Car Boris Grozni

O prezidentu Rusije sem napisal dva ducata člankov, zaradi njega sem med letoma 1991-2000 kot Mladinin reporter osemkrat odšel v Rusijo. Prvič ob puču 1991, dve leti pozneje sem poročal o tankovskem napadu na Belo hišo, zadnjič, ko so izvolili Putina za njegovega naslednika, vmes pa ob množičnih demonstracijah, predsedniških in parlamentarnih volitvah ter ob protestnih proslavah oktobrske revolucije. O Jelcinu sem pisal večinoma nenaklonjeno, enega izmed tekstov sem naslovil kar: "Car Boris Grozni".

Bil je prvi ruski predsednik, ki je bil izvoljen na splošnih volitvah, zatem pa postal vladar, ki ni trpel tekmecev. Premiere je menjaval kot srajce. V osmih letih so se vrstili drug za drugim: Gajdar, Čubajs, Černomerdin, Kirijenko, spet Černomerdin, Primakov, Stepašin in na koncu Putin. Imel je moč, da je menjaval zdaj "ameriške dečke", zdaj poskusil s partijskim direktorjem naftne družbe, z neznanim ekonomistom, z dolgoletnim zunanjim ministrom, z generalom KGB, na koncu se je odločil, da vso oblast preda polkovniku KGB. Še slabše kot premiere je trpel oba svoja podpredsednika. Prvega, Ruckoja, je najprej odstavil, potem pa zaprl skupaj s predsednikom vrhovnega sovjeta Hasbulatovim, drugega, legendarnega generala Lebeda, je najprej odstavil, potem pa je čez kakšno leto končal v misteriozni nesreči helikopterja.

V času največje moči je bil več kot Bog: politični spopad z vrhovnim sovjetom je končal tako, da je nanj poslal policijo in vojsko, toda zahodni in večina ruskih medijev ga ni opisala kot diktatorja, ampak kot rešitelja demokracije.

Pod njegovo vladavino so policaji maja 1993 pobili nekaj vnetih demonstrantov, ki so slavili prvi maj, praznik dela, a zgodovina je na to pozabila. Na ulice je poslal posebne enote "omonovcev", ki so s ščiti in z bikovkami z moskovskih ulic razganjali protestnike in mlatili celo po starih mamah, kajpak tudi po fotografu Krajncu.

Uprizarjal je celo ironijo zgodovine. Potem ko je dal Stalin v tridesetih podreti največjo moskovsko cerkev in na njenem mestu zgradil plavalni bazen, je dal Jelcin porušiti kolosalni bazen in na istem mestu spet postavil največjo cerkev. Niso mu škodovali niti škandali, ko je v pijanosti uprizarjal mednarodne izgrede ali grabil administratorke za rit, niti ko so ga na obisku Irske dolgo zaman čakali, da stopi na protokolarno preprogo, a Jelcin ni bil v stanju, da bi se prikazal iz aviona.

Ruski prijatelji, ki sem jih spoznal na začetku devetdesetih kot njegove iskrene in strastne pristaše: Miša, Ženja in Juri, so vsi obupali. Najprej Miša, računalniški programer, ki je sanjal o novi Rusiji. Ko sem ga obiskal decembra 1995, sem dobil samo še njegovo mamo: "Miša je prodal stanovanje in se z ženo in sinom odselil v Kanado!"

Jelcinu je na volitvah 1996 uspel čudež; nekaj mesecev poprej je imel vsega 7-odstotno podporo, a s pomočjo finančnih oligarhov in medijev je premagal komunističnega protikandidata Zjuganova. In to na pol mrtev, zakaj proti koncu kampanje ga je zadel infarkt in njegov tekmec je že slavil, ko je zahteval mnenje neodvisne zdravniške komisije, če je sploh opravilno sposoben. A glej, čudo, par dni pred volitvami se je pojavil Boris Nikolajevič na kratko pred teve kamerami, resda na smrt zdelan, vendar pa pospremljen z medijskimi komentarji, ki so se zgražali nad nesramnimi podtikanji Zjuganova. Splošne ocene so si edine, da je zmagoval s pomočjo finančnih oligarhov in njihovih medijev.

Toda ali je bil Jelcin res veliki prezident samo zaradi gigantske pomoči kapitala in državnega aparata?

Boris Nikolajevič je bil ikona, ki mu v Rusiji ni bilo para. Utelešal je upor proti partijski vladavini, proti vladavine nomenklature in njene birokracije.

Resda je bil član centralnega komiteja KP SZ in moskovski partijski sekretar že leta 1985 in ljubljenec Gorbačova, ki mu je prepustil celo svojo dačo. Toda leta 1987 je Jelcin stopil v zgodovino. Takrat ko se v Jugoslaviji in Sloveniji nihče izmed vodečih komunistov ni uprl svojemu vodstvu, je Boris Nikolajevič nastopil na partijski konferenci, na kateri je napadel Gorbačova, da prepočasi izvaja perestrojko. Jasno, Gorbijeva jeza ga je našla celo v bolnici, iz katere so ga privedli na sejo CK SZ: zdravniki so ga napolnili z medikamenti in partijski vrh je z njim brezobzirno obračunal. Ne povsem, Gorbačov ga je hranil kot jokerja za morebitni spopad z jastrebi in mu milostno ponudil mesto podpredsednika državne komisije za gradbeništvo. Boris Nikolajevič, ki je bil karierno uničen, je pograbil poslednje orožje: ideje, s katerimi je pretresal državo. Bil je ikona, s katero so zahodne televizije najraje delale intervjuje, junak novega časa, ko se je že kot efektivni moskovski župan vozil v službo z avtobusom, in razkolnikov, ki je na partijskih zasedanjih, ki so jih prenašale televizije, na svojo roko zahteval, da člane CK-ja volijo na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah. Kot na pol izobčenec je leta 1989 zmagal na moskovskih volitvah z 89,6 % glasov in postal poslanec Vrhovnega sovjeta. Bil je prvi, ki je iskal podporo pri ljudstvu, in bil prvi zmagovalec ruskih volitev 1991.

Maščevanje nad Gorbačovom je bilo sladko: po neuspelem puču se ga je rešil kot generalnega sekretarja partije, najbolj priljubljenega Rusa med zahodnimi politiki in voditelja Sovjetske zveze v treh korakih. Najprej je prepovedal delovanje komunistične partije, nato pa Ukrajini, Belorusiji in ostalim republikam dopustil razglasitev neodvisnosti, z Rusijo prevzel mesto SZ v Združenih narodih in Gorbačov je bil naenkrat predsednik brez države.

Kot otrok partije Boris Nikolajevič ni trpel glasne politične konfrontacije opozicije, kar je izničevalo šarm demokracije kot principa, na katerem lahko zmaga tudi opozicijski politik. In spodkopalo temelj volilnega rezoniranja.

Na volitvah 1996 sem v uvod reportaže postavil citat: "Kar se tiče vodke, vam lahko vse opišem. Za seboj imam že 30 let izkušenj. Če pa me vprašate, kdo je boljši: Jelcin ali Zjuganov, odkrito povem, da ne znam presojati demokracij." A to niso bile besede izgubljenega pijančka, ampak serioznega inženirja gradbeništva pred enim izmed volišč.

Boris Nikolajevič Jelcin res ni sistematično vpeljeval politične demokracije oponiranja, toda kot prezidenta ga gre primerjati s predhodnikom in z naslednikom. Z Mihailom Gorbačovom in Vladimirjem Putinom. Odšel je torej prezident, ki je vodil najsvetlejše obdobje ruske politične demokracije.