Max Modic

30. 1. 2007  |  Mladina 4  |  Družba

“Spolni odnos v osnovni šoli je nevaren”

Zakaj v našem vzgojno izobraževalnem procesu primanjkuje časa, prostora in volje za pouk spolne vzgoje

Mladi se o spolnosti največ naučijo od vrstnikov, bistveno manj ali celo nič pa od staršev, šole ali zdravstvenih delavcev.

Mladi se o spolnosti največ naučijo od vrstnikov, bistveno manj ali celo nič pa od staršev, šole ali zdravstvenih delavcev.
© Denis Sarkić

Štirinajstletnica iz Ljubljane že pol leta hodi z leto starejšim fantom. Tistih pravih spolnih odnosov še nimata, ker fant ne želi uporabljati kondomov, ona pa se boji zanositve. Zato s fantom v glavnem prakticirata oralni seks, v katerem njen fant zelo uživa, ona pa malo manj. Strah jo je, da bi zanosila, tudi če pogoltne njegovo spermo.

Štirinajstletnica z drugega konca Slovenije je prepričana, da imajo njeni starši prav, ko trdijo, da je seks nekaj umazanega. Ne zna si predstavljati, da bi se kdo približal delu telesa, iz katerega se širi tako ogaben vonj, kot prihaja iz njenega mednožja.

Tudi njeno leto starejšo vrstnico najbolj skrbi nezaželjena nosečnost, zato sta se s tipom, ki ni najbolj navdušen nad kondomi, odločila za analne spolne odnose. Ve, da tako ne more zanositi, pa tudi glede aidsa je ne skrbi, ker to itak dobijo samo pedri.

Trinajstletnik, ki ga sošolka v glavnem ročno zadovoljuje, ni ravno prepričan, da sošolka ne more zanositi, če jo boža s prsti, ki so bili pred tem v stiku z njegovo semensko tekočino.

Petnajstletnica, ki ima že več kot leto dni redne spolne odnose, se zaščiti tako, da pred seksom vedno vzame kontracepcijsko tabletko. Tabletke krade starejši sestri in očitno ima veliko srečo, saj kontracepcijske tablete delujejo le, če se jih jemlje redno vsak dan. Ko ji zmanjka tabletk, s fantom pazita, da mu ne pride noter. Njena sošolka je sicer že imela en splav in pravi, da to ni nič groznega. Sama se bolj kot splava boji staršev, saj je prepričana, da bi jo oče ubil, če bi zvedel, da je zanosila.

Drži, življenje vedno najde pot. Seks kot njegov nepogrešjiv sestavni del ga v tej smeri spremlja in včasih po potrebi celo prehiteva. Šest primerov iz zelo aktualne slovenske stvarnosti - če bi imeli dovolj prostora, bi našli še šestdeset ali pa šeststo podobnih - dokazuje, da njegove poti ne zmorejo zajeziti ne starši ne učitelji ne župniki, ki se, eni bolj kot drugi, tolažijo z mislijo, da otroci pač niso spolna bitja.

Če ste primere pozorno prebrali, ste bržčas opazili, da gre za mladoletnike, ki še nekaj časa ne bodo smeli ven po polnoči brez spremstva staršev, kaj šele da bi jim dovolili vstop v seks šop ali izposojo trdoerotičnega filma v bližnji videoteki. Take in podobne administrativne prepovedi so kakopak nastale v njihovo dobro. Da bi jih med drugim obvarovale tudi pred tistim, kar po svojih zmožnostih in v skladu s svojim vedenjem na skrivaj počnejo že mesece in leta. Kaj je potemtakem narobe s to sliko? Poglavitni problem je, da se v dobro mladostnikov nenehno množijo samo prepovedi, ne pa tudi možnosti, ki bi jim mimo predsodkov olajšale proces odraščanja in dozorevanja. Odnos do spolnosti je zagotovo eden od testov, s katerimi se ugotavlja sproščenost določenega družbenega okolja. In če družba ta test uspešno opravi, potem se ji ne more zgoditi to, kar se dogaja v Sloveniji, in sicer, da je spolno zlorabljena vsaka četrta deklica in vsak šesti deček.

Kmalu bo deset let, odkar je Inštitut za varovanje zdravja republike Slovenije pripravil malo modro knjižico z naslovom Z, ki naj bi mladostnikom ponudila jasne in strokovno utemeljene odgovore na vprašanja o varni spolnosti. Skupaj s knjižico je izšla tudi videokaseta Pogovarjajmo se o spolnosti z vsebinsko sorodno tematiko. Oboje je bilo v prvi vrsti namenjeno srednješolski mladini. Kaseta naj bi se uporabljala kot zdravstveni in vzgojni pripomoček ter kot uvod v pogovore o spolnosti med mladimi, knjižico pa naj bi dobil v roke vsak odraščajoči najstnik. Čeprav je publikacija na splošno naletela na ugoden sprejem, se je kmalu odzvalo kar nekaj zaskrbljenih staršev, ki so se uprli temu, da bi njihove otroke posiljevali s - pornografijo. Podobne oznake je bila med nekaterimi malimi ljudmi deležna tudi roza knjižica Zdrava in varna spolnost mladostnikov, ki jo je izdal Rdeči križ Slovenije. Najverjetneje zato, ker sta na naslovnici upodobljena fant in punca, ki listata po knjigi z napisom SEX.

Posledice takšnega skrajno konservativnega stanja duha odražajo tudi ankete med slovenskimi mladostniki, iz katerih je razvidno, da se mladi o spolnosti največ naučijo od vrstnikov, bistveno manj ali celo nič pa od staršev, šole ali zdravstvenih delavcev. Mladostniki se zaradi pomanjkljive komunikacije pogosto zaprejo pred odraslimi in živijo v svojem svetu, temu primerna pa je tudi pot do informacij. Pogovore o spolnosti večinoma doživljajo kot duhamorne monologe odraslih, od katerih nimajo nikakršnih koristi. Rezultati anket kažejo še, da mladi z vsako novo generacijo prej odkrivajo spolnost, kar po eni strani predstavlja nočno moro za zagovornike na novo razbohotene tradicionalne krščanske morale, po drugi pa sanjsko priložnost za potrošniško usmerjeno družbo, ki smo si jo izbrali z vstopom v Evropsko unijo. Za poučevanje pubertetnikov o problemih spolnosti nista primerna ne prva ne druga skrajnost, ki pa imata, sodeč po rezultatih anket, na odraščajočo mladino najmočnejši vpliv. Skratka, če želi naš vzgojno izobraževalni sistem kakorkoli prispevati k varnejši in odgovornejši spolnosti med mladostniki, bo treba začeti na nekatera ključna vprašanja o seksu odkrito odgovarjati že v osnovni šoli.

Med strahom in dolžnostjo

V povezovanju osnovne šole in osnovnošolcev s spolnostjo, pa čeprav zgolj s spolno vzgojo, javnost takoj prepozna provokacijo, še raje pa patologijo, kar je logična posledica paranoičnih časov, v katerih je po ameriškem vzoru dovolj že en sam dotik ali za spoznanje preveč prijazna beseda, da nekoga obtožijo spolnega nadlegovanja. Prosvetni delavci so v tem pogledu še toliko bolj izpostavljeni, zato je njihova previdnost na tem občutljivem področju do neke mere razumljiva. Hočem reči, po svoje razumem, da v ravnateljskih in učiteljskih vrstah ni mogoče najti sogovornika v primerih trinajst, štirinajstletnic, ki naj bi svoje gole in pogosto zelo nazorne fotografije, posnete z mobilnim telefonom, razpošiljale na naslove določenih spletnih strani, težje pa razumem, da se pred zidom molka znajdeš, ko te z novinarskega stališča zanima, kako je v šolah poskrbljeno za seznanjanje osnovnošolcev s tematikami s področja spolnosti in kakšna vprašanja na to temo osnovnošolci največkrat zastavljajo. Če zanemarim standarden odgovor, da se tej problematiki na tej in tej šoli še niso posebej posvečali, je zbirka izmikanj, izgovorov in prelaganj odgovornosti na višje inštance resnično pestra. Če pa že najdeš sogovornika oziroma sogovornico, ki pove, da že petošolci in šestošolci veliko sprašujejo o kontracepciji, da jih zanima, kako se pravzaprav uporablja kondom in ali ga lahko kupijo, čeprav niso polnoletni, ti strogo prepove njegovo oziroma njeno ime kakorkoli javno izpostavljati. Ne zaradi nadrejenih, v prvi vrsti zato, ker se boji, da bi starši otrok, ki jih poučuje, utegnili njene izjave napačno razumeti.

Da starši marsikaj narobe razumejo, povejo tudi otroci, ki se o spolnosti v teh letih doma skorajda ne pogovarjajo, v šoli pa jim časa za pogovore o `ljubezenskih zadevah' najpogosteje zmanjka. Zakaj? Ker med učitelji menda prevladuje mnenje, da bi s pogovorom o spolnosti osnovnošolskih otrok posegli na področje, ki domnevno spada v izključno pristojnost staršev. In krog je sklenjen. Slišal sem tudi, da so mnogi starši mnenja, da bodo svoje otroke najbolje zaščitili pred spolnim nadlegovanjem tako, da jih bodo čim dlje obvarovali pred informacijami s področja spolnosti. Kar je skregano tako z zdravo pametjo kot s psihološko stroko, ki že dolgo ugotavlja, da se lahko spolnost, v primeru, da je predstavljena kot tabu ali greh, v otrokovo zavest vtisne kot nekaj sprevrženega, to pa lahko kasneje povzroči vedenjske težave v obliki občutka negotovosti, agresije in destruktivnosti. Mladostnik bo spolnost kot sestavni del človeške narave spontano vključil v svoj čustveni in socialni razvoj le, če mu bo posredovana kot nekaj normalnega in če se bo lahko o njej odkrito in sproščeno pogovarjal.

“V Sloveniji, približno tako kot drugod po svetu, ima v starosti 17 let polovica mladih že spolne odnose, druga polovica pa še ne. Tisti, ki se znajo modro odločati, s spolnimi odnosi ne hitijo, saj vedo, da za spolne odnose ni nikoli prepozno, marsikdaj pa je prehitro. Večina mladih, ki so imeli spolne odnose do 17. leta, je nekaj let kasneje zatrdila, da bi se za spolne odnose odločili vsaj dve leti kasneje, če bi lahko kolo časa zavrteli nazaj,” beremo v brošuri za mladostnike z naslovom Varna izbira za odgovorno spolnost, ki jo je v začetku leta 2005 predstavil Zavod republike Slovenije za šolstvo v sodelovanju z ginekološko kliniko kliničnega centra v Ljubljani in farmacevtsko družbo Schering. Publikacija, ki jo spremljata še knjižici za dekleta in fante s skupnim naslovom O tebi, predstavlja prvi in edini strokovno zasnovani priročnik o spolni vzgoji za mladostnike. Priročnik naj bi dobilo okoli 20.000 srednješolcev in kakih štiristo učiteljev, saj so bila do sedaj področja, ki se ukvarjajo z vzgojo za življenje, v srednjih šolah precej zanemarjena. Raziskave spolnega vedenja slovenskih srednješolcev so pokazale še nekaj: da ima pogoste spolne odnose že 23 odstotkov otrok pri petnajstih letih starosti, medtem ko naj bi s prvimi spolnimi odnosi začenjali že pri trinajstih letih. Kar predstavlja zelo resno opozorilo, da bo treba z zanemarjanjem določenih dejstev sistematično prenehati še pred srednjo šolo.

Mimogrede, glede na statistične podatke iz leta 2005 v Sloveniji uporablja kontracepcijo samo petina žensk v rodnem obdobju, medtem ko ta odstotek v Evropi znaša 40 odstotkov in več. Že na osnovi tega podatka je moč sklepati o slabem oziroma pomanjkljivem poznavanju kontracepcije, ki se logično prenaša na otroke. Če so starši slabo seznanjeni z določenimi življenjskimi vprašanji, bodo njihovi otroci o tem vedeli še manj in velika verjetnost je, da bodo informacije poiskali drugje. V konservativnem okolju zato prevladuje mišljenje, da prav informacije s področja spolnosti otroke spodbujajo k prezgodnjim spolnim odnosom. Resnica je kakopak ravno nasprotna: ker otroci iz leta v leto prej začenjajo s spolnimi odnosi, jih to spodbuja k iskanju informacij s področja spolnosti.

Šola in spolne vsebine

“Res je, raziskave iz leta 2004 kažejo, da ima 54 odstotkov slovenskih sedemnajstletnikov spolne odnose. Kar je občutno več, kot je pokazala raziskava iz leta 1996, ko je bilo spolno aktivnih sedemnajstletnikov le 38 odstotkov. To nam daje misliti, kajti v raziskavi, ki je bila narejena leta 2000, se je izkazalo, da je znanje otrok o spolno prenosljivih boleznih zelo slabo. Ko so izsledke primerjali z novo raziskavo štiri leta kasneje, je bilo to znanje še slabše,” razlaga univ. dipl. org. zdr. Fani Čeh, učitelj svetnik, pedagoška svetovalka za zdravstveno vzgojo pri Zavodu republike Slovenije za šolstvo, ki je sodelovala pri pripravi priročnika Varna izbira za odgovorno spolnost, z zdravstveno vzgojo pa se ukvarja od prvega leta službe, ko je začela kot medicinska sestra v kliničnem centru in se posvečala tudi vzgoji študentov. Na zavodu za šolstvo je zaposlena že 22 let, zadnjih deset let pa poučuje na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana. Pravi, da ima zdravstvena vzgoja v okviru sedanjega vzgojno izobraževalnega procesa specifično pot in se je ne da pospešiti. “To je najtežji kruh, ki sem si ga izbrala. Kako bodo te stvari potekale v vzgojno izobraževalnem procesu, je zelo odvisno od ravnatelja, od svetovalnih delavcev in posameznih učiteljev na šolah. Če učitelj pozna mladostnika v njegovih hotenjih, tudi spolna vzgoja ni problem. Ponekod prihaja do mnogih dilem in predvsem mlajši učitelji se tej tematiki zaradi različnih razlogov izogibajo. Veliko je problemov z agresijami, vendar jih je treba jemati kot klice na pomoč. Če jim pravočasno prisluhneš, lahko problem rešiš. Otroci si sami želijo tovrstnih pogovorov. Informacij jim dejansko ne primanjkuje, vendar se med njimi ne znajdejo. Gola informacija, ki je lahko tudi izkrivljena, je premalo, mladostniku mora biti sistematično posredovana.” Čehova poudarja, da je vsebinski sklop zdrave in varne spolnosti zapisan v programe dela osnovne in srednje šole. Program je pripravila skupina strokovnjakov in je zasnovan tako, da daje priporočila za celostno naravnanost šole k zdravju kot vrednoti. Vsebinski sklopi so opredeljeni s cilji, vsebino in priporočeno literaturo za učitelje in učence. “Skratka, vse je pripravljeno za uvajanje v šolsko prakso, le odločitev za sistemsko ureditev tega področja vzgoje še čakajo, čeprav je med učenci in dijaki interes za te vsebine izjemen. Med mladostniki je prisotna želja, da bi določene teme poleg učiteljev posredovali tudi zunanji strokovnjaki ...” Toda še zmeraj se vsak učitelj individualno odloča, ali bo to snov podal učencem ali ne? “Lahko bi tudi tako rekli. Vsebinskega sklopa spolne vzgoje še nimamo sistematično urejenega. Želeli smo, da bi imeli deset ur v osmem razredu devetletke, ko je puberteta na višku. Nismo ga uspeli uveljaviti, ker bi tako posegli v število ur. Želeli smo, da bi teh deset ur vključevalo tudi predavanja strokovnjakov. Šol pač ne moremo v nič prisiliti, ravnatelj je individualni vodja in od njega je marsikaj odvisno. Povabimo jih, da predstavljeni program realizirajo, razpišemo seminarje za učitelje, ki pa se vanje premalo vključujejo. Težko je spreminjati miselnost ljudi. Za to je potreben čas. Zagotovo znajo biti problem tudi starši, ki so različno dojemljivi glede teh vsebin. Pri poučevanju spolne vzgoje je treba vedeti, da večina deklet dobi prvo menstruacijo okoli dvanajstega leta, fantje pa polucijo med trinajstim in štirinajstim. No, starši vseeno menijo, da je takrat še prezgdaj za informacije s področja spolnosti. Poglejte, če neka mladostniška revija zapiše, da se puncam v tem obdobju `kar ulije kri', so dekleta razumljivo prestrašena in samo gledajo, kdaj se bo to zgodilo in si ne upajo nikamor iti. Informacijo je treba pravilno oblikovati. In kot učiteljica sem dolžna govoriti o tem. Dolžni smo povedati, da je spolni odnos v osnovni šoli nevaren, nevaren pa je zato, ker otroci niso zreli za prevzemanje odgovornosti in ker prekinja razvoj, ki ni še dokončan. Pri tem mora mladostnik vedeti, da kljub vsemu obstajajo tudi možnosti izhoda, od zaščite do urgentne kontracepcije. Še do nedavnega je prevladovalo mnenje, da bomo v šolah samo izobraževali, spolno vzgojo pa bo že nase prevzel zdravstveni sektor.”

Čehova je prepričana, da prikrivanje dejstev glede spolnosti oziroma onemogočanje dostopa do informacij v nobenem obdobju ne pride v poštev. Ko se pojavi vprašanje, moramo odrasli kot bolj izkušeni nanj odgovoriti in otroku glede na njegovo stopnjo razvoja stvar primerno pojasniti, drugače se bo mladostnik sredi preobilja informacij počutil negotov in bo izgubil zaupanje v starše. “Samo 38 odstotkov otrok se v družini pogovarja o spolnosti in telesnih spremembah, za ostale so to tabuizirane teme. Zadnjič me je 15-letni fantek iz prvega letnika počakal po koncu pouka in mi potihem rekel, ali me lahko nekaj vpraša. Povedal mi je, da je prejšnji dan gledal porno film, zdaj pa ne ve, če je to v redu. Rekla sem mu, da je on že v redu, da pa določene stvari in spoznanja rastejo tako, kot raste telo. Podobe, ki jih je videl in so v njem zagotovo pustile neko sled, so igra vlog, v katerih se lahko nekdo nekoč nekje znajde, ni pa nujno. Vedno poudarjam, da je sprejemljivo vse, kar je stvar obeh udeleženih v odnosu, in dodam, da se bodo za te reči nekoč sami odločali. Taka vprašanja učiteljice v osnovni šoli prevečkrat zmotno razumejo kot provokacijo, čeprav gre velikokrat za klic na pomoč. Informacije v puberteti se morajo sistematično nadgrajevati. Nekateri učitelji, ki obvladajo mladostnike, s tem nimajo težav, lahko pa zgubiš učno uro, če se spustiš v nekoordiniran dialog. Pri vprašanjih, ki se smatrajo za provokacijo, ponavadi sledi reakcija v slogu, to ni moja svar, dajte mi že mir. Kar je neprimerna reakcija. Mladostniki vedno sledijo, če jih znaš motivirati. O ljubezni pa se itak nikoli ne bi nehali pogovarjati.”