Pogumna E-stonija

V Estoniji so bile minuli konec tedna parlamentarne volitve. Velike pozornosti so bile deležne zgolj zato, ker so tamkajšnji volivci prvi na svetu na parlamentarnih volitvah lahko volili prek spleta. Zaradi tega se seveda ni zgodil kakšen resen političen preobrat, saj sta najmočnejši politični stranki dobili največ glasov, tesno zmago pa je dosegla desnosredinska Stranka reform premiera Andrusa Ansipa. Ta je, kot se za premiera tehnološko napredne države spodobi, tudi sam glasoval prek spleta. Estonci sicer niso zelo množično volili prek spleta, saj se je za to odločilo le 30.275 volilnih upravičencev ali 3,4 odstotka vseh volivcev.

Elektronske volitve sicer niso nič novega. Estonski primer, prvič so elektronsko glasovanje izpeljali že pred dvema letoma na lokalnih volitvah, pa je revolucionaren, ker gre za prve tako imenovane i-volitve (inernetne volitve), na daljavo . Druge elektronske volitve so bile doslej izpeljane v nadzorovanem okolju, na voliščih, kjer so volivci svoje politične izbrance volili denimo prek zaslonov na dotik. "Estonija velja za eno izmed najrazvitejših informacijskih družb in držav glede na indeks e-participacije po podatkih Združenih narodov (četrto mesto v EU in enajsto na svetu). Konec 90. let prejšnjega stoletja se je v Estoniji oblikoval politični in družbeni konsenz o pomenu informacijsko-komunikacijskih tehnologij za gospodarski in družbeni razvoj te takrat razmeroma slabše razvite baltske države. Eden izmed medijsko in trženjsko najodmevnejših učinkov tega konsenza so e-volitve, ki so sestavni del blagovne znamke e-Estonija. Skratka, politični konsenz in tehnično znanje (središče glavnega mesta Talin je bilo eno prvih na svetu, ki je imelo urejen brezžični dostop do spleta) ter sedanja splošna informacijska razvitost so sestavine recepta, po katerem je Estonija izkoristila e-volitve za svojo promocijo," je estonski primer razložil politolog Simon Delakorda iz Centra za e-demokracijo pri Inštitutu za ekologijo. Spletne volitve po Delakordovih besedah postajajo sestavni del demokratičnih procesov. "Primeri estonskih spletnih volitev, švicarskih e-referendumov in ameriških elektronskih glasovnic kažejo, da se uporaba te tehnologije uveljavlja tudi v političnem prostoru, pri izbiranju političnih predstavnikov in pri odločanju o ključnih vprašanjih javnega pomena. Temeljni namen e-volitev je krepiti politično participacijo (predvsem mladih in veščih uporabe interneta), demokratično legitimnost političnih procesov in promovirati politično demokracijo. Pogoji za izvedbo so ustrezne politične (konsenz med političnimi strankami glede e-volitev), tehnične (tehnično znanje za izvedbo) in družbene okoliščine (razvitost informacijske družbe, politična kultura državljanov)."

Slovenija je bila morda nekoč že blizu elektronskim volitvam. Na nekdanjem ministrstvu za informacijsko družbo so namreč pripravljali projekt poskusnih elektronskih volitev; prve slovenske poskusne e-volitve naj bi bile na lokalnih volitvah leta 2006. Toda že takrat se je pokazalo, da za to ni politične volje, vsaj sedanja vladajoča koalicija je ni kazala. Premier Janez Janša se je leta 2004 resno zbal elektronskih volitev in je dejal: "Pri preverjanju nismo našli nobene države, pri kateri bi bile take volitve možne na nacionalni ravni, se pravi pri volitvah poslancev ali predsednika države. Glavni razlog, zakaj takšne možnost ni, je vprašanje nadzora takih volitev, pa tudi tehnično je razmeroma težko zagotoviti vse potrebne razmere, če izpeljemo volitve po elektronski pošti. V tem so si strokovna mnenja razmeroma enotna. Ker takšnih volitev nimajo niti v tehnološko bistveno bolj razvitih državah in državah z bistveno daljšo demokratično tradicijo od Slovenije, smo do elektronskih volitev na državnozborskih volitvah skeptični, tudi če bi šlo samo za možnost, ki bi se najprej izvajala poskusno."

Ministrstvo za javno upravo pa v svoji strategiji e-uprave za leta 2006-2010, ki naj bi Slovenijo pripeljala v družbo najbolj razvitih e-držav, navaja le, da naj bi tako imenovana e-demokracija nekoč omogočila tudi izvajanje e-referendumov in e-volitev. Minister Gregor Virant je še lani opozarjal, da so e-volitve tvegane, predvsem zaradi vdorov v sisteme in drugih zlorab. "Poglavitni vzrok, da e-volitve v Sloveniji še niso bile izpeljane, je treba iskati v odsotnosti političnega konsenza. Tega konsenza ni zato, ker se nekatere politične stranke bojijo, da bi zaradi demografskih značilnosti svojega volilnega telesa (starejši in računalniško manj vešči) izgubile del politične moči. Politične stranke, ki imajo mlajše in računalniško bolj pismene volilce, pa so bolj naklonjene e-volitvam. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj se je ministrstvo za javno upravo odločilo, da bo raje kot e-volitve spodbujalo e-participacijo državljanov prek spletnih forumov in posvetovanj," pravi Delakorda.

Volitvam prek spleta resnici na ljubo niso naklonjeni niti drugod po Evropi, saj so številne države napovedovale vsaj pilotske projekte, kaj več pa se ni zgodilo. Menda jim še posebej nasprotuje Nemčija, pa tudi Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) jim ni zelo naklonjena. V Estoniji, kjer so njeni predstavniki opazovali volitve, so sicer pohvalili tehnološki dosežek, zraven pa je bilo slišati pomisleke, kako nadzorovati takšne volitve, da bi bile res poštene.