Čik free zone
Problem popolne prepovedi kajenja na javnih mestih je v tem, da tu trčita načelo svobode posameznika in poseganje države v te svoboščine
Mateja Hrastar
© Arhiv Mladine
Ni še minilo štirinajst dni, kar sem na tržaško železniško postajo šla iskat prijateljico, ki živi in dela v Belgiji. Ena izmed želja, ki jih je imela na poti v Slovenijo, je bila, da bi spila kapučino. Pravi kapučino, ker v Belgiji je kava, ki jo dobite v kafiču, rjava filter brozga, kapučino pa je ta ista filter brozga z obilno porcijo smetane, a zelo fensi imenom cappuccino italien. "Ja seveda, bova šli na Piazzo Unita na pravi italijanski kapučino," sem ji rekla. Ona pa je cincala, da saj ni treba sedaj iskati parkirplaca sredi Trsta, pa da moram prav gotovo nazaj v službo ..., dokler ni končno izdavila, da bi šla na kapučino raje v Sežani, ker tam lahko poleg kofeta tudi kadi. V Trstu pa ne. Pa da se italijanski in slovenski kapučino tako ali tako ne razlikujeta, je še navrgla. In sva šli, v Dylan bar, tam na glavni sežanski ulici. Dopoldan je bil zbirališče lokalnih možakov, ki so bog si ga vedi zaradi kakšnega mazohističnega nagnjena gledali prenos smučanja. Poleg natakarice sva bili edini ženski v lokalu, taka prijetna domačijska scena je bila. Kapučino pa je bil tudi popolnoma ok, definitivno boljši kot belgijski. Ko sva se napokali v avto, sem zabrundala: "Lasje mi smrdijo po čikih." Od tistih dvajsetih minut v kafiču so mi res smrdeli ne samo lasje, tudi volnen pulover in vegetarijanska krznena jakna.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
