Ameriško srce teme

Zakaj tako prosperirajo teorije zarot o 11. septembru? Iz preprostega razloga: ker tudi uradna verzija, ki jo je takoj po 11. septembru lansirala Busheva administracija, izgleda le kot teorija zarote. Na internetu, ki je postal mati teorij zarot, so se pojavili tudi mnogi dokumentarci, izmed katerih je predvsem en postal pravi fenomen - Loose Change. Samo lani si ga je, običajno via Google Video in You Tube, ogledalo več kot 10 milijonov ljudi, na različnih linkih je doživel več kot 25 milijonov downloadov, prodali so več kot 100.000 dvdjev. Postal je tako očiten in taka senzacija, da so ga lani 11. septembra zavrtele tudi mnoge TV postaje (v Ameriki, Avstraliji, Belgiji, Izraelu, Pakistanu, na Irskem, Portugalskem itd.), da ga je hotel britanski poslanec Michael Meacher zavrteti v parlamentu, da je nekdanji inženir Microsofta izdelal spletno stran, ki je omogočala gledanje v sedmih jezikih, da so se nekatere strokovne, znanstvene revije - npr. Popular Mechanics - posvetile sistematičnemu razbijanju mitov, ki da jih širi ta film, da je postal sine qua non vseh konspiroloških, subkonspiroloških in antikonspiroloških debat, da je porodil kopico spletnih strani, blogov in licenčnih produktov (od mikic do nalepk), da so ga sprofilirale tudi najbolj glamurozne ameriške revije (npr. Vanity Fair) in da se je, tako kot nekoč Coppolova Apokalipsa danes, prelevil v work-in-progress, saj ga avtorji stalno popravljajo, revidirajo, čistijo in pilijo, tako da ima za sabo že tri verzije - najnovejši final cut tega potovanja v ameriško "srce teme" naj bi prišel na internet ta mesec.

Loose Change, ki je svoje potovanje začel aprila 2005, brez interneta ne bi uspel - tako kot brez interneta ne bi uspela Čarovnica iz Blaira. Paralel med obema je kar nekaj. Posneli so ga trije prijatelji iz vukojebine po imenu Oneonta, aktivisti Gibanja za resnico o 11. septembru - 22-letni Dylan Avery, nesojeni filmski študent in tarantinovec, ki ga je režiral, 23-letni Korey Rowe, veteran obeh "velikih" vojn, afganistanske in iraške, ki ga je produciral, in 26-letni Jason Bermas, dizajner in webmaster, ki ga je raziskal. Dalje, posneli so ga gverilsko, zelo poceni, s pomočjo laptopa (uporabili so le arhivske fotke in arhivske posnetke, predvsem tiste zgodnje, posnete še v afektu, stresu in zmedi, plus synth-pop in Averyjevo naracijo). Dalje, posneli so ga zato, ker so hoteli na hitro uspeti - ker so se hoteli prebiti k filmu, James Gandolfini, zvezdnik TV serije Sopranovi, pa jim je rekel, da to najlaže storijo, če s filmom povejo kaj pomembnega. In končno, Avery je hotel najprej posneti triler o treh prijateljih, ki nenadoma odkrijejo, da je bil napad na Ameriko ameriško maslo, potem pa ga je vse skupaj tako prevzelo, da je sklenil o tem posneti dokumentarec. Čarovnica iz Blaira je bila fikcija, toda posneta, spromovirana in prezentirana je bila tako, da so mnogi mislili, da gre za dokumentarec in da so tisti študentje res izginili brez sledu - Loose Change pa je teorija zarote, ki nas skuša na vsak način prepričati, da je dokumentarec, kar pomeni, da so prijatelji v svoj film potegnili vse konspirološke teorije o 11. septembru. Dan Brown je vso konspirologijo o Mariji Magdaleni spremenil v roman - prijatelji so vso konspirologijo o 11. septembru spremenili v dokumentarec. Loose Change je Da Vincijeva šifra 11. septembra.

Ni kaj, Loose Change se gleda tako tekoče, tako urgentno in tako ringelšpilsko, kot se Da Vincijeva šifra bere. In kot rečeno, ker skuša ustvariti vtis, da je dokumentarec, pokrije in poveže vse konspirološke topike o 11. septembru: tajni načrt "Northwoods", po katerem naj bi Američani v šestdesetih na Floridi, v Washingtonu in pri Guantanamu inscenirali serijo "kubanskih" terorističnih napadov (tudi lažno sestrelitev ameriškega potniškega letala), ki bi postali pretveza za invazijo na Kubo... ameriško eksperimentiranje s potniškimi letali, ki naj bi jih prelevili v rakete... neokonzervativni Projekt za novo ameriško stoletje, ki je poudarjal, da bi Ameriko rešil le "novi Pearl Harbor"... simulacije, s katerimi je skušal Pentagon ugotoviti, kaj se zgodi, če se potniško letalo zaleti v WTC ali Pentagon... Osamo bin Ladna, ki da ga je leta 1998 v ameriški bolnišnici v Dubaju obiskal agent CIE... ugrabitelje, ki da niso bili vešči manevriranja s potniškimi letali in ki da so verjetno še vedno živi... telefonske klice iz letal, ki da so bili le naknadne fabrikacije, produkt laboratorija v Los Alamosu... video s priznanjem Osame bin Ladna, ki da je bil prav tako le fabrikacija... in tako dalje. Jasno, film rezimira tudi konspirološki železni repertoar: prvič, Svetovni trgovinski center so demolirali s kontroliranimi eksplozijami, drugič, Pentagona ni zadelo ugrabljeno potniško letalo, ampak raketa, ki so jo izstrelili sami Američani, tretjič, potniški letali, ki sta zadeli Svetovni trgovinski center, sta bili daljinsko vodeni, četrtič, letalo United Airlines 93, ki je strmoglavilo v Pensilvaniji, so z raketo sestrelili sami Američani (oz. je pristalo na letališču v Cleavelandu), petič, insajderji so se tik pred 11. septembrom na hitro znebili delnic v letalskih družbah United Airlines in American Airlines, kar pomeni, da so vnaprej vedeli, kaj se pripravlja, in šestič, napad na Svetovni trgovinski center ni bil delo al-Kajde.

Je pri napadu na Ameriko sodelovalo pol Amerike?

Sporočilo je na dlani: ker Busheva vlada ni nedvoumno dokazala, da je bil napad na Ameriko delo al-Kajde, lahko ljudje verjamejo tudi alternativnim verzijam, magari filmu Loose Change. Problem te velike, združene teorije zarote je kakopak v tem, da skuša biti preveč logična. Da skuša biti za vsako ceno logična. Da skuša biti logična tudi tam, kjer tega ne potrebuje. Naj vam pojasnim. Teorija zarote je zgodba, v kateri se vedno vse ujema. Zgodba, v kateri se vedno vse preveč ujema. Kar je problem: realnost ni nikoli tako perfektna. V realnosti se nikoli vse ne ujema. Toda teoretik zarot vedno nastopa kot priča, ki je vse videla in ki se vsega spominja - tudi obraza morilca. V neki stari kriminalki, posneti po zgodbi Cornella Woolricha, velikega literarnega konspirologa, imate moškega, ki ga obtožijo umora - alibi, ki bi ga razbremenil obtožbe in opral vseh sumov, je ženska, s katero je preživel večer. Njegova tragedija je v tem, da te ženske policiji ne zna opisati - ne spomni se več, kako je izgledala. Ne more si je priklicati v spomin. Toda ironično, prav to je dokaz, da je nedolžen. Če bi bil morilec in če bi lagal, si reče policija, potem bi si gotovo izmislil opis ženske. Naredil bi vse, da bi se rešil in da bi dokazal svojo nedolžnost. Policiji bi ponudil perfektno zgodbo - zgodbo, v kateri bi se vse ujemalo. Skušal bi biti logičen, preveč logičen. Ker pa tega ni storil, pomeni, da je nedolžen. Reši ga to, da ne vztraja na perfektnosti svoje zgodbe. In narobe: konspirologe izda prav to, da vztrajajo na perfektnosti svoje zgodbe. Ali natančneje: ubije jih to, da dajejo vsakemu elementu, vsaki tezi, vsakemu argumentu v svoji zgodbi enako težo. Da ničesar ne zavržejo, ker se jim pač vse vedno ujema.

Za začetek, morali bi biti bolj taktni. Vsem elementom svoje velike zgodbe ne bi smeli dajati enake teže. V imenu dobre, prepričljive, kredibilne zgodbe bi morali nekatere elemente zavreči, žrtvovati. Kaj to praktično pomeni? Recimo: konspirologi vztrajajo na tezi, da so Svetovni trgovinski center demolirali od znotraj, toda antikonspirologi jih vedno znova ovržejo in jim pokažejo, da njihova teza nima nobene osnove in da ni nič na tem, da torej brcajo v temo. Zdaj pa pomislite: kaj če bi konspirologi ta element svoje zgodbe postavili v oklepaj in se raje obesili na kakega drugega? Kaj če bi se raje obesili na to, da so se mnogi insajderji tik pred 11. septembrom na hitro znebili delnic v letalskih družbah United Airlines in American Airlines? Antikonspirologi bi jim sicer lahko spet oporekali, toda ne bi jim mogli reči, da ni nič na tem in da je njihova teorija brez faktične osnove. Zakaj? Ker so tik pred 11. septembrom mnogi insajderji res prodali svoje delnice v letalskih družbah United Airlines in American Airlines. Še več, konspirologi bi lahko citirali celo uradno Komisijo (The 9/11 Commission), ki je preiskovala ozadje 11. septembra in v svojem epskem poročilu ugotovila, da so se "res zgodila nekatera neobičajna trgovanja." Če bi konspirologi svojo veliko zgodbo obesili na ta element, bi lahko potem na to - povsem logično, samoumevno, neprisiljeno in kredibilno - obesili še nekaj drugega, bolj vitalnega in usodnega: tisto, kar je bilo temelj uradne verzije, ki jo je takoj po 11. septembru formatirala in ponudila Busheva administracija, a se je kasneje izkazalo za laž - da namreč niso vnaprej nič vedeli, da napada niso pričakovali, da ni bilo nobenih kredibilnih svaril. Kot veste, se je izkazalo, da je pred "terorističnim" napadom obstajala množica zelo kredibilnih svaril.

* Bušiji so skušali ustvariti perfektno uradno zgodbo - tako kot skušajo konspirologi ustvariti perfektno alternativno zgodbo.

* Bušiji so skušali ustvariti uradno zgodbo, v kateri se vse ujema - tako kot skušajo konspirologi ustvariti alternativno zgodbo, v kateri se vse ujema.

* Za mnoge elemente uradne, bušološke zgodbe se je izkazalo, da nimajo nobene osnove - tako kot se je za mnoge elemente alternativne, konspirološke zgodbe izkazalo, da nimajo nobene osnove.

Ergo: če bi konspirologi svojo zgodbo obesili na zarotniške laži uradne zgodbe, ki jo je lansirala Busheva administracija, bi lažje "dokazali" tudi tisto, kar skušajo na vse pretege dokazati - da so Svetovni trgovinski center demolirali s kontroliranimi eksplozijami, da Pentagona ni zadelo ugrabljeno potniško letalo, ampak raketa, ki so jo izstrelili sami Američani, da sta bili potniški letali, ki sta zadeli Svetovni trgovinski center, daljinsko vodeni, da so potniško letalo United Airlines 93 sestrelili sami Američani in da napad na Svetovni trgovinski center ni bil delo al-Kajde. Ali bolje rečeno: če bi svojo zgodbo obesili na zarotniške laži uradne zgodbe, bi lahko vse to "dokazali" brez dokazovanja, en passant, tako rekoč avtomatično, asociativno. Hja, vse to bi "dokazali", ne da bi jim bilo treba vse to sploh omenjati. Če bi namreč svojo zgodbo - tezo o trgovanju z delnicami letalskih družb United Airlines in American Airlines, ki "dokazuje", da so nekateri vnaprej nekaj vedeli - obesili na vsa tista kredibilna svarila, ki jih je Busheva administracija v svoji uradni zgodbi zamolčala, bi lahko ustvarili vtis, da se je Busheva administracija obnašala zarotniško... da je bila vnaprej kredibilno posvarjena... da je vedela, da se nekaj pripravlja... da je celo vedela, da bi se lahko zgodilo nekaj takega, kar se je zgodilo (ugrabitev potniških letal, ki so postala letala-rakete)... da je pogledala stran in pustila, da se je zgodilo, kar se je imelo zgoditi... in da je imela motiv za to, da pogleda stran in pusti, da se zgodi, kar se je zgodilo. Hja, tu bi lahko potem konspirologi mirno vključili tudi operacijo Northwoods.

Po mehki poti bi torej prišli natanko do istega sporočila, do katerega skušajo na vsak način priti po trdi poti: da je Busheva administracija "sodelovala" pri napadu na Ameriko. Dobili bi to, kar hočejo. Ta, ki ignorira toliko kredibilnih svaril, kot jih je ignorirala Busheva administracija, in ki - magari zaradi nekompetentnosti in neustreznega odzivanja na svarila - pusti, da gredo stvari svojo pot, kot je to storila Busheva administracija, se pač zlahka kvalificira za sokonspiratorja. Busheva administracija ni zaman lansirala zgodbe, v kateri se vse ujema - zgodbe, ki se znebi vseh kredibilnih svaril. Plus: če bi konspirologi do svojega "velikega sporočila" prišli po mehki poti, bi bilo vprašanje, ali je Busheva administracija vedela, kaj točno se bo zgodilo in koliko bo žrtev, nesmiselno: tudi tisti, ki so de facto organizirali napad na Svetovni trgovinski center, tega niso vedeli. Vedeli niso niti, kaj točno se bo zgodilo, niti, koliko bo žrtev.

Pri teorijah zarot in uradnih verzijah trik ni v resnici, ampak v naraciji. Kot bi rekel Oskar Schindler - v prezentaciji. Ker pa dajo konspirologi prednost trdi poti, ker torej "dokazujejo", da so Svetovni trgovinski center demolirali s kontroliranimi eksplozijami, da Pentagona ni zadelo ugrabljeno potniško letalo, ampak ameriška raketa, da sta bili potniški letali, ki sta zadeli Svetovni trgovinski center, daljinsko vodeni, in da so potniško letalo United Airlines 93 sestrelili sami Američani, svojo zgodbo pripeljejo do lunatičnega in neubranljivega absurda - s tem namreč ustvarijo vtis, da je pri "terorističnem" napadu na Ameriko sodelovalo pol Amerike. Jasno, s tem absurdom se konspirologi nikoli ne soočijo, nikoli ga ne pojasnijo, še več - sploh ga ne opazijo. Kot da ga ni. In kot da konspirologi s tem presežnim forsiranjem perfektnosti in ujemanja vsega z vsem niso ustvarili prav nečesa absurdnega - presežka konspiratorjev. Velika teorija o "terorističnem" napadu na Ameriko konspirologe pripelje do tistega sklepa, do katerega jih pripelje velika teorija o atentatu na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja: saj veste, ko konspirolog poveže vse elemente, ki se kakopak "ujemajo", se izkaže, da je pri zarotniškem atentatu na Kennedyja sodelovalo pol Amerike. Konspirologi preprosto ne pomislijo, da je nemogoče, da bi kdo za potrebe svoje zarote angažiral toliko ljudi, toliko pomagačev, toliko konspiratorjev, in pri tem računal, da ne bo nihče odprl ust. Ta absurd je vedno ultimativni reality check teorij zarot. Toda ta absurd je vedno tudi reality check uradnih verzij. Samo pomislite: Bush je s svojo uradno verzijo ustvaril vtis, da je pri napadu na Svetovni trgovinski center sodelovala polovica vseh muslimanov.

No, nekateri - recimo Maddox, avtor spletne strani The Best Page In The Universe - so ultimativni reality check filma Loose Change oz. ultimativni dokaz, da je film Loose Change popolna izmišljotina in "bullshit", videli v tem, da je Dylan Avery, režiser tega filma, še vedno živ. Če bi bila Busheva administracija sposobna brez kakih moralnih zadržkov žrtvovati 3.000 ameriških življenj, zakaj ne bi potem žrtvovala še Averyja? Zakaj bi potem Averyja pustila živega? To je napačna predpostavka: če namreč pomislite, koliko ameriških življenj je v Iraku žrtvovala Busheva administracija (in to zato, da bi argumentirala svojo konspirološko teorijo, da ima Irak orožje za množično uničevanje ipd.), potem je to, kar pravi Maddox, relativno. In seveda, tudi njegovo vprašanje je napačno. Le zakaj Busheva administracija Averyja ne bi pustila živega? Hej, Avery in drugi konspirologi ji le koristijo, to pa zato, ker dajejo enako težo vsem elementom svoje teorije zarote, ker torej vanjo zmečejo vse, tudi najbolj lunatične elemente, s čimer relativizirajo in kompromitirajo tiste elemente, ki so kredibilni in faktični. Teorije zarot legitimirajo uradne verzije. Teorije zarot so afirmacije uradnih verzij, ker s svojo lunatičnostjo diskreditirajo vse dvome v uradno verzijo - s svojo za lase privlečenostjo pač vladam omogočajo, da vsako kritiko razglasijo za teorijo zarote. Toda luknje v uradni verziji so tako velike, da lahko skozi njih zapelješ cel Loose Change in še štiri potniška letala. Luknje v alternativni verziji pa so tako velike, da lahko skozi njih zapelješ le Bushevo glavo. Katere luknje so večje?