Iz krize v krizo

Če bi države primerjali s stvarmi v stanovanju, je Ukrajina gotovo televizija: vsi se bojujejo za daljinca, nikoli se ne ve, v čigavih rokah pravzaprav je, zato je na sporedu vsak hip drug program. Dve leti sta minili od oranžne revolucije, ko se je z odstranitvijo Rusiji naklonjenega predsednika Leonida Kučme, kot so takrat zatrjevali "oranžni" politiki, čisto zares rodila neodvisna in demokratična Ukrajina. Trije osrednji politični igralci revolucionarnega Kijeva: dva Viktorja in s kito okronana Julija Timošenko, so se v tem času na polju 48-milijonske Ukrajine pokazali v zdaleč "najlepši" luči.

Najprej je "zahodni" in takrat zastrupljeni Viktor Juščenko zmagal na predsedniških volitvah z obljubo, da bo v njegovem mandatu speljana politična reforma, ki bo bistveno zmanjšala predsedniška pooblastila oz. Ukrajino postavila na pota parlamentarne republike in onemogočila vladavino, kakršna je bila v času Kučme. Nato je Juščenko odvzel premierski položaj svoji "oranžni" sotrpinki Juliji Timošenko, zaradi česar ga je nekdanja plinska princesa opsovala z "izdajalcem" in prešla v opozicijo.

Naslednji predsednik vlade je postal nekoč dvakrat obsojeni Viktor Janukovič, ki je izgubil v predsedniški bitki kljub močni ruski podpori. Ob tem ko sta mehkejši Juščenko in brezkompromisna Timošenkova poosebljala zahodni, pretežno z Ukrajinci poseljeni del, je bil Janukovič glas vzhodne, rusko govoreče Ukrajine. Kljub minulim letom se žgoča vprašanja, kot sta recimo položaj ruskega jezika ali vstop Ukrajine v Nato, niso znašla na referendumih ter ostajajo identifikacijska točka strankarske pripadnosti in razdirajo državo. Medtem ko sta se nekdanja tovariša Juščenko in Timošenkova prepirala, je Janukovič v zakulisju novačil privržence v vrstah njunih strank. Število prebeglih poslancev je strmo naraščalo in oblikovalo parlamentarno večino, ki je počasi, a vztrajno poenostavljala inštitut predsednika države.

Na tej točki, konec februarja, so v dvorani ukrajinskega parlamenta in pozneje celo na straniščih ugasnili luči. Strankarski kolegi Julije Timošenko so zavzeli nadzorno ploščo upravljanja elektrike, kot so pojasnili, zato da bi spremenili dnevni red parlamenta. Dežurali so dan in noč ter jedli le preverjeno hrano, v strahu, da jih bodo v parlamentarni menzi zastrupili z odvajali.

Julija je obtožila "mafijo" Janukoviča, da "izdajalskim" poslancem ponuja nekaj milijonov dolarjev, prestižna delovna mesta sorodnikom ali pomoč v organizaciji družinskih poslov. Pozvala je k razpustitvi parlamenta in predčasnim volitvam. Na dnevni red parlamenta pa bi rada v prvi vrsti postavila točko o zmanjševanju cen za komunalne storitve za državljane - zadetek v polno, če želite pridobiti podporo javnosti. Sledila je njena službena pot v ZDA, kjer je Condoleezzi Rice pojasnila, kdo je kdo v Ukrajini. Analitiki pa so se začeli na glas spraševati, ali je Timošenkova nova favoritinja ZDA, ker predsednik Juščenko z iskanjem kompromisov ni uresničil ameriških pričakovanj iz časov "oranžnega" boja?

Kadrovsko okrepljeni Janukovič se je v istem času odpravil v Nemčijo, kjer je kanclerki Angeli Merkel poljubljal roko ter jo prepričeval, da si Ukrajina želi v EU, pri čemer je on - Janukovič - tudi za integracijo, kar je nekoliko zbegalo vse tiste, ki so bili še iz starih dobrih časov "oranžne" revolucije prepričani, da je Janukovič "ruski" od glave do pet. Predsednik Juščenko pa je takrat časopisu Financial Times Deutschland dal intervju, v katerem je nemško javnost spomnil, da je pravzaprav predsednik države on, ter pojasnil, da premier Janukovič v skladu s trenutno ukrajinsko ustavo nima nikakršnih pooblastil oblikovati zunanje politike Ukrajine.

Novinarji so ob kaotičnosti ukrajinske zakonodaje o tem, kdo od treh vodilnih ukrajinskih politikov ima več moči, ugibali po imenih oz. teži politikov, s katerimi so se ti pogovarjali v tujini, ter po malenkostih v protokolu, kot je rdeča preproga.

Rastoča parlamentarna koalicija je Juščenka obtožila, da je sprejel nekaj ukazov in drugih dokumentov, ki niso v skladu z ustavo, predsednik Juščenko pa koalicijo, da je oblikovana v nasprotju z ukrajinsko zakonodajo. Glede na to, da sta ustava in zakonodaja v procesu oblikovanja, sta najbrž obe strani po svoje tolmačili zakon. A ustavno sodišče je molčalo. Opozicionalka Julija je s svojo stranko in stranko Juščenka oblikovala nekaj zahtev za parlamentarno večino, med njimi tudi to, da se povečajo predsednikova pooblastila.

Juščenko se je s tem strinjal, pozneje pa je postavil še sedem svojih zahtev, med drugim, naj se ustavi protiustavno večanje koalicije. Ustavno sodišče je vnovič molčalo. V središču Kijeva se je ob tem zbrala skupina ljudi z oranžnimi in drugačnimi zastavami, ki je zahtevala predčasni razpust parlamenta.

Juščenko je razpustil parlament in napovedal predčasne volitve 27. maja. V središču Kijeva se je zbrala nič manjša skupina ljudi z modro-rumenimi zastavami, ki je protestirala zoper predčasno razpustitev parlamenta.

Parlamentarna koalicija je izjavila, da ukaz predsednika Juščenka šteje za protiustaven, in ga obtožila državnega prevrata. Ustavno sodišče je vnovič molčalo, vodja ustavnega sodišča je dal odpoved, a ustavni sodniki je niso sprejeli. V središču Kijeva sta se zbrali dve skupini ljudi, vsaka je protestirala s svojim razlogom.

Zaradi vse večjega števila protestnikov, ki so na strani Janukoviča oz. parlamentarne večine, se je država znašla na robu izrednega stanja. Viktor Janukovič je izjavil: če bodo predčasne parlamentarne volitve, bodo tudi predčasne predsedniške. Med tem so medsebojno razlikujoče se napovedi o tem, kako se bodo razporedili volilni glasovi, prej podobne šloganju kot resni oceni situacije. Nekateri upajo, da bo kriza razrešena s prihodom pomladi in začetkom poljedelskih del, ko večji del prebivalstva zaradi svojih vrtičkov preprosto ne bo imel časa za protestiranje.

Čeprav se govori o še večjem razkolu med ruskim in ukrajinskim delom Ukrajine, se Rusija v konflikt za zdaj ne vmešava. Za nacionalno emocionalnostjo, ki vžge pri volilcih, pa politiki najbrž skrivajo ekonomske interese: gre za to, kdo bo nadzoroval plinske cevi, po katerih gre modro gorivo iz Rusije na zahod, kdo bo obvladoval državna podjetja ter čigavi zasebni posli bodo cveteli.