11. september se ni zgodil!

Umrl je Jean Baudrillard, antimislec realnosti, mislec simulacije

Jean Baudrillard, eden izmed največjih, najboljših in najbolj lucidnih interpretov sodobnega sveta, je slovel po tem, da je dogodke interpretiral, še preden so se zgodili, ali bolje rečeno - ki je dogodke interpretiral, še preden se niso zgodili. Tik preden se je začela I. zalivska vojna, je rekel: "Zalivska vojna se ne bo zgodila." In ko se je končala, je rekel: "Zalivska vojna se ni zgodila." Nekateri so gledali kot teleta: kako se lahko ne zgodi nekaj, kar se je zgodilo? Drugi so rekli, vau, kul aforizem! In to potem ponavljali. Aforizem so razumeli dobesedno. In ironija je v tem, da ga je treba razumeti dobesedno, le da to ni aforizem, ampak matem, za katerim je dolga pot. Ne bom rekel, da se ta pot začne v Reimsu, kjer se je leta 1929 rodil, na gimnaziji, na kateri je najprej poučeval, ali pa na francoski levici, kjer ga najdete med oporečniki francoske vojaške intervencije v Alžiriji in ameriške v Vietnamu, ampak ob koncu šestdesetih, ko je objavil svoje prve knjige, Sistem objektov, Potrošniška družba in Za kritiko politične ekonomije znaka, v katerih je opozoril, da je lahko kapitalizem preživel le tako, da je povečal povpraševanje. Povpraševanje je lahko povečal le tako, da je povečal trošenje. In trošenje je lahko povečal le tako, da je družbo s forsiranjem marketinga, pakiranja, dizajniranja, razstavljanja, mode, iluzij, fantazij, medijev in spektakla spremenil v sistem znakov - blago ni imelo več le uporabne in menjalne vrednosti, ampak tudi znakovno, ki je postala motor trošenja in potrošniške družbe. Ker produkcija ni bila več temelj družbe, tudi delo ni bilo več to, kar je bilo: delo je bilo zdaj trošenje, konzumiranje. In posledično: delavski razred ni bil več subjekt revolucije. Marksistična revolucija itak ni bila več mogoča - mogoč je bil le še revolt proti potrošniški družbi.

V naslednjih dveh knjigah, v Zrcalu produkcije in Simbolni vrednosti in smrti, je to še zaostril, ko je edino možno alternativo kapitalistični organizaciji družbe našel v simbolni menjavi, značilni za "primitivne", predmoderne družbe, ki niso temeljile na produkciji, produktivnosti in uporabnosti, ampak v antiproduktivnem žrtvovanju, ki v zameno noče ničesar. Ergo: predmoderno družbo definira simbolna menjava, moderno družbo definira produkcija, postmoderno družbo, v kateri živimo, pa definira simulacija, sicer eskalacija moderne potrošniške družbe in znakovne menjave. Jasno, pod simulacijo je štel vse, kar je simuliralo realnost - TV, cyberspace, virtualno realnost. Družba simulacije je pomenila konec politične ekonomije, konec Marxa, konec revolucije, konec modernosti, konec produkcije, konec dela - delo je le še znak tvoje družbene pozicije, tvoja plača nima več nobene realne zveze s tem, kar počneš, realnost je zamenjala hiperrealnost simulacij, produkcijo in razredni boj pa igra znakov, slik in spektaklov, ki kodificirajo in organizirajo novi družbeni red, v katerem so razredne, politične, socialne in kulturne razlike izgubile smisel in moč. Še huje: kolapsnile so vase, druga v drugo, implodirale. Ne določa več ekonomija kulture, ampak kultura določa ekonomijo. Posledice tega je popisal v mnogih knjigah, recimo v Simulakrih in simulacijah, Fatalnih strategijah, Transparentnosti zla, Iluziji konca in Popolnem zločinu: simulacije realnosti - produkt entertainmenta, medijev, novih tehnologij, nakupovalnih centrov, filmov, stalnega fluksa slik, Disneylanda ipd. - so bolj intenzivne in bolj realne od same realnosti, ki se je spremenila v puščavo. Svet je postal transparenten. Subjekt je le še pasivni ekran, zrcalo slik, ki so brez referenta, brez realnosti in brez smisla - nanašajo se le še nase. Komunizem je padel, kapitalizem je integriral bivše komunistične režime, režimi so integrirali bivše disidente - konflikta ni več. Tudi alternative, opozicije, močnih idej in demokracije ni več, ker realnost ni več mogoča. In eliminacija realnosti je bila popolni zločin. Simulacije so zadnje sledi realnosti, ki je izginila - sledi, ki ustvarjajo iluzijo realnosti. Zalivska vojna se ni zgodila - bila je le medijski spektakel. Tudi 11. september se ni zgodil - džihadisti so ugrabili simbole zahodne družbe in jih spremenili v spektakel terorja. To je vse. In teror je mentalni format družbe simulacije. 11. september se je zgodil, še preden se je zgodil - v simulacijah zahodne družbe, ki je o uničenju Amerike sanjala.