Ženska nevarnost

Francoske medije in z njimi vso javnost že zelo zaposlujejo ugibanja in napovedi o tem, kdo bo šesti predsednik pete republike. Ali je mogoče, da bi prvič v francoski republikanski zgodovini krmilo države prevzela ženska, ali pa bo šef države tokrat (še) ostal moški? Prav tako se Francija sprašuje, ali se bodo po debaklu na volitvah 2002 na predsedniški položaj ponovno uspeli zavihteti socialisti (PS) Françoisa Hollanda s predsedniško kandidatko, prikupno in materinsko Ségolene Royal, katere veliki vzornik je François Mitterrand, ali pa bo zmagal desničarski kandidat Zveze ljudskih gibanj (UMP), Nicolas Sarkozy, sedanji notranji minister v vladi Dominiqua de Villepina, ki ga za svojega naslednika že vidi tudi aktualni predsednik Chirac.

Kandidatov za predsednika je v skladu s prakso pete republike seveda mnogo več, tudi Jean-Marie Le Pen, predsednik Nacionalne fronte, Marie George Buffet, kandidatka Komunistične stranke, tu so še zeleni in cela vrsta neodvisnih kandidatov ter ne nazadnje José Bové, javnosti bolj znan kot nasprotnik gensko spremenjene hrane in požigalec restavracij McDonalds, ter "republikanski" desničar Philippe de Villiers iz Gibanja za Francijo (MPF), vnet zagovornik francoskega unilateralizma in nasprotnik širitve EU proti vzhodu, predvsem v Turčijo. Vsi našteti, razen Françoisa Bayroua, kandidata Zveze za francosko demokracijo (UDF), ki so mu zadnje javnomnenjske raziskave precej naklonjene, nimajo seveda nikakršnih možnosti. In vendar je v Franciji mogoče vse, no, skoraj vse. Dokaz so zadnje predsedniške volitve leta 2002, ko se v drugem krogu s Chiracom presenetljivo ni pomeril socialistični premier Lionel Jospin, ampak skrajnež Le Pen. Tako je moral socialist Dominique Strauss-Kahn le kako uro po neverjetni Jospinovi ledeni prhi Francoze pozvati, naj v drugem krogu glasujejo za Chiraca, dotedanjega ključnega nasprotnika. Jospin se je za vedno umaknil iz politike.

Nedvomno sta takšen izid prvega kroga povzročila nezadovoljstvo državljanov z dotedanjo vlado socialistov in hkrati strah pred absolutno zmago desnice, saj se Francozom v predsedniškem sistemu, kakršnega imajo, zdi nevarno, če sta tako predsednik republike kot predsednik vlade (sveta ministrov) z desnega političnega pola. Zdi se, da v zadnjem času bolj zaupajo tako imenovani kohabitaciji (ko predsednik republike in premier ne pripadata isti strankarski koaliciji).

Pomembno je, da francoske levice in desnice nikakor ni mogoče primerjati z našima. Za začetek, država in cerkev sta ločeni de iure in de facto, poleg tega pa je levica s stimulativno družinsko politiko ogromno prispevala k temu, da je Francija danes edina evropska država, kjer ženske, četudi se pozno odločajo za naraščaj, rojevajo po dva otroka. Če sem prištejemo še zapriseženo liberalno tradicijo Francozov, multikulturnost, izvolitev deklariranega istospolnega župana prestolnice Bertranda Delanoëja in še kaj, kar v slovenskem prostoru še dolgo ne bo mogoče, potem je jasno, da gre pri tokratnih volitvah predvsem za všečnost kandidata in ne toliko za strankarsko opredelitev.

Sociala vs. priseljenci

Ko je Ségolene Royal 11. februarja pred desettisoči privržencev predstavila svoj dokončni program, se je nanjo vsul plaz kritik z desnice, češ da ne ponuja nič novega in predvsem nič, česar ne bi ponujal že njen glavni protikandidat Sarkozy. Ker v svoji kampanji poziva državljane, naj dajejo predloge in tako sooblikujejo njeno socialno naravnano politiko, se z desnice oglašajo tisti, ki trdijo, da programa sploh nima in da gre za prazno retoriko. Njeni predlogi za izboljšanje socialnega stanja in kupne moči Francozov ter zagotovitev dostojnega življenja za vsakogar naj bi bili izrazito v neskladju s proračunskimi zmožnostmi in kot taki povsem nerealni. Prav tako ji desnica očita nekaj izjav, predvsem v zvezi z neodvisnostjo kanadske pokrajine Quebec, politiko priseljevanja, nedavnim obiskom na Kitajskem in v Senegalu in še dosti tega. Njena drža je za zdaj neomajna, vedno je nasmejana in priljudna, ostro se zavzema za t. i. participativno demokracijo. V svojem taboru je obkrožena z nekaj močnimi figurami, ki se namesto nje spuščajo v verbalne duele z desnico, Francozi pa jo razumejo predvsem kot element zbliževanja in združevanja, tudi očitki, da se gresta s Françoisom Hollandom, očetom njenih otrok in njenim izvenzakonskim sopotnikom, hkrati pa še generalnim sekretarjem socialistične stranke, nekakšno "familiarno" politiko, so pod težo argumentov utihnili.

Nicolas Sarkozy je v svoji kampanji ubral mnogo bolj umirjena stališča, kot jih je zagovarjal kdaj prej. Če smo ga še s konca leta 2005, ko so mladi iz predmestij protestirali proti zakonu o prvi zaposlitvi in so se protesti sprevrgli v pravo vojno, poznali kot militantnega nasprotnika priseljencev in morebitne širitve EU na vzhod proti Turčiji, pa v prvih tednih letošnjega leta rekrutira svoje privržence tudi tako, da obiskuje socialno šibkejša okolja, kjer praviloma živijo potomci priseljencev iz bivših francoskih kolonij, in se obdaja s temnopoltimi sodelavci. V predmestjih je organiziral tudi nekakšno "redarsko" službo lokalnih poverjenikov, ki naj bi mlajše prestopnike odvračali od morebitnih prekrškov. V zameno za pridnost naj bi bili, če bo sin madžarskega priseljenca Sarkozy izvoljen, deležni boljšega socialnega položaja. Zdi pa se, da ljudske četrti še niso pozabile, da jih je nazival s sodrgo in drhaljo in Francozom zagotavljal, da bo deželo kmalu "očistil". Večina protikandidatov ga ima za nevarnega in nestrpnega lažnivca. Precej nepriljubljeni so tudi njegovi javni nastopi, saj se dejansko obnaša, kot da je že izvoljen in kot da ga le še zadnja dva meseca Chiracovega mandata ločita od vselitve v Elizejsko palačo.

Očitno je, da bo o rezultatu ponovno odločala "drhal". Zakaj bi bile sicer glavne teme javnih nastopov in obljube posameznih kandidatov obrnjene k socialno šibkejšim? Teme letošnjega spopada so socialne: število novih neprofitnih stanovanj, delovnih mest, višina zajamčenih dohodkov, pokojnin, dvig kupne moči, možnost za prvo zaposlitev mladih, odnos do okolja, politika enakih možnosti, ustvarjanje ugodne gospodarske klime in preprečitev odliva domačega in tujega kapitala v cenejša produkcijska okolja, varnost. Seveda je tu še cela vrsta političnih in ideoloških tem, ki pa se zdijo zaradi Sarkozyjevega navideznega zasuka v levo na teh volitvah manj pomembne. Pa Sarkozy po uporu ob koncu leta 2005 res razume nujnost ukrepov za izboljšanje materialnega stanja državljanov? Zdi se, da ne, saj je njegov tesni sodelavec, ko ga je na eni od francoskih televizij sogovornik med razpravo o kupni moči opozoril, da predstavnik srednjega razreda ne zasluži 4000 evrov, kot je ta razlagal, ostal brez besed. Po vzoru Ségolene Royal tudi Sarkozy v "občutljivih okoljih" z mladimi polemizira o tem, kakšne predloge imajo sami za rešitev nastalih težav v predmestju, a je glede na odločbe o izgonu, ki jih kot notranji minister pospešeno izdaja, očitno, da razen pregona svojih potencialnih volilcev nima boljših predlogov. In prav ti štirje milijoni priseljencev bodo morda na predsedniški položaj ustoličili gospo Royal, ki se je zaradi priimka že prijema naziv kraljice Francije.

Ko se je bivši predsednik Georges Pompidou v javnosti prvič pojavil brez kravate in ko je francoska javnost videla predsednika Giscarda D'Estainga (predsedoval je od leta 1974 do 1981) igrati na harmoniko, pa med kopanjem, igranjem nogometa in smučanjem in ko je François Mitterrand leta 1981 za svojo kampanjo prvič najel agencijo, in to tudi javno priznal, je postalo jasno, da bo podobno kot ameriška predsedniška tekma tudi francoska postala pravi spektakel. In to se je leta 1988 tudi zgodilo, Mitterrand je moral premagati Chiraca, da bi prišel do drugega mandata, mnogi verjamejo, da tudi po zaslugi skupnih vojaških vaj z nemško vojsko, ki sta jih organizirala francoski predsednik in takratni nemški kancler Kohl. Župana Chiraca je "premagal z vojsko".

Francoska predvolilna pomlad bo vroča, in kot kaže, polna nizkih udarcev. Analitiki se strinjajo, da tako umazane predsedniške kampanje še ni bilo. K temu nedvomno prispeva tudi spletna stran Nicolasa Sarkozyja, ki spremlja vsak korak protikandidatke, ga takoj brezkompromisno analizira, diskreditira in označi najmanj za nerodnega in deplasiranega, če že ne kaj več. Na drugi strani pa Ségolene Royal in njeni privrženci, podobno, kot se bo to dogajalo pri nas leta 2008 pred državnozborskimi volitvami, očitajo desnici, da bi lahko v zadnjih letih vladanja uresničila to, kar obljublja za prihodnost. Na zahodu nič novega, torej.

Trenutno v javnomnenjskih raziskavah vodi Sarkozy s 34 %, za njim je Ségolene Royal s 26 %, tretji je Bayrou s 14 % in četrti Le Pen z 11 % glasov vprašanih. Za drugi krog pa vprašani menijo, da se bo iztekel v korist Nicolasa Sarkozyja s 53 % odstotki glasov proti 47 % glasov protikandidatke. Vseeno se zdi, da ima Ségolene Royal v drugem krogu, če se bo vanj uvrstila, morda več adutov v rokavu. Letošnje presenečenje bi morda lahko bil le François Bayrou, saj ga označujejo za najbolj republikanskega kandidata, manj verjetno je, da bi se v drugi krog ponovno uvrstil Le Pen. Res je, da lahko Sarkozy v drugem krogu računa na volilce Le Pena, delno tudi Bayrouja in de Villiersa, ruralno Francijo in še koga. Res pa je tudi, da lahko madame Royal računa na vse ostale: volilce komunistov, Joséja Bovéja, ženske in še vse tiste, ki se počutijo zapostavljene, in tudi na visok odstotek prebivalcev čezmorske Francije in priseljencev. Med njimi je tudi moj prijatelj maroškega rodu Idriz, ki mu je pomembnejše, da lahko v Franciji ostane, kot pa da bo državo vodila ženska. "Ženska nevarnost" grozi Sarkozyju tudi iz vzhodnih pokrajin Alzacije in Lorene. Tu nemško prebivalstvo simpatizira s kanclerko Angelo Merkel in bi rado imelo žensko tudi na čelu svoje države. Nekateri komentatorji insinuirajo, da je Sarkozy te dni priromal k Merklovi v družbi strankarskega kolega in župana Bordeauxa Alaina Juppéja tudi zato, da bi jo omrežil, a dala mu je vedeti, da nima favorita med francoskimi predsedniškimi kandidati in da ji ne more zlahka zlesti pod krilo.

Kakorkoli že, francosko ljudstvo bo volilo svojega predsednika v prvem krogu 22. aprila, v drugem pa predvidoma 6. maja. Gotovo je, da ne bodo izvolili klovna, ampak dobrega kandidata, pravi novinarski starosta Jean-Pierre Elkabbach, saj so to dokazali že petkrat v zadnjih petdesetih letih. Po junijskih parlamentarnih volitvah pa bo volilni cirkus za nekaj časa pospravil šotore in odpotoval drugam.