Kje je impičment?

Če vprašate prebivalce zvezne države Vermont, potem sta predsednik Bush in podpredsednik Dick Cheney zrela za odstrel - no, za odpoklic. Za impičment. In to takoj. Na začetku marca je namreč 38 vermontskih mest - od Bristola do Richmonda, od Westminstra do Hartlanda, od Calaisa do Jericha, od Peruja do Jamaice, od Greensbora do Marlbora, od Springfielda do Sunderlanda itd. - na letnih zborih sprejelo resolucijo o odpoklicu Prvega para, Busha in Cheneyja. Toda nikar ne mislite, da je šlo gladko. Lokalni politični establišmenti, tako republikanski kot demokratski, so skušali namreč na vsak način blokirati glasovanje o resoluciji ali pa z raznoraznimi birokratskimi menevri preprečiti, da bi resolucija sploh prišla na dnevni red. Recimo: v Middleburyju je mestemu zboru predsedoval kar Jim Douglas, republikanski guverner Vermonta (in šef Bushevih predvolilnih kampanj v Vermontu), ki je skušal preprečiti oboje, najprej uvrstitev resolucije na dnevni red in potem še glasovanje o resoluciji, toda na koncu je moral po silovitem pritisku meščanov popustiti, tako da je tudi Middlebury sprejel resolucijo o impičmentu Busha in Cheneyja. Spet druga mesta so se bila prisiljena pogajati in boriti z demokratskimi aparatčiki, bodisi nacionalnimi ali pa lokalnimi kongresniki, ki so skušali doseči to, kar je skušal doseči republikanec Douglas - umik resolucije o impičmentu.

Da impičmenta ni na dnevnem redu republikancev, se je zdelo Vermontčanom verjetno logično, čeprav ne čisto povsem, manj logično, celo nelogično pa se jim je zdelo, da impičmenta še vedno ni na dnevnem redu demokratov. A po drugi strani, tudi to je povsem logično: Nancy Pelosi, nova, demokratska predsednica predstavniškega doma, je takoj po prevzemu funkcije povedala, da impičment predsednika Busha ne pride v poštev. Saj veste, da ni razlogov. V Vermontu mislijo drugače, hočem reči, vermontske resolucije kar pršijo od razlogov za impičment. Recimo:

* Bush in Cheney sta prelomila zaobljubo, ki sta jo dala Ameriki - zaobljubo, da bosta "ohranjala, varovala in branila ustavo Združenih držav Amerike".

* Bush in Cheney sta "manipulirala z informacijami varnostno-obveščevalnih služb, s čimer sta državo zapeljala v nemoralno, nepravično in nepotrebno preventivno vojno v Iraku".

* Bush in Cheney sta odobrila špijoniranje ameriških državljanov, in to špijoniranje brez sodnega naloga.

* Bush in Cheney sta odobrila mučenje zapornikov, s čimer sta kršila zvezni zakon o mučenju in Ženevsko konvencijo.

* Bush in Cheney sta odobrila pripor zapornikov za nedoločen čas, in to "brez pravne pomoči, brez obtožnice in brez možnosti pritožbe civilnim pravosodnim organom, s čimer sta kršila ameriško zakonodajo in zakon o državljanskih pravicah".

Po mnenju osemintridesetih vermontskih mest so ti razlogi dovolj velik Razlog za impičment. Iskreno rečeno, ti razlogi so tako tehtni, da bi morali prepričati tudi demokrate. Vraga, ti razlogi so tako tehtni, da bi morali prepričati celo republikance. No go! Prepričali niso niti demokratov. Pa bi jih morali. Že davno. Še več, prav ti razlogi so ameriške volilce tako prepričali, da so lani novembra na kongresnih volitvah večino v kongresu podelili demokratom. Ergo: demokrati naj bi zamenjali republikance - in simbolično tudi Busha. Toda zdaj, nekaj mesecev kasneje, se zdi, da demokrati še vedno niso zamenjali republikancev - in da je kongres še vedno v republikanskih rokah. V tem pa je trik dvopartijske vladavine, ali kot bi rekli pri nas, velike koalicije: bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste. In to, da se ni nič spremenilo in da se demokrati še naprej obnašajo tako, kot da imajo v kongresu večino republikanci, je vermontske volilce tako razkačilo, da so vzeli impičment v svoje roke. Demokratom so pokazali, kaj bi morali storiti.

Že kar komično je, kako demokrati Bushu vedno znova pogledajo skozi prste, kako vedno znova pokleknejo, kako mu vedno znova pustijo, da se izmaže in da se potem v teksaški sončni zahod odsmeji brez impičmenta. Demokrati bi ga morali že zdavnaj ustaviti, pa ga niso mogli. Iz dveh razlogov: prvič, ker v kongresu niso imeli večine, ki bi jim jamčila sprejem impičmenta, tako da se niso niti trudili, in drugič, ker so skušali biti ves čas bolj patriotski od Busha, heh, bolj bushevski od Busha. In zakaj ga ne odpokličejo zdaj, ko imajo v kongresu večino? Iz dveh razlogov: prvič, ker skušajo biti še vedno bolj patriotski od Busha (hja, bolj bushevski od Busha), in drugič, ker so monumentalno priložnost za impičment že zdavnaj monumentalno zamudili. Katera je bila ta monumentalna priložnost, ki so jo monumentalno zagonili, veste: povsem sfabricirana, sfrizirana, za lase privlečena argumentacija, s katero je Bush Ameriko zvlekel v vojno. Saj se spomnite, iraško orožje za množično uničevanje - pa take reči. Je pa po drugi strani res, da demokrati Busha niso mogli odpoklicati, ker so tudi sami napad na Irak entuziastično - patriotsko, nekritično, niti malo skeptično - podprli. Ker pa so s tem avtomatično legitimirali tudi Bushevo fantazijsko argumentacijo, tega niso mogli spremeniti v Razlog za impičment. In ker tega - Bushevega apokaliptičnega laganja, argumentacije, s katero je Ameriko speljal v vojno - niso mogli spremeniti v Razlog za impičment, so zamudili monumentalno priložnost za impičment. Ha.

Toda trik ni le v tej monumentalni zamudi, ampak v psihološki dinamiki te zamude, ali natančneje: Bushevi sfabricirani razlogi za napad na Irak so bili tako velik, tako definitiven, tako ultimativen, tako absoluten, tako monumentalen in tako večen Razlog za impičment, da vsi ostali razlogi ob njem preprosto zbledijo. Ko so bušiji marca 2003 napadli Irak, so naciji zagotavljali, da jih bodo Iračani sprejeli s cvetjem in pesmijo, da bo invazija le sprehod po modni pisti in da bodo do avgusta že doma - da bo torej v Iraku ostalo le še kakih 30.000 vojakov. Zdaj, natanko štiri leta kasneje, je Irak apokaliptična klavnica, kaos, polom - in še vedno niso doma. V Iraku je 160.000 ameriških vojakov. Do sedaj jih je padlo več kot 3.000, na desettisoče je bilo hudo ranjenih, na tisoče jih je ostalo brez rok, nog in obrazov, na desettisoče jih muči posttravmatični stres, tisočim se je po vrnitvi domov zmešalo, nekateri so pobili svoje žene, mnogi so pristali na cesti, med brezdomci. Raziskava, ki jo je nedavno izvedla univerza Harvard, je napovedala, da bo Amerika samo za zdravljenje ranjenih in hendikepiranih iraških veteranov v naslednjih štirih dekadah porabila več kot 660 milijard dolarjev! In seveda, umrlo je na stotisoče iraških civilistov, po nekaterih štetjih celo 650.000. Točno, vse to je dober razlog za impičment. Toda hej, kaj je to v primerjavi z večnostjo, z Bushevo argumentacijo za napad na Irak! Je dober razlog za impičment to, da bo Bush zaradi visokih stroškov iraške vojne - 600 milijard! - v naslednjih letih drastično oklestil budžet za zdravstvo, tako da bodo brez zdravstvenega zavarovanja ostali novi milijoni Američanov? Nehajte! Kaj je to v primerjavi z večnostjo, z Bushevo argumentacijo za napad na Irak - z monumentalno priložnostjo za impičment, ki so jo demokrati zamudili. A po drugi strani, vse to je le perverzni psihološki efekt ameriške predimenzioniranosti. Pri Ameriki je vse predimenzionirano: prvič, predimenzioniran je njen imperialistični zamah (v tujini je trenutno inštaliranega 2,5 milijona ameriških vojakov!), drugič, predimenzioniran je njen represivni zamah (v ameriških zaporih je trenutno 2,2 milijona Američanov!, skoraj 5 milijonov pa jih je pogojno obsojenih ali pogojno izpuščenih!), in tretjič, predimenzioniran je njen zgornji prag pravne države - Bush je že davno presegel kvaliteto watergatskih transgresij, ki so leta 1974 nesle ameriškega predsednika Richarda Nixona.

"Podprite našo vojsko!"

Ni ga pa čez perverzni catch-22, s katerim Bush obvladuje demokrate - in ne le demokrate, ampak tudi debato o iraški vojni. V čem je štos? Takole se glasi: prvič, Bush spelje Ameriko in demokrate v vojno, drugič, Amerika in demokrati ugotovijo, da jih je Bush nategnil, tretjič, Bush oznani, da je treba "podpirati našo vojsko v Iraku", in četrtič, Amerika in demokrati ugotovijo, da nič ne morejo, ker morajo "podpirati našo vojsko v Iraku". Ključna fraza je torej: "podpirati je treba našo vojsko v Iraku". In v Ameriki ga ni politika, niti demokrata, kaj šele republikanca, ki bi si upal reči: Ne podpiram naše vojske v Iraku! Ni šans. Iz dveh razlogov. Prvič, ker noče veljati za narodnega izdajalca (fraza "support our troops" je eden izmed stebrov ameriške ideologije, tako kot "svoboda", "demokracija", "pravica do iskanja sreče", "antikomunizem", "deregulirani individualizem", "samoiniciativnost" in "manifestna usoda"), in drugič, ker so vojaki in njihove družine, ožje in širše, preprosto preveliko volilno telo. In fraza "support our troops" je čisti catch-22: če hočeš vojsko podpirati, jo moraš poslati na vojno - in ker jo pošlješ na vojno, jo moraš podpirati. Brezizhodno.

Da je catch-22, ki formatira in obvladuje ameriško debato o iraški vojni, čisti blef, se je izkazalo februarja, ko je Washington Post v seriji članov razkril, kako srhljivo in škandalozno malomarno z ranjenimi, pohabljenimi in stravmatiziranimi iraškimi veterani ravnajo v vojaško-medicinskem centru Walterja Reeda (Washington). Izkazalo se je namreč, da jih zdravijo hudo pod nivojem in v neznosnih razmerah, toda izraz "zdravijo" niti ni pravi. Reči bi morali, da jih zadržujejo v nemogočih razmerah, med mišjimi drekci, podganami, ščurki in luknjami v stenah, stropu in tleh. Medtem ko iraški - pa tudi afganistanski - veterani v bolnišnici čakajo tedne in mesece, da jih začnejo zdraviti ali pa da jim sploh povejo, kakšen status pacienta imajo, medicinsko osebje ruši vse rekorde v birokratski apatiji, aroganci in nekompetentnosti. In ko jih "zakrpajo", ne vejo, kaj bi z njimi, tako da potem mesece vegetirajo in čakajo, bodisi na odpust ali pa na ponovni angažma, na novo turo v Iraku. Ironično, do tega razkritja je prišlo ravno v trenutku, ko je Bush najbolj pogosto in najbolj bučno rožljal s frazo "support our troops". Bolnišnica Walterja Reeda je groteskni rezime vseh Bushevih predsedniških disfunkcij: prvič, njegovega prezira do socialno-zdravstvenih programov, drugič, njegovega šlampastega vodenja vojske in vojne, tretjič, njegovega prezira do žrtev te vojne (tudi do ameriških žrtev), četrtič, njegovega prezira do nižjih, obubožanih, ogroženih socialnih slojev (od koder v glavnem prihajajo vojaki in še posebej "kanonfuter", pacienti Walterja Reeda), in petič, njegovega oligarhičnega klientelizma - vojska je namreč koncesijo za kompletno oskrbo Walterja Reeda, ki se nahaja le 8 km od Bele hiše, lani podelila floridski firmi IAP Worldwide Services, ki jo vodi eden izmed nekdanjih šefov razvpite korporacije Halliburton, prijatelj Dicka Cheneyja, nekdanjega direktorja Halliburtona. Točno, vse to je dovolj velik razlog za impičment. A hej, kaj je to v primerjavi z večnostjo, z Bushevo argumentacijo za napad na Irak!

Ni kaj, catch-22, s katerim Bush formatira in obvladuje ameriško debato o iraški vojni, je res skrajno perverzen: vojsko lahko podpiraš le tako, da jo pošlješ na vojno. Razlog več, da nimajo demokrati nič proti, da Bush v Irak pošlje še 20.000 vojakov. In razlog več, da nimajo demokrati nič proti, da Bush za iraško vojno dobi še 100 milijard - napovedali so, da mu jih bodo odobrili (in to še več, kot je zahteval). Nič, vojsko v Iraku lahko podpreš le tako, da tja pošlješ še več vojske - in da ji zvišaš vojni budžet. Ali kot je rekel demokratski senator Carl Levin, predsednik senatne vojaške komisije: "Naša vojska zasluži našo podporo toliko časa, dokler bo tam." In tam, v Iraku, bo toliko časa, dokler bo dobivala podporo. Vso provojno aroganco demokratov je lepo ujel video, ki ga je YouTube spremenil v mali hit: Tina Richards, mati marinca, ki čaka na tretjo turo v Iraku, ki ga muči posttravmatični stres in ki je skušal narediti celo samomor, je na kongresnem hodniku prestregla Davida Obeyja, demokratskega kongresnika, sicer predsednika kongresne budžetne komisije, in ga skušala prepričati, da naj glasuje proti zakonu, ki bo Bushu odobril 100 milijard. Obey jo je ostro zavrnil, rekoč: "Absolutno ne bom glasoval proti! Jaz sem vendar sponzor tega zakona! Ta zakon nam bo omogočil, da končamo vojno! Če glasujemo proti temu zakonu, vojne ne bomo končali!" Omenjal je tudi "idiotske liberalce", ki da tega ne razumejo. Razumete? Vidite.

Z eno besedo: demokrati sporočajo, da vojne ne moreš končati, če vojake pošlješ domov. Natanko v to pa so skušali Barbaro Mikulski, demokratsko senatorko, prepričati njeni volilci iz Marylanda, ki so vdrli v njeno pisarno, rekoč: "Našo vojsko v Iraku lahko podprete le tako, da jo pripeljete domov!" Da bi bili bolj prepričljivi, so njeno pisarno polepili s fotografijami vojakov iz Marylanda, ki so padli v Iraku. Barbara Mikulski, ki je pred kongresnimi volitvami kritizirala Busha in njegovo vojno, jih je dala mirno aretirati. In zakaj Barbara Mikulski noče, da se vojska vrne domov? Zakaj jo je voljna podpreti le tako, da jo pusti v Iraku? Dovolj je, da pogledate, kdo so njeni največji predvolilni donatorji: korporaciji Lockheed Martin in Northrop Grumman, ki sta del ameriškega vojaško-industrijskega kompleksa in ki bogatita z vojnami. Hja, vojaško-industrijski kompleks je predvolilni sponzor tudi drugih demokratov in demokratske stranke sploh. To pove vse o tem, zakaj je ameriška vojska še vedno v Iraku, zakaj je sploh v Iraku in zakaj jo lahko demokrati podprejo le tako, da je ne pošljejo domov. In to seveda pove tudi vse o logiki "velikih koalicij", kakršna se čez dobro leto in pol obeta Sloveniji.