Degagez, les bougnouls!*

V letošnji francoski predsedniški kampanji se veliko govori o priseljencih. Ta tema je v Franciji tudi sicer omniprezentna in predmet najrazličnejših razprav in socioloških študij, a se zdi ta hip vseeno aktualnejša kot kadarkoli. Po nemirih v občutljivih urbanih četrtih, ki jih je ob koncu leta 2005 sprožil vladni predlog zakona o prvi zaposlitvi, ki sta si ga nato kot vroč kostanj podajala premier in predsednik republike, in po slavni izjavi o "drhali" takratnega notranjega ministra in sedanjega populističnega desnosredinskega kandidata Nicolasa Sarkozyja je jasno, da bodo mnenja predsedniških kandidatov o tem vprašanju enako pomembna tema kot gospodarski načrti, reševanje delovnih mest pri Airbusu in izboljšanje socialnega položaja Francozov.

Seveda pa ne gre toliko za vprašanje priseljencev iz EU in vzhodnoevropskih držav, tudi ne tistih iz Amerike in Oceanije, le deloma tistih iz Azije, daleč največ se govori o priseljencih iz držav severne in podsaharske Afrike.

Kdo so priseljenci in koliko jih je

Po podatkih Nacionalnega inštituta za statistiko in ekonomske raziskave (INSEE) je bilo leta 2004 v Franciji kakih milijon in pol polnoletnih priseljencev iz EU (število Italijanov, Špancev, Portugalcev in Grkov upada, zato pa raste število priseljencev iz drugih držav EU, predvsem iz Velike Britanije) in še 300 tisoč iz drugih evropskih držav, 130 tisoč iz Amerike in Oceanije, kakih 630 tisoč iz Azije (Turčija, Armenija, Kambodža, Laos, Vietnam, Libanon, Sirija, Indija idr.) in skoraj dva milijona iz Afrike, od tega kakih pol milijona iz podsaharske Afrike (Senegal, Kamerun, Slonokoščena obala, Mavretanija, Togo, Čad, Madagaskar idr.) in kar milijon in pol iz držav Magreba. Skupno torej kar štiri milijone in pol ali skoraj 10 odstotkov vsega polnoletnega prebivalstva Francije. Nekaj več kot 40 odstotkov od teh jih ima francosko državljanstvo zaradi precej odprte politike priseljevanja do 90. let prejšnjega stoletja in načela, da je vsak, ki se rodi v Franciji, Francoz.

Portugalci in "Jugoslovani" v Franciji veljajo za dobre zidarje, kar glede na razmeroma nizke standarde pri prenovi zgradb in stanovanj srednjega sloja niti ni čudno, njihove žene pa praviloma za zgledne gospodinjske pomočnice, sobarice in skrbnice kondominijev, afriški priseljenci pa so v povsem drugačnem položaju. Povprečen mlad "bougnoul" (bunjul je v francoskem pogovornem jeziku slabšalni izraz za nedelavnega in umazanega človeka, po občem pojmovanju torej črnca ali Arabca) je manj integriran v francosko družbo kot njegovi starši ali stari starši iz prve generacije priseljencev, katerih dobršen del je še danes nepismen. Največjo gostoto muslimanskih priseljencev iz malega Al-Maghriba (v arabskem jeziku kraj, kjer zahaja sonce, sicer pa oznaka za zahodni del islamskega sveta - veliki Magreb obsega poleg Maroka, Alžirije in Tunizije še Mavretanijo in Libijo) najdemo v departmaju Seine-Saint-Denis, ki je severovzhodno predmestje Pariza (regija Ile-de-France) in hkrati departma z največ priseljenci v Franciji. Število prebivalcev je tam v zadnjih 130 letih desetkrat naraslo, na skupno skoraj poldrugi milijon prebivalcev.

Drugo pomembno območje priseljevanja je bila južna Francija, predvsem Marseille z okolico. Največji val alžirskih priseljencev je celinsko Francijo zajel ob koncu alžirske vojne leta 1962, sestavljali so ga večinoma harkiji, pripadniki pomožnih alžirskih enot francoske kolonialne vojske, ki so po francoskem porazu kljub prepovedi, ki jo je izdala vlada generala De Gaulla, bežali pred množičnimi likvidacijami kolaborantov. Bilo naj bi jih več kot 90 tisoč, od 50 do 150 tisoč tistih, ki jim pobeg čez Sredozemsko morje ni uspel, pa naj bi bili Alžirci pomorili na najokrutnejši način. Kasneje se jim je pridružilo še veliko rojakov ter Maročanov in Tunizijcev, ki so jih v rastočih industrijskih središčih potrebovali kot ceneno delovno silo. Harkijem, lojalnim pripadnikom francoskih čet, se je "domovina" Francija oddolžila tako, da jih je prisilno naselila v gete, obdane z bodečo žico, kjer so nekateri živeli še v 70. letih, in jim do danes ni izkazala hvaležnosti, jih rehabilitirala, poplačala in jim zagotovila pomoči pri integraciji v francosko družbo.

Kasnejši priseljenci so se prav tako naseljevali v predmestnih barakarskih naseljih, nekakšnih kampih, v mesta tako rekoč niso hodili, saj so bili že od vsega začetka nezaželeni med francoskim življem. V teh kampih so živeli v skrajni revščini, vodje kampov so jim pogosto izplačevali manj denarja, kot so jim ga nakazali delodajalci, zato so se nekateri zatekli k prestopništvu. Šlo je večinoma za mlade moške, ki so si nameravali izboljšati finančni položaj in se vrniti domov, a so nato ostali in si ustvarili družine.

Nezaposljivi

Nedvomno edinstven je primer mesteca Clichy-sous-Bois v omenjenem departmaju, slabih 20 kilometrov od Slavoloka zmage, kjer na 285 hektarjih v blokovskih naseljih živi 10 tisoč prebivalcev na kvadratni kilometer(!), stokrat več od francoskega povprečja. Mestece je posebno tudi zaradi skoraj 25-odstotne brezposelnosti, dobrih štiri tisoč evrov nižjih letnih prihodkov na gospodinjstvo od povprečja (vsako peto gospodinjstvo tam šteje več kot pet oseb), 38 odstotkov je mladih do 20. leta in polovica prebivalcev ima manj kot 25 let, stopnja rodnosti je tam 21,6 otroka na tisoč prebivalcev, kar je veliko več kot drugje v Franciji. Clichy-sous-Bois in ves departma Seine-Saint-Denis, ki smo ju spoznali v posnetkih gorečih avtomobilov med nemiri leta 2005, sta za Francoze danes sinonim za neuspeh politike vseh vlad od leta 1975, ki so nemočno opazovale razraščanje mladostniškega prestopništva, niso ustrezno reševale akutne socialne problematike in tako niso pripomogle k integraciji večinoma arabskega prebivalstva.

Leta 2005 je v tem departmaju 50 tisoč ljudi prejemalo socialno podporo RMI (Revenu minimum d'insertion), ki so jo kot pomoč najšibkejšim uvedli socialisti leta 1968 in ki družini obeh brezposelnih staršev z dvema otrokoma poleg 900 evrov mesečne pomoči zagotavlja še popuste pri plačilu stroškov elektrike, ogrevanja in javnega prevoza, za vsakega naslednjega otroka pa podpora naraste za 170 evrov. Potomci harkijev so tako rekoč nezaposljivi, saj imajo le redki ustrezno izobrazbo, izključeni so iz sistema samopomoči in aktivnih zaposlovalnih programov, poleg tega jih delodajalci zaradi njihovih arabskih priimkov že načelno zavračajo. Tako je v Clichyju več kot 70 odstotkov aktivnega prebivalstva, ki ima zaposlitev, nekvalificiranih delavcev in uslužbencev, komaj 17 odstotkov jih opravlja poklice, za katere je zahtevana srednja šola, manj kot 6 odstotkov jih ima visokošolsko izobrazbo, tudi obrtnikov in trgovcev je manj kot 6 odstotkov. Tam vlada zakon ulice in kljub obljubam notranjega ministra Sarkozyja (ki je zadnji ponedeljek v marcu zaradi predsedniške kandidature na poziv predsednika Chiraca odstopil), da bo ulice ponovno naredil varne, je policija pred dnevi, še po Sarkozyjevem tajnem ukazu, dvignila roke in se tem urbanim območjem v občutljivem času pred volitvami raje izogiba ter ukrepa le ob hujših kaznivih dejanjih.

Besede, besede, besede ...

Ker gre za zelo občutljivo temo in ker se vsi glavni predsedniški kandidati zavedajo, da znaten del francoskega nižjega in srednjega sloja priseljence vidi kot temeljni razlog za manjše možnosti in zaradi tega za svoj neuspeh, bolje prehranjeni sloji pa kot glavni vir prestopništva in kriminala, bi pretirana naklonjenost priseljencem zagotovo pripeljala do slabšega volilnega izida. Zato se zdi, da bistvenih vsebinskih razlik na desnici glede reševanja tega vprašanja sploh ni, gre le za razlike v subtilnosti posameznikove retorike. Tu je treba izvzeti kandidata skrajne desničarske Nacionalne fronte (FN). Jean-Marie Le Pen (njegovo volilno telo naj bi štelo konstantnih 15 odstotkov volilnih upravičencev) odkrito nasprotuje podeljevanju dovoljenj za bivanje vsem ilegalno priseljenim tujcem in se zavzema za zajezitev priseljevanja tam, od koder izvira. Njegova druga žena Jany je zato pred dnevi odpotovala v Kamerun in neki osnovni šoli z medijskim pompom podarila minibus ter se udeležila polaganja temeljnega kamna za most, ki ga bo financirala stranka njenega moža. Takšna pomoč naj bi Kamerunce odvračala od želje po priseljevanju v Francijo. Le Pen tudi odkrito kritizira položaj svoje države v Evropi, saj bi se morala ostreje odzivati na dejanja španskih in italijanskih oblasti, ki begunce iz afriških držav sprejemajo in jim izdajajo dokumente, ti pa potem nemoteno prihajajo v Francijo.

Vse bolj se zdi, da se Le Penove ksenofobne retorike oprijema tudi kandidat konservativne Zveze ljudskih gibanj (UMP) Nicolas Sarkozy, česar ga je Le Pen že javno obtožil. "Sarko" je volilcem obljubil, da bo, če postane predsednik, ustanovil ministrstvo za imigracijo in narodno identiteto, ki bo vzpostavilo takšne razmere, da se Francija ne bo več spoprijemala z "vsiljenim, pač pa z izbranim" priseljevanjem. "Živeti v Franciji je sreča in čast!" ali pa "Republika, v katero verjamem, je takšna, da njeni učenci v šolah vstanejo, ko vstopi učitelj, takšna, da dekleta v šoli ne nosijo naglavnih rut in fantje snamejo kape", sta le dve v poplavi njegovih solzavih domoljubnih izjav. Ilegalnim priseljencem, predvsem pa tistim, ki še prihajajo in si želijo v Franciji urediti ustrezna dovoljenja, sporoča, da jim bo zagrenil življenje s tremi pogoji: da imajo stanovanje, da imajo prihodke iz svoje dejavnosti in da pred prihodom dovolj dobro obvladajo francoščino, ki jo večina, ki prihaja iz nekdanjih francoskih kolonij, že zna. Vse lepo in prav, a povedal je pravzaprav to, da jih bo vse izgnal, saj večina nima nikakršne možnosti, da bi si kupila stanovanje, do zaposlitve zaradi priimkov ne morejo, kar pa zadeva jezik, je merila znanja mogoče postaviti na cestno ali pa na akademsko raven. Torej po Le Penovo - Zinedini Zidani in drugi "koristni Francozi", ostanite, za druge pa velja: "Degagez, les bougnouls!"

Retorika socialistke Royalove se zdi precej sprejemljivejša in realnejša, predvsem pa ostro zavrača "sarkorepresivne" metode. Na desni si skrajni Le Pen, konservativni Sarkozy in ponovno mlačni Bayrou drug drugemu očitajo krajo izvirnih idej, socialisti pa, kot se zdi, s Seolene Royal ponujajo konsistentnejšo in predvsem trajnejšo politiko glede priseljencev. "Sego" je očitno trdno odločena, če bo prepričala volilce in postala vodja države, enkrat za vselej rešiti vprašanje priseljencev. Tiste (tudi ona ima v mislih predvsem imigrante iz držav Magreba in Afrike), ki že imajo francosko državljanstvo, namerava z različnimi vzgojnimi, političnimi, socialnimi mehanizmi, celo z vojaško disciplino in ob izdatnem državnem financiranju, integrirati. Obljublja uvedbo pripravljalnih razredov za grandes ecoles (po zakonu iz leta 1901 gre za državno priznane šole z najmanj petimi leti študija, iz njih praviloma prihajajo pomembni politiki in menedžerji) v občutljivih urbanih območjih, brezplačno kontracepcijo za ženske do 25. leta, brezplačen obisk zdravnika enkrat na semester za mlade od 16. do 25. leta, izboljšanje zaposlitvenih možnosti za seniorje, poučevanje državljanskih vrednot v osnovnih šolah (otroci naj bi se naučili spoštovanja bližnjih in nujnosti uporabe besed namesto pesti), uvedbo četrtne policije in zagotavljanje varnosti v sredstvih javnega prevoza. Mladih delinkventov ne bo pošiljala v zapor, temveč na spreobrnitev ob pomoči vojaških ustanov. Prav tako bi tujcem, ki legalno bivajo v Franciji najmanj pet let, dala volilno pravico na lokalnih volitvah, vsem tistim brez papirjev, ki bi si želeli urediti status, bi to omogočila na podlagi trajanja bivanja, šolanja otrok in zaposlitvenih možnosti; a vseeno ne bi izgnala nikogar, čigar otroci se redno šolajo. Za tiste, ki šele prihajajo, pa bi tudi ona uvedla dokaj stroge omejitve.

*Spokajte, čefurji!