republikanske napake. Ne pozabite, kaj se je zgodilo, ko so republikanci leta 1994 osvojili kongres: takoj so prešli v ofenzivo proti demokratskemu predsedniku Billu Clintonu, takoj so lansirali serijo teorij zarote (mamila, umori, korupcija ipd.) in takoj so lansirali "neodvisne" preiskave (WhitewaterGate), kar je na koncu pripeljalo do famoznega impičmenta, do zahteve po Clintonovem odpoklicu. Impičment ni uspel. In kot rečeno, demokrati te republikanske napake nočejo ponoviti. Aja? Bi bil impičment proti Bushu napaka? Le za štos se spomnite, zakaj so republikanci vložili impičment: zaradi seksa. Specifično: Clintona so hoteli zrušiti zato, ker je lagal o seksu. Ker je torej rekel, da "s tisto žensko ni seksal". Razumete, ne: zaradi seksa.

Kaj pa je storil Bush, da impičment "ne pride v poštev"? Z eno besedo: zagrešil je vse, kar lahko zagreši predsednik - le seksal ni. Ameriko je s finto spravil v vojno, ki je Irak spremenila v srhljivo, groteskno, kaotično klavnico, mučilnico (ee, "chamber of torture") in humanitarno katastrofo in ki je zahtevala že nenormalno veliko žrtev - po nekaterih ocenah 150.000, po drugih ocenah celo 650.000. Spravil jo je v vojno, ki je ogrozila varnost Amerike in tudi varnost sveta. In seveda, sondaže, ki so jih izvedli v obeh ameriških sosedah, Kanadi in Mehiki, in v obeh največjih ameriških zaveznicah, Britaniji in Izraelu, so pokazale, da imajo ljudje Bushevo Ameriko za drugo največjo grožnjo svetovnemu miru - pred Bushem je le Osama bin Laden. Vsi ostali so za njim - severnokorejski apokaliptik Kim Džong Il, libanonski Hezbollah in iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad so le Busheve sence. V drugih državah sondaže niso bile niti potrebne - v Mehiki, Kanadi, Britaniji in Izraelu vidijo Bushevo Ameriko v najbolj pozitivni luči. Rečeno bolj preprosto: Bushu je uspelo tisto nemogoče - Ameriko je pripeljal na "os zla". Vojna, ki naj bi odpravila in popravila vse napake vietnamske vojne, je vse napake vietnamske vojne ponovila. No, dajte zdaj na tehtnico Clintonov seks in Bushevo vojno. Vidite, ni dvoma: Irak bi bil razlog za Bushev odstop, kaj šele za impičment.

Ameriški predsednik Lyndon B. Johnson je leta 1968, v času vietnamske vojne, odstopil od ponovne predsedniške kandidature - in to zaradi slovite ofenzive "Tet", ki jo je ameriška vojska sicer tehnično dobila, a moralno izgubila. Ta ofenziva je namreč za komunistični vietkong predstavljala tako veliko propagandno zmago, da so Američani izgubili korak in ravnotežje - ta ofenziva je bila signal, da Američani v Vietnamu vojne ne dobivajo. In to, kar se dogaja v Iraku, ni le dokaz, da Američani vojne ne dobivajo, ampak da so jo že izgubili. Če se ozrete proti Iraku, vidite, da so jo izgubili: horror! Povsod. Če se ozrete proti Ameriki, prav tako vidite, da so jo izgubili: republikanci so izgubili kongres. Kar je tako, kot da bi izgubili vojno v Iraku. Kako pa definitivno in absolutno veste, da so jo res izgubili? Po tem, da se zdaj celo neokonzervativci, glavni ideologi invazije na Irak, ostro distancirajo od Busha in Iraka. V reviji Vanity Fair, ki bo uradno izšla šele 6. decembra, namreč "nekdanji" Bushevi jastrebi - Richard Perle, Kenneth Adelman, David Frum, Michael Ledeen, Frank Gaffney, Michael Rubin itd. - za vse krivijo Busha. Richard Perle, alias "Princ teme", zdaj pravi, da bi lahko problem Iraka rešili tudi drugače - brez vojne. Kenneth Adelman, ki je trdil, da bo invazija na Irak le "cakewalk", zdaj pravi, da iraško vojno vodila "eden izmed najmanj kompetentnih timov po II. svetovni vojni. Vsak izmed njih je imel polno napak, skupaj pa so bili smrtonosni, disfunkcionalni". David Frum, pisec razvpitega Bushevega kongresnega govora, ki si je izmislil izraz "os zla", pa zdaj pravi, da je za polom v Iraku kriv "politični center", začenši z Bushem. Hu.

Za razliko od Nancy Pelosi, ki je oznanila, da Bushev impičment "ne pride v poštev", pa je Harry Reid oznanil, da ne pride v poštev ustavitev financiranja iraške vojne. "Naše ljudi v Iraku streljajo in razstreljujejo, zato ne sme biti nobenega dvoma o tem, da jih totalno podpiramo." Ha. To je vedno magični stavek: sem proti vojni, toda podpiram naše fante v Iraku - in ker podpiram naše fante v Iraku, sem proti ukinitvi financiranja iraške vojne! Začarani krog. In ta začarani krog ima kopico nians. Recimo: števila naših vojakov v Iraku ne moremo zmanjšati - s tem bi namreč tiste, ki bi v Iraku ostali, izpostavili še večji nevarnosti. Nič, to je le tipični mistični odgovor političnega centra: sem proti vojni, a jo podpiram! Zato ne preseneča, da je Al From, eden izmed ustanoviteljev Sveta demokratskega vodstva (Democratic Leadership Council), ki je nastal na začetku osemdesetih kot reakcija na Reaganovo zmago in "republikansko revolucijo", ki ga sestavljajo zmerni in konzervativni demokrati in ki skrbi za centriranje demokratske stranke, takoj po kongresni zmagi rekel, da je "center ameriške politike premagal ekstreme". Specifično: oba ekstrema - republikanskega in demokratskega. Kaj pomeni republikanski ekstrem, veste: iz Iraka ni umika! Kaj pomeni demokratski ekstrem, pa tudi veste: iz Iraka se je treba umakniti!

Tri demokratske stranke

Kaj torej: je 7. novembra pri vprašanju Iraka mandat dobila mistika političnega centra? Ne. Spomnite se le, kaj so v predvolilni kampanji oznanjali demokrati. Skočimo najprej v Pensilvanijo, kjer sta Joe Sestak in Patrick Murphy agitirala proti vojni in za umik ameriške vojske iz Iraka - oba sta zmagala. Murphy, sicer veteran iraške vojne, je rekel: "Naše vojake moramo takoj vrniti domov." Kaj pa Lois Murphy, za katero so bili demokrati prepričani, da bo gladko in brez problema premagala republikanskega tekmeca? Nič, punca je izgubila. Zakaj? Ker je pozabila omeniti Irak. Carol Shea-Porter, debitantka iz New Hampshira, je gladko zmagala. Zakaj? Ker ni puščala nobenega dvoma: "Irak moramo zapustiti." John Yarmuth, debitant iz Kentuckyja, je rekel, da iraški angažma v Iraku nima več nobenega smisla, to pa zato, ker se ameriška vojska ne bori več proti teroristom, ampak proti Američanom. Jasno, John je zmagal. Tako kot Sherrod Brown, senator iz Ohia, ki je poudaril: "Že od začetka sem oster kritik iraške vojne." In tako kot Jerry McNerney, debitant iz Kalifornije, ki je poudaril: "Stoodstotno podpiram načrt kongresnika Johna Murthe." In kako se glasi načrt Johna Murthe? Zelo preprosto: takojšnji umik iz Iraka! Gabrielle Giffords je zmagala v Arizoni. Ne brez razloga: "Moja prioriteta je vrnitev ameriške vojske domov - varno in hitro." Tudi Baron Hill ni v Indiani zmagal brez razloga: "Naše fante in dekleta hočemo čim prej potegniti iz Iraka." Pa Dave Loebsack v Iowi: "Popolni umik iz Iraka bo naslednje leto okrepil varnost Amerike." In Sheldon Whitehouse v Rhode Islandu: "Podpiram hiter in odgovoren umik iz Iraka." Pa Zack Space v Ohiu, Bob Menendez v New Jerseyju, Paul Hodes v New Hampshiru, Kent Conrad v Severni Dakoti, John Hall v New Yorku, Bruce Braley v Iowi, Ed Perlmutter v Koloradu in tako dalje.

Ergo:

* Prvič, vsi ti demokrati so zmagali zato, ker so v žarišče - in želo - svoje predvolilne kampanje postavili Irak in ameriški umik iz Iraka. Provojni demokratski kandidati - recimo Scott Kleeb v Nebraski ali pa Charlie Brown v Kaliforniji, ki je Cindy Sheehan, znano protivojno aktivistko in mater padlega vojaka, nagnal s svojega predvolilnega shoda - so izgubili.

* Drugič, vsi ti demokrati so premagali ugledne republikance, ki so imeli za sabo množico kongresnih mandatov, zvezdnike volilnih okrajev, v katerih so kandidirali.

* In tretjič, vsi ti demokrati so bili tisti demokrati, ki so kongresno tehtnico prevesili v demokratsko korist - prav ti demokrati so demokratom prinesli zmago. In vnaprej je bilo jasno, da bo breme na njih - če bodo zmagali, bodo demokrati osvojili kongres. Ali bolje rečeno, če so hoteli demokrati osvojiti kongres, potem so morali republikancem v predstavniškem domu vzeti petnajst sedežev, v senatu pa šest - in ti demokrati so storili natanko to: zasedli so republikanske sedeže.

Kaj to pomeni, je na dlani: na kongresnih volitvah je zmagal umik iz Iraka. Še bolje rečeno: na kongresnih volitvah je zmagal demokratski ekstrem. Ne pa center, kot ugotavlja Svet demokratskega vodstva. Da je res zmagal demokratski ekstrem - liberalno, progresivno jedro demokratske stranke - potrjuje tudi to, da je Sheldon Whitehouse v Rhode Islandu premagal Lincolna Chafeeja, zelo popularnega in zelo liberalnega republikanskega senatorja. Samo pomislite, Chafee je bil proti vojni, proti Bushu in za abortus - hej, celo za istospolne poroke. In v predvolilnih sondažah ga je podpiralo več kot 60% volilcev. In vendar je izgubil. Zakaj? Ker je republikanec. Ker je v napačni stranki. Volilci pač niso hoteli republikanskega heretika, republikanskega disidenta - ne, niso hoteli nadomestka. Hoteli so pravo stvar - demokratskega liberalca. Demokratski ekstrem. Niso hoteli centristične mistike v slogu: joj, veste, sam sem za takojšnji umik iz Iraka, toda žal sem v svoji stranki osamljen! Nič ne morem - vedno me preglasujejo! Vedno ostanem v manjšini! Volilci so raje izbrali demokrata, ki v svoji stranki ne bo osamljen, ki ne bo preglasovan in ki ne bo v manjšini. Volilci so se uprli centristični mistiki. Pomeni: mandat so dali progresivni struji demokratske stranke.

Toda ironično: predvolilna bitka ni bila le bitka med demokrati in republikanci, ampak tudi bitka med demokrati in demokrati. Specifično: med centrističnimi in liberalnimi demokrati. Kot rečeno, demokrati so pred volitvami vedeli, da morajo za osvojitev predstavniškega doma dobiti 15 sedežev, ki so jih držali republikanci. Rahm Emanuel, šef Demokratskega kongresnega komiteja za predvolilno kampanjo, ki pod okriljem centrističnega Sveta demokratskega vodstva izbira demokratske kandidate in potem tudi financira njihove predvolilne kampanje, je izbral 22 predvolilnih bitk, v katerih naj bi imeli demokrati možnosti, da zrušijo republikanske poslance. V teh 22 bitk je potem poslal 22 demokratov - in vsi, z izjemo enega, so bili provojno nastrojeni. Jasno, vseh svojih kandidatov mu ni uspelo takoj spraviti na volilne liste - nekateri so morali na primarne volitve, na katerih so demokratski volilci odločali, kdo bo demokratski kandidat. In Emanuel je zmetal ogromno denarja v to, da je pregnal ali pa porazil protivojne demokratske kandidate. Recimo: v Illinois je za potrebe obračuna s protivojno demokratko Christine Cegalis dobesedno uvozil provojno demokratko Tammy Duckworth. Na koncu je na kongresnih volitvah velika večina kandidatov in kandidatk, ki jih je izbral Emanuel, izgubila - tudi Tammy Duckworth.

Kar vas pripelje do vprašanja: odkod so prišli ostali demokrati, ki so kongresno tehtnico prevesili na demokratsko stran? E, tu so reči še dodatno zapletejo. Del teh demokratov je prišel z liberalnega, protivojnega krila demokratske stranke, iz Združenja kongresnih progresivcev (Congressional Progressive Caucus), od koder prihaja tudi Nancy Pelosi (in Sherrod Brown, John Hall, Jerry McNerney, Christine Cegalis itd.), del pa s konzervativnega krila demokratske stranke, iz Demokratskih modrih psov (Blue Dog Democrats), ki običajno nastopajo kot posredniki med demokrati in republikanci. Kar ne preseneča: nekateri izmed teh demokratov so nekdanji republikanci. Z eno besedo, problem kongresnih demokratov je v tem, da so razbiti na tri frakcije, na tri "stranke", ki se lahko očitno srečajo le na pol poti - v centru. Kot veste, je Amerika obtičala v Iraku. In to, kar se je Ameriki zgodilo v Iraku, se lahko zdaj demokratom zgodi v kongresu - obtičali bodo v centru. Liberalni demokrati so najprej izvedli revolucijo - konzervativni demokrati pa so potem pritisk izenačili s kontrarevolucijo. Kar je približno tako, kot da bi na kongresnih volitvah zmagali, a mandat potem prepustili republikancem.