Parada pod Poncami

Z vsakim metrom prehojenega blata je planiški filing postajal močnejši. Zagrmela je prva frajtonerica in zdelo se je primerno za trenutek postati in si ogledati razdražene najstnike, ki so poplesavali med petjem zimzelenih obrekrajnerskih uspešnic. Pravilo, da je na družabnih prireditvah razkazovanje harmonik večinoma v domeni osivele generacije, v Planici ne drži. Rdečih, zelenih, modrih, rjavih mehov v rokah ponosnih najstnikov je pod Poncami na pretek. Kot bi se med sabo šopirili, kdo ga lepše raztegne in znova napihne. Kdo ima na njem lepši vzorec. In seveda okoli katerega poskakujejo bolj brhke dekline. Zadeva, podobna razkazovanju vaških mopedov. Globlje v množici so zadeve postale bolj radikalne. Telesa, ob katerih se je bilo treba prerivati, niso bila kaj prida stabilna. Pogledi, ki so sekali pot v gužvi, niso imeli ravnotežja. Počasi se je izrisal vonj Planice, ki najbolj spominja na kislo aromo postanega in politega vina, ki ga več dni niste očistili s svoje najljubše srajce. Po pisanih frajtonericah so pozornost zbudile še pisane mešanice pijač, ki so jih v prozornih plastenkah prinesli iz vse Slovenije. Mešanice so sestavljali vsi možni odtenki rumene in rdeče. Kljub temu da estetski moment ni klical k preizkušnji, so se špricerji, bambusi, mišmaši in ostali zvarki zaletavo spuščali v planiška grla. "Iz Kočevja smo štartali ob 4.30. Ko smo prišli sem ob sedmih zjutraj, je bilo tu že polno ljudi," sta razlagala eden na drugega naslonjena 18-letnika. Prišla sta z organiziranim prevozom in prvo pivo spila včeraj ob petih popoldne, sta ponosno opisovala svojo planiško izkušnjo. "Nismo šli spat, včeraj smo šli žurat in prišli sem direktno." Ker je do začetka prve serije manjkalo le še nekaj minut, se odpravimo do šanka preverit, kako Planica spoštuje Kebrov zakon. Nekaj debelih minut pred zakonsko določeno mejo za prodajo žganih pijač se je za šankom trlo štamprlov jegermajstra in viljamovke. Pri natakarici smo naročili odišavljeno vodo, ki je stala ravno toliko kot pločevinka piva. Ugodno. Pivo seveda. Še bolj ugodno se je dalo dobiti vino, ki je na ceniku zasedlo prvo mesto. In vino se ni prodajalo le po deci, seveda so gostinci ponudili diskontne popuste in ponujali cele litre belega.

Kljub zakonskim določilom o prepovedi točenja alkoholnih pijač na športnih prireditvah so natakarice le stežka dohitevale zahtevni tempo obiskovalcev.

Prva serija

Čeprav smo bili pred leti vajeni, da Planico otvori slovenska mladinska četa, je bil tokrat prvi letalec Poljak. Čisto prav, saj so bili Poljaki za nami najbolj številčni obiskovalci Planice. Ker ni daleč, ker so se vozili le 500 km, so mi razlagali mlajši Poljaki, ki se planiškemu pijančevanju niti najmanj niso čudili: "Tako je povsod," je odgovoril v slabi angleščini in spet usmeril pogled na zaletišče. Družbica Italijanov, ki je stala nekaj metrov naprej, je iz nahrbtnika povlekla steklenice iz italijanskih pivnic. S seboj so prinesli tudi pirhe, vendar med tekmo za njih še ni prišel čas. Tudi mladenka iz fan cluba Martina Kocha ni bila niti malo presenečena nad opitimi sogledalci. "Za skoke je to nekaj navadnega. Tudi že kaj hujšega smo videli," je zvenel prevod besed njenega očeta, ki je moral opozoriti, da oni ob skakalnicah ne zlorabljajo alkohola. Za internacionalni oris dogodkov za rokav pocukam še Norvežana. Okoli ust se mu je posušilo rdeče vino, njegov zadah je bil temu primeren. "Saj ni bilo tako drago. Kakšnih 600 € sem dal za letalsko karto," je povedal šele, ko so mu prijatelji pomagali pri pretvarjanju norveških kron v slovenske evre.

Ob poletu prvega letalca je pijančevanje prešlo v drugi plan. Pogled na skoncentriran obraz, ki čaka na dovoljenje za spust, je bil popolno nasprotje opitih pogledov v množici obiskovalcev. Harmonija hitrosti in ozvočeno zaletišče sta ob glasnem pristanku skakalcev utišala ves nekontroliran trušč raje. Ko je skočil Peterka, je padlo nekaj šal v smislu "Vleeeciiiii, Primož!", večina je skuštranem asu ploskala, seveda pa so se našli poznavalci, ki so se prepirali, katero leto bi moral Primož prenehati s skakanjem. Ob skoku Kranjca je bilo pričakovanje mnogo večje. Zaradi petkovega četrtega mesta je med množico toliko bolj pokalo, a se je nekje na polovici leta izkazalo, da se pričakovanja ne bodo udejanjila. A nič zato. Neuspeli skoki ljubljencev domačega občinstva niso vplivali na vzdušje pod letalnico, saj se v Planici bolj kot za skakalce navija za skoke. Za tiste čez dvesto metrov, za daljše od svetovnega rekorda. Zadeva je pri poletih drugačna kot pri nogometu. Ljubitelji fuzbala resda vsi uživajo v golih, vendar ne boste našli navijača, ki bo rekel, da je užival, ko so jim nasprotniki zabili gol. Pri poletih je drugače. Gledalci so gledalci. Skakalci so nogometaši. Vendar je gol le eden. Gol je planiška letalnica, saj celotna množica čaka le na golgeterja, ki bo Planici zabil najdaljši polet. Teh je bilo v nadaljevanju tekme nekaj, vendar tistih okoli svetovnega rekorda letos nismo videli. A na vzdušje to ni vplivalo. Kratka pavza je bila seveda nova priložnost za treniranje požiranja najrazličnejših stvari. Zdaj že dobro pijani obiskovalci so si v usta tlačili sendviče, čez njih so brez težav takoj obliznili še sladoled, ki so ga delile degustatorke. In potem požirek žganja in čez vino. Na zdravje.

Druga serija

Odločilno serijo se odločimo ogledati z najboljše gledalske pozicije. Z malce pomoči organizatorjev odidemo na VIP-tribuno Predsednik častnega odbora organizacijskega komiteja Planice gospodarski minister Andrej Vizjak je na drugo serijo zamujal. Ob doskočišču se je hitro izvedelo, da je minister izkoristil svojo funkcijo in se z vojaškim helikopterjem dvignil na ogled Planice iz ptičje perspektive. Ogled poletov z VIP-mesta je nekaj posebnega. Tik ob doskočišču se zdi, kot bi orli poleteli med publiko. A kljub temu med mičneži nekega posebnega navijanja ni bilo. Navijanje je zamenjalo kramljanje. Takoj po razglasitvi Malyszeve zmage je večina hitro odšla v pokriti del VIP-oddelka, kjer je čakala jedača. Nekaj grelcev, golaž, polenta, pečenka in štruklji. Po žlici golaža odidemo do glavnega veseljaškega šotora, kjer se je začenjal drugi del sobotne planiške veselice.

Množica je bila sedaj že resno pijana. Na spolzkih lesenih tleh je začelo drseti mnogim. Padci so minevali brez tistih sramežljivih pogledov s tal. Množica je spodrsljajem aplavdirala. Ljudje pod šotorom so ob harmonikah skakali. Začelo se je kepanje, ki se je nadaljevalo z obmetavanjem s praznimi plastenkami. Okoli šotora se je na veliko uriniralo. Kljub temu da pred mobilnimi stranišči ni bilo vrst, so se zadrge odpenjale vsevprek. Brez sramu. Sneg je tako postajal vse bolj rumen. Blata je bilo na oblačilih vse več. Med mlajšimi obiskovalci so se začele plesti simpatije, mladeniči so pogumno objemali punce, nekateri so se začeli celo premikati proti bolj odmaknjenim prostorom v v sosednjem gozdičku. Vsa množica je bila v svoji opitosti vesela in glasna. Le gospa, ki je držala precej debelo palico s slovensko zastavo, je negodovala v telefonsko slušalko: "Kje si? To tvojo zastavo moram nositi. Veš, kako je težka," je verjetno tožila soprogu na drugi strani in jezno odložila telefon.

Ob odhodu iz Planice smo imeli srečo, saj se nismo zagozdili v nobenem pločevinastem zamašku. Pred Kranjsko Goro se na cesti ni več opazilo povečanega prometa. Šele nekje pri Radovljici smo prehiteli avtomobil, ki se je očitno vračal iz Planice. Dekle je vozilo, ostali štirje potniki, zaviti v šale slovenskih barv, so spali. Planica bolj kot planiške orle izžame svoje obiskovalce.