Mateja Hrastar

17. 1. 2007  |  Mladina 2  |  Družba

Čik free zone

Problem popolne prepovedi kajenja na javnih mestih je v tem, da tu trčita načelo svobode posameznika in poseganje države v te svoboščine

Mateja Hrastar

Mateja Hrastar
© Arhiv Mladine

Ni še minilo štirinajst dni, kar sem na tržaško železniško postajo šla iskat prijateljico, ki živi in dela v Belgiji. Ena izmed želja, ki jih je imela na poti v Slovenijo, je bila, da bi spila kapučino. Pravi kapučino, ker v Belgiji je kava, ki jo dobite v kafiču, rjava filter brozga, kapučino pa je ta ista filter brozga z obilno porcijo smetane, a zelo fensi imenom cappuccino italien. "Ja seveda, bova šli na Piazzo Unita na pravi italijanski kapučino," sem ji rekla. Ona pa je cincala, da saj ni treba sedaj iskati parkirplaca sredi Trsta, pa da moram prav gotovo nazaj v službo ..., dokler ni končno izdavila, da bi šla na kapučino raje v Sežani, ker tam lahko poleg kofeta tudi kadi. V Trstu pa ne. Pa da se italijanski in slovenski kapučino tako ali tako ne razlikujeta, je še navrgla. In sva šli, v Dylan bar, tam na glavni sežanski ulici. Dopoldan je bil zbirališče lokalnih možakov, ki so bog si ga vedi zaradi kakšnega mazohističnega nagnjena gledali prenos smučanja. Poleg natakarice sva bili edini ženski v lokalu, taka prijetna domačijska scena je bila. Kapučino pa je bil tudi popolnoma ok, definitivno boljši kot belgijski. Ko sva se napokali v avto, sem zabrundala: "Lasje mi smrdijo po čikih." Od tistih dvajsetih minut v kafiču so mi res smrdeli ne samo lasje, tudi volnen pulover in vegetarijanska krznena jakna.

In kdo bi si mislil, da bo ta zadnja lanska kadilsko-nekadilska prigoda dva tedna kasneje v moji glavi postala povod za hudo dilemo, ki jo je sprožil predlog sprememb Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ki nam ga je ob novem letu serviralo ministrstvo za zdravje. Ta zakon nas uvršča na seznam poleg Italije, Irske, Švedske, Malte, Velike Britanije in Francije, kjer velja popolna prepoved kajenja v javnih prostorih. Nič več kadilskih in nekadilskih miz, vse je čik free zone. Nekateri gredo v svojih predlogih še dlje: recimo Cindi Slovenija, organizacija, ki vam pomaga odvaditi se kajenja, je kot dopolnilo zakona poslala predlog, da je kajenje prepovedano tudi v avtomobilu (ta je za zdaj še vedno klasificiran kot zasebna lastnina), če je v avtu oseba, mlajša od 18 let; in da bi bila prepovedana proizvodnja igrač, sladkarij in prigrizkov v obliki tobačnih izdelkov. Če bi to veljalo že pred leti, bi me recimo oropali za enega bolj zabavnih otroških spominov, ko sva s prijateljico, stari tam nekje okoli pet let, sedeli na dvorišču, se delali odrasli s pitjem "turške" kave (proje, skuhane v džezvi ter servirane v pravih kavnih skodelicah) in "kajenjem" čikgumijev v obliki cigaret, ki so bili poleg bazuk in babaluja sploh edini čikgumiji, ki si jih lahko dobil v socializmu. Ali bo sedaj cenzuriran tudi ta moj otroški spomin?

Problem popolne prepovedi kajenja na javnih mestih je v tem, da tu trčita načelo svobode posameznika in poseganje države v te svoboščine. Četudi pod krinko "skrbi" za zdravje državljanov. Pravzaprav je položaj države pri regulaciji kajenja shizofren. V interesu države je, da bi kadilo čim več ljudi, ker to prinaša davčni dobiček v proračunsko blagajno; a država nas kljub vsemu prepričuje, da deluje v naše dobro, ko nam prepoveduje kajenje, ker je škodljivo za zdravje državljanov, saj s tem prihranijo v zdravstveni blagajni. A kaj, ko so dokazi o tem tako zmuzljivi kot Janševa Urška. In če je državi res toliko do zdravja državljanov, naj recimo popolnoma prepove alkohol, v Sloveniji veliko večji problem kot cigarete, ali pa naj z zakonom prepove samomore, ki so edina stvar, ki nas uvršča na vrh svetovnih lestvic. Če je državi res toliko do zdravja državljanov, naj uredi javni zdravstveni sistem, ne pa da se dogaja totalni razpad brezplačnega zdravstvenega sistema. Da o helikopterju za prevoz ponesrečencev sploh ne govorim.

Ministrstvo za zdravje se ob predlogu sklicuje na dokument Svetovne zdravstvene organizacije Pravica do čistega zraka, ki je leta 2000 opozarjal, da ima vsakdo pravico do za zdravje neoporečnega zraka v zaprtih prostorih. Ergo, tobačni dim v kafičih krati posamezniku pravico do čistega zraka. Čakajte malo: saj nihče ne sili ljudi, naj sedijo v zakajenih prostorih. To je njihova odločitev. Še vedno naj bi bila pravica nad pravicami ta, da je posameznik v svojih odločitvah svoboden, dokler ne ogroža svobode drugega posameznika. To pa je načelo, za katerega sem se pripravljena boriti. Torej, če kadilec ogroža svobodo nekadilca, ki zahteva z nikotinom neokužen zrak, ju je treba ločiti. Kar je naredil prejšnji zakon o tobačnih izdelkih: prostor za kadilce in nekadilce je ločen. Odločitev vsakega posameznika je, ali bo recimo v kafičih obveljala moč besede kadilcev ali nekadilcev ter bodo sedli v del brez smradu in nikotina ali v tistega, kjer smrdi in je ogroženo njihovo zdravje. A bodimo realni: prostori za nekadilce in kadilce so v realnosti le pro forma. Recimo dve mizi v istem prostoru sta za nekadilce, druge so za kadilce. Zakon torej ne deluje tako, kot bi moral. Predlog novega zakona je pravzaprav priznanje oblasti, države in inšpekcij, da ne zmorejo nadzorovati izvajanja veljavnega zakona o omejevanju porabe tobačnih izdelkov. Podobno, kot je zakon o hori legalis le zakril nedelovanje inšpekcij, ker je bila prodaja alkohola mladoletnim prepovedana še od časa socializma. Namesto da bi ustrezne službe nadzorovale izvajanje prepovedi, je država udarila s splošno prepovedjo. Načeloma sem proti prepovedim, ki jih izreka država. Pravila obnašanja določa konsenz družbe, ne država, ki vsakokrat podlega diktatu vladajoče ideologije. Konsenz družbe veleva kadilsko obzirnost do nekadilcev, država sedaj zahteva popolno stigmatizacijo kadilcev. Moja svoboda je, da kot rekreativna kadilka prižgem cigareto po tretjem pivu za mizo v kafiču. A moja svoboda je tudi, da diham čist zrak. Katera od teh dveh mojih svobod je več vredna? Ni panike, ne bo se mi zmešalo ob odločanju o tem - država se bo očitno odločila namesto mene.

Toda ne glede na to, kako mi gredo na živce smrdeči lasje, in ne glede na to, da moram vedno, kadar sem v javnem lokalu, zaradi smradu po čikih oprati svoja oblačila, ne glede na vse to je prav, da o sebi, svojem zdravju, svojem početju, svoji moralni in etični drži odloča posameznik, ne država. Pika in amen.