Vrnitev odpisanih: Filipe Bidart na prostosti

Francoske oblasti so sredi februarja pogojno izpustile na prostost na dvakratno dosmrtno zaporno kazen obsojenega Philippa (baskovsko Filipa) Bidarta, ustanovitelja in nekdanjega voditelja oborožene tajne francoske baskovske separatistične organizacije Iparretarrak. Pred zgradbo zapora v Clairvauxu v departmaju Aube se je 14. februarja ob sedmih zjutraj zbralo nekaj njegovih privržencev, predvsem članov podpornega odbora Filipe Aska (osvobodite Filipa), ki so vzklikali "Gora Euskal Herria!" (naj živi Baskovska dežela). Pričakali so ga tudi njegovi hčeri, 23-letna Elorri in 27-letna Leire, ter brat Betti Bidart. "Zadnjič sem ga obiskal 9. februarja. Ni verjel, da bodo njegovi prošnji ugodili, zato je to zanj veliko presenečenje," je povedal njegov oče Jean-Baptiste Bidart. Filipa Bidarta so po skoraj sedemletnem skrivanju v noči z 19. na 20. februar 1988 v departmaju Pyrenees Atlantiques aretirali pripadniki intervencijske enote državne žandarmerije GIGN, saj naj bi bil februarja 1982 v kraju Saint-Etienne-de-Baigorry na skrajnem jugozahodu Francije sodeloval pri uboju dveh pripadnikov posebne nacionalne policije CRS (Republikanske varnostne čete), nato pa še avgusta 1983 pri poskusu umora v kampu v Leonu, kjer je en policist izgubil življenje, drugi pa je bil ranjen. Za prvi dogodek je bil obsojen na dvakratno dosmrtno zaporno kazen, za drugega pa ga je posebno porotno sodišče v Parizu marca 2000 obsodilo na 20-letno zaporno kazen. Očitanih zločinov mu sicer niso dokazali, tudi njegova organizacija zanje ni prevzela odgovornosti. Njegovega pajdaša Gabriela Mouesco, kasnejšega predsednika mednarodnega telesa za nadzor nad zapori, so izpustili leta 2001 po prestanih 17 letih zaporne kazni. Zakaj se je Zbornica za izvrševanje kazni prizivnega sodišča v Parizu kljub nasprotovanju generalnega tožilstva in čeprav sta sodišče v Troyesu leta 2003 in tudi pariško glavno kazensko sodišče lani oktobra Bidartu prošnjo za pogojno izpustitev zavrnili, odločila za pogojno izpustitev, ni znano. Vsekakor so se že pojavile govorice, da naj bi šlo za pomoč pravosodnega ministra Pascala Clementa strankarskemu kolegu Nicolasu Sarkozyju na predsedniških volitvah, saj slednji očitno meni, da bodo tokrat izidi zares tesni in bi bili morebitni glasovi baskovskih volilcev lahko celo odločilni. Prav tako bi lahko bili odločilni glasovi, ki jih je Sarkozy z izpustitvijo Filipa Bidarta nedvomno izgubil.

Triinpetdesetletni Bidart z bojnim imenom "Patxi", sin mizarja iz kraja Saint-Etienne-de-Baigorry, je po 19 letih, prebitih v zaporu, na pogojni prostosti, pod strogim nadzorom bo še sedem let, ker bo moral, tako piše v odločbi, delati v centru za pomoč prosilcem za azil v Beziersu blizu Montpelliera. Ves ta čas se tudi ne sme vrniti v Baskovsko deželo. Pariško prizivno sodišče se je na odločbo že pritožilo, vendar pritožba ne zadrži izvajanja pogojne prostosti. Ni pa izključeno, da ne bo "skrbnik državnega pečata" (pravosodni minister) zoper njega vnovič sprožil sodnih mlinov, saj je Bidart, ko je stopil izza ograje zapora, razvil baskovsko zastavo in v baskovščini povedal, da se je že organizacija Iparretarrak borila, da bi Baskovska dežela "lahko zadihala", in da je zdaj treba začeti mirovni proces. Opomnil je tudi na štiri tovariše, ki še prestajajo kazen v istem zaporu, in na najmanj 600 baskovskih političnih zapornikov, ki so v francoskih in španskih zaporih, nekateri izmed njih pa gladovno stavkajo. "Moja radost ni popolna, saj francoska država ne priznava Baskovske dežele. Moje veselje tudi ni popolno, ker je danes dan zaljubljenih, jaz pa se ne smem vrniti v kraje, ki jih ljubim," je še dodal, nato pa se je v spremstvu tesnega prijatelja, aktivista Ttotteja Etchevesteja, in kakih 200 privržencev odpeljal proti sredozemski in ne proti atlantski obali. Minister Clement mu je takoj zažugal, da ne bo dovolil razpihovanja baskovskega separatizma, in mu očital, ker se je, namesto da bi družine ubitih policistov prosil odpuščanja, vrnil k militantni retoriki. Tudi župan Beziersa, mirnega mesteca ob sredozemski obali, kjer naj bi Bidart le kakih 400 kilometrov od svoje dežele preživljal prihodnja leta, ni leporečil. Baska je opozoril, da je dobrodošel le, če se bo v bezierski vsakdanjik vključil tako neopazno kot drugi priseljenci. Nasprotniki pravosodnega ministra so osupli, saj naj bi bila za to vlado očitno kazniva že sama uporaba baskovskega jezika, hkrati pa ni malo tistih, ki bi Bidarta najraje za vedno poslali nazaj za rešetke. Tretji se sarkastično nasmihajo, češ, še dobro, da Bidarta niso poslali na Korziko ali v Bretanjo. Baskovski politični zaporniki pa so državi sporočili, naj jo bo sram, ker razlogov, ki so vodili k ustanovitvi skrajnega gibanja Iparretarrak, do danes ni odpravila.

Alain Julien Philippe Bidart se je rodil 10. aprila 1953 kot prvi od štirih otrok v izrazito katoliški družini, tesno navezani na zemljo. Potek njegovega življenja od "idealističnega" študenta, kot ga opisujejo očetje iz semenišča v Daxu, kjer je študiral, do obtoženega za umor policistov je bil čisto logičen. Slepo zaljubljen v baskovsko "stvar" se je vključil v klub baskovske pelote (tenisu podobna igra z žogo), ukvarjal se je s folklornim plesom, pel v cerkvenem pevskem zboru. Pozneje je poučeval v ikastoli (baskovski šoli), prirejal podeželske veselice in sploh živel kot svečenik baskovske kulture. Prehod k oboroženemu boju leta 1973 je bil zgolj logična posledica njegovega delovanja in služenja najprej bogu, potem pa baskovskemu ljudstvu in njegovemu prerodu, saj je sam dejal, da se je bil te skrajne možnosti prisiljen oprijeti, "ker so bile vse pravne možnosti za preprečitev izginotja baskovske kulture in predvsem jezika izčrpane". Po oboroženem ropu hranilnice v mestecu Saint-Paul-les-Dax, ko ga je zaradi nespretnosti posnela kamera, se je novembra 1981 za njim izgubila vsaka sled. Na enem od sojenj po aretaciji leta 1988 je izjavil, da sodišče nima nikakršnih pristojnosti, da bi mu sodilo, saj ni terorist, temveč baskovski politični aktivist. Svoj rojstni kraj je zadnjič videl leta 2003, ko so mu oblasti, močno zastraženemu, dovolile za nekaj ur obiskati bolnega brata, ki je zatem umrl.

Iparretarrak (v baskovščini izraz za severnjake) je bila tajna oborožena separatistična organizacija francoskih Baskov, za katero je javnost izvedela 11. decembra 1973, ko je organizacija izpeljala prvi atentat v kraju Banca blizu mesteca Saint-Etienne-de-Baigorry. V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja se je v severni Baskovski deželi razvilo politično gibanje, ki je združevalo krajevno mladino. Manjše lokalne skupine so se v začetku 80. let združile v pravcato zvezo z imenom Herri Talde. Zveza je prvotno svoje poslanstvo videla v skrbi za ohranitev in uzakonitev euskara (baskovskega jezika) in uvedbi tega jezika v šole, uvajanju gospodarstva, ki ne bi temeljilo zgolj na turizmu (kar je od severne Baskovske dežele pričakovala Francija), vzpostavitvi socialnih odnosov, ki bi temeljili na solidarnosti in ne zgolj na izkoriščanju zaposlenih, povečanju avtonomije z (že obljubljeno) uvedbo departmaja Pays Basque. Ob izvolitvi novega francoskega predsednika Mitterranda leta 1981 je postalo jasno, da z departmajem ne bo nič. Tudi jeziku je slabo kazalo. Mladi iz gibanja Herri Talde so poskušali na mirnih manifestacijah javnost seznanjati s svojimi stališči, s sočasnim okrepljenim delovanjem militantne organizacije Iparretarrak pa so se začele prve aretacije mladih aktivistov, saj so jih organi pregona sumili sodelovanja s "teroristi". Aretacije so bile tako množične, da so januarja 1984 družine zaprtih ustanovile združenje Ahaideak, ki je skrbelo za vzajemno humanitarno in finančno pomoč. Prav tako so se člani gibanja Herri Talde odločili, da ustanovijo stalno protirepresivno telo EKB (Erreprezioaren kontrako batzordea), ki naj bi zagotovilo politično podporo aktivistom baskovskega ljudskega in socialnega boja ter žrtvam represije. Medtem se je organizacija Iparretarrak (ime menda lahko beremo tudi Ipar Etarrak - severni "bratje" Ete, čeprav se z Eto nikoli ni hotela združiti, Eta pa je spoštovala njeno avtonomnost in "jurisdikcijo" na francoskih tleh) zapletala v vse usodnejše neposredne spore z državno oblastjo. Splošne varnostne razmere so se poslabšale, državna policija je močno okrepila svojo prisotnost, njeni pripadniki so vdirali v zasebne prostore, opravljali hišne preiskave, iskali orožje, preverjali identiteto na ulici, razkazovali moč in sumili vsakogar. Iparretarrak je v letih obstoja izpeljala okrog 150 bolj ali manj brutalnih napadov, predvsem na nepremičninske agencije, turistične objekte, igrišča za golf ter policijske in žandarmerijske postaje. Francoski (okupacijski) državi je napovedala pravo vojno. Njeno srditost so stopnjevala vse pogostejša izginotja posameznih aktivistov, ki jih je zajela francoska policija in se do danes niso vrnili, poleg tega je francoska policija nedemokratičnemu španskemu postfrankističnemu sodstvu izročala številne španske baskovske politične ubežnike, ki so nameravali v Franciji poiskati azil. Francoski Baski še vedno trdijo, da je policija skrivaj likvidirala 20 do 30 njihovih aktivistov, med njimi tudi legendarnega Jean-Louisa Larra z bojnim imenom "Popo". Počasnost sodnih procesov, namerna izguba listin in zamenjave sodnikov to potrjujejo. Tudi mnenje evropske komisije za človekove pravice iz leta 1998 v zvezi s tožbo Gabriela Mouesce proti Franciji pred evropskim sodiščem za človekove pravice zaradi neupravičenega zavlačevanja sodnih postopkov je nedvoumen dokaz, da je Francija, čeprav velja za domovino človekovih pravic, poskušala vse to pomesti pod preprogo. Organizacijo Iparretarrak so francoske oblasti z vladnim odlokom prepovedale 17. julija 1987, konec njenega delovanja se je časovno ujemal z Bidartovo aretacijo nekaj mesecev kasneje. Ob koncu leta 2000 je napovedala ponoven začetek oboroženega boja in je od takrat izpeljala nekaj atentatov, doslej brez smrtnih žrtev.

Ko sem se februarja 2002 v Biarritzu pogovarjal z mlado domačinko, me je osupnilo njeno poznavanje slovenske osamosvojitve in primerjava jugoslovanske okupacijske vojske s francosko žandarmerijo. "Če nas imenujejo teroristi, so bili pripadniki francoske 'resistance' proti nemški okupaciji v drugi vojni tudi teroristi? So torej Američani v Normandiji pomagali teroristom? Baski smo na tej zemlji že dvajset tisoč let, niso si nas podredili niti Kelti niti Rimljani, zakaj Francozi mislijo, da se bomo pustili njim?" Povedala je še, da so baskovska srca leta 1991 bila za Slovence in da si želi, da bi tudi slovenska enkrat bila zanje.

Euskal Herria (francoska in španska Baskovska dežela, dobesedno pa narod, ki govori baskovski jezik) je bila v zgodovini le enkrat združena v enotni državni tvorbi z baskovskim vladarjem, v kraljevini Pamploni v začetku 9. stoletja, kasnejši kraljevini Navarra. Za trditve moje baskovske sogovornice, da Baski tu živijo že dvajset tisoč let, ni nobenih dokazov, arheološke najdbe sicer pričajo, da je bilo to območje ob Biskajskem zalivu naseljeno že 7500 let pred našim štetjem, šele antični rimski viri pa omenjajo obstoj ljudstva, ki je govorilo sosednjim ljudstvom nerazumljiv jezik. Prav zaradi jezika, ki je edini neindoevropski jezik v zahodni Evropi, se zdi še najverjetnejša teorija, da so Baski edini potomci predindoevropskega življa v Evropi, ki so se kot del kavkaško-baskovskega plemena odcepili, se naselili na Pirenejskem polotoku in preživeli indoevropske naselitve v bronasti dobi. To za zdaj ostaja teorija. Kraljevina Navarra je bila nato v začetku 16. stoletja priključena k bodoči španski monarhiji, Baski so ohranili nekaj avtonomije znotraj kastiljske kraljevine, vseeno pa so jim vsiljevali kastiljščino. Sredi 17. stoletja sta Francija in Španija s sporazumom dokončno določili mejo in Baskovska dežela je od takrat razdeljena. Sabino Arana, začetnik baskovskega nacionalizma, je ob koncu 19. stoletja oblikoval baskovsko zastavo Ikurrina, sestavil baskovsko himno in s svojo enačbo 4 + 3 = 1 geografsko opredelil Baskovsko deželo, kot zvezo štirih španskih in treh francoskih baskovskih provinc. V Španiji je Baskom, ko se je končala diktatura, uspelo pridobiti precejšnjo stopnjo avtonomije, v Franciji je njihov položaj še naprej nedorečen.

Izvor Baskov zaposluje številne jezikoslovce, antropologe, arheologe in naravoslovce, a kaže, da bo še nekaj časa ostalo nejasno, kdo pravzaprav so. Znanost je ugotovila, da imajo zelo specifične označevalce krvi, vsekakor glede na pogostost krvnih skupin nimajo nič skupnega s Francozi ali Španci. Nedavno je Tomaž Vaupotič na ljubljanskem Zavodu za transfuzijsko medicino opravil primerjalno raziskavo nekaterih genskih markerjev (eden od polimorfizmov gena za dedno hemokromatozo) in ugotovil, da so si po tem merilu nenavadno podobni Baski in - Slovenci!

Kdorkoli že so, so baskovski "patrioti" prepričani, da bo izpustitev Filipa Bidarta prispevala k miru, Francozi se bojijo nasprotnega. Nekdanji protiteroristični sodnik Alain Marsaud je v pismu pravosodnemu ministru zapisal, da "dvomi, da bi ohlapen sodni nadzor Bidartu preprečil vnovičen prevzem vajeti separatističnega gibanja". Zdi pa se, da je bil premor predolg in so se strasti, vsaj za morebitne ponovne teroristične napade, umirile. Bomo videli.