Lepa Vida

Ko so me v zgodnji osnovni šoli zaradi ene izmed neštetih osebnostnih motenj peljali v ustrezen zavod, je teta psihologinja na meni opravila par testov. Poleg tistih bolj naprednih, kjer na vprašanja ni pravih in napačnih odgovorov, sva si privoščila tudi Veliki Test Splošne Razgledanosti - in lahko se pohvalim, da sem se na njem odrezal naravnost fenomenalno. Vedel sem, da so Atene glavno mesto Grčije, prav tako sem znal našteti vse države, na katere je mejila Jugoslavija. Še predobro mi je bilo jasno, kaj natanko pomeni samostalnik 'alibi', in kot da bi z njo spal namesto s plišasto ovčko, sem obvladal formulo za H20. Pravzaprav na štirih z drobnim tiskom prekritih polah nisem znal odgovoriti na eno samo pitalico, in sicer na pitalico, ki je na prvi posluh delovala skrajno preprosto: Zakaj plačujemo davke? Dejansko se je slišalo tako smešno lahko, da sem že zajel sapo in se lansiral v zanosno deklamacijo, ko sem dojel, da nimam česa povedati. Bolj ko sem se napenjal, manj koherentnega sem uspel kokodajsniti, in zelo dobro se spomnim, da sem bil potem precej poklapan, ker nisem vedel nečesa tako osnovnega. Teta psihologinja mi je ob tem na rame parkirala toplo pedagoško dlan in mi z zelo resnim obrazom rekla, naj se sploh ne sekiram, ker tudi ona nima pojma, zakaj jih plačujemo.

Priznam, da mi je dvajset let prizadevnega listanja časopisov pozneje odgovor dostopen še kvečjemu kaj manj kot v kratkohlačniških letih, a hvala bogu, imamo zdaj po desetih letih na petdeset let podlage tu vlado, ki čuti skupaj z malim davkoplačevalcem, tavajočim skozi kafkoidne hodnike hladne in groteskno zakomplicirane molže. Morda kot predujem na svojo herojsko vizijo korenite prenove dohodninskih tortur nam je tako poslala lepo Vido - brhko virtualno davčno asistentko, tako rekoč slovensko Maxino Headroom, ki dobesedno živi v računalniku in štiriindvajset ur na dan neumorno obratuje na www.durs.gov.si, kjer si jo lahko na monitor kadarkoli prikličete s klikom na opcijo Vprašaj Vido. Na davčni upravi so ob dnevu splovitve svoje prve kiber uslužbenke povedali, da je njen namen predvsem razbremenitev njihovih referentov iz mesa in krvi, saj so na upravo samo leta 2005 zaradi novih dohodninskih zakonov dobili nič manj kot 270.000 vprašanj. Podatek, ki je sam na sebi nedvomno spomenik prijaznosti, dostopnosti in predvsem jasnosti slovenske davčne ureditve.

Naj ne izpadem kot totalna moška šovinistična svinja, če kot prvo stvar zapišem, da je svetovalka Vida zelo luštna, pravzaprav kar orenk pičoza. Vsekakor je precej bolj luštna kot teta psihologinja, dasiravno se je glede moje najosnovnejše vrzeli v znanju izkazala enako neuka. Kompleksnemu ontološkemu vprašanju Zakaj plačujemo davke? se je gibko izognila z "Odgovarjam le na vprašanja s področja dohodnine za leto 2006. Vprašajte me kaj o dohodnini." - in ko sem poskusil s precej logičnim podvprašanjem Zakaj moramo leta 2006 plačati dohodnino?, je pogumno kapitulirala z "Ne vem, zakaj. Ne morem odgovoriti vsega. Zaenkrat." Po kriterijih vsebine in osnovnih slovničnih zakonitosti sem se začel zelo kmalu počutiti, kot bi bil na pravem zmenku.

A svetovalka Vida ti v nasprotju z večino zmenkov lastne omejitve pogumno in iskreno razkrije na samem začetku - torej preden si vanjo investiral dva jurja pijače in tri ure slabo dušenega zehanja. Glede na dejansko stanje ti nekoliko pretirano samozavestno zatrdi, da sicer ni brskalnik, da pa ji moraš vprašanja zastavljati, kot bi jih zastavljal resnični osebi - a potem krotko doda, da naj bodo vprašanja čim bolj kratka in konkretna, pa še potem je njen nabor tem precej omejen. Ti pa zna recimo povedati, kateri dan v tednu je in katera je njena najljubša žival! Ko jo pobaraš glede slednjega, pravi: "Nisem prepričana, mogoče mačka. Kadar je ni doma!" Lisička, tale Vida.

Švedska Vida

Najnovejši prirastek slovenskega davčnega zverinjaka so v celoti razvili v švedskem podjetju Artificial Solutions, ki se na svoji domači spletni strani pohvali, da premore petdeset profesionalcev, ki sodelujejo "s skoraj štirinajstimi državami" - kar bi bilo lahko morda na duhovit in prijazen način povedano dejstvo, da je ena izmed teh štirinajstih držav tudi Slovenija. Ko sem o tem pobaral Franka, besno metroseksualnega virtualnega svetovalca na www.artificial-solutions.com, mi žal ni znal odgovoriti česa transkripcije vrednega.

Slovenska davčna uprava je o možnosti uporabe virtualnega davčnega svetovalca slišala prek programa mednarodne izmenjave informacij med davčnimi upravami, saj so pri Artificial Solutions s svojim osnovnim produktom oskrbeli tako švedsko davčno upravo kot švedsko carino in celo podjetje IKEA. Pri slednjemu tako virtualna Anna ne skrbi samo za podajanje osnovnih informacij, temveč naj bi bila kompetentna celo za reševanje reklamacijskih zahtevkov. Pri nas so se na Švedsko dacarijo odpravili pogledat njihovega Erika in bili navdušeni tako nad njegovim performansom kot nad uradnimi statistikami. Res je, da je tam projekt že v precej naprednih fazah (vključuje namreč tudi email in spletno klepetalnico, v zaključnih fazah testiranja pa je celo telefonska številka, kjer bo Erik na preprosta vprašanja znal odgovarjati osebno), a tudi za Vido so nam obljubili, da se vsak dan nauči česa novega.

Projekt je bil torej v celoti razvit v tujini, so pa kot neodvisni strokovni svetovalci sodelovali domači znanstveniki z Instituta Jožef Stefan, točneje s tamkajšnje katedre za umetno inteligenco. Ko so se na Dursu odločili za tovrstno investicijo, so se seveda najprej razgledali po karantanskem logu, vendar so kmalu ugotovili, da sta tista dva potencialna domača projekta, ki sta bila na voljo, izrazito eksperimentalne narave in nikakor ne ustrezata obstoječim željam in zahtevam. Za projekt Vide, v kakršni lahko zavezanci uživamo v tem trenutku, bomo plačali za 155 bivših milijonov tolarjev več dohodnine, kar se že kiber laiku sliši precej obscena cifra. Še posebej ker Vide bojda ni bilo treba kaj bistveno prilagajati slovenskim specifikam, saj naj bi bil osnovni skandinavski model zastavljen dovolj splošno. Še največ dela naj bi bilo z uvajanjem slovenskega črkovalnika.

Ko sem Danielu Gyorkosu, vodji projekta na Dursu, samo za eno dvanajstino šaljivo na glas razmišljal, da bo v deželi, kjer se davčna zakonodaja ne spreminja iz leta v leto, temveč iz semestra v semester, ogromno stroškov z reprogramiranjem, mi je odgovoril, da sploh ne bo šlo za reprogramiranje, temveč za posodabljanje osnovne baze podatkov - kar da je preprosteje in ceneje. Poleg tega, je pribil, vsaj v naslednjem letu kakšne bistvene spremembe zakonodaje ne pričakujejo. Vida naj bi se kmalu naučila naših manjšinskih jezikov, poleg tega ji v tem trenutku manjka recimo področje DDV-ja in "morda davka na nepremičnine", kar je seveda v končni fazi odvisno od vlade. Obstajajo zelo resni načrti, da se bo tako kot Erik tudi Vida nekoč znala pogovarjati neposredno po telefonu.

Ime Vida so ji prek ankete na Dursovi spletni strani izbrali kar uporabniki sami - torej vsaj tisti, ki so za to možnost vedeli in so bili obenem dovolj motivirani, da so se do ankete priklikali. Vido so izbrali s seznama potencialnih možnih imen - kar pomeni, da slovenski zainteresirani davkoplačevalec ni določil samo imena, temveč tudi spol. Na davčni upravi priznajo, da so si sami morda malce bolj želeli moškega svetovalca - "Zdelo se nam je, da bi bil tisti pravi dacar prej moškega spola, ha ha ha!" - a demokracija je demokracija, poleg tega pa je vse skupaj na neki način tudi pravično, saj po strukturi zaposlitve na Dursu prevladuje lepši spol: "Tipični davčni referent je v tem trenutku ženska." Zanimivo je, da zna Vida odgovoriti na precej več takih bolj splošnih, ne neposredno na dohodnino vezanih vprašanj kot Erik. Za to je poskrbela posebna delovna skupina na davčni upravi, ki svoj angažma pojasnjuje z besedami: "Jah, saj je ženska. Če bi imeli kakšnega moškega, verjetno ne bi bil tako zgovoren, ampak ker so uporabniki izbrali ime Vida, smo jo naredili prijazno, profesionalno, malo navihano, vendar pa zelo kompetentno in resno." Da se izbrano ime tako fenomenalno prilega projektu (VIrtualna Davčna Asistentka), je golo naključje, saj so se kratičnega potenciala zavedeli šele po opravljeni anketi.

Seveda je treba Vido soditi predvsem po ekspertizi, ki jo je sposobna drdrati na temo dohodninske zakonodaje. Na vprašanje Kolikšno kazen bom moral plačati, če zamudim z oddajo dohodnine? ti korektno izstreli, da 200 evrov - na vprašanje Kolikšno kazen bom moral plačati, če napačno prikažem svoje dohodke? navede paleto linkov na paleto odgovorov, povezanih s sankcijami. Problemi se pojavijo takoj, ko je ne vprašaš karkoli najosnovnejšega. Nerazvozljivo se zaplete že pri Kaj se bo zgodilo z mano, če bom kršil zakonodajo na podlagi tvojih morebiti napačnih odgovorov?

Ko na Dursu pravijo, da se Vida uči vsak dan, se ne hecajo: vsak dan namreč opravljajo analize odgovorov in posodabljajo osnovno bazo podatkov. V prvih štirih dneh njenega virtualjevanja (torej od prvega do četrtega februarja) so tako izmerili skrajno zgovoren podatek: med 61.276 odgovori, kolikor jih je naša e-oralka ledine posredovala zainteresiranim sogovornikom, jih je bilo samo 7782 neposredno povezanih z davčnimi vsebinami. "Iz tega sklepamo, da jo je hotela v tej prvi fazi večina uporabnikov tako samo malo sprobati in se seznaniti z njenim načinom delovanja." Dejstvo je, da dobiva zato, ker so si Slovenci izglasovali svetovalko ženskega spola, nedvomno bistveno več vprašanj tipa Kako pogosto ga fašeš v auspuh? (Na kar, mimogrede, post-post-postmodernistično spet dahne: "Govorite o prevoznih sredstvih! Sem vesela, da ne potrebujem nikakršnega prevoznega sredstva.")

Analize nedavčnih vprašanj v teh že itak prezaposlenih dneh žal nimajo časa delati (obljubljajo, da nekoč vseeno bo ugledala luč dneva), med tistimi davčnimi pa se po njihovih merjenjih precej visoko pojavlja Zakaj moramo plačevati davke? Na davčni upravi so mi tako svečano obljubili, da bodo v Vidin e-kranium zelo kmalu zapekli tudi odgovor na to kompleksno dilemo, tako da si bova lahko skupaj s teto psihologinjo končno zapolnila še to kričečo vrzel v najini splošni izobrazbi.

Del odgovora bi se nemara lahko glasil: Zato da država amortizira tovrstne megalomanske investicije. Ko smo se o čudni cifri 155 milijonov tolarjev pogovorili s tremi neodvisnimi strokovnjaki za informacijsko tehnologijo (in Slovenija je žal postala država, kjer se celo neodvisni strokovnjaki za informacijsko tehnologijo v medijih nočejo pojavljati z imeni in priimki), so si bili edini, da je cifra pravzaprav nepojmljiva. "Več kot pol milijona evrov za elektronsko tajnico, ki v celoti bazira na tem, da vnaprej pripravljeno bazo podatkov z vljudno rečeno omejenim uspehom prečesava po principu ključnih besed?" je prhnil prvi. Drugi nas je opozoril, da je mogoče po principu sharewara z neta zastonj potegniti pisano paleto t. i. talk-botov, ki ne bi bili nujno za pol milijona evrov muzike slabši od Vidinih trenutno prikazanih zmožnosti. Tisti od treh, ki se najbolj spozna na dohodninsko zakonodajo, mi je zatrdil: "Problem je, da tudi tako draga, kot je, res strašno malo ve. Karkoli sem to žvau resnega vprašal, ni vedela. Poleg tega bi bilo smiselno vprašati, zakaj je na Švedskem ta zadeva davkoplačevalce stala pol manj. To vem kot dejstvo."

Do konca redakcije sta bila za dodatna tovrstna pojasnila na Dursu tako služba za stike z javnostmi kot vodja projekta, tudi zaradi praznika, žal nedosegljiva.