Drobnič ni izjemoma nič kriv

V mojem ugašajočem, torej starikavo izbirčnem spominu sta poleg avtohtonih Soč in mejnikov ostali samo še dve pesmi dveh Neslovencev, ki ju lahko zrecitiram na pamet. Prva je Villonova Balada obešencev. (Villon je bil seveda parazit.) Druga pesem je, no, recimo, malce težja. „Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami angelov? [...] Kajti lepota je le strahotnega ravno še znosni začetek ... [...] Vsak angel je strašen.“ Ta strašansko prelepi začetek ravno še znosnega, ki me vsakokrat znova prepriča, da se kljub vsemu še splača kričati, je kajpada prva iz cikla Rilkejevih desetih Devinskih elegij.

Rilke je Devinske elegije objavil leta 1922, torej je med njimi in izidom njegovega prejšnjega dela (malo znanega Marijinega življenja) minilo devet let. Če bi se moral za preživetje zanesti na ministra Simonitija, namesto da je kdaj pa kdaj vskočila kneginja Thurn und Taxis, bi to pomenilo, da bi bil spričo premajhne produkcije v devetih letih njegov status pesnika ogrožen kar trikrat. Še huje: v Združenih državah Amerike, ki so naš vzor, naš default format in naš Neverland, se je glasbenik Cat Stevens, te dni bolj znan kot Yusuf Islam, vrnil na oder po tridesetih letih. Po desetkrat treh letih, v katerih navkljub doktrini slovenske kulturne kafkovščine o tem, kaj se šika, ni dal na svitlo nič novega! Pa kaj se grejo ti jenkiji - mar nimajo zavoda za zaposlovanje, kamor bi pošiljali take lenobe?!

Kot parazit, lenoba, pisateljica, ki se noče vsako tretje leto s stisnjenimi zobmi podpisati pod povprečen, nikomur potreben roman, če se živo zaveda, da ga je mogoče v letu ali devetih izboljšati, in kot posledična iskalka zaposlitve sem te dni prejela pisemce novogoriškega zavoda za zaposlovanje. Toplo mi je zabobnal srček ob pogledu na kuverto. „Glej, službo so ti našli!“ mi je veleval neomajni optimizem. „Kdo ve kakšno?“ se je baral moj mačje zvedavi, malce ciničen, vendar ne slab intelekt. „Morda mi novogoriška univerza vedoč, da sem letos prevedla spomine Giacoma Girolama Casanova, viteza Seingaltskega, ponuja mesto docentke za zgodovino Evrope 18. stoletja? Mala malica, temu bom kos! Ali pa jim je prišlo na uho, da prevajam Dawkinsa, avtorja Sebičnega gena, pa bi me radi zaprosili, naj kdaj pa kdaj povem kaj tehtnega o genetiki ...? Za potrebe takšne žepne univerze v mehki vezavi bi že to, kar sem izvedela med prevajanjem, zadostovalo ...“

Sem si rekla in odprla kuverto in uzrla naslednje. Citiram, ne: dobesedno prerisala sem, od znaka do občasno manjkajočega znaka pazljivo prerisala, ali drugače povedano: prosim, zavedajte se, da nemarni jezik citata, ki mu ne moremo reči slovenščina, ni moj materni jezik.

„Obveščamo vas, da ima organizacija oziroma delodajalec ŠOLSKI CENTER, DELPINOVA ULICA 9, 5000 NOVA GORICA prijavljeno prosto delovno mesto ČISTILEC/ČISTILKA - M/Ž ustreza vašim zaposlitvenim ciljem. OPOZORILO: V primeru, da se iz neopravičenih razlogov ne boste prijavili na prosto delovno mesto ali če boste zaposlitev odklonili ali povzročili s svojim ravnanjem odklonitev zaposlitve s strani delodajalca, vas bo zavod v skladu s 70. členom Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti prenehali voditi v evidenci brezposelnih oseb. Pooblaščena oseba Jasmina Sulič.“

Reakcije tistih Slovencev, s katerimi si dopisujem in ki ne spadajo med „pooblaščene osebe“, bi se dalo razdeliti na tri kategorije.

Prvi dve sta si sorodni po tem, da omenjata trde predmete in glave; le da je po prepričanju prve kategorije glava prej omenjene gospe že prišla v stik s trdim predmetom (da je, konkretno, gospa padla na glavo) in zdaj čuti posledice; druga kategorija pa je mnenja, da bi ji morala kak trd predmet v glavo zalučati jaz. Čim bolj zviška. Čim težji.

Tretja kategorija, ki jo omenjam zgolj zato, ker spoštujem manjšine, pa je vzkliknila: „Tega ne morem verjeti!“

Ljubčki, saj tudi jaz še ne morem ... In zato vas vse vabim, da si pridite k meni na dom ogledat ta listek papirja, pa še kakšen kozarček se bo našel ob tem in pa, ali vi sploh veste, kako zna moja mama speči marmorni kolač in kruh z olivami? Ampak iz rok ga ne dam, ne tega papirčka, jaz že ne, uokvirila ga bom in ga obesila na častno mesto na steno tja, kjer že visita diploma pravne fakultete in nagrada Prešernovega sklada za književnost iz leta 1997.

Uf, aja, to sem pa skoraj spregledala: in pa nominacija revije Jana za Slovenko leta 1997. Kar me v bistvu najbolj preseneča. Gladko sem pripravljena verjeti, da tako kakor njene birokratske sestre, ki so se enako kot vse druge pobožne redovnice zaobljubile k duhovnemu uboštvu, tudi gospa Sulič v vsem svojem življenju ni prebrala ene same knjige, torej je zlahka zgrešila mojih deset; ampak babje cajtenge pa menda bere?

Uf, aja, za začetek bi morda pomagalo, če bi gospa Sulič natančneje prebrala zakon, na katerega se sklicuje. V njem (kljub upokojenemu Drobniču) nikjer nič ne piše, da imaš pravico ljudem s sedmo stopnjo izobrazbe ponujati delovno mesto z nulto stopnjo izobrazbe: glej ti ga, čudo, za žalitev ni kriv Drobnič. Pravzaprav se zdaj, ko se mi je bes že polegel; ko sem že nehala jokati; ko so me minile ideje o rezanju žil in skakanju skoz okno (kaj ti pomaga, če stanuješ v četrtem nadstropju?); ko je najhujši napad depresije s pomočjo čokolade in pestovanja mačkov že mimo; ko so mi najbližji in najdražji že zagotovili, da me imajo kljub temu še radi ... ja, zdaj se celo spominjam, da se mi je nekaj podobnega zgodilo že v mitološkem prejšnjem režimu. Po opravljenem pravosodnem izpitu sem namreč leta 1988 prikorakala na taisti zavod v taisti Novi Gorici in svetovalec za zaposlitve me je ne prav prijazno pobaral, ali znam šivati, saj me je nameraval poslati za tekoči trak tovarne ženskih spalnih srajc v Okroglici. Da bi bile zadeve še bolj hecne, ta dečko nikoli ne bi bil svetovalec za zaposlitve, če ga ne bi leta poprej, ko je po končani delovodski šoli opravljal prve izpite na kranjski velešoli za organizacijo dela, prav jaz (ki otrpnem, kadar vidim decimalno vejico) inštruirala matematiko. Zelo je bil presenečen, ko je izvedel, da v matematiki, ki je ja o številkah, nastopajo tudi taki čudni znakci, kot sta x in y.

Skratka, za to, da se uradniki z zavoda za zaposlovanje norčujejo iz ljudi, prav zares ni kriv Drobnič: on je, revež, ves ta birokratski aparat zgolj podedoval. Kot je pravilo o eni knjigi na tri leta, pa naj bo knjiga še tako slaba, vseeno pa je pogoj, da si smeš v javnosti reči „literat“, podedoval Vasko Simoniti, še en sirotej in čisto nič kriv. Pravilo je podedoval od svoje predhodnice Andreje Rihter, ki jo je moja prijateljica Svetlana še preveč prizanesljivo krstila za „runklja“. Ampak - zdaj šele postane zanimivo! Zakaj sta oba ministra, od katerih je bil žal odstavljen le eden, ves čas svojega mandata s takim prašičjim veseljem brskala in kopala za napakami prejšnjega režima, se sklicevala nanje, kadar jima je ustrezalo, hkrati pa sta brez besede ugovora podedovala vse, kar je v prid njunim kafkovskim Gradovom, Procesom in Amerikam?