Max Modic

17. 1. 2007  |  Mladina 2  |  Družba

Škofovsko priznanje

Odstop varšavskega nadškofa Stanislawa Wielgusa dokazuje, da tudi lustracija, tako kot revolucija, najraje žre svoje otroke

Moralni teolog dr. Ivan Štuhec je kot primer duhovnika, ki naj bi v Sloveniji sodeloval s komunističnimi oblastmi, v rahlo ciničnem kontekstu izpostavil pred dvema letoma umrlega naslovnega oziroma 'rdečega' škofa Vekoslava Grmiča, humanista, filozofa in predstavnika katoliške levice. (na fotografiji škof Grmič prejema državno odlikovanje iz rok tedanjega predsednika Kučana, 28. decembra 2002)

Moralni teolog dr. Ivan Štuhec je kot primer duhovnika, ki naj bi v Sloveniji sodeloval s komunističnimi oblastmi, v rahlo ciničnem kontekstu izpostavil pred dvema letoma umrlega naslovnega oziroma 'rdečega' škofa Vekoslava Grmiča, humanista, filozofa in predstavnika katoliške levice. (na fotografiji škof Grmič prejema državno odlikovanje iz rok tedanjega predsednika Kučana, 28. decembra 2002)
© Boban Plavevski

Jasno, spet so vsega krivi novinarji. Po Gazeti Polski so prejšnji četrtek še v uglednem časniku Rzeczpospolita zapisali, da je bil v času komunizma med sodelavci takratne poljske tajne policije tudi visoki cerkveni dostojanstvenik Stanislaw Wielgus, ki naj bi v nedeljo na mestu varšavskega nadškofa zamenjal karizmatičnega kardinala Jozefa Glempa. Kot v nadaljevanju navaja časnik, je poljska inačica udbe zdaj 67-letnega Wielgusa angažirala leta 1967, ko je na univerzi v Lublinu študiral filozofijo, v sedemdesetih pa je kot tamkajšnji redni profesor podpisal pogodbo o prostovoljnem sodelovanju s tajno policijo ter v skladu z njenimi določili svoje nadrejene servisiral tudi z informacijami o dogajanju na univerzi.

Stanislaw Wielgus naj bi med sodelovanjem s tajno policijo uporabljal tri psevdonime: Adam, Adam Wysocki in Grey, opravil pa naj bi tudi tečaj posebnega izobraževanja in komuniciranja za agente, kar naj bi mu omogočilo nadaljnji študij na zahodni strani železne zavese, natančneje v Muenchnu. Wielgus je poročanje časnika takoj odločno zanikal, v demantijih pa sta ga podprla tudi poljska cerkev in Vatikan. Bodoči varšavski nadškof, ki naj bi bil slovesno umeščen v nedeljo, je pisanje za javnost komentiral kot zlonameren konstrukt, obenem pa je priznal, da se je moral pred vsakim potovanjem v tujino zglasiti na sedežu državne varnosti. Da gre za neosnovana podtikanja, so bili prepričani tudi Poljaki, saj je monsignor Stanislaw Wielgus veljal za enega od moralnih stebrov družbe. Bil je rektor katoliške univerze v Lublinu, škof mesta Plock, član Evropske Akademije znanosti in umetnosti, pobudnik mnogih dobrodelnih dejavnosti, za naslednika Jozefa Glempa pa ga je v začetku decembra predlagal sam Benedikt XVI., menda tudi zato, ker naj bi bila s papežem podobnih nazorov glede lika, dela in ciljev katoliške cerkve v novem tisočletju.

Wielgus je bil zaradi papeževega imenovanja deležen široke podpore tako s strani liberalnih kot konservativnih cerkvenih krogov in medijske obtožbe, ki niso bile podprte s konkretno dokumentacijo, so po začetni osuplosti kmalu dobile prizvok neslane šale. Toda obremenilni dokazi v obliki neprijetnih dokumentov iz arhivov Inštituta narodnega spomina kar niso nehali curljati v javnost, na svojih spletnih straneh pa so jih objavili takorekoč vsi poljski mediji, kar je na zaklinjanje bodočega nadškofa, češ, nikoli nisem nič podpisal in nikoli nisem oddajal nobenih poročil, metalo dokaj čudno luč. Vatikan po svoji ustaljeni navadi medijske senzacije sprva ni komentiral in je vroč kostanj preložil v naročje poljske cerkve, ki je po hitrem postopku izvedla temeljito preiskavo primera, izsledki pa so pokazali, da ne gre za novinarska natolcevanja, marveč so dokumenti, ki Stanislawa Wielgusa bremenijo kolaboracije s komunističnim režimom, popolnoma avtentični, kar je navsezadnje potrdila tudi neodvisna raziskovalna skupina z varuhom človekovih pravic na čelu.

Afera je kulminirala v nedeljo, ko je Wielgus tik pred slavnostno umestitvijo občinstvo nagovoril z besedami: “Danes pred vami priznam napako, ki sem jo zagrešil v preteklosti, kot sem jo priznal že Svetemu očetu,” in s tem nedvoumno priznal sodelovanje s komunistično tajno policijo. Svojo odločitev, da odstopa z mesta varšavskega nadškofa, je sporočil med slavnostno mašo, kar je čustveno razrvani avditorij pospremil z gromoglasnim: “Neee!” Poljske katolike, ki predstavljajo 90 odstotkov prebivalstva te skoraj štiridesetmilijonske države, je prosil odpuščanja za svoje `grehe' in povedal, da odločitev o svoji prihodnosti prepušča papežu Benediktu XVI. Obenem je zavrnil vse obtožbe v zvezi s tem, da bi med svojo dvajsetletno `kolaboracijo' komurkoli škodoval ali kogarkoli ovadil, prav tako pa naj ne bi nikoli izdal Kristusa in njegove Cerkve.

Vatikan in Jugoslavija

Papež je Wielgusov odstop kakopak sprejel in prosil kardinala Jozefa Glempa, naj do nadaljnjega prevzame nadškofovske dolžnosti. Federico Lombardi, direktor Radia Vatikan in tiskovnega urada Svetega sedeža, je za omenjeni radio papeževo odločitev komentiral kot “najboljšo in primerno rešitev, tudi zato, da se bo Cerkev lažje spoprijela z notranjim nemirom, ki je nastal v poljskem narodu,” in dodal: “To je trenutek velikega trpljenja za Cerkev na Poljskem, ki nam je dala velike pastirje, kot je bil kardinal Wyszynski in predvsem papež Janez Pavel II.”

Dan po dramatičnem priznanju nesojenega nadškofa Wielgusa se je iz podobnih razlogov z mesta prelata v eni najeminentnejših poljskih cerkva, krakovski katedrali Wawel, kjer je bil novomašnik kasnejši papež Janez Pavel II., umaknil Janusz Bielanski, ki ga dokumenti prav tako bremenijo sodelovanja s tajno policijo v času komunizma. Odstop Bielanskega je še dodatno poglobil krizo v poljski katoliški cerkvi in povzročil javna ugibanja, koliko poljskih cerkvenih dostojanstvenikov je v svinčenih časih sodelovalo s komunističnimi oblastmi in obenem gradilo podobo cerkve kot neomajne trdnjave opozicije v dobi komunističnega enoumja.

Za Poljsko, kjer ima katoliška cerkev izjemno pomembno vlogo v javnem in političnem življenju, je bilo spoznanje o dvoličnosti njihovih dušnih pastirjev precejšen šok, še bolj pa jih je bolelo to, da so jim nesporne moralne avtoritete z Vatikanom vred vsa ta leta lagale o svoji pokončni drži. Na Poljskem namreč še vedno odkrivajo, kdo vse je v komunizmu sodeloval z oblastmi, da bi bili med kolaboranti tudi visoki predstavniki cerkve, pa se je do nedavnega zdelo nepredstavljivo. Nastala situacija razumljivo pomeni veliko zadrego predvsem za velikega lustratorja, ultrakonservativnega poljskega predsednika Lecha Kaczynskega, in njegovega brata dvojčka, premiera Jaroslawa Kaczynskega, ki sta si oblast zagotovila z obljubami, da za sodelavce prejšnjega režima ne bo več prostora v javnem življenju. Dvojčka, ki v svoji politični gorečnosti koketirata celo s takimi atavizmi, kot je ponovna uvedba smrtne kazni, sta očitno prešpricala zgodovinsko lekcijo iz revolucionarnih časov, ki uči, da so prve žrtve revolucije najpogosteje tisti, ki so revolucijo zanetili. In lustracija se v tem pogledu prav nič ne razlikuje od revolucije. V Vatikanu iz varnostnih razlogov še naprej trdijo, da papež Benedikt XVI. ni vedel ničesar o obremenilnih dokumetih, ko je decembra prejšnji mesec Wielgusa predlagal na mesto varšavskega nadškofa. Kar je - podobno kot v primeru razkritih pedofilskih škandalov - navadno sprenevedanje, saj je splošno znano, da v Vatikanu o svojih najvišjih uslužbencih vejo več, kot vedo oni sami o sebi, poleg tega pa naj bi Wielgus po nekaterih pričevanjih papeža Benedikta XVI. osebno seznanil s svojo politično nekorektno preteklostjo.

Ob dogodkih na Poljskem se razumljivo zastavlja vprašanje, koliko slovenskih duhovnikov in cerkvenih dostojanstvenikov je po letu 1945 sodelovalo s komunistično in enoumno federativno oblastjo, ki naj bi cerkvi na Slovenskem pobrala vse in še več - mimogrede, ta teden je na ta račun spet postala bogatejša, in to za `skromnih' 8,1 milijona evrov davkoplačevalskega denarja. Kakšen je bil pravzaprav status katoliške cerkve v bivši skupni državi, je religiolog Marko Kerševan pojasnil že leta 1995 v intervjuju za Mladino. Poudaril je, da je imela katoliška cerkev v Jugoslaviji v nasprotju z Avstro-Ogrsko, kjer je bil katolicizem večinska religija, zgolj status množične religije, ki se je morala boriti za svoj prostor ob takrat državni srbski pravoslavni veri. Po drugi strani pa je imela Jugoslavija po drugi svetovni vojni dokaj velik ugled v Vatikanu. “Katoliška cerkev je v Jugoslaviji, če primerjamo z drugimi vzhodnimi državami, relativno svobodno in neovirano iskala in vzpostavljala odnose z drugimi cerkvami ter se ekumensko odpirala,” je povedal Kerševan. “Da ne omenjam sozvočij med takratno jugoslovansko zunanjo politiko in vatikansko politiko. V nasprotju s tem, kar se danes govori o nekakšnem krvavem jugoslovanskem komunizmu in Titu kot njegovem voditelju, je bil Tito v Vatikanu zelo spoštovana oseba.”

Rdeče in črno v Sloveniji

Poleg tega sta država Jugoslavija in Sveti sedež leta 1966 podpisala protokol, v katerem se je država obvezala, da bo spoštovala versko svobodo in enakopravnost, cerkev pa, da njeni duhovniki med opravljanjem verske službe ne bodo posegali v politične zadeve. Odnosi med Jugoslavijo in papeško državo so se pred tem v bistvu resno skrhali enkrat samkrat, in sicer leta 1952, ko je Vatikan za kardinala imenoval Alojzija Stepinca. Kot navaja Ljerka Bizilj v knjigi Cerkev v policijskih arhivih (1991), se je tistega leta znatno povečalo število ovadb proti duhovnikom, največ pa jih je bilo kaznovanih zaradi širjenja lažnih vesti, se pravi zaradi prebiranja škofovih okrožnic. V tem obdobju je policija poskušala pridobiti čimveč ovaduhov in sodelavcev iz duhovniških vrst, pogosto tudi z izsiljevanjem, s pomočjo žensk, ki jih je fotografirala z njimi, in z očitanjem homoseksualnosti. Kljub temu je bila cerkev vselej udeležena v politiki in vselej je imela svoj vpliv, ki sta se ga zavedali tako cerkev sama kot oblast, zato naj bi bilo med njima po mnenju nekaterih zgodovinarjev veliko sodelovanja prav v zaodrju in na neformalni ravni.

Glede sodelovanja duhovnikov s komunističnimi oblastmi v Sloveniji je moralni teolog dr. Ivan Štuhec v miniomizju prvih prenovljenih Odmevov na uravnoteženi televiziji poudaril, da je pri tem treba ločiti tiste duhovnike, ki so bili k temu prisiljeni, in tiste, ki so se za to odločili prostovoljno. Kot primer slednjega je v rahlo ciničnem kontekstu izpostavil pred dvema letoma umrlega naslovnega oziroma `rdečega' škofa Vekoslava Grmiča, humanista, filozofa in predstavnika katoliške levice, avtorja kakih štiridesetih knjig, ki se je ukvarjal z vprašanji modernega ateizma, družbeno angažirane teologije in z intelektualno prenovo rimskokatoliške cerkve. Enega od možnih odgovorov na vprašanje, zakaj je šel Grmič tako v nos `pravovernim' predstavnikom cerkve na Slovenskem, najdemo v njegovi knjigi Izzivi in odgovori iz leta 2000, kjer v poglavju Poslanstvo vere v našem času ugotavlja, da je katoliška cerkev na Slovenskem ali institucionalizirana katoliška vera pri nas vse preveč zagledana v preteklost, v čas pred drugo svetovno vojno, in zato hoče doseči tudi vse nekdanje `pravice', nekdanjo moč in vpliv v javnem življenju, zato se preveč povezuje s posameznimi političnimi strankami, pri tem pa ni niti malo pripravljena sprejeti nase krivde za vse tisto, kar se je dogajalo med okupacijo v letih 1941-1945. “Zloraba vere v politične namene ima predvsem dve obliki,” še piše Grmič. “Zlorabijo jo lahko oznanjevalci vere ali predstavniki verske skupnosti ali pa poklicni politiki. Medtem ko prvi poskušajo s pomočjo političnih sredstev širiti tudi versko prepričanje ali še bolje pripadnost verski skupnosti ali Cerkvi, skušajo drugi s pomočjo verske skupnosti ali Cerkve povečati svojo družbeno moč in tako doseči politično oblast.” Mimogrede, Jože Smole, predsednik Socialistične zveze Slovenije, ki je leta 1987 kot prvi politik državljanom in državljankam preko radia in televizije skupaj z metropolitom Alojzijem Šuštarjem voščil srečen božič (in si s tem prislužil vzdevek Božiček), se v prej omenjeni knjigi Ljerke Bizilj spominja, kako so ga zaradi tega voščila grobo napadali z vseh koncev Jugoslavije in mu očitali, da je s tem grobo kršil ustavno načelo o delitvi cerkve od države. Akademik Vladimir Dedijer mu je žugal, da paktira s klerikalizmom, nekateri njegovi kolegi pa so zoper Smoleta nameravali sprožiti celo sodni postopek. “Za božično voščilo se nisem odločil iz verskih razlogov, temveč zaradi zagotovitve polne enakopravnosti ljudi, doslednega spoštovanja človekovih pravic. To ni bila odločitev v prid Cerkvi, temveč odločitev v interesu razvoja moderne družbe,” je zapisal Jože Smole. Lepo bi bilo, če bi dvajset let pozneje tudi cerkev sprejela kakšno odločitev v interesu razvoja moderne družbe.