"Glavaš je bil gospodar nad življenjem in smrtjo"

Novinar Drago Hedl je tudi v najtežjih, vojnih časih v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je HDZ-jevska oblast na Hrvaškem od novinarjev zahtevala domoljubje namesto profesionalizma, ostal zvest temeljnim postulatom novinarstva. Julija 1991 so ga odstranili iz uredništva Glasa Slavonije, nato je postal sodelavec Slobodne Dalmacije in Feral Tribuna iz Splita in vojni vihri navkljub raziskoval zločine, ki so jih hrvaške enote zagrešile nad civilisti, predvsem Srbi, v osiješko-baranjski županiji. Tam je o življenju in smrti odločal Branimir Glavaš, nekdanji poveljnik obrambe mesta, ki je postal general, potem pa celo župan Osijeka.

Hedl kljubuje vsem grožnjam tistih, ki ga obtožujejo, da skruni domovinsko vojno, njegovi članki pa marsikomu vračajo vero v to, da bo pravica navsezadnje vendarle zmagala. Posebej zdaj, ko je hrvaški sabor Branimirju Glavašu (čeprav s precejšnjo težavo) odvzel poslansko imuniteto in se je nekdanji župan znašel v priporu. Dragu Hedlu je novinarski pogum pri osvetljevanju občutljivih tem letos priznal tudi Mednarodni center za novinarstvo iz Washingtona in mu podelil letno nagrado. Petnajstega novembra je v Washingtonu prejel ugledno priznanje, v obrazložitvi katerega piše, da si ga je zaslužil z "odličnostjo, izkazano v novinarskem poklicu".

Kako ste izvedeli za zločine in prepričali priče, da so razkrile, kaj se je leta 1991 dogajalo v Osijeku?

Osijek je majhno mesto, večinoma so vsi vedeli, kaj se je dogajalo, kdo je pri čem sodeloval, kaj je kdo delal med vojno ... Raziskoval sem zgodbe, ki so krožile po mestu, in prišel do zastrašujočih spoznanj. Ugotovil sem, da ni šlo za to, da bi stvari ušle izpod nadzora ali da bi kdo iz obupa, zagrenjenosti, želje po maščevanju storil zločin. Obstajal je načrt nekaj ljudi in bilo je nekaj posameznikov v hrvaški vojski, ki so to počeli. Prepričan sem, da če pišem o tem, ne zmanjšujem pomena tistega, kar so storili resnični hrvaški domoljubi, ki so branili svojo domovino. Težava je v tem, da jih je nekaj vojno razumelo kot priložnost, kot čas, ko je vse dovoljeno. Izkoristili so vojno, da bi "poravnali" stare račune. Ljudi so samovoljno odvlekli od doma in jih likvidirali samo zato, ker so bili "napačne" krvi. V Osijeku je takrat vladala poblaznela politika, nekateri so bili prepričani, da je treba Srbom poslati jasno sporočilo. Smrt desetih uglednejših Srbov naj bi bila za druge opozorilo, da morajo oditi. Žal so bili pri tem deloma uspešni.

Za nekatere ste heroj, za druge najhujši izdajalec. Lahko po razkrinkanju storilcev grozodejstev sploh še živite v svojem okolju?

Na srečo je več tistih, ki me že ves čas podpirajo, čeprav tiho, tako mimogrede me potrepljajo po rami in rečejo: "Kar tako naprej, sami nismo dovolj pogumni, da bi vas glasno podprli." Zato je videti, kot da je več tistih, ki grozijo. So pač glasnejši. Z razgrajanjem in zganjanjem hrupa kompenzirajo svoj manjšinski položaj v družbi. Prepričan sem, da si večina želi, da bi se stvari razčistile, ker ni razloga, da bi bil Osijek obremenjen s hipoteko zločina. A tako bo vse dotlej, dokler ne bodo z imeni in s priimki navedeni vsi, ki so zločine zagrešili - do takrat bo mesto obremenjeno s hipoteko zločina.

Prvi ste objavili intervju s ključno pričo Glavaševih zločinov, s Krunoslavom Fehirjem. Kaj je Fehirja spodbudilo, da je spregovoril? S tem je tudi samega sebe posadil na zatožno klop.

Fehir je bil takrat, ko so se v garaži Glavaševega štaba dogajali zločini, star šele šestnajst let in pol. V času, ko so vsi pametni starši svoje otroke poskušali zavarovati pred vojno, ga je njegov oče Josip pripeljal v vojno, v enoto, kjer je tudi sam služil. Josip se je zdaj, ko se je klobčič začel odmotavati, odrekel svojemu sinu, še več, prav on je razkril Krunoslavovo identiteto, ko je bil ta še pod policijsko zaščito. Krunoslav je v intervjuju za Feral, po katerem je vse v zvezi z zločini v Osijeku prišlo v javnost, rekel, da je to njegova nočna mora, da s tem preprosto ne more živeti. Zavedal se je Glavaševe moči v Osijeku, posebno takrat, ko sta bila šef policije in predsednik sodišča Glavaševa vojna tovariša in ko je bil Glavaš še deležen vse podpore hrvaškega državnega vrha. Sicer pa je predsednik Sanader še pred letom in pol Glavaša imenoval vizionar in ga nagovarjal s "prijatelj Glavaš", ko je obiskal Osijek. Seveda se je Fehir bal, da bi imelo njegovo pričevanje v takšnih razmerah le malo možnosti za uspeh in da s tem, kar ve, ne bo mogel v javnost, zatrli bi ga, nihče mu ne bi verjel, Glavaš pa bi ga uničil. Položaj se je spremenil, ko se je Glavaš sprl s HDZ, izstopil iz stranke in izgubil politični položaj. Takrat je Fehir menil, da je čas, da spregovori. In je to tudi storil. Za to je bil potreben resničen pogum. Njegovo pričevanje smo objavili, imena pa nismo nikjer omenili, prav tako smo izpustili vse podrobnosti, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, za koga gre.

Ste takoj verjeli njegovi izpovedi? Njegova različica zgodbe je dotedanjo uradno različico postavljala na glavo!

Spoznala sva se v nenavadnih okoliščinah. Telefoniral mi je, ko sem se ravno odpravljal na daljše potovanje. Sestala sva se in priznam, da sem bil nekoliko v dvomih glede vsega, kar sem slišal. Telefoniral sem mu takoj, ko sem se vrnil iz Peruja, in izvedel, da je šel medtem samoiniciativno v Zagreb in vse povedal državnemu tožilcu Mladenu Bajiću.

Tako zelo ga je težilo vse, kar je vedel in storil?

Točno tako. Bajić mi je potrdil, da "je bila ta oseba pri njem in je podala to pričevanje".

In kaj je storil državni tožilec?

Bajić ne bi bil storil nič. Ko sem govoril z njim, me je prosil, naj tega ne objavimo v Feralu, naj vse skupaj za nekaj časa odložimo. Odgovoril sem, da tega ne morem narediti, da je članek napisan in da bi se osebno počutil zelo slabo, če ga ne bi objavil, ker se mi zdi izjemno pomemben. Telefoniral je glavni urednici Heni Erceg in zahteval, da moj članek umakne, da počaka, svojo zahtevo pa je utemeljil s skrbjo za Fehirjevo varnost. Odgovorili smo mu, da smo tako ali tako zelo pazili, da nismo nikjer omenili niti ene same stvari, ki bi lahko razkrila, za koga gre, izpustili smo vse podrobnosti, na primer, kakšno orožje je imel, na katerem stražarskem mestu je bil, ko je streljal na Vučkovića ...

Zabrisali ste sledove, da ne bi razkrili Fehirja?

Tako je. Vedeli smo, da je človek v hudi nevarnosti, če bi se razkrilo, kdo je. Bajić je takrat ukazal, naj se za Fehirja uveljavijo t. i. nujni ukrepi. Dobil je policijsko zaščito, sprva so ga varovali celo s puškami, preselili so ga iz Osijeka v Zagreb, z nikomer ni prihajal v stik - vse dokler ni njegov oče na tiskovni konferenci prebral besedila, ki so mu ga napisali ljudje iz Glavaševe bližine, in izdal sina. Zatrdil je, da ve, da je Krunoslav spregovoril za Feral. Zoper očeta vse do danes niso ukrepali. Josip Fehir je bil Glavaševa desna roka v osiješki enoti, prav dobro je vedel, kaj se je dogajalo na dvorišču, kjer so mučili ujete srbske civiliste in kjer je služil tudi njegov sin Krunoslav.

Ste kdaj, ko so se grožnje stopnjevale, pomislili, da bi se odselili iz Osijeka?

Ne, nikoli! V Osijeku sem se rodil in tu želim ostati, čeprav bi lahko šel v Zagreb. Nekaj časa sem delal v Londonu in na Reki, a sem se vedno vračal domov, ker menim, da bi odhod iz Osijeka pomenil vdajo, tega veselja pa nočem privoščiti tistim, ki jih moja navzočnost v mestu moti. Ne bom dovolil, da me kdorkoli izžene iz mesta, čeprav vem, da je Glavaš, ko sem se začel ukvarjati z zanj neprijetnimi zgodbami, od svojih sodelavcev zahteval pravno možnost, da me razglasi za nezaželenega prebivalca in da me že leta 1992 izžene iz Osijeka. Njegovi svetovalci pa so bil dovolj pametni, da so mu to odsvetovali.

Zakaj ste Glavaša motili že leta 1992?

Zato ker moje poročanje ni bilo podobno tistemu, kar so pisali kolegi. Že takrat sem opozarjal na odklone, ki sem jih opazil v Osijeku. Nisem se uklonil jeziku sovraštva, ki je zavladal v večini hrvaških medijev, in še naprej sem poročal korektno in objektivno, ne glede na to, ali je bilo moje poročanje po okusu tistih, ki so menili, da imajo edini pravico odločati, kaj je in kaj ni hrvaštvo.

Pred kratkim je javnost izvedela, da bo proti Glavašu vložena še druga obtožnica. Gre za t. i. "primer lepilni trak"?

To je to, kar zdaj preiskujejo; gre za več popolnoma enakih umorov ob reki Dravi. Srbske civiliste so odpeljali od doma v Dubrovačko ulico v Osijeku, jih tam pretepli, potem pa odpeljal na dravski breg, jih ustrelili v zatilje in vrgli v reko. Odkritje je grozljivo, in če je Glavaš povezan z vsem tem, se nikakor ne bo mogel izvleči. Preživeli, Srb Radoslav Ratković, je preiskovalcem podrobno opisal, kaj se je dogajalo v Dubrovački ulici. Neposredni izvrševalci teh zločinov - pripadniki samostojne uskoške stotnije, enote, ki je opravljala likvidacije - pa v svojih pričevanjih bremenijo Glavaša, saj naj bi bil prav on ukazal eksekucije. Akterji so stisnjeni v kot, ker je oseba, ki je med vojno tesno sodelovala z Glavašem, njegova tajnica Gordana Getoš - Magdić, priznala, da je sodelovala pri tej operaciji. Prav ona je policiji razkrila, kdo so drugi udeleženci. Ti pa s svojimi pričevanji zelo bremenijo Glavaša, saj trdijo, da je bil glavni nalogodajalec. Paradoks je v tem, da je eden od aretirane šesterice, prav tako osumljen zločinov, sam skoraj postal žrtev. Prav on je streljal na Ratkovića, a ker je dvakrat zgrešil (zgodilo se je nekaj neverjetnega, Ratkovića je krogla dvakrat zadela na isto mesto na licu, izstopila pa je skozi čeljust in ni bila smrtonosna), bi moral biti kaznovan za primer in v opomin drugim, in to po Glavaševem ukazu. Eden od aretiranih je povedal, da so nesojenega likvidatorja takrat prav tako zvezali z lepilnim trakom in odpeljali na dravski breg, a ga Dino Kontić, eden od šesterice, ni mogel ubiti. Rekel mu je: "Pobegni iz avta, ne bom streljal na hrvaškega vojaka!" To priča o monstruoznosti mehanizma omenjenih likvidacij.

Eskadroni smrti so torej imeli "metodologijo" izvajanja likvidacij?

Pisal sem o tej "tehnologiji" - delovali so po metodi t. i. trojk. Enota je bila razdeljena na tri dele in vsak je bil odgovoren za določene naloge. Eni so pobirali ljudi po hišah, drugi so jih zasliševali in mučili v Dubrovački ulici, tretji so likvidirali. Med temi, ki so opravljali najhujšo stvar - likvidacijo -, sta bila zmeraj po dva stalna pripadnika samostojne uskoške stotnije, tretji pa je bil vedno kdo, ki je šel zraven prvič in sploh ni vedel, kaj ga čaka. Na bregu Drave so mu v roke potisnili orožje in rekli: "Streljaj!" To je bila iniciacija, dokaz lojalnosti, pripadnosti enoti.

Imeli so stalno ekipo eksekutorjev in morilcev kandidatov?

Točno tako. Vedno so pripeljali koga novega, ki dotlej še ni sodeloval pri likvidacijah. Tako so preizkusili njegovo zvestobo. Vse to so med preiskavo povedali aretirani. Vse ljudi so pripeljali na isti naslov, v Dubrovačko ulico, h Glavašu. Zakaj prav k njemu? Zakaj ne k šefu policije ali k škofu? Dejstvo je, da so številni ljudje, potem ko so jih odpeljali v Dubrovačko ulico, izginili, Glavaš pa se je v nekem intervjuju hvalil, kdo vse mu je lahko hvaležen, ker mu je rešil življenje. Če je torej imel možnost nekaterim rešiti življenje, to pomeni, da ga drugim ni. Bil je gospodar nad življenjem in smrtjo.

Zakaj so bile likvidacije sploh potrebne? Vse te smrti so bile nepotrebne, likvidirani niso imeli orožja, niso nosili uniforme, vsi so bili civilisti, povečini Srbi.

Tega si nikakor ne znam razložiti. Osijek je bil resda s treh strani obkoljen in vsak dan granatiran, veliko nedolžnih ljudi je bilo ubitih, toda zakaj zaradi tega likvidirati ljudi, ki so bili lojalni državljani? Niso odšli na drugo stran barikad, tudi streljali niso na nas. Ti ljudje se prav po ničemer niso razlikovali od drugih, med njimi je bil zdravnik onkolog iz osiješke bolnišnice, Milutin Kutlić, človek, ki je pomagal marsikomu. Potegnili so ga iz Drave z luknjo v glavi in rokami, zvezanimi na hrbtu. Ubili so tudi Simo Počuča, brata pomembnega hrvaškega funkcionarja. Očitno so ga likvidirali po pomoti. Vse kaže, da so hoteli z likvidacijami uglednih meščanov opozoriti druge na to, kaj jih čaka. Glavaš je v intervjuju za Slobodni tjednik leta 1991 dejal, da se je te "srbske nadlege treba znebiti". Očitno je obstajal načrt za "zmanjšanje števila Srbov", in ker niso mogli nič tistim onstran barikad, so se maščevali domačim Srbom, tem, ki so bili "pri roki", v Osijeku, čeprav niso nikomur skrivili lasu. To je edina logična razlaga.

Se bodo te rane zacelile še za časa našega življenja?

To je mogoče samo, če bo pravici zadoščeno in bodo vsi, ki so bili pobudniki, organizatorji in izvrševalci zločinov, obsojeni. Samo tako bi lahko upali, da se bodo te rane še za časa življenja naše generacije zacelile, če že ne popolnoma zazdravile. Če pa se to ne bo zgodilo in jo bodo odnesli brez kazni, se bojim, da se bo v kakih nemirnih časih v prihodnosti - to območje pa pogosto doživlja nemirne čase - vse skupaj ponovilo. Ko sem pri filmu Vukovar, sklepni rez sodeloval s kolegi iz Beograda, se mi je v spomin vtisnil prizor, v katerem kmetje tam nekje v Baniji tik pred srbsko vstajo govorijo, da bodo zdaj poravnali račune iz leta 1941. Torej so hoteli še po petdesetih letih poravnati račune nekoga iz davne preteklosti. Če krivci za tragedije zadnje vonje ne bodo dosledno sodno preganjani, bo kdo znova čakal na priložnost za poravnavo računov. Čeprav nekateri na Hrvaškem še niso opravili niti z drugo svetovno vojno. Še vedno bi jo "končevali" in imajo vizije o velikih mejah malih držav. Če jo bodo brez kazni odnesli tisti, ki so med zadnjo vojno dajali ukaze za izvrševanje zločinov, se bojim, da bi nas spet lahko doletela zla usoda. Ostalo je precej stvari, ki na obeh straneh povzročajo frustracije in kar kličejo po sodnem epilogu.