Od Oćenaša do Pizdine

Kaj za vraga pomeni Kapčja dolina?

Izvira iz besede kapec, ki je bila kraški narečni izraz, a je izginila že pred nekaj sto leti in je pomenila vola z rogovi, uperjenimi najprej navzdol in nato naprej. Našel sem ga v dokumentih iz 16. stoletja v tržaški okolici, a tudi kot priimek Kapec. Izvor pojma Kapčja dolina je iskati v smislu doline, ki je bila nekoč last nekega Kapca.

V knjigi opisujete imena zaselkov, potokov, vzpetin, mlak, dolin, jam, gričev, kali, logov in poti. Lahko rečete, katera so najstarejša?

Težko. Gotovo so zelo hitro dobile imena tekoče vede, kot so reke, in tudi jezera, ker so bila gospodarsko zelo pomembna, veliko bolj od hribov. Ti so lahko dobili imena dosti pozneje. Za določanje starosti krajevnih imen imamo zelo malo metodoloških študij. Lažje kot absolutno starost določimo vrstni red: katera imena so bila zelo stara in katera so bila tu že pred prihodom alpskih Slovanov. Alpski Slovani, ki so bili nomadi, so imena, ki jo jih uporabljali Langobardi in ljudstva pred njimi, samo prilagodili: to sta Tolmin in Postojna. Po nastanku slovenščine po letu 800 nastanejo imena, kot so Bazovica, Brestovica, Devin, Repen, ki so nastala iz praslovanske baze, a že s sredstvi modernega jezika.

Od kod ime kraja v Kanalski dolini Naborjet?

To je zelo preprosto, to naselje nastane v dolini, ki je bila last bamberških škofov, kot Bambergetum, "vas Bamberžanov". Pozneje ji ime spremenijo v razumljivejši Bonborghetto, "prijazna mala vas". Ko so Benečani leta 1368 vas uničili, so ime spremenili v Malborghetto, "nesrečna mala vas". Slovensko ime Naborjet je nastalo kot jezikovna prilagoditev. Vsak kraj ima svojo zgodovino. V dnevniku Delo mi v jezikovnem kotičku očitajo, da vztrajam pri izreki Kanauska dolina. Če poznaš zgodovino, veš, da je bila v rabi povsod po Kanalski dolini in po vsej Benečiji v pomenu kanau kot "dolina". Ko jo branim, branim zgodovino. In diftong -au je tudi estetsko lepši in bolj slovenski kot učeni spaček -al, saj slovenščina spada med redke slovanske jezike, ki so bogati z diftongi.

Dvojni - lj v Ljubljani je redek pojav. Kako je današnja prestolnica dobila ime?

Etimologi so nekoč razlagali, da je nastalo iz substratnega imena leubgh, ki je označeval lobanjo, in to po obliki hriba, na katerem stoji ljubljanski grad. Danes vem, da lingvisti kot Silvo Torkar iščejo nove razlage.

Kako se lotite pojasnjevanja, vzemiva, ko ste naleteli na krajevno ime Prazna miza?

Ne zadošča, da ga analiziraš samo v kabinetu ali po arhivih, moraš tudi med domačine, od njih pa sem izvedel, da je to ime občinskega vinograda v okolici Trsta, ki nikoli ni dal dobre letine. Petdeset let sem hodil naokoli in se pogovarjal z domačini. Nikoli nisem šel na počitnice na Sejšele, ampak vedno v Benečijo. Zame je bilo pomembneje stokrat oditi v isto vasico kot hoditi v čudovita mesta po svetu. To so bile moje počitnice, z družino vred.

Pri krajevnih imenih ste mikroskopsko natančni, ko zapisujete celo imena klancev in vzpetin; ena teh nosi ime Počivalo. Je bila mar tako dolga, da je moral popotnik na njej počivati?

Ne, ime je lahko razložiti. Ko so nosili iz doline mrliča na pokopališče blizu cerkve na hribu, niso mogli nositi nenehno, pa so imeli kraj, kjer so odložili krsto in se odpočili. Isto velja za senen tovor, ki so ga moški nosili na ramah s težo do 50 kilogramov, pa so imeli na hribu posebna počivala. Teh je v Alpah ogromno.

So stari Slovenci imeli veliko smisla za ironijo, če so dali nekemu potoku ime Požar?

So, ampak potoku niso dali ime Požar, ker bi voda gorela, ampak zato, ker je Požar lahko ime njive, na kateri so najprej z ognjem uničili prvotno rastje. Če čez to njivo teče potok, ga lahko imenujejo tudi Požar. Včasih se zelo čudimo poimenovanju. Ali veste, kateremu imenu sem se najbolj čudil? - Ta pod sentflorjanovo krasju. Kako lahko v Terski dolini slavijo svetega Florjana, saj je to svetnik, ki so ga slavili samo pod Habsburžani. Terska dolina pa je spadala pod patriarhat in pod Beneško republiko. Zakaj je tam cerkev posvečena temu svetniku? Zakaj ta kraj, ki leži pod cerkvijo, že toliko stoletij nosi ime "habsburškega" svetnika? Zelo verjetna razlaga, a je ne bi upal zapisati, je ta, da so bile nekoč meje kot leopardova koža, ko je bil znotraj patriarhata kos zemlje, ki je bil last goriških škofov, ti pa so predstavljali Habsburžane. K tej razlagi se nagibam, samo za zdaj nimam dovolj argumentov, da bi prepričal druge toponomaste.

Ravnate kot kartograf, ki poskuša najti ime poslednjemu kraju in poslednjemu gozdu. Kakšna imena nosijo gozdovi?

Pri Bazovici je ime gozda Srnjak v pomenu "kraj, kjer žive srne". Nekoč so me prosili, da pojasnim ime Igouca za gozd. Našel sem, da je igo v kraškem narečju izraz za drevo "salix", iva ali vrba, in tako je Igouca vrbov gozd in ne ilovnat teren, kot bi kdo pomislil na prvi pogled. Pri tem se posvetujem z botaniki, zakaj rastline imajo v vsakem narečju drugo ime. Narcisa ima na primer v slovenščini 60 imen. Zdaj vedi, ali si rabil pravilnega! Kdo bo razumel, da je Lopatarica v Terski dolini "narcisa"?

Kaj pa Pizdina?

To je metafora zaradi smradu. Ime travnika pri Barkovljah, za katerega mi je povedala domačinka, ki raziskuje kot botaničarka. Iz tega terena puhti smrad. Danes mu seveda ne rečejo več Pizdina, sem pa govoril s starejšimi domačini, ki še vedo, da so ga še v začetku 20. stoletja tako imenovali njihovi starši.

Imamo krajevne table z imeni vasi, gora, rek, kje celo poti. Tabel, ki bi nosile imena pašnikov in travnikov, ni?

Na žalost jih ni, to izveš samo pri domačinih. Zato sem se v isti kraj vračal stokrat, vsakokrat sem srečal koga, ki ga nisem prej. Ko sem začel, sredi šestdesetih let, sem našel človeka, ki je imel devetdeset let in ta je znal ogromno. Ta generacija je umrla, potem sem iskal ljudi, ki so bili dvajset let starejši od mene. Potem so pomrli ti ...

Krajevna imena pričajo, do so tod živeli različni ptiči in gozdne živali, imenskih sledi medveda v zahodni Sloveniji ne najdemo.

V moji knjigi ga res ne najdete. Ker so se medveda bali, je možno, da so ga imenovali v dialektih z drugačnimi imeni, da bi se mu ognili. To so tabuji, kakor je tabu za medveda priimek Erjavec, kar pomeni medved po značaju ali po fizičnih značilnostih, medvedji človek. Tabu, saj veste: ne kliči zlodja, ki se ga bojiš.

Ko sliši človek očenaš, takoj pomisli na molitev. Kaj je v vašem leksikonu Oćenaš?

To je ime kostanjevega gozda, ki leži južno od cerkve v Fejplanu.

Krajevna imena često izhajajo iz imen lastnikov gozdov, pašnikov ... Kaj pa vodna imena: ali imajo vode kdaj lastnika?

Ne verjamem, tega še nisem zasledil. Ne smemo pozabiti, da imajo tekoče vode šele zdaj stalne struge. Prej so tekle enkrat tod, enkrat drugod. Se spominjam Bele, preden se priključi Termentu, kolikokrat nisem mogel naprej, ker je voda pobrala cesto. Včasih ugotoviš, da je voda tekla drugje prav zaradi imena kraja, ki danes ni nobena voda.

Če bi laik potoval po tržaški okolici in naletel na kraj Sarajevo, bi ne pomišljal, da ga poveže z bosanskim Sarajevom. Kaj vas zadržuje?

Zelo lahko je tvegati razlago za del obale z imenom Afrika pod Nabrežino: je v zavetju pred vetrom, skala absorbira sončne žarke hitreje in tam je vse leto toplo. Sem vprašal domačine, zakaj, in vsi so razlagali tako. Imaš pa majhen toponim Sarajevo, ki mu nisem kos, nimam starega gradiva, lahko samo ugibam. Registriram pa, da obstaja. Včasih obstajajo analogije, v hribih najdeš skale, ki imajo obliko človeške ali živalske glave. Na severu Sardinije, blizu morja, je skala v obliki De Gaullove glave in ji rečejo De Gaulle. Kolikokrat sem šel mimo De Gaulla z vojaško kapo!

Šli ste tudi mimo Ledenice, votline blizu Trsta. Njeno ime pripoveduje zgodovino gospodarstva izpred stoletja.

Na Krasu so bile jame, kjer so vse leto hranili led in ga z vozovi spravljali v Trst do gostiln in lokalov. Tega se živo spominjam do druge svetovne vojske. Podoben spomin hrani predel, ki se mu reče Kloncja, ki izvira iz besede klonek, "ptičja past". Do šestdesetih let so še smeli loviti ptiče, zdaj je to prepovedano. Posebno Furlani so bili spretni in je ostalo veliko furlanskih imen za lovljenje ptičev.

Nekoč ste stopili v kraj, ki ga ni bilo več.

Velikokrat sem bral v srednjeveških arhivih o opuščenem kraju Brda, za katerega pa nisem ugotovil, kje je. Nekega dne me povabi prijatelj Stanko Flego, ki je arheolog: "Pokazal ti bom kraj, ki ga ne boš nikoli več videl." Kilometer od Bolunca je bil zaraščen kraj, na katerem sva videla še ostanke stare posode in razvaline hiš. Kraj, o katerem sem toliko bral, sem videl zadnji. Potem so prišli gradbeniki in čez potegnili cesto.

Zakaj je kraj propadel?

Ohranjenega ni nič razen priimkov v bližnjem Boluncu, ki so enaki, kot so bili v Brdah, kar pomeni, da so se prebivalci odselili tja. Morala se je dogoditi morija, najverjetneje kakšna epidemija, zaradi katere so se preživeli izselili.

Zakaj kraja iz istega pojma dobita dve obliki, kot sta Lipa in Lipica?

Lipica nastane kasneje, po prvem tisočletju. Poimenovanje po drevesnih imenih nastane proti koncu prvega tisočletja, ko so radi poimenovali kraje po rastlinskih imenih: Lipa, Robida na primer. Kasneje ustvarjajo imena, ki so že izvedena iz drevesnega imena, s pomočjo sufiksov, iz lipe poleg Lipice tako nastanejo Lipovo selo, Lipovica.

Ljudje tako samoumevno sprejemamo imena krajev, da sploh ne pomislimo, zakaj je Ribnica Ribnica.

Tam so gojili ribe, ob potoku so imeli še stalno vodo, kot je bazen, kal ali jezerce, kjer so držali žive ribe, in tako je bil kraj bogat z ribami.

V ušesa bode ime Razbojnik?

Ne vem, zakaj. Na državni cesti Trst-Ljubljana je pri Postojni Ravbarkomanda. Razbojniki so nekoč vedno prežali ob cesti. To je poklic, ki se je krajevno preselil: danes jih najdete v političnih stavbah.

Iščete imena velikih in tudi skoraj neopaznih geografskih pojmov. Kaj je najmanjša enota?

Rečem ji mikrotoponim, to je najmanjši možen kraj, lahko je rob ceste, ki ima drugačne značilnosti kakor njiva, ki sledi.

Kakšen je odnos domačinov do teh starih imen iz njihovih krajev?

Preprosti ljudje so ponosni in tudi ljubosumni na svoja krajevna imena. Če pa jim razlagaš, da je ime iz njihove bližine čudovito in zelo staro, so presrečni. Tudi radi kupujejo knjige, ki jih pišem.

So vam radi izdajali stara imena ali ste jih morali kdaj od njih celo izvabiti, skorajda ukrasti?

Ne zaradi krajevnega imenoslovja, to se je včasih dogajalo iz političnega razloga. Posebno v Reziji in Teru sem moral govoriti tamkajšnja narečja. Ko so me vprašali, od kod sem, in sem rekel, da iz Trsta, so postali pri priči nezaupljivi. V takratnih razmerah je bil kdorkoli, ki je prihajal k njim vohat - vohun! Za menoj so včasih hodili karabinjerji, policaji, ki pa niso ustavljali mene, ampak so zasliševali po hišah, kjer sem bil: kdo je bil, kaj je hotel? Temu se je nekoč pravilo ustrahovanje.

Kje je skrajna zahodna meja, do koder so se naselili stari Slovenci?

To je zaselek Ouša v furlanski občini Montenara, danes v njem ne najdeš niti enega Slovenca. Ouša v pomenu "jelša", se pravi kraj, ki je nastal najpozneje v desetem stoletju.

Ali nove prebivalce teh krajev zanimajo ta stara imena?

Ne, so kot Ljubljančani na Krasu, ki jih nič ne zanima. Ljubljanski prebivalci kraške vasi S'tu pravijo, da živijo v Svetem: "Sveto, Svetega, Svetem". Izmaličijo vse, to je usoda jezika tudi v časopisih, ko jezik postaja revnejši, čedalje bolj v kalupu.

Slovenci sebe ponavadi predstavljajo kot žrtve potujčevanja. Ste naleteli tudi na nasproten proces?

Po vojni, ko je del Istre ostal naš, smo si izmislili poslovenjeno ime Sečovlje. Mi je žal, to je prilagoditev italijanskega mesta Sicciole na tak način, da bi vsak mislil, da gre za staro slovansko ime.