Neznosna samoumevnost nesorazmernosti

Kaj je trenutno največji paradoks? Tole: na eni strani imate iransko prijetje petnajstih britanskih vojakov, ki je na Zahodu povzročilo histerijo, paniko in zgroženost - na drugi strani pa imate Ameriko, ki Iranu že nekaj časa grozi z vojno, z napadom, bombardiranjem, toda vse te grožnje se zdijo Zahodu nekaj povsem samoumevnega, povsem normalnega, celo naravnega. To, da je Iran prijel 15 britanskih vojakov, ki naj bi čofotali po iranskih teritorialnih vodah, je nekaj abnormalnega - to, da Amerika Iranu grozi z vojno, pa je nekaj normalnega. Iransko prijetje petnajstih britanskih vojakov je nesprejemljivo - vojne grožnje Iranu so sprejemljive. Oh. Ta nesorazmernost je hud paradoks, toda še večji paradoks je samoumevnost te nesorazmernosti. Kako je lahko prijetje petnajstih vojakov bolj srhljivo od vojne grožnje, ni jasno. Samo pomislite: na eni strani imate 15 vojakov, ki so jih prijeli Iranci - na drugi strani pa imate kopico Bushevih potez, v primerjavi s katerimi je iransko prijetje petnajstih britanskih vojakov res le kaplja v Perzijski zaliv.

Recimo: Američani so v Iranu že identificirali potencialne "tarče", ki jih je zdaj menda že več kot 1.500. Je to šokantno, srhljivo, nesprejemljivo? Ne, kje neki - to je samoumevno, logično, povsem sprejemljivo. Ali pa: Bush je v Perzijski zaliv poslal še drugo letalonosilko, USS John C. Stennis. Je to šokantno, srhljivo, nesprejemljivo? Ne, kje neki - tudi to je samoumevno, logično, povsem sprejemljivo. Ali pa: Američani so začeli v Perzijskem zalivu nameščati "patriotske" protiraketne sisteme. Je to šokantno, srhljivo, nesprejemljivo? Ne, kje neki - tudi to je samoumevno, logično, povsem sprejemljivo. Ali pa: sloviti, vedno eksplozivni ameriški reporter Seymour Hersh, ki je leta 1969 razkril ameriški pokol v vietnamski vasici My Lai, pred časom pa ameriško torturo v Abu Grajbu, je v reviji New Yorker že pred časom razkril, da kani Amerika pri napadu na Iran - na iranske nuklearne kapacitete - uporabiti tudi taktično jedrsko orožje in da je Ameriška strateška komanda, bazirana pri Omahi (Nebraska), že v popolni pripravljenosti, tako da se lahko na Bushev znak za napad odzove v 24 urah. Je vsaj to šokantno, srhljivo, nesprejemljivo? Ne, kje neki - tudi to je povsem samoumevno, povsem logično in povsem sprejemljivo. Ali pa: bušiji so pod dežnikom ministrstva za zunanje zadeve ustanovili Urad za iranske zadeve, ki naj bi skrbel za financiranje iranskih "prodemokratičnih" opozicijskih skupin, ki se zavzemajo za "zamenjavo režima", mešano politično-operativno skupino (Iran Syria Policy and Operations Group), ki naj bi ob sponzoriranju iranskih disidentov skrbela še za ekonomsko destabilizacijo Irana, in Direktorat za Iran, ki naj bi - po zgledu Urada za specialne načrte - skrbel za širjenje dezinformacij (o Iranu, orožju za množično uničevanje, povezanosti s "teroristi" ipd.). Ne, pozabite - tudi to je povsem samoumevno, povsem logično in povsem sprejemljivo.

Sem vam omenil vse tiste izsiljevalske poskuse, da bi Iran ekonomsko osamili in ga ločili od njegovih največjih kreditno-investicijsko-trgovinskih partnerjev? Je to šokantno, srhljivo, nesprejemljivo? Ne, kje neki: samoumevno, logično, sprejemljivo. In seveda, gotovo ste opazili, da nas skušajo bušiji pri Iranu nategniti z istim scenarijem kot pri napadu na Irak, saj veste, "dokazujejo" nam, da Iran razvija orožje za množično uničevanje, da je povezan s teroristi (da podpira Hezbollah in Hamas), da ogroža Ameriko (ker da sunitskim upornikom lifra orožje) in da krši človekove pravice. Je to, da nam skušajo bušiji še enkrat prodati isti scenarij, da skušajo torej le prekopirati iraški načrt, srhljivo, šokantno, perverzno, nesprejemljivo? Ne, kje neki - to je samoumevno, logično in sprejemljivo. Srhljivo, šokantno, perverzno in nesprejemljivo je prijetje petnajstih britanskih vojakov.

Ergo: Američani grozijo Iranu, in to z vsem mogočim, tudi z jedrskim napadom, toda vsem se zdi to normalno, povsem samoumevno, celo naravno. Tako pač je. Prijetje petnajstih vojakov vs. napad z jedrskim orožjem. 10.000 dolarjev vs. 1,2 milijona dolarjev. Okej, tu in tam se kak državnik oglasi in poudari, da vojaški napad na Iran ne bi bil najbolj primeren, ker da bi le še zaostril že itak napeto situacijo na Bližnjem vzhodu. Vau! Res je: napad na Iran bi zaostril situacijo na Bližnjem vzhodu. In to je vse, kar rečejo. Ameriške grožnje z vojno, celo z jedrskim napadom, se ne zdijo nikomur srhljive ali pa šokantne ali pa nesprejemljive - vsi se bojijo le, da bi napad na Irak le še bolj zaostril že itak napeto situacijo. Kar se sliši približno tako kot tedaj, ko predsednik Drnovšek na internetu pusti sporočilo, da je premje Janša gospodar teme ali kaj takega, in ko se potem oglasi kak politik, ki poudari, da je predsednik Drnovšek s tem le še dodatno zaostril že itak napete odnose med njim in premjejem Janšo. Ne, napad na Iran ne bi le zaostril že itak napete situacije na Bližnjem vzhodu, ampak bi Bližnji vzhod iztiril. Vraga, napad na Iran bi iztiril dekado - ali pa stoletje. Toda kot rečeno: to je povsem samoumevno, logično, sprejemljivo, normalno in naravno. Abnormalno in nenaravno je prijetje petnajstih britanskih vojakov. E, to je barabija, kriminal, zločin najhujše sorte, vojni zločin: svinje, kažejo jih na TV! Češ: to je kršitev Ženevske konvencije! Britanski vojaki so nedolžni!

Recimo, da so res nedolžni - da so res le zašli v iranske teritorialne vode, magari nehote, ne da bi se tega sploh zavedali, ali pa da so se iranskim teritorialnim vodam le nehote zelo približali. Zdaj pa se vprašajte: ali imajo Iranci kak resen razlog za dramatiziranje "naključne" kršitve iranskih teritorialnih voda? Imajo: Seymour Hersh je namreč v zadnjih treh letih - v seriji člankov, objavljenih v New Yorkerju - razkril, da Američani že vse tja od leta 2004 nad Iranom opravljajo tajne špijonske lete, "reconnaissance missions", in da so se ameriške bojne enote skrivaj že infiltrirale v Iran, kjer preučujejo teren, označujejo tarče za prihodnje zračne napade, rekrutirajo lokalne skavte in "delajo z iranskimi etničnimi manjšinami, vključno z Azeri na severu, Beludži na jugovzhodu in Kurdi na severovzhodu", s čimer skušajo "vzpodbuditi etnične napetosti in spodkopati režim". Se je to zdelo komu šokantno, abnormalno, nesprejemljivo in nenaravno? Ne. Niti ameriškim medijem, ki te zgodbe niso pobrali. No, tuji, neameriški mediji tu in tam objavijo kake "govorice", recimo, da Američani prek Pakistana in Afganistana vodijo tajne operacije, s katerimi skušajo "destabilizirati" iranske manjšine ali pa spreti arabske manjšine ob iransko-iraški meji, hej, tu in tam beremo tudi o kaki eksploziji, ki je odjeknila v etnično manjšinskih predelih Irana, toda vse to ostane brez nadaljevanja, brez pojasnila in brez konteksta. Nihče ne poveže točk, ki jih locira Hersh.

Magični trik

Hersh nam torej sporoča dvoje. Prvič, Amerika obdeluje Iran od zunaj in od znotraj (in ne le Amerika, ampak tudi Britanci, ki kontrolirajo južni Irak in ki jih - mimogrede rečeno - Iran dolži za "incidente" na iransko-iraški meji). In drugič, Amerika Bližnji vzhod še vedno obdeluje tako kot nekoč - s spodbujanjem napetosti, konfliktov in prepadov med etničnimi manjšinami in večinskim prebivalstvom na eni strani ter med fundamentalisti in modernisti na drugi strani. Recept je bil vedno preprost: Bližnji vzhod najlažje obvladuješ tako, da ga imaš v stalni vojni - da imaš države, nacije in etnične skupnosti v stalnem konfliktu. Če niso v konfliktu, poskrbiš, da so v konfliktu. Ta recept so pred II. svetovno vojno na Bližnjem vzhodu uporabljali Britanci, po II. svetovni vojni pa Američani. Iz preprostega razloga: Arabci so postali glavna sila modernizacije v Tretjem svetu. Jasno, State Department in CIA sta sklenila, da to silo ustavita. In kako to nevarno silo - arabsko silo modernizacije - najlažje ustaviš? Tako, da Arabce razbiješ in ločiš - da jih potemtakem razdeliš na fundamentaliste in moderniste, na džihadiste in reformiste. Eden izmed vrhuncev te politike je bil trenutek, ko sta CIA in State Department v osemdesetih sklenila, da se bosta vmešala v sovjetsko okupacijo Afganistana in da bosta logistično in finančno - ob asistenci Savdske Arabije - podprla mudžahedine, islamske fundamentaliste, ki so se borili proti sovjetskim okupatorjem in afganistanskim "modernistom", sovjetskim kolaborantom, marionetam sovjetskega režima. Stranski produkt te magične "tajne" operacije so bili Talibani, al-Kajda in Osama bin Laden. Demoni, ki so jih Američani pustili za sabo - in ki jih skušajo zdaj potolči. In seveda, stranski produkt te operacije je tudi "spopad civilizacij".

Drugi veliki vrhunec te politike je bila afera Iran/Contra. Naj vas le spomnim: leta 1980 se je začela iransko-iraška vojna, ki je trajala 8 let in vzela milijon in pol življenj. Reaganova administracija, pri kateri je kot podpredsednik delo združeval Bush starejši, je odkrito podpirala Irak: ko je Irak napadel Iran, je Bela hiša poskrbela, da Varnostni svet Združenih narodov iraškega zločina ni obsodil, dalje, Irak je umaknila s spiska "držav, ki podpirajo terorizem", zalivske nacije je obvestila, da bi bil iraški poraz "v nasprotju z ameriškimi nacionalnimi interesi", dalje, Irak je oboroževala in kreditirala ter mu pošiljala satelitske posnetke iranskih položajev in premikov, in končno, Bush starejši je leta 1986 v imenu predsednika Reagana prek egipčanskega predsednika Mubaraka Iraku poslal depešo, da naj okrepi bombardiranje Irana in da naj uporablja "clustersko" taktiko. Potem pa je leta 1986 na lepem izbruhnila afera Iran/Contra, ki je razkrila, da so Američani ves ta čas orožje skrivaj prodajali tudi Iranu. Specifično: Američani so orožje skrivaj - in spet ob asistenci Savdske Arabije - prodajali Iranu, s profiti pa so potem skrivaj financirali contrase, tajno armado, ki naj bi v Nikaragvi zrušila levičarsko, demokratično izvoljeno vlado. Z eno besedo: Amerika je podpirala obe strani, ki sta bili v vojni, Irak in Iran. Obe strani je izigravala - drugo proti drugi. Tako ju je najlažje obvladovala. Ne, Amerika ni hotela niti, da zmaga Irak, niti, da zmaga Iran, ampak da vojna traja čim dlje. Poanta je bila na dlani: dlje ko bo vojna trajala, bolj bosta obe strani izčrpani. In dalje: bolj ko bosta obe strani izčrpani, težje bosta nastopali kot zalivski velesili. Če torej nočeš, da Irak in Iran nastopata kot zalivski velesili, potem ju moraš imeti v vojni, v stalnem konfliktu in stalni napetosti. Doktrina "dvojnega obvladovanja" je tako poskrbela, da v regiji ni prišlo niti do iraške niti do iranske prevlade, da ne govorimo o tem, da je onemogočala združitev obeh velesil, ki bi verjetno hudo ogrozila ameriško nacionalno varnost, ameriški način življenja in ameriško svobodo. Hej, cena nafte bi zagotovo dramatično poskočila.

Zato niti ne preseneča, da je Hersh nedavno razkril, da ta tajni, ilegalni, magični trik izvaja tudi Busheva adiministracija, ki je itak le nadaljevanje Reaganove administracije in ki je obenem polna akterjev afere Iran/Contra (Elliot Abrams, John Poindexter, Otto Reich, John Negroponte, Roger Noriega, Robert Gates itd.). In kje ga izvaja? Točno, v Iraku. Razlika je le v tem, da operacije tokrat ne vodita CIA in vojska, ki so ju leta 1986 zasačili in razkrinkali, ampak jo - v izogib kongresni kontroli - vodi kar kabinet podpredsednika Dicka Cheneyja. Operacija poteka v grobem takole: prvič, Američani so ustvarili "črni fond", v katerega - ob asistenci Savdske Arabije (in verjetno tudi Britanije in Izraela) - pumpajo tajne, odtujene, ukradene dobičke od iraške nafte, drugič, ta denar spravijo do libanonske vlade, v kateri, kot veste, prevladujejo suniti, in tretjič, libanonska vlada ta denar potem posreduje sunitskim "džihadističnim", "terorističnim" skupinam - nekatere izmed teh skupin celo simpatizirajo z al-Kajdo. Skratka: Američani, ki v Iraku podpirajo šiite, skrivaj podpirajo tudi sunite, s čimer sunite in šiite držijo v stalni napetosti in stalnem konfliktu. Spet se zdi, da hočejo Američani obe strani izčrpati - in da nočejo, da bi katera izmed obeh strani prevladala. Američani ne pustijo, da bi prevladali suniti - navsezadnje, Američani so prišli zato, da bi zrušili sunite in osvobodili šiite. A tudi šiitske prevlade ne pustijo - šiite podpira Iran. Oboji so šiiti. Da bi Američani lažje obvladovali Irak, podpirajo oboje - šiitske in sunitske ekstremiste. Izigravajo jih drugega proti drugemu.

So ameriški mediji Hershovo zgodbo pobrali? Ne. To je očitno povsem normalno, sprejemljivo in naravno. Šokantno in nesprejemljivo je prijetje petnajstih britanskih vojakov. Saj veste, britanski vojaki so žrtve grobe kršitve Ženevske konvencije: kažejo jih na TV! Toda ironično, ti britanski vojaki prihajajo iz Iraka, kjer so bili v zadnjih štirih letih kršeni vsi členi Ženevske konvencije in kjer je zaradi vseh teh kršitev - pa tudi zaradi ameriških preigravanj afere Iran/Contra - umrlo 655.000 ljudi. 655.000? Ja, 655.000. BBC je 26. marca razkril, da so to srhljivo številko "skrivaj" potrdili tudi britanski znanstveniki, ki delajo za Blairovo vlado, vkjučno z Royjem Andersonom, glavnim znanstvenim svetovalcem na obrambnem ministrstvu. Študija univerze Johns Hopkins, ki jo je lani oktobra objavila britanska medicinska revija Lancet, ki je bila opravljena po metodi, s katero "štejejo" mrtve v sodobnih vojnah (npr. Kongu), in ki je zajela 12.800 Iračanov, 1.849 iraških gospodinjstev in 47 naključno izbranih regij, je s 95-odstotno statistično verjetnostjo ugotovila, da je v prvih treh letih in pol iraške vojne umrlo med 392.979 in 942.636 Iračanov, statistično najbolj verjetno okrog 655.000, toda študijo so vse vlade, vpletene v iraško vojno, takoj zavrgle in diskreditirale, medtem ko so jo mediji ignorirali in pokopali, pa četudi je kar 92% intervjuirancev, ki so vključeni v vzorec, svoje navedbe podprlo z mrliškimi listi. Zdaj se je izkazalo, da so vladni znanstveniki Blaira že lani oktobra interno opozarjali, da je študija zelo zanesljiva in kredibilna.