Velika sestra

Bill Clinton umre in gre v nebesa.
Sv. Peter: “Kdo si in kaj si počel?”
Bill: “Jaz sem Bill Clinton in bil sem ameriški predsednik.”
Sv. Peter: “Okej, peljal te bom k Bogu.”
Bog: “Bill, sedi tule, desno poleg mene!”
Bill z veseljem uboga. Potem umre še Al Gore. In tudi on gre v nebesa.
Sv. Peter: “Kdo si in kaj si počel?”
Al: “Jaz sem Al Gore in bil sem ameriški podpredsednik.”
Sv. Peter: “Okej, peljal te bom k Bogu.”
Bog: “Al, sedi tule, levo poleg mene!”
Al z veseljem uboga. In na koncu umre še Hillary Rodham Clinton. Šur, tudi ona gre v nebesa.
Sv. Peter: “Kdo si in kaj si počela?”
Hillary: “Jaz sem Hillary Rodham Clinton in bila sem Prva dama.”
Sv. Peter: “Okej, peljal te bom k Bogu.”
Bog: “Hej, kdo pa si ti?”
Hillary: “Jaz sem Hillary Rodham Clinton in ti sediš na mojem stolu!”

Ali pa: Bill Clinton in Hillary se ustavita na bencinski črpalki.
Črpalkar: “Hillary, a se me spomniš - v srednji šoli sva bila sošolca.”
Hillary: “O, to si ti! Kako lepo.”
Bill, kasneje: “Vidiš, če bi se poročila z njim, ne bi nikoli postala žena ameriškega predsednika.”
Hillary: O, pač - on bi postal predsednik!”

Vsi vici o Hillary Clinton nam sporočajo isto: ne Bruce Springsteen, ampak Hillary je Boss! Hillary je šefica, gospodarica, diktatorka. Večna First Lady - in to v vseh smislih. Da je Hillary veliki Boss, in dalje, da je "bitch", "dragon lady", “Lady Macbeth”, "sebična, pohlepna sleparka", "Eva Braun" in "z oblastjo obsedena možača", da je torej glavna in da ima vse pod kontrolo, tudi Billa Clintona in demokratsko stranko, je teza, ki jo ameriška desnica ponavlja že vse tja od devetdesetih. Ameriška desnica Billa Clintona sovraži, toda Hillary Clinton prezira. Za desnico, ki si lahko Ameriko predstavlja le kot patriarhalno družbo, v kateri je ženska v kuhinji, moški pa na oblasti, je Hillary huda motnja - ker se rine, ker jezika, ker hoče imeti besedo, ker noče stati v senci. Desnica je v Clintonih videla največja zarotnika vseh časov: Clinton se je dal v Belo hišo izvoliti le zato, da bi pripravil teren za Hillary. Njegova predsedniška mandata sta bila le njena predvolilna kampanja. Desnica je Billa Clintona sovražila, toda Hillary Clinton se je bala. Zdelo se je, da Billa ruši le zato, da bi zrušila Hillary. Ko so rekli, da je bila Busheva invazija na Irak prva ameriška preventivna vojna, so kakopak udarili mimo - prva ameriška preventivna vojna je bilo rušenje Hillary Clinton. Desnica je tedaj - s tajnim sponzorstvom ultradesnih magnatov - lansirala serijo teorij zarot, afer, s katerimi naj bi bila direktno povezana Hillary, recimo “TravelGate” (odpust osmih uslužbencev potovalnega urada Bele hiše, ki da ga je zrežirala Hillary), “FosterGate” (“enigmatični” samomor Vincea Fosterja, osebnega svetovalca Billa Clintona, ki da je “preveč vedel”, ki da je bil skrivni ljubimec Hillary, ki da je zanjo opravljal umazane kupčije ipd.) in “WhitewaterGate” (nakup zemljišča v Arkansasu, ki naj bi bil ilegalen, “mafijski”, plod korupcije in finančnih malverzacij).

O vseh teh aferah so lansirali tudi bombastične preiskave, prave križarske pohode, ki pa so se končali brez orgazma, brez “osvoboditve” Amerike, brez eksekucije Hillary Clinton - celo preiskava o aferi “Whitewater”, od katere je desnica pričakovala največ, se je sfižila. Iz vsega skupaj ni bilo nič. “Whitewater” je bil le slepa ulica, ki pa so jo podaljševali in podaljševali. Desnici se je vsake toliko zazdelo, da je na koncu tega tunela vendarle luč, toda ko je prišla do luči, se je izkazalo, da je to le nadaljevanje tunela. In ker na vidiku ni bilo boljše afere, je preiskava kar trajala in trajala, nekaj let, dokler ni na lepem - zelo presenetljivo, celo šokantno - prešla v “MonicaGate”, v afero “Monica Lewinsky”, ki se je končala - to je bil šele šoker! - z zahtevo po odpoklicu predsednika Clintona, z impičmentom. Z interpelacijo, kot bi rekli po naše. Clintona so interpelirali, ker je lagal o seksu. Problem je kakopak v tem, da o seksu vsi ljudje lažejo. Še več, pri seksu je laž dovoljena. Toda desnica je laganje o seksu napihnila v veleizdajo, kar je bilo hudo, nadnaravno, histerično pretiravanje.

Če pomislite na prezir do Hillary, ki ga razkazuje desnica, in če pomislite na strah pred Hillary, ki muči desnico, ni nobene potrebe, da bi v aferi “Monica Lewinsky” videli poskus diskreditacije in zrušitve Billa Clintona, ampak poskus diskreditacije in zrušitve Hillary Clinton. Ne, desnica ni hotela zrušiti Billa, ampak Hillary. Preventivno. Hotela jo je ponižati. Glejte, kaj ji je delal! Varal jo je s smrkljo! S Hillary noče več niti fukati! Še on je ne spoštuje! Še celo Bill Clinton ima dovolj Hillary Clinton! Trik ni v tem, da je hotela desnica gledati, kako Bill odhaja iz Bele hiše, ampak v tem, da je hotela gledati, kako iz Bele hiše odhaja Hillary, saj veste, po tistem travniku, proti helikopterju, s sklonjeno glavo, vsa ponižana in osramočena. In povožena, zgažena, zavržena, uničena in poražena, enkrat za vselej odstranjena iz ameriškega javnega življenja in ameriškega imaginarija. Desnica je hotela ubiti prav ameriške fantazije o Hillary - prav način, kako Amerika fantazira o Hillary. In Amerika je o Hillary fantazirala kot o močni ženski. Za desnico pa močna ženska ne pride v poštev - močni so moški, ženske so le njihov privesek. S pomočjo afere “Monica Lewinsky” je skušala desnica ubiti mit o močni ženski - in Hillary pozicionirati kot šibko, nemočno, odvisno žensko, ki bolj potrebuje moža kot pa mož njo. Desnica je hotela vicem o Hillary Clinton dodati kubistično želo, toda vici o Hillary Clinton so le prerokbe, ki izpolnjujejo same sebe. Demitizacija Hillary Clinton namreč ni uspela. Ali bolje rečeno - bila je kontraproduktivna. Iz dveh razlogov.

* Prvič, ker so si vsi rekli: če se desnica tako pompozno, tako panično, tako paranoidno, tako svetopisemsko in tako histerično trudi, da bi zrušila in razsula in zgazila in ponižala in demitizirala Hillary Clinton, če se torej tako iracionalno zaganja vanjo, potem je v njej očitno več, kot vidijo oči, hja, nekaj “mističnega”, nekaj, kar presega racionalne razlage, zakaj ljudje v njej vidijo več, kot bi smeli videti. In več, kot je. Prav ta “mistični” moment pa je specialni efekt, na katerega računajo, ki ga iščejo in ki ga skušajo proizvesti vsi voditelji, vsi vladarji (in njihovi strategi, marketingarji, piarovci, imagemakerji): ta “mistični” moment namreč politiku daje vsebino, ki je sicer nima. Zaradi tega “mističnega” momenta ga vsi razumejo onstran tega, kar reče. Politiku ni treba v resnici nič reči, sploh pa mu ni treba reči nič določnega, specifičnega, radikalnega, lucidnega ali pa kontroverznega - ljudem se zdi, da je rekel točno to, kar so hoteli, da reče. Politiku se ni treba več jasno opredeljevati: v svojih stališčih je lahko celo nenačelen, toda ljudje v tej njegovi nenačelnosti, meglenosti, klišejskosti in izmuzljivosti vidijo le izraz njegove moči, njegove “mistične” sile.

* In drugič, ker je vse to preživela - ker je preživela vse trače, vsa šikaniranja, vse ofenzive, vse napade, vse šoke, vsa miniranja, vsa torpediranja, vsa ponižanja, vse križarske pohode. Ker je preživela “perfect storm” desnice. In Amerika je nora na tiste, ki preživijo. Še zlasti na tiste, ki preživijo križanje - in ponovno vstanejo. To je “mistični” moment Hillary Clinton - znane po tem, da je znana, in slavne po tem, da je slavna - le okrepilo. Še več: to ji je dodalo še “krščanski”, “biblični” moment, ki ga Amerika tako ljubi in ki ga Hillary zdaj sekularno in povsem naravno nosi, saj veste, casual. In nikar ne pozabite, da so na tiste, ki so preživeli, še posebej nore Američanke, predvsem Američanke “nad 40”, ki so motor volilnega telesa Hillary Clinton in ki so jih mentalno formatirale “ženske zgodbe” - medijske zgodbe o ženskah, ki so preživele. Te ženske fascinirajo ženske, ki so preživele raka, ženske, ki so preživele smrt otroka, ženske, ki so preživele nasilje v družini, ženske, ki so preživele ločitev, ženske, ki so preživele možev pobeg z mlajšo žensko, ženske, ki so preživele vsa šikaniranja in vse trače, ženske, ki so preživele svojo “usodo”, ženske, ki so preživele “zlato kletko” in “temnico” patriarhata, ženske, ki so jih moške laži ojačale, ženske, ki so morale skozi labirint moških laži in prevar, da bi ujele pozicijo, samozavest, neodvisnost in politično moč. Hillary Clinton je ameriška verzija princese Diane. No, h'woodska verzija - s happy endom.

Razlog več, da je po skoku iz Bele hiše tako zlahka odskočila ameriški senat, pa četudi vsebinsko ni imela kaj pokazati, četudi za sabo ni imela politične kariere in četudi je zadnjih 20 let preživela kot Prva dama, najprej kot Prva dama Arkansasa in potem kot Prva dama Amerike. Razlog več, da je postala senatorka New Yorka, pa četudi z New Yorkom ni imela nič in četudi v New Yorku ni nikoli živela. Razlog več, da se je med njeno senatorsko predvolilno kampanjo Newyorčanom zdelo, da v New Yorku živi že celo življenje. In seveda, razlog več, da se je Newyorčanom med njeno senatorsko predvolilno kampanjo zdelo, da je že od nekdaj senatorka New Yorka in da kandidira za ponovno izvolitev v senat. Reči ji ni bilo treba nič posebnega ali pa originalnega - lahko je bila klišejska. In bila je klišejska. Vse prerokbe desnice so se izpolnile: Hillary je Boss.

1984

18. marca se je na internetu - via YouTube - pojavil anonimni 74-sekundni predvolilni video “Hillary 1984”, bazično remix kontroverznega reklamnega spota, ki ga je leta 1984 med SuperBowlom lansirala računalniška korporacija Apple in ki ga je posnel Ridley Scott. Zgodba Applovega spota je bila preprosta: mlada atletinja z macolo teče proti orjaškemu ekranu, na katerem je Veliki brat, ki govori svojim nemim, poslušnim, zvestim podanikom, neke sorte zombijem. Atletinja na koncu macolo zaluča v ekran, ki se raztrešči. Spot “Hillary 1984” se od Applovega spota razlikuje le v tem, da je na ekranu Velika sestra - Hillary. Vse drugo je ostalo: mračni, opresivni, orwellovski svet, množica zombijev, atletinja in macola. Applov logo zamenja “O”. Privrti se slogan: “14. januarja se bodo začele demokratske preliminarne volitve. In videli boste, zakaj leta 2008 ne bo kot leto 1984.” Na koncu se pojavi še napis: BarackObama.com. Spot je povzročil huronske valove. Iz treh razlogov.

* Prvič, ker je čez vse plafone naelektril že itak živahno debato o tem, kako internet vse bolj postaja player, kako je vse bolj kreativen, kako nova tehnologija vse bolj spreminja odnose med politiko in volilci, kako vse bolj oblikuje politični prostor in kako vse bolj vpliva na volilne izide. Ne pozabite, da je George Allen, republikanski senator iz Virginie, na nekem shodu pred kongresnimi volitvami S.R. Sidartha, indijskega Američana, ki ga je snemal, obmetaval z rasističnim vzdevkom “macaca”. Sidarth je Allenove psovke kakopak posnel in video potem spravil na YouTube: ostalo je zgodovina. Allen je padel v nemilost, simpatije volilcev so se preselile k Jamesu Webbu, njegovemu demokratskemu tekmecu, ki je pred tem za njim krepko zaostajal in ki je na koncu - zaradi tega - zmagal. Še več: s svojo povsem nepričakovano zmago je senat nagnil na demokratsko stran. Z eno besedo: YouTube je demokratom priboril senat.

* Drugič, ker so bili vsi prepričani, da je del predvolilne vojne med obema favoriziranima demokratskima kandidatoma, Barackom Obamo in Hillary Clinton, da gre torej za Obamov napad na Hillary. Jasno, Obama je to takoj zanikal. Tudi ljudje, ki furajo njegovo predvolilno kampanjo, so to zanikali. Potem so vsi pomislili, da je spot republikansko maslo - ali pa blato skrajno desnih jurišnikov, recimo tistih, ki so leta 2004 med predsedniško predvolilno kampanjo pod pretvezo vietnamskih veteranov s TV spoti minirali Johna Kerryja.

* In tretjič, ker je Hillary prikazal kot Veliko sestro, kot orwellovsko figuro, kot avtoritarno, avtokratsko, totalitarno osebo, ki bo Ameriko odpeljala v leto 1984, njene volilce pa kot zombije z izpranimi možgani, kot robote, ki se z vsem strinjajo. Kar je seveda le še utrdilo špekulacije, da za spotom “Hillary 1984” stoji desnica, ki v Hillary vidi potencialno diktatorko. In v tem smislu je ta spot izgledal kot vizualizacija in demonstracija najhujših strahov desnice: da bo Hillary, če bo izvoljena, Ameriko odpeljala v diktaturo, v stalinizem. Kar je seveda po svoje ironično in vendar logično: prav Bush je namreč s svojimi potezami in zakoni ustvaril pogoje za diktaturo. Začenjal je vojne, širil imperij, deloval skrivnostno, podžigal nacionalizem, patriotizem in šovinizem, militariziral je Ameriko, šikaniral disidente in opozicijo, odobraval mučenje, nagla sodišča prisluškovanje, Američane pozival k ovajanju in tako dalje. Če kdo hoče, lahko ta format res brez problema spremeni v resničnostni šov diktature. Da bi to storila Hillary Clinton, “prva ameriška predsednica”, je malo verjetno, toda v njeni preteklosti je dovolj “ideoloških okostnjakov”, ob katerih se desnica kar trese. V mladosti, še kot študentka, je namreč koketirala s “krščansko levico”, z Bobom Dylanom, s filozofom Paulom Tillichem, ki je v luteranstvu videl obliko socializma, z Marxom in Leninom, z revolucijo kot obliko krščanske odrešitve, z brezrazredno družbo kot obliko božjega kraljestva na zemlji, s protivojnim predsedniškim kandidatom Eugenom McCarthyjem, z aktivisti in s protestniki, ki so hoteli spremeniti svet, s Črnimi panterji, z Jessico Mitford in Robertom Treuhaftom, fanoma stalinizma (v Treuhaftovi odvetniški pisarni je delala celo kot praktikantka!), s Saulom Alinskim, legendo med političnimi organizatorji in aktivisti, fanatičnim agitatorjem, ki se je celo liberalcem zdel preveč radikalen in ki je pisal, da mora oblast nad produkcijskimi sredstvi prevzeti ljudstvo, da je treba to storiti za vsako ceno, magari z uporabo sile, in da so vsi poskusi reformiranja družbe skozi sistem povsem brez veze, in Carlom Oglesbyjem, marksistom, ki je napadal ameriški imperializem in hvalil komunistične dežele ter slovel po svoji teoriji o Jenkijih in Kavbojih. Po njegovem naj bi šlo v ameriški družbi za koflikt dveh kapitalov, za konflikt med starim kapitalom vzhodne obale in novim kapitalom zahodne obale, med Jenkiji in Kavboji. Njegov cilj je bil jasen: konflikt med obema kapitalskima frakcijama umetno poglobiti in pospešiti. Naj se kapitalistične svinje pobijejo med sabo! Toda z Alinskim, svojim mentorjem, ki je bil tudi siže njene diplome "Obstaja le boj", se je razšla: Hillary je trdila, da je mogoče sistem spremeniti od znotraj, ne pa od zunaj. Pač tako, da se vanj infiltriraš, ga zlagoma zavzameš in potem z njim upravljaš. Sistem je tam zato, da ga uporabiš. Mislila je le še na sistem. In če dovolj dolgo misliš na sistem, začne tudi sistem misliti nate.

Toda potem se je izkazalo, da spot “Hillary 1984” ni produkt republikanskih jurišnikov, ampak Phila de Vellisa, uslužbenca firme Blue State Digital, ki skrbi za računalniško in internetno logistiko nekaterih političnih kandidatov, med drugim tudi Baracka Obame. De Vellis je povedal, da Obama in njegov predvolilni štab nimata nič s tem spotom, ki da ga je izdelal in lansiral na svojo roko, da pa je sam demokrat, da podpira Obamo in da je treba spot “Hillary 1984” razumeti kot državljanski, aktivistični spot. In zakaj ga je lansiral? Iz preprostega razloga: opozoriti je hotel, da gre v demokratski predvolilni kampanji za generacijski boj - za boj dvema tipoma demokratske politike, med starim, ki ga uteleša Hillary, in novim, ki ga uteleša Obama. Med dvema političnima mašinama, med staro in novo. Hillary sodi v leto 1984, v 20. stoletje, Obama pa v leto 2008, v 21. stoletje. Obama je znanilec nove dobe - Hillary je stvar preteklosti. Ergo: Velika sestra v njegovem spotu ni simbol orwellovskega leta 1984, ampak simbol preteklosti in zastarelosti - ne torej alegorija totalitarizma, ampak alegorija konformizma, tistega demokratskega konformizma, ki že ves čas asistira Bushu, njegovim norostim in njegovim vojnam.

“Hillary 1984” je napad na politični konformizem in oportunizem demokratske stranke. In prav v tem je problem Amerike št. 1: Busha - Bushevih vojn, Bushevih norosti - brez demokratov ne bi bilo. Ali natančneje: Busha ne bi bilo brez konformizma demokratov. Tudi brez konformizma Hillary Clinton, ki je leta 2002 v senatu entuziastično podprla napad na Irak in kasneje vse Busheve predloge za dodatno financiranje vojne, obenem pa glasovala proti Kerryjevemu predlogu, ki je rok za umik ameriške vojske iz Iraka postavil na 1. julij 2007. Toda ironično, tudi Obama je od leta 2005, ko je prišel v senat, podprl vse Busheve predloge za dodatno financiranje vojne, obenem pa glasoval proti Kerryjevemu predlogu o umiku ameriške vojske iz Iraka. Razlika med njima je le v tem, da Obama leta 2002 ni podprl Bushevega napada na Irak. Ni mogel, ker ga še ni bilo v senatu. In zdaj imata vse razloge, da sta živčna: oba se namreč borita za demokratsko predsedniško nominacijo, kar pomeni, da bodo na preliminarnih volitvah njuni volilci izključno demokratsko profilirani Američani, ki so vojni nasprotovali že leta 2002 in ki zdaj zahtevajo umik ameriške vojske. Hudo. Še huje: oba zamujata za javnim mnenjem. Hillary, ki jo je "mistični" moment spremenil v nekontroverzno meglo, še toliko bolj. A po drugi strani, Bush ji je prišel prav. Očitno si je rekla: slabše, ko bo, bolj se bo Ameriki tožilo po Clintonovi dobi! Bolj, ko bo Amerika v riti, bolj jo bo grabila nostalgija po Clintonu! In ker Billa ne bodo mogli dobiti, bodo vzeli mene! In zadnjih 6 let je res garala, da bi bilo Ameriki čim slabše.