Čas je za reli

Pravzaprav košarkarska pot Janeza Rajglja ni prav dolga. Zadnjih osem ali devet let je bil direktor košarkarjev Geoplina Slovana, pred tem se je ukvarjal med drugim tudi z relijem. Ko je šel Miran Stanovnik prvič na reli Pariz-Dakar, leta 1996, je šel z njim in prevozil progo do četrte etape. Imel je smolo. Ampak to zdaj ni več pomembno, prav tako ni pomembno, da ga prijatelji cenijo kot enega najbolj iznajdljivih avanturistov. Ne le Afrika, tudi druge celine so mu blizu, ljubi Mongolijo, kjer rad prespi v šotoru, za vsak primer pa ima s seboj vedno avstralski klobuk. Tistega, zaradi katerega so mu očitali, da se ne oblači dovolj resno, da bi bil lahko direktor Olimpije. Pri Slovanu pa je vseeno, ali ima klobuk in plašč. Nekaj je reli, nekaj Mongolija ali Slovan, drugo pa evroliga. Menda se bo zdaj oblačil tekmam primerno. Zaradi "sporne" relijske preteklosti ga je Dag Kralj, zdaj že bivši predsednik KK Union Olimpija, ozmerjal z avtomehanikom, Rajgelj pa pravi, da je najlažje oceniti Kraljevo in njegovo delo s primerjanjem dosežkov v košarki, in ti gotovo pričajo v Rajgljevo korist.

Svojo košarkarsko pot je začel kot menedžer oziroma kot kranjski ljubitelj športa, ki je pod koši prvi opazil nadarjenost Marka Miliča, mladoletnika, ki je kasneje z žogo v roki gladko preskočil Hondin kabriolet in zabil. Nato je nekaj let igral za Olimpijo, kamor je prestopil iz kranjskega Triglava, še kasneje pa je (ne predolgo) nastopal v ligi NBA. Milič zasluži na leto povprečno okoli 300.000 evrov in brez Rajglja bi bila njegova športna pot veliko težja. Menda mu je Milič za prve košarkarske uspehe podaril skromno darilo, zlat rolex z vgravirano zahvalo. Sicer pa v začetku devetdesetih let v Kranju ni bilo malo košarkarskih talentov, pri Triglavu so igrali Fučka, Tušek, Horvat, Hafner, Drobnjak ... S takšno peterko bi še zdaj konkurirali najboljšim v Evropi. Po Miličevi uveljavitvi se je Rajgelj začel ukvarjati z uvozom obetavnih tujcev. Najprej sta prišla Samake in Konate iz Malija. Prvega je našel v Evropi, Konateja je šel iskat kar v Mali. Po nekaj bolj ali manj uspešnih sezonah v Olimpiji in pri Slovanu sta oba končala v ZDA. Samake je igral za legendarne Los Angeles Lakerse, Konate pa v košarki ni bil tako uspešen, a mu je uspelo končati fakulteto. Po afriškem obdobju se je lotil Gruzije. Prvega je pripeljal Vladimerja Boiso. Gruzijskega plavolasca je na mladinskem svetovnem prvenstvu prvi opazil zdaj direktor Planeta, takrat še pomočnik slovenskega trenerja Tomaž Jontes, da pa bi bila pogodba trdnejša, je šel v industrijsko mesto Rustavi kar Rajgelj osebno. Za prevajalca jezika in razmer je vzel očeta takrat že kar uveljavljenega Olimpijinega centra Vladimerja Stepanije. Boisov klub je hotel astronomsko odškodnino, vendar v razmerah, kakršne so takrat vladale v Gruziji, Boise ni bilo težko prepričati, naj se odpravi v Slovenijo. Igral je za Postojno, za Slovana in uspel pri Olimpiji, zdaj igra za okoli 400.000 evrov na leto pri italijanski Sieni. Za Boiso se je k Slovanu preselil visoki Nikolos Ckitisvili. Eden najboljših centrov, kar jih je igralo v Sloveniji. S Kodeljevega je odšel v Benetton, od tam pa kot deseti na draftu lige NBA leta 2002 za 10,4 milijona dolarjev k Denver Nuggetsom. Še ena zgodba o uspehu. Manj uspešni so bili Ugrekhelidze, Tugoši in Khejdi, pa vendar se je za vsakega posebej našla debela rezina košarkarskega kruha in predvsem so bile to zgodbe o veliko boljšem denarju, kot je bil gruzijski. Skupaj s tujci je Rajgelj pri Slovanu sprva vzgajal tudi generacijo nadarjenih slovenskih košarkarjev. Za Slovana sta pod različnimi trenerji nastopala Jaka Lakovič, zdaj košarkar Barcelone, ki velja za enega najboljših evropskih branilcev, njegova cena pa naj bi krepko presegala 500.000 evrov na leto, in Marko Maravič, občasni reprezentant in soliden evropski klubski igralec. Potem ko je ta generacija odšla iz Slovana, je za sezono ali dve zavladalo zatišje, vendar je Rajgelj v ozadju že kupoval in vzgajal nove talente. Predvsem se velja iz lanske in predlanske generacije spomniti Uroša Slokarja, ki zdaj igra za Toronto Raptorse, pa še zvezdnikov lanskega prestopnega roka, fantov, zaradi katerih so se odnosi med Olimpijo in Slovanom hudo skrhali, Mihe Zupana in Gorana Dragiča. Janez Rajgelj ju za manjši denar, kot so bile podpisane pogodbe, ni hotel pustiti iz Slovana in sodišče mu je dalo prav.

Postavlja pa se veliko vprašanje, kaj bo z mladimi košarkarji zdaj, ko Rajgelj odhaja k Olimpiji. Slovan namreč v mladinskih in še mlajših kategorijah skriva neverjetno število reprezentantov - samo v širšem izboru za evropsko prvenstvo do 20 let, ki bo v Sloveniji, jih je kar osem. Lani pa je imel v članskih in mladinskih vrstah Slovenije kar štiri trenerje oziroma pomočnike trenerjev. Jih bo Rajgelj zdaj preprosto odpeljal k Olimpiji in osiromašil, če že ne kar ukinil Slovana, ki sicer nastopa, tako kot Olimpija, v jugoslovanski ligi NLB. Novi direktor Olimpije pravi, da ne, da ni prave nevarnosti, ker Olimpija potrebuje Slovana za vsakoletne okrepitve z mlado krvjo. Vendar je po njegovem mnenju Slovan le majhen predmestni klub, ki ne more zbrati dovolj denarja za velike evropske zgodbe. Preldžić, reprezentant sveta do 20 let, Vidmar, Klobučar, Nikolič in Mlakar naj bi ostali pri Slovanu vsaj še leto, potem pa ...