Največji eksistencialist med novinarji

Slovenski mediji ga opisujejo kot velikega avtorja literarnih reportaž (prevoda Cesarja in Ebenovine sta pač izšla v literarnih zbirkah), svetovni mediji so ga zadnja leta redno navajali med najresnejšimi kandidati za Nobelovo nagrado za literaturo. Toda ali časopisnemu dopisniku, ki je bil osebno navzoč pri 27 revolucijah, med katerimi je bil celo obsojen na smrt, lahko rečemo, da je pisec literarnih reportaž?

V intervjuju novinarju Billu Buffordu je pred leti odgovoril: "Desetletja sem poročal iz Afrike. Hitel od enega do drugega državnega udara. Bil očividec svetovne zgodovine. Ampak veste, kaj me je najbolj presenetilo? - Tam nikoli nisem srečal nobenega pisatelja, ne pesnika, ne filozofa in ne sociologa!"

Edini greh, ki ga je približal literatom, je njegov občutek za pisanje zgodb. Diplomirani zgodovinar Kapuscinski je živel kot dopisnik poljske državne tiskovne agencije, ko je iz Afrike, Latinske Amerike in Azije pošiljal agencijske vesti o državnih prevratih, lakotah in vojnah, zaslovel pa je, ko je svoja spoznanja začel objavljati v knjigah: Imperium, The Soccer War, Shah of Shahs, Emperor et cetera.

Njegov princip pisanja je bil avtorski; pisal je o tem, kar je sam doživel, iz perspektive sociologa, ki poskuša razumeti družbo, o kateri pripoveduje. A na poseben empatičen način, ko je prešel celo smrtonosno mejo zunanjega opazovalca. V afriškem kraju Soroti se je znašel med domačini, ki so pili pijačo iz posode tako, da so si podajali slamico iz trsa. Seveda je pomislil na aids, toda premislil je tudi, da bi jim, če bi jo zavrnil, pokazal, da jih prezira in zaničuje. Imel je prav, smrt je prišla ponj drugam - v moderno evropsko kliniko po operaciji srca.

Zakaj je tako pronicljivo prikazal moč sovjetskega imperija, dolžino vladavine cesarja Sellasia, nasilje v Afriki ali Homeinijev vzpon? Kapuscinski ni varčeval s časom.

Ob njem imam privilegij, da lahko v njegovi maniri preskočim v prvo osebo. Novembra 2000 sem imel srečo, da sem ga osebno spoznal in z njim napravil intervju (Mladina 46, 2000), v katerem je pojasnil, zakaj veliki mediji, ki potrebujejo zgodbo takoj, ne morejo razumeti, kaj se dejansko dogaja: "Največji problem je na hitro vstopiti v drugo kulturo, ki ima drugačen pojem časa. Njihov čas ni čas ure. Stvari tečejo počasi, toda na koncu se vedno uresničijo. Tam je zelo vroče, človek ne more, niti ne vidi smisla, zakaj bi hodil hitro. Če pridete v Bolivijo in bi radi v Ande k Indijancem, boste najprej dneve presedeli v baru, poslušali druge, ki pripovedujejo, kako so bili tam, kako se pride tja. Počasi se tvori veriga informatorjev, ki vam bo pomagala. Potem se le najde nekdo, ki obljubi, da vas bo odpeljal, in dogovorita se, da se dobita jutri. Ves dan ne počnete drugega, kot da čakate, da bo prišel. Toda naslednji dan ne pride. Ga ni. Pojavi se šele čez tri dni. Če nimate potrpljenja, da bi čakali tri dni, ne boste nikoli prišli v Ande. Po treh dneh namreč pride, toda potem vas napoti k Franciscu Gonzalesu. Pridete do Francisca, a njega ni. Nihče ne ve, kje je. Pravijo, da pride čez en teden. In naslednji teden čakate na Francisca Gonzalesa. Potem skupaj naslednje dni iščeta avto. Na koncu pridete v Ande, toda za to ste porabil mesec potrpljenja. Če vas šef pošlje za tri dni, ne boste nikoli prišli. Jaz sem tam preživel pet mesecev."

Ko je torej Kapuscinski hodil po Iranu, je iskal razloge, zakaj je moral šah Reza Pahlavi hipoma pobegniti iz države. Vendar v knjigi ni navajal virov, ne datumov, ne imen sogovornikov. Njegove knjige prinašajo to, kar izpustijo medijske informacije: zgodbe, ki obdajajo dogodek. Klimo, vzdušje ulice in barov, občutja vsakdanjih ljudi, govorice, ki krožijo, vonj predmestja, skratka tisoče elementov, ki sestavljajo zgodbo o dogodku.

Kapuscinski ni bil omninovinar, njegovo področje so bile diktature in revščina. Za Mladino je pojasnil svojo vokacijo: "Prihajam iz najrevnejšega dela Evrope, iz majhnega mesteca Pinsk, ki je bilo nekoč del Poljske, zdaj pa je v Belorusiji. Ne boste verjeli, bili so meseci, ko nisem imel čevljev, med drugo vojno smo vseskozi stradali. Zato se dobro znajdem v takšnih situacijah in se ne počutim dobro v hotelih s petimi zvezdicami. Ko pridem med afriška ljudstva, je, kot da bi prišel domov. Zato jemljem za svojo dolžnost, da pripovedujem svetovnim medijem o životarjenju teh revežev. Oni so dejansko večina svetovnega prebivalstva, dve tretjini ljudi živita v pomanjkanju. Medtem ko je v Evropi klima prijazna, v večjem delu planeta udarjajo vročine, poplave, suše - narava nas tam sovraži. Večina ljudi na svetu se bori le za to, da bi preživeli."

Kapuscinski ni spadal med novinarske zvezdnike, ni bil bajno plačan, je bil pa izjemno priljubljen. Nekoč je pripovedoval, kako je prišel v mestece v okolici Varšave, kjer naj bi imel branje za poslušalce. Prišel je pol ure prezgodaj, v dvorani pa je bila takšna gneča, da nihče več ni mogel vstopiti. Kaj je storil? Se cinično zadovoljen pobral v bližnji bistro? - Ne, zgnetel se je med sardine obiskovalcev in v eni uri se mu je uspelo preriniti od vhodnih vrat do predavateljskega stola; za ceno izgubljenih očal, raztrgane srajce in vseh potrganih gumbov.

Zakaj pravzaprav tak človeški pohlep po njem? Kapuscinski je bil kot pripovedovalec iz davnih časov, ki se je vrnil s potovanj po daljnih deželah, potem pa poslušalcem pripovedoval zgodbe o neznanih svetovih, ki jih je doživel na svoji koži.

A kako mu je to vse do predpredvčerajšnjim uspevalo v sodobnosti? Ko ob poplavi medijskih prikazov dobimo občutek, da poznamo ves svet do poslednjih lukenj?

Radikalni medijski kritik: "Danes glavni interes velikih medijev ni več informiranje gledalcev ali moralni pritisk, temveč tekmovanje med njimi samimi. Zdaj ne kažejo, kaj se po svetu dogaja, zdaj prikazujejo, kaj počne njihova konkurenca. Zato potujejo v krdelih: vsi se poženejo v istem trenutku v Ruando, potem vsi na mejo s Kosovom, nakar vsi v Izrael. Če ekipa ABC-ja snema napad na Beli dvor s položaja Jelcinovih tankov, bodo na isto mesto prihiteli NBC, BBC, Reuter. Če namreč NBC ne bo prikazal istega položaja, kot ga je pred minuto ABC, bo ekipa naslednji dan odpuščena. Zato potujejo v krdelih. Ko sem bil pred padcem šaha v Iranu, so se tam nabrale horde poročevalcev. Mesece so rajale v Teheranu, čeprav se ni nič zgodilo. Ostali so, ker so ostali tekmeci."

Čeprav je Kapuscinski medtem že odšel, so ostali njegovi teksti in njegove misli.