Izumljanje naklonjene opozicije

Regionalne in lokalne volitve, ki so prejšnjo nedeljo potekale v večini federalnih subjektov Ruske federacije, so že pokazale prve učinke političnega marketinga, ki ga izvaja Kremelj. Dolgoročni cilj Kremlja je konsolidacija politične oblasti na vseh državnih ravneh in vzpostavitev dvostrankarskega sistema po zgledu ZDA, z eno pomembno, temeljno razliko: v novem političnem sistemu bosta obe politični opciji brezpogojno podpirali izvršno vejo oblasti, poosebljeno v instituciji in liku predsednika države. Tokratne, čeprav 'zgolj' regionalne, volitve so to jasno potrdile.

Te volitve so bile namreč prve, na katerih so volivci glasovali v skladu z lani uveljavljenimi spremembami ruske volilne zakonodaje. Lani je bila za volitve v regionalna zakonodajna telesa odpravljena minimalna potrebna volilna udeležba, volilni prag, potreben za preboj v parlament, pa se je z zakonskimi spremembami zvišal s petih na sedem odstotkov. Z istim zakonom je bila odpravljena možnost združevanja političnih strank v predvolilne bloke (s katerimi bi lažje prestopile sedemodstotni volilni prag), odpravljen pa je bil tudi tako imenovani "glas proti vsem", ki je na vseh prejšnjih volitvah ruskim volivcem omogočal izraziti nezadovoljstvo z vladajočimi elitami in s predlaganimi strankarskimi listami ter na volilnih lističih obkrožiti "glasujem proti vsem". To možnost je denimo na prejšnjih parlamentarnih volitvah leta 2003 izrabilo nezanemarljivih 4,7 odstotka volivcev.

Vse te spremembe naj bi že po takratnih predvidevanjih političnih komentatorjev samodejno zmanjšale možnosti številnih političnih strank za preboj v regionalna in federalna zakonodajna telesa ter s tem zožile ruski politični prostor, ki je bil že prej bolj ali manj rezerviran za prokremeljsko usmerjene politične stranke in gibanja.

Monopol Združene Rusije

Ravno zato so 11. marca največ pozornosti pritegnile volitve v 14 subjektih Ruske federacije (dveh republikah, 11 pokrajinah in zveznem mestu Sankt Peterburgu), v katerih so volivci izbirali poslance regionalnih parlamentov in ki naj bi zato bile prvi resni kazalec uspešnosti političnih strank v spremenjenih okoliščinah pred decembrskimi vsedržavnimi volitvami v dumo.

Po pričakovanjih je daleč največ glasov na volitvah dobila prokremeljska Združena Rusija, ki je pod vodstvom predsednika dume Borisa Grizlova in z jasno izraženo podporo predsednika Vladimirja Putina povprečno zbrala okrog 45 odstotkov glasov volivcev (najmanj - 23 odstotkov - v Stavropolski regiji, in največ - kar 68 odstotkov - v Dagestanu), na drugem in tretjem mestu sta se, odvisno od regije, izmenjevali prav tako prokremeljska Pravična Rusija in opozicijska Komunistična stranka, četrto mesto pa je v večini regij pripadlo ultranacionalistični in populistični Liberalno-demokratski stranki Vladimirja Žirinovskega. Med drugimi strankami, ki so nastopale na volitvah, je sedemodstotni volilni prag uspelo zgolj v šestih regijah preseči Zvezi desnih sil, stranki Jabloko, ki je trenutno do oblasti ena bolj kritičnih političnih opcij, pa niti v eni regiji ni uspelo zbrati več kot sedem odstotkov glasov volivcev! V večini od 14 regij je torej sedemodstotni volilni prag uspelo prestopiti zgolj štirim političnim opcijam, ki tako edine lahko (vsaj teoretično) računajo tudi na preboj v dumo na letošnjih decembrskih volitvah.

Pravična Rusija kot drugi obraz Kremlja

Prepričljiva zmaga Združene Rusije seveda ne preseneča, med izidi pa posebej izstopa uspeh Pravične Rusije, saj se je ta stranka na političnem zemljevidu Rusije pojavila šele pred štirimi meseci, ko so se na kongresu združile tri stranke (le eni izmed njih, Rodini, se je leta 2003 uspelo prebiti v parlament). Novoizvoljeni predsednik stranke je postal predsednik zgornjega doma Ruske federacije Sergej Mironov, ki je znan privrženec politike predsednika Putina. "Sledili bomo Putinovi usmeritvi in nikomur ne bomo dovolili, da bi spreminjal sprejeto politično usmeritev niti po predsedniških volitvah leta 2008," je Mironov dejal na ustanovnem kongresu stranke, kot glavno ideološko razliko med novoustanovljeno stranko in Združeno Rusijo pa poudaril, da "če je Združena Rusija stranka oblasti, bomo mi stranka ljudstva". Stranka je sicer takoj začela deklarativno promovirati bolj socialno usmerjeno politiko s poudarjanjem številnih problemov ruske družbe (kot sta npr. v oči bijoči socialna neenakost in razslojenost), vendar pa ji kaj več od populističnih izjav, kakršne so sicer značilne predvsem za ruske komuniste Genadija Zjuganova, ni uspelo ponuditi (ali pa ni želela ponuditi). S tem bi se namreč bistveno distancirala od sredinske in centralistične usmeritve Kremlja in Združene Rusije. Ko je Pravična Rusija s svojim predsednikom začela dobivati precej prostora v ruskih medijih (od katerih je večina najvplivnejših pod (ne)posrednim nadzorom države), je hitro postalo jasno, da gre pri ustanovitvi in promociji nove stranke za projekt, ki ga vodi (ali ga je vsaj spodbudil) Kremelj. To je na vsakoletni tiskovni konferenci 1. februarja (ne)posredno potrdil tudi sam Putin: "Veseli me pojavitev druge politične opcije. Razliko med strankama [Združeno Rusijo in Pravično Rusijo] vidim v tem, da Združena Rusija vseeno sodi bolj v desni, liberalni center, vsaj v smislu ekonomske politike. Pravična Rusija pa je vsekakor stranka, ki v vseh pogledih spominja na socialistično, socialnodemokratsko usmeritev. Mogoče se to ta trenutek niti ne vidi in ne občuti tako močno, ampak tudi liberalna desna usmeritev Združene Rusije še ni popolnoma vidna. Potreben je čas."

"Back to the CCCP"

Če to prevedemo v vsakdanji jezik, vidimo, da je Putin zgolj potrdil to, kar je bilo opaziti takoj ob ustanovitvi Pravične Rusije: Kremelj potrebuje novo (seveda prav tako prokremeljsko) stranko, ki bi sicer na deklarativni ravni pomenila opozicijo vladajoči Združeni Rusiji, dejansko pa večjih vsebinskih ali ideoloških razlik in nesoglasij med njima ni in jih tudi ne bo - že sedaj namreč obe stranki prav tekmujeta, katera bo bolj hvalila Putinovo usmeritev in dosežke v njegovih dveh mandatih.

Upoštevajoč sprejete spremembe volilne zakonodaje želi Kremelj s tem projektom doseči čim popolnejšo politično konsolidacijo parlamentarnega političnega prostora in odstranitev iz javnega prostora še zadnjih opozicijskih in do oblasti kritičnih političnih skupin (npr. stranke Jabloko, pa tudi civilnih pobud, zbranih okrog nekdanjega šahovskega svetovnega prvaka Garija Kasparova, nekdanjega premiera Mihaila Kasjanova in znane ruske opozicijske politične aktivistke Irine Hakamade), pa tudi tistih parlamentarnih strank, ki sicer niso prava opozicija Kremlju in Združeni Rusiji - kot je npr. ultranacionalistična Liberalno-demokratska stranka. Ta namreč v obliki populističnih nastopov Vladimirja Žirinovskega pogosto napada politiko Združene Rusije, le redko pa si privošči kritiko predsednika Putina. A kot kaže, prisotnost omenjenih strank vseeno moti novo rusko politično elito. Zaradi tega je pričakovati, da se bo priljubljenost novoustanovljene Pravične Rusija predvsem na račun Komunistične stranke in Liberalno-demokratske stranke še naprej povečevala, v državno dumo pa se bo poleg vladajoče Združene Rusije (ki bo po pričakovanjih sama zbrala absolutno večino glasov) uspelo prebiti le še Pravični Rusiji in komunistom.

Takšen razplet je med vrsticami napovedal tudi glavni politični tehnolog Kremlja, svetovalec predsednika Putina, Vladimir Surkov, ko je sprva naklonjeno spregovoril o zmagi Združene Rusije ("Če govorim o zmagi Združene Rusije, odstotek glasov, ki jih je stranka zbrala na volitvah, povsem ustreza našim predvidevanjem. Vesel sem, da se v napovedih nismo zmotili."), nato pa o izidih marčnih volitev dejal: "Veseli me, da so štiri parlamentarne stranke ponovno zbrale veliko večino glasov. Vsak zdrav demokratični politični sistem izstopa z omejenim številom stabilnih političnih igralcev. Tudi v ZDA, kjer nedvomno obstaja svoboda izbire, je treba izbirati iz omejenega števila političnih strank. Hkrati se podobna situacija razvija v številnih evropskih državah. Mislim, da mora Rusija v isto smer."

Pri tem je Surkov pozabil omeniti, da demokratične parlamentarne tradicije številnih zahodnih držav nikakor ne gre primerjati z zgodovinskim razvojem ruske družbe in ruskega političnega sistema, več stoletij temelječega na avtoritarni in totalitarni oblasti, ki se ji je vse brezpogojno podrejalo. Zato oženje (parlamentarnega) političnega prostora, ki je trenutno ena izmed prednostnih nalog Kremlja (oz. prokremeljskih političnih elit) in ki bo nedvomno pripeljalo do še večje marginalizacije številnih do oblasti kritičnih političnih skupin in gibanj, pomeni le eno: nadaljnji korak v smer nedemokratične avtoritarne vladavine iz časov Sovjetske zveze. Le z eno razliko: namesto ene komunistične partije, dve "Rusiji": Združena in Pravična.