Najboljše od vseh podnebij

Po Temzi plavajo povodni konji, po evropskih gozdovih lomastijo nosorogi ... Apokaliptična slika prihodnosti, kakršna se nam obeta zaradi svetovnega segrevanja? Ne, ampak Evropa pred približno sto tisoč leti, v obdobju prejšnje medledene dobe.

Pa sploh ni treba tako daleč v preteklost. Pred dobrimi tisoč leti je Erik Rdeči pristali na jugu Grenlandije, ki takrat ni bila tako hladna in negostoljubna, kot je dandanes. Ime Zelena dežela je bilo resda bolj propagandne narave kot opis dejanskega stanja, da bi pač privabili več naseljencev, a res je, da so bile na začetku prejšnjega tisočletja na jugu Grenlandije vikinške kmetije in da je bilo takrat na obeh straneh severnega Atlantika topleje, kot je sedaj.

Obdobju pravijo srednjeveško toplo obdobje in je trajalo od nekako devetega do štirinajstega stoletja. Vikinška naselja na Grenlandiji so na hitro izginila v petnajstem stoletju, vzrok, čeprav verjetno ne edini, pa je bila tako imenovana mala ledena doba. Hladnejše obdobje je v Evropi trajalo vse do devetnajstega stoletja, ko se je ponovno začelo segrevati.

Preden nadaljujem, si moram, v izogib nesporazumom, vzeti še nekaj vrstic za kratko pojasnilo. To ni znanstveni prispevek, v katerem bi hotel dokazati, da se klimatologi motijo. Ali da je svetovno segrevanje neškodljivo. Ali da nas zaradi tega ne sme prav nič skrbeti. Je le razmišljanje nekoga, ki rad uporablja svojo pamet in se, potem ko v časopisu bere apokaliptične vremenske napovedi, vpraša - kaj pa, če morda vendarle ne bo tako hudo?

Je toplejše res slabše?

Nekaj malega sem hodil po svetu in kraji, kjer je precej bolj toplo kot pri nas, so mi na splošno kar pri srcu. Zakaj torej vsi trdijo, da je segrevanje ozračja slabo? Srednjeveško toplo obdobje ni povzročilo nobene kmetijske katastrofe in Vikingi na Grenlandiji bi otoplitev nedvomno označili kot dobrodošlo spremembo podnebja. Nekoliko manj so bili verjetno nekaj stoletij kasneje zadovoljni z malo ledeno dobo, a tudi ta očitno ni imela kakšnih posebno katastrofalnih posledic, od katerih si narava in človeštvo ne bi mogla opomoči.

Je bilo podnebje, zaradi katerega so lahko Vikingi naselili Grenlandijo, slabše od tega, v katerem živimo danes?

Al Gore in vsi številni znanstveniki, ki nas svarijo pred podnebnimi spremembami, so očitno prepričani, da je segrevanje slabo. In to vsakršno, kajti vsaj doslej nisem zasledil, da bi kdo omenil, da je zmerno segretje ozračja, za recimo stopinjo ali dve, sicer dobro, težave pa se začno, ko se segreje še bolj.

Kaj pa ohlajanje? O njem klimatologi sicer v glavnem ne govorijo, a upravičeno lahko sklepamo, da bi jih skrbelo najmanj toliko, kot jih skrbi segrevanje. Po mnenju vseh tistih, ki nas svarijo pred posledicami svetovnega segrevanja, je torej današnje podnebje (ali morda tisto pred kakšnimi desetimi ali dvajsetimi leti, če domnevamo, da se je od takrat že malce segrelo in poslabšalo) idealno. In to na stopinjo natančno!

Ko so pred tisoč leti Vikingi živeli na Grenlandiji, je bilo pretoplo, ko so jo morali zaradi male ledene dobe (da pravih niti ne omenjamo) čez nekaj stoletij zapustiti, je bilo prehladno, ko so se pred 6000 leti po Sahari pasle žirafe, je bilo morda premokro, sedaj pa očitno živimo v najboljšem od vseh možnih podnebij. To je teoretično sicer možno, a v resnici skrajno malo verjetno. Ali pa smo morda res rojeni pod srečno zvezdo (ki pa očitno zahaja)?

Če torej lahko s precejšnjo gotovostjo sklepamo, da današnje podnebje vendarle ni ravno tisto najboljše od vseh možnih podnebij, se kar samo od sebe postavi vprašanje, katero potemtakem je (seveda za ljudi, pingvini in okapiji bi znali povedati kaj drugega)? Je to stopinja, dve, morda tri stopinje toplejše ali hladnejše, kot je danes? Tega seveda ne ve nihče. Ampak to sočasno pomeni tudi, da v resnici ne vemo, ali bo nekaj stopinj toplejše podnebje, kakršno se nam očitno obeta, res slabše od sedanjega.

Naše zadovoljstvo s sedanjim podnebjem - in strah pred spremembami - je v resnici le posledica tega, da to podnebje pač najbolje poznamo in smo nanj dobro prilagojeni, nikakor pa to ne pomeni, da bi ne moglo biti še boljše. Ali da je vsako drugačno podnebje slabše.

Makedonsko podnebje v Prekmurju

Klimatologi sicer - zdi se, da s težkim srcem - priznavajo, da bo segrevanje tu in tam imelo tudi kakšno dobro posledico, a jo praviloma na hitro odpravijo, češ, slabih bo toliko, da se z nekaj dobrimi sploh nima smisla ukvarjati. Ampak ali res?

Topli kraji rastlinam, tudi kulturnim, načeloma bolj ustrezajo kot hladni. To pomeni, da bi bilo lahko segrevanje za kmetijstvo koristno. Seveda temperatura ni vse. Zelo pomembna je tudi voda. O vplivu segrevanja na količino padavin so strokovnjaki različnih mnenj, predvidevanja za naše kraje pa segajo od 10 odstotkov več do 30 odstotkov manj. To z drugimi besedami pomeni, da zgolj ugibajo. Ampak recimo, da bomo imeli smolo in bo padavin kar za tretjino manj. Na prvi pogled skrb zbujajoče, ampak ali res?

Predvsem je treba vedeti, da so razlike po Sloveniji že sedaj velike. V Prekmurju pade recimo pol manj padavin kot v Ljubljani, v Bohinju pa skoraj še enkrat toliko kot v Ljubljani. To pomeni, da bo v večini Slovenije še vedno padlo precej več dežja, kot ga danes pade v Prekmurju. Nobene posebne panike, torej. Kaj pa v Prekmurju, kjer bo namesto sedanjih 800 mm padlo samo še dobrih 500 mm padavin na leto? Suša, propad kmetijstva, katastrofa? 500 mm padavin je nekoliko več, kot jih dandanes pade v osrednji Makedoniji. Je ob tem še kdo pomislil na lubenice?

Dobro, klimatologi seveda vedo, da je tudi tretjina manj padavin v resnici za kmetijstvo v Prekmurju še vedno dovolj, a to neradi omenjajo. Zato pa toliko hitreje razložijo, da se količina padavin ne bo samo zmanjšala, ampak se bo spremenila tudi njihova razporeditev prek leta. Je treba posebej poudariti, da na slabše? Očitno nas je sreča (zaradi katere živimo v najboljšem vseh podnebij) res zapustila.

A preden se vdamo malodušju, poglejmo, kaj pravzaprav to pomeni. Vodne zbiralnike in namakalne sisteme so ljudje izumili že pred tisočletji, prav zaradi tega, ker dež ne pada vedno takrat, ko so pridelki najbolj žejni. Nekaj velikih vodnih zbiralnikov, razvejen namakalni sistem in Prekmurje bo imelo več kot dovolj vode za kmetijstvo.

Namakanje seveda ne bo dovolj in zaradi podnebnih sprememb bo treba prilagoditi tudi poljščine. Ampak kje piše, da moramo gojiti ravno koruzo in krompir? Bomo pa taro in manioko (pa tako hudo verjetno sploh ne bo). Obdobje prilagajanja, ko bomo gradili namakalne sisteme in se bodo kmetje učili pridelovati bombaž in riž, bo verjetno res nekoliko naporno in drago, a nazadnje bo kmetijstvo prilagojeno in končni izkupiček bo morda celo večji, kot je sedaj.

Zimski prihranki

Toplejše podnebje bo imelo še številne druge prednosti, o katerih klimatologi neradi, če sploh, govorijo. Na primer manjše stroške za ogrevanje, zimsko soljenje cest, izolacijo hiš in topla oblačila. Tudi s kolesi se bomo lahko vozili dlje časa in prihranili marsikateri sodček nafte. Je že res, da radi zapravljamo in lahko precejšen del teh prednosti izničimo s klimatskimi napravami. A če se bomo hoteli (ali morali) prilagoditi, je brez klimatskih naprav laže živeti kot brez ogrevanja.

In ko smo že ravno pri ogrevanju - v Nemčiji so izračunali, da je kar približno tretjina vsega ogljikovega dioksida, ki ga vsak dan izpustimo v zrak, posledica tega, da večji del leta ogrevamo domovanja (in seveda tudi poslovne in druge prostore).

Nikjer še nisem zasledil podatka, koliko bi lahko prihranili zaradi manjših stroškov ogrevanja. A le če damo na tehtnico tudi ta podatek (in seveda vse druge prednosti toplejšega podnebja), lahko utemeljeno govorimo o dejanskih posledicah podnebnih sprememb. Ker kaj lahko bi se izkazalo, da bomo pri kmetijstvu (ali kje drugje, recimo pri zimskem turizmu) morda res kaj izgubili, a bomo to nadomestili s prihrankom energije (in letnim turizmom) in bo izkupiček še vedno pozitiven.

Poleg tega se marsikatera od slabih posledic segrevanja ob natančnejšem premisleku izkaže le kot prehodna težava, ker pač še nismo prilagojeni na nove razmere. Strašijo nas na primer z neurji. V Vipavski dolini, vajeni hude burje, se smejijo, ko vidijo, kakšne nevšečnosti povzroči že malo močnejši veter tam, kjer ga niso vajeni. Je že res, da bomo stroške prilagajanja nosili tisti, ki sedaj živimo na Zemlji, ampak ali lahko zaradi tega za (morebitne) prednosti toplejšega podnebja prikrajšamo naše potomce?

Da ne bo kakšne pomote - nikakor nočem reči, da posledice segrevanja ne bodo resne ali da bo morda celo bolje, kot je sedaj, ker pač nimam na voljo vseh potrebnih podatkov. Povedati hočem le, da teh podatkov nima nihče in da je zato sedanje strašenje pred nevarnostmi svetovnega segrevanja bolj posledica strahu pred (neznanimi) spremembami kot trdnih dejstev.

Plodna Sibirija

Nekatere posledice segrevanja bodo nedvomno slabe. Tu in tam morda celo katastrofalne. A ker govorimo o svetovnem segrevanju, bi načeloma morali razmišljati globalno. S segrevanjem bo morda res marsikateri del zemeljske površine postal manj gostoljuben in bo kmetovanje na njem postalo težje, kot je sedaj, ali celo sploh nemogoče, a hkrati bodo plodne postale obširne površine v Kanadi in Sibiriji, kjer dandanes v vse leto zmrznjeni zemlji zakopani ležijo mamuti in pričajo, da je bilo tam pred tisočletji topleje. V žitnico spremenjena tundra bi, v svetovnem merilu, morda več kot odtehtala vse izgube zaradi širjenja Sahare in nekaj potopljenih koralnih otokov.

Če o Antarktiki brez ledu niti ne govorimo. Cela za naselitev ljudi primerna nova celina - si to sploh lahko predstavljamo? Priznam, sedaj me je rahlo zaneslo, in da bodo Antarktiko, tako kot so jo nekoč že, znova prekrivali gozdovi, ne bo dovolj samo segrevanje ozračja, ampak še nekaj celinskih premikov. A dejstvo ostaja, da za podnebje izpred sto tisoč let, ko so po Temzi plavali povodni konji in je bila povprečna temperatura približno tri stopinje višja od današnje, nikakor ne moremo reči, da je bilo slabše od sedanjega, prav tako pa tega ne moremo trditi za podobno podnebje, ki se nam zaradi svetovnega segrevanja obeta v drugi polovici tega stoletja.

Ljudje smo prilagodljive živali

Zanimivo je, koliko truda znanstveniki (in nekateri politiki) namenjajo prepričevanju ljudi, da smo za podnebne spremembe tokrat (drugače od tistih, omenjenih na začetku tega prispevka) krivi ljudje sami.

Zakaj je to pravzaprav sploh pomembno? Bi bilo kaj drugače, če bi ugotovili, da segrevanje povzroča Sonce s svojo večjo dejavnostjo? Ali bi se tedaj sprijaznili, da bo v prihodnosti pač slabše (če privzamemo, da je segrevanje slabo), ali pa bi morda vseeno ne sedeli kar križem rok in bi poskušali vplivati na naravo?

Predstavljajmo si nasproten scenarij, da bi se namreč bližala nova ledena doba. Bi se sprijaznili z mrzlo prihodnostjo ali pa bi morda znanstveniki predlagali, da ozračje, kolikor pač lahko, napolnimo s toplogrednimi plini in vsaj omilimo posledice ledene dobe, če jih že ravno odpraviti ne bi mogli?

Oglejmo si torej za konec tega razmišljanja, kako je z ukrepi, s katerimi naj bi omilili podnebne spremembe? Pisec teh vrstic se večinoma vozi z biciklom in je nadvse naklonjen vsem vrstam varčevanja z energijo. Tudi z omejevanjem izpustov toplogrednih plinov ni nič narobe. Vsaj dokler nas to ne uspava v prepričanju, da smo naredili vse, kar se narediti da, in dokler zaradi tega ne zanemarimo ukrepov, ki nam bodo čez desetletja res koristili.

Kajti bojim se, da je to, kar počnemo sedaj, vnaprej obsojeno na neuspeh. V Evropi naj bi zmanjšali izpuste toplogrednih plinov za 20 odstotkov (ali kolikor so se pač že sporazumeli evrobirokrati), a če tega ne bodo počeli tudi Američani, Indijci, Kitajci in vsi drugi, bo to v svetovnem merilu pomenilo vsega skupaj nekaj nepomembnih odstotkov.

Prepričati milijardo Kitajcev, naj se zaradi tega, da tihomorsko otočje Kiribati ne bo čez sto let pod vodo in da ne bo v Nigru še hujše suše, kot že tako ali tako je, še naprej vozijo s kolesi, pa je verjetno nemogoče. Še posebno, ker tudi v Evropi varčujemo samo tam in toliko, da naš razkošni življenjski slog ni prizadet.

Še več - celo če bo začel izpuste toplogrednih plinov omejevati ves svet, ni pravzaprav nikakršnega zagotovila, da bo to tudi v resnici kaj zaleglo. Javnost ima morda občutek, da moramo samo dovolj zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida in vse naše težave bodo pozabljene, a v resnici ni nobenih prepričljivih dokazov, koliko, če sploh, bodo naši sedanji ukrepi zalegli. Na podlagi bolj ali manj nezanesljivih modelov lahko zgolj upamo, da ne bo čisto ves trud zaman.

Hkrati se zdi, da povsem zanemarjamo edine res učinkovite ukrepe. Namreč priprave na spremenjene podnebne razmere. Morda kdo v Sloveniji dela načrte za namakalne sisteme, ki bodo omogočili uspešno kmetovanje v spremenjenih okoliščinah? Dela kdo poskuse s poljščinami, ki bodo pri nas najbolj ustrezale toplejšemu podnebju? Upošteva kdo pri načrtovanju zgradb večje hitrosti vetrov, kot se pojavljajo sedaj? Ali pri načrtovanju stanovanjskih sosesk visoke poletne temperature? Bojim se, da ne.

Je že res, da smo ljudje dovolj iznajdljivi, da se nam bo uspelo spremenjenim razmeram prilagoditi, četudi nas bodo zalotile nepripravljene, nisem pa povsem prepričan, ali smo dovolj pametni, da bi se nanje pravočasno pripravili in tako zmanjšali ceno, ki jo bo treba plačati za prilagajanje naslednjemu od najboljših podnebij.