25. 4. 2007 | Mladina 16 | Družba
Upornik proti terorizmu države
Zakaj Toni Negri ni terorist in zakaj so teroristi tisti, ki so ga preganjali in ga še vedno preganjajo
Toni Negri v Tovarni Rog leta 2006
© Miha Fras
Biografska dejstva so znana. Negri je na univerzi v Padovi promoviran za področje doktrine države. Ves čas svoje profesure je politično aktiven. Na prehodu iz petdesetih let v šestdeseta postane aktiven v marksističnih gibanjih zunaj Komunistične partije Italije. Postane član uredništva skupine Quaderni Rossi, ki je eno osrednjih žarišč prenove marksistične misli. Skupaj s kolegi utemeljijo novo teoretsko strujo v marksizmu, operaizem. Najodmevnejša teza operaizma je, da je družbena inovacija na strani proletarskih bojev in da se kapital in oblast zgolj prilagajata nanje. Zato razvijajo metodologije aktivističnega raziskovanja, da bi samoniklim bojem v tovarnah priskrbeli matrico za samorazumevanje in samokonstitucijo. Ko v Italiji delavsko in študentsko gibanje iz leta 1968 še kar traja, je Negri leta 1969 eden od ustanoviteljev skupine Potere Operaio in operaističnega komunističnega gibanja. Potere Operaio oziroma Delavska oblast predstavlja kontinuiteto političnega, teoretskega in intelektualnega angažmaja dela marksističnih intelektualcev, ki se niso vrnili v institucije delavskega gibanja. Zunaj strank, potopljeni v družbena gibanja, definirajo novo figuro intelektualca, ki ni več partijski intelektualec, ki skuša definirati smoter delavskega gibanja, tako da mu da zavest in usmeritev. Kot politična skupina skušajo vplivati na razvoj politične konstitucionalizacije družbenih gibanj in konfliktov, ki se dogaja v času, ko Komunistična partija še verjame v možnosti politične rešitve družbenih viharjev na mednarodni ravni. Ko pade obet mednarodne revolucije, se Komunistična partija obrne k vladi in začne trasirati pot k zgodovinskemu kompromisu - koaliciji med Krščansko demokracijo in Komunistično partijo. Ta proces politične konsolidacije teče skupaj s procesom restrukturacije v tovarnah, ki so bile do sedemdesetih let žarišča delavskih bojev. Komunistična partija in z njo povezani sindikati sklenejo pakt med "produktivnimi", premirje s padronatom in omogočijo neotayloristične reforme, ki so usmerjene k povečanju produktivnosti znotraj režima mezdnega izkoriščanja. Discipliniranje delavstva pelje k avtomatizaciji, odpuščanju in razpršitvi investicij onkraj zidov tovarn. Na ta način nastane nov produkcijski subjekt, ki mu Negri in tovariši pravijo družbeni delavec - delovna sila, ki je izkoriščana zunaj tovarn in jo sestavljajo predvsem mladi, ženske in izobraženci. Novi produkcijski subjekt izraža višjo stopnjo avtonomije in sposobnosti samoorganizacije. Soočeni s to novo družbeno in politično realnostjo, se v Potere operaio odločijo za samorazpustitev in za reorganizacijo v Autonomio Operaio. Avtonomija izraža novo subjektiviteto gibanja, bogastvo njenih razlik in njeno radikalno ločitev od formalne politike in mehanizmov reprezentacije. Avtonomija ne išče politične rešitve v obliki definiranja alternativnega načina upravljanja države, ampak teži h konkretnemu in artikuliranemu izvajanju oblasti na družbenem terenu. Leta 1977 eksplodira novo gibanje, ki izraža novo razredno sestavo. Njegova protagonista sta družbeni delavec in delavka. Potencial tega gibanja pa je brutalno zadušen zaradi strategije napetosti države, zaradi zgodovinskega kompromisa in zaradi terorizma Rdečih brigad. Italijanska država se začne že zgodaj spogledovati s terorističnim reševanjem družbenih konfliktov. Neofašisti in italijanske tajne službe decembra 1969 podtaknejo bombo na Piazzi Fontana v Milanu. Ta napad zaznamuje začetek t. i. strategije napetosti. Cilj njenih snovalcev je pripeljati družbene konflikte do vojaškega spopada, v katerem bo država seveda zmagala. Rdeče brigade se odločijo za odkrito in frontalno konfrontacijo z državo. Dialektika militarizacije politike postane nazadnje tako določujoča, da spodnese Avtonomijo, ki skuša najti vmesno pot med frontalnim vojaškim konfliktom z državo in pacifikacijo v institucijah zgodovinskega kompromisa. Spomladi 1978 Rdeče brigade ugrabijo Alda Mora, predsednika sveta Krščanske demokracije ter zagovornika zgodovinskega kompromisa, in ga nazadnje ubijejo. V italijanski javnosti in političnih institucijah se oblikuje antiteroristični konsenz, ki vodi k brutalni epizodi terorizma italijanske države. V imenu boja proti terorizmu morajo biti zaprti vsi disidentski glasovi in kriminalizirane vse neinstitucionalne družbene in politične prakse.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
