32 korakov do sreče

Prejšnjo sredo so Bagdad raztrgale štiri eksplozije, ki so pobile več kot 200 ljudi, pretežno šiitov, več kot 250 pa so jih ranile. V Ameriki ni bilo niti šokiranosti niti zgroženosti, kaj šele ogorčenja. In tudi svet ni bil ravno šokiran ali pa zgrožen in ogorčen. To, kar se je zgodilo v Bagdadu, je bil le statistični podatek. Nihče ni mahal s spiskom žrtev. Nihče ni navajal njihovih imen ali pa objavljal njihovih biografij in njihovih fotografij. Nihče prav tako ni navajal imen sunitskih "mučenikov", ki so se samorazstrelili, ali pa objavljal njihovih biografij in njihovih fotografij. Nihče ni poudarjal, kakšna tragedija je to. In nihče ni rekel, da nima pojma, zakaj se je to zgodilo. Vsi pač vedo, da je to v Iraku že nekaj povsem vsakdanjega in samoumevnega, tako rekoč naravnega, in da se to dogaja vse od trenutka, ko je Bush tja poslal svojo vojsko. Tu ni več nobenega misterija. Vse je le še hladna, brezčutna, brezosebna, birokratska statistika, ki pa ne dela proti Američanom, kot bi mislili, ampak za njih: z vojaško-strateško-psihološko-ideološko-propagandnega vidika je namreč bolje, da je na "drugi" strani bistveno več mrtvih kot na ameriški. Na enega Američana mora pasti 100 Iračanov. To seveda v Bushevi glavi pomeni, da Amerika v Iraku vendarle zmaguje. Hej, dokler je razmerje 100:1, je vse okej. Razlog več, da 200 mrtvih šiitov ni nobena tragedija.

Dva dni prej, v ponedeljek, je Cho Seung-Hui, 23-letni študent korejskega rodu, v Blacksburgu - v študentskem naselju univerze Virginia Tech - z dvema polavtomatskima pištolama pobil 32 študentov in profesorjev, na koncu pa še sebe. V vsako tarčo je poslal najmanj po tri krogle. Za vsak primer. Po vojaško. Reakcijo poznate: Amerika je bila šokirana, zgrožena, ogorčena. In svet tudi. Šokiran, zgrožen, ogorčen. Amerika je vse zastave spustila na pol droga - začelo se je nacionalno žalovanje. V tem, kar se je zgodilo, niso videli le statističnega podatka, ampak Dogodek. Vsi so objavili spisek žrtev. Izvedeli smo njihova imena, brali njihove biografije, videli njihove fotografije. In seveda, izvedeli smo tudi ime morilca, brali njegovo biografijo, videli njegovo fotografijo. Vse je bilo zelo osebno. Kot da smo jih poznali. Za razliko od Iračanov, ki jih nismo poznali. Vsi so dali jasno vedeti, da so umrli nedolžni. Za razliko od Iračanov, ki očitno niso bili nedolžni. Vse je bilo tudi zelo občuteno: svet je čutil z Ameriko. Še več, svet je postal Amerika - tako kot prve dni po 11. septembru 2001. Svet je čutil s padlimi Američani. Za razliko od Iračanov, do katerih nam očitno ni treba ničesar čutiti. Vsi so poudarjali, da se je v Blacksburgu zgodila tragedija. In vsi so se začudeno spraševali: le kako se je lahko zgodilo kaj takega?

Razlika v doživljanju dveh sočasnih pokolov je očitna. In to shizofreno doživljanje dveh sočasnih pokolov nam pove dvoje: prvič, da je ameriško življenje več vredno od iraškega, da ima torej večjo težo, da predstavlja večjo izgubo, in drugič, da je ameriški tip zločina bolj fascinanten od iraškega. Kar je po svoje ironično. Cho je namreč tehnično storil natanko to, kar počnejo "mučeniki" v Iraku: samorazstrelil se je - in pri tem s sabo vzel še 32 ljudi. Cho je bil le ameriška replika iraškega "mučenika". Njegova morilska kalvarija, njegova "samorazstrelitev", je bila le travestija Bushevega slogana "Amerika je v vojni", le travestija dežele, ki je v vojni, okej, dežele, ki je stalno v vojni, le travestija politike, ki je ubijanje spremenila v nekaj sprejemljivega in potrebnega in koristnega in osvobajajočega in odrešujočega in patriotskega in heroičnega in mučeniškega in ritualnega in regenerativnega. Cho Seung-Hui je bil ameriški "mučenik", ki se je samorazstrelil.

Ameriška ideologija

Preden je krenil na križarski pohod, se je - tako kot Travis Bickle v Taksistu - predelal v komandosa, v gverilca. Kvihtal je, redefiniral svoje telo, rožljal s pištolami, treniral, celo ostrigel se je, da je dobil tisti značilni agresivni, napadalni, ofenzivni marinski look. Njegov morilski pohod je bil groteskna imitacija search & destroy misij, ki jih ameriški vojaki izvajajo v Iraku in Afganistanu. Hodil je po hodnikih, iskal in uničeval. Njegovo "čiščenje" študentskega naselja je bilo imitacija ameriškega "čiščenja" Faludže - in drugih "con", ki jih Američani "čistijo" že vse tja od januarja. Reakcije na te "čistke" so bile samomorilske samorazstrelitve, ki so se zgodile dva dni po pokolu v Blacksburgu. Je Cho pobijal zato, ker se v Iraku samorazstreljujejo, ker je Amerika v vojni in ker Bush promovira ubijanje? Ne, toda vse to ga je naredilo bolj kreativnega.

Preden je odšel na "čiščenje" se je tudi posnel - v popolni bojni opremi, v popolni bojni pozi. Z marinskim lookom, z bojnim krikom v grlu, s polavtomatskima pištolama v rokah, ready to kill. Taksist, ki ga je Martin Scorsese posnel takoj po padcu predsednika Richarda Nixona in umiku ameriške vojske iz Vietnama, je ameriško ideologijo individualiziral. Travis Bickle je psihotični, paranoidni, sociopatski vietnamski veteran, ki od groze, tesnobe, odtujenosti, jeze in asocialnosti ne more spati. Vsako noč se vozi med "smetmi" New Yorka, ki v njegovem taksiju puščajo kri in spermo. Vse to, kar vidi, mu tako smrdi, da ga boli glava - mesto se mu zdi kot "odprta kanalizacija". Travis se v Ameriko preprosto ne more vklopiti.

Travis je produkt ameriške ideologije: bolj ko se potaplja v ameriški mrak, bolj verjame v ameriške filmske mite o čistosti in junaštvu. Bolj ko verjame v ameriške mite o čistosti in junaštvu, bolj verjame, da je treba ta morasti, degenerirani, perverzni svet očistiti, osvoboditi. Bolj ko verjame, da je treba ta morasti, degenerirani, perverzni svet očistiti in osvoboditi, bolj ubijanje razume kot odreševanje in očiščevanje. Bolj ko ubijanje razume kot odreševanje in očiščevanje, bolj verjame, da je mogoče družbo očistiti le z nasiljem. In bolj ko verjame, da je mogoče družbo očistiti le z nasiljem, bolj verjame, da nima izbire - in bolj v sebi vidi angelskega Boga, ki manihejsko loči med Dobrim in Zlim. V resnici je le avtodestruktivni produkt slabe hrane, slabih tablet, slabe televizije, slabih stvari, ki jih ima v glavi, slabe percepcije realnosti in mitomanske hipohondrije. Antisocialnost je njegov način izražanja. Travis je neartikulirani produkt postindustrijske dehumanizacije, falirani produkt ameriškega sna in obenem tipični ameriški produkt. Ko na koncu ugotovi, da ne bo mogel likvidirati predsedniškega kandidata, sklene, da bo likvidiral zvodnika male, najstniške prostitutke. In ko vse pobije, hoče ubiti še sebe, pa ne more - igla tolče v prazno. Zmanjkalo mu je krogel. Uštel se je. Preveč jih je pobil. Toda ko pride k sebi, ugotovi, da ga imajo vsi za junaka. Vsi ga častijo, hvalijo, ljubijo. Ljudje, mediji. Ironično, kritiki so Scorseseju tedaj zelo zamerili, da je Travisa na koncu prelevil v junaka, toda šele to je Travisa dokončno prelevilo v to, kar je - resnica glorificirane destruktivnosti ameriške mitologije. In šele to je navsezadnje samega Taksista prelevilo v to, kar je - apokaliptična dekonstrukcija Amerike, ameriškega nasilja, ameriške mitologije in ameriške ideologije individualizma. Ne, nočem reči, da je Cho Seung-Hui imitiral Taksista. Daleč od tega - reči hočem le, da je Taksist zelo dobro rezimiral vso groteskno protislovnost ameriške ideologije. Ali bolje rečeno: Taksist je Choja anticipiral. Cho ni mogel imitirati Taksista - Taksist, zrcalo vseh zrcalnih podob Amerike in vseh spodletelosti ameriške ideologije individualizma, je imitacija Choja. Razlika je le v tem, da se je Cho na koncu ubil in da ni postal nacionalni junak. Če bi hotel postati nacionalni junak, potem bi moral to, kar je storil v Blacksburgu, storiti v Iraku. Toda kljub temu je postal famozen oz. antifamozen, kar je v tem primeru ista reč. Postal je medijska atrakcija. Še več, mediji so ga z užitkom popadli: s poročanja o iraški klavnici, ki se je prevesila v "dolgčas" (enolično, stare zgodbe, nič novega), so lahko prešaltali na non-stop poročanje o blacksburški klavnici - s poročanja o iraških samomorilcih na poročanje o ameriškem samomorilcu, ki bo kmalu postal knjiga. Pa roman Stephena Kinga. Pa rock balada. Potem TV serija. Film. In na koncu mikica.

Vpliv ameriške zunanje politike na šolske pokole

Kar nas seveda pripelje do tistega mističnega vprašanja, ki ga zdaj stalno poslušamo: Kako je to mogoče? Nehajte: to se v Ameriki stalno dogaja! Šolski pokoli se rolajo vztrajno, sistematično in že kar predvidljivo, gnani z neko iracionalno racionalnostjo in racionalno iracionalnostjo. V svojo moderno, intenzivno, apokaliptično fazo so prešli leta 1991, v času I. zalivske vojne, potemtakem v času, ko je Irak napadel Bush starejši. In kot kaže časovna preglednica, ki sta jo skompilirala tiskovna agencija Associated Press in ameriški School Violence Resource Center, se je od tedaj zvrstilo že več kot 30 šolskih pokolov. Najbolj razvpit se je zgodil 20. aprila 1999 v koloradskem Littletonu, predmestju Denverja, na gimnaziji Columbine, kjer sta dva asocialna, aknasta, goth-metalska gimnazijca pobila 12 sošolcev in učiteljico, potem pa še sebe. Da sta morila pod vplivom brutalne ameriške zunanje politike, je namigoval že Michael Moore v dokumentarcu Bovling za Columbine: prvič, nedaleč od gimnazije Columbine je Lockheed Martin, tovarna orožja za množično uničevanje, in drugič, pokol se je zgodil na dan, ko so ameriška letala najbolj divje bombardirala Jugoslavijo. No, malce prej je Bill Clinton bombardiral Irak, Sudan in Afganistan. Ergo: ameriško nasilje v tujini poraja nasilje v sami Ameriki.

Je pa res, da morilca z gimnazije Columbine nista prekosila Charlesa Whitmana, depresivnega marinca, sicer frustriranega študenta Univerze Teksas v Austinu, ki se je 1. avgusta 1966, v času vse hujšega divjanja vietnamske vojne, povzpel na univerzitetni stolp, s katerega je potem šical mimoidoče. Za sabo je pustil 15 trupel. Toda ironično, pokopali so ga po vojaško - krsto so zavili v ameriško zastavo. Ker je bil marinec. In kot da to še ni bilo dovolj, je narednik Hartman v Kubrickovi vietnamiadi Full Metal Jacket rekrutom rekel, da je Charles Whitman zato tako dobro streljal, ker je bil marinec. Jasno, John Allen Muhammad, alias "Beltway Sniper", je bil nekdanji član Nacionalne garde in ameriške vojske, kjer se je tudi izmojstril v ostrostrelskem ubijanju. Timothy McVeigh, ki naj bi 19. aprila 1995 razstrelil zvezno stavbo v Oklahoma Cityju, je bil nekdanji član Posebnih enot in junak I. zalivske vojne. Cho Seung-Hui resda ni bil vojak, toda študiral je na univerzi Virginia Tech, ki slovi kot drugi največji univerzitetni inkubator mornariških in marinskih oficirjev - med letoma 2000 in 2005 je Virginia Tech lansirala 220 mornariških in marinskih oficirjev. Plus: Virginia Tech je ena izmed dveh ameriških univerz, ki imata v svojem pogonu stalni Kadetski korpus.

Po bombardiranju Jugoslavije se Amerika nekaj časa ni šla vojn - in glej, no, tudi šolski pokoli so po Littletonu izgubili elan. Vrnili so se na začetku leta 2002, takoj po Bushevem napadu na Afganistan: januarja je neki študent na faksu v Grundyju (Virginia) pobil tri osebe, neki drugi študent je na kolidžu pri Fort Lauderdalu (Florida) ubil svojo nekdanjo punco, neki dijak je začel streljati na gimnaziji v New Yorku in nekaj ljudi le ranil, neki dijak je na gimnaziji v Raymondu (Mississippi) vzel talce. In potem je šlo le še na slabše. Hja, in ko je Bush napadel Irak, je šlo še na slabše. Recimo: 21. marca 2005 je Jeffrey Weise, 16-letni gimnazijec iz Red Lakea (Minnesota), pobil 9 ljudi. Najprej je ubil svojega deda, sicer policaja, in njegovo metreso, si nataknil dedov policijski pas in neprebojni jopič, pograbil njegove pištole in puško ter krenil na search & destroy misijo. Je bil ta šolski pokol efekt ameriške zunanje politike? Le zakaj ne: Bush je s svojima invazijama na Afganistan in Irak, s svojo "vojno proti terorju", s svojim tihim podpiranjem torture, s svojim "čiščenjem" slabo oboroženih ali pa praktično neoboroženih nacij, s svojim povzročanjem "kolateralne škode", s svojim klanjem nedolžnih, s svojo militarizacijo Amerike, s svojo militantno sadistično, šovinistično retoriko in s svojim prezirom do vojnih žrtev legitimiral nasilje in ubijanje. S svojim početjem je pokazal, da se ubijanje izplača, da nasilje posvečuje cilje, da nasilje daje "rezultate" - da je torej nasilje nujno, potrebno in koristno. Morilca, ki sta morila na gimnaziji Columbine, sta bila fana Adolfa Hitlerja - navdih za ubijanje sta dobila v njegovi retoriki, v njegovih govorih, v njegovem Mein Kampfu. Weise in Cho nista bila Hitlerjeva fana. Le zakaj bi bila? Ves potreben navdih - in vse potrebne inštrukcije - sta dobila v Bushevi retoriki. V njegovih govorih. Jima je Bush rekel, da naj ubijata? Ne direktno, toda naredil ju je bolj kreativna. Weise in Cho sta v Ameriki naredila to, kar Bush počne v Iraku. Ali bolje rečeno, njuna pokola sta izgledala kot parodiji Bushevega početja. Njuna pokola sta bila ameriška tipa pokola. Made in USA. Tako kot po vsakem šolskem pokolu so tudi zdaj hitro oznanili, da imajo Američani prelahek dostop do orožja in da bi bilo treba zakonodajo malce zategniti. Nehajte: ni problem v tem, da imajo Američani prelahek dostop do orožja, ampak v tem, da ima Amerika prelahek dostop do orožja. Ne otroci, Amerika ne bi smela imeti dostopa do orožja!

Pravi Američan

Prvi veliki val šolskih pokolov se je začel leta 1996 - in potem trajal vse tja do Littletona. Moses Lake (Washington), Bethel (Aljaska), Pearl (Mississippi), West Paducah (Kentucky), Edinboro (Pensilvanija), Springfield (Oregon), Reed City (Michigan). To je bil čas, ko je Amerika stalno - in povsem samovoljno, brez občutka krivde, demonstrativno - bombardirala Irak. Toda največji šolski pokol se je zgodil 24. marca 1998 v Jonesboru, v zvezni državi Arkansas, katere nekdanji guverner je bil tedanji predsednik Bill Clinton: dva šolarja, 13-letni Mitchell Johnson in 11-letni Andrew Golden, sta v kvazivojaški opremi, v maskirkah in z dvema polavtomatskima puškama, z eno navadno puško in s štirimi pištolami vletela v osnovno šolo, pobila štiri sošolke in učitelja, deset oseb pa sta ranila. Da sta ciljala predvsem deklice, ne preseneča: tri tedne prej so v Teksasu usmrtili Karlo Faye Tucker. Usmrtitev Karle Faye Tucker - prve ženske, ki so jo v Teksasu usmrtili po državljanski vojni, potemtakem po več kot 130 letih - je dvignila veliko prahu in povzročila hudo ogorčenje. Njena zgodba je postala zgodba trenutka - vsi so govorili o njej. Vsi so vedeli, da je leta 1984 v narkomanskem transu zagrešila brutalni umor, da se je potem povsem spreobrnila, se prerodila v Jezusu, se pokesala do nebes in čez ter se celo poročila, tako da je bila praktično spet "nedolžna". Za njeno pomilostitev so prosili mnogi Američani, pa tudi Združeni narodi, Evropski parlament in papež Janez Pavel II. Toda mali Bush, guverner Teksasa, ni trznil. Nobenega usmiljenja, nobene milosti, nobenega ponovnega premisleka - le kill. In Karlo Faye Tucker so usmrtili. Bush je dal v času svojega guvernerstva usmrtiti 152 oseb, s čimer je zrušil rekord. Eksekucije je spremenil v šport. Ubijanje je legitimiral in glorificiral, še preden ga je industrializiral.

Po pokolu v Blacksburgu se je zgodilo to, kar se v Ameriki zgodi po vsakem šolskem pokolu. Američani hočejo najprej vedeti, kakšna bo kazen za storilca: šit, kazni ne bo - sam se je ubil. Potem se obrnejo k Bogu: molimo! In molijo. Na koncu pa pokličejo vsemogoče psihologe, terapevte in sociologe, ki ugotovijo, da je množični morilec - v tem primeru Cho - ustrezal profilu množičnega morilca. Ja, hodil je sam, z nikomer se ni družil, z nikomer se ni pogovarjal. Ja, imel je psihološke probleme. Ja, bil je čuden, odtujen, depresiven, tesnoben. Ja, vedno je jedel sam. Ja, ni imel prijateljev niti punce. Ja, sedel je za mizo in buljil predse. Ja, bil je morbiden. Ja, bil je asocialen, antisocialen, antikomunikativen. Ja, bil je jezen. Ja, drkal je računalniške igrice. Ja, bil je iz imigrantske družine. Ja, bil je outsider. Ja, bil je aknast. Ja, sošolci so se mu posmehovali. Ja, ni se mogel vklopiti. Aha, logično - vse je pobil zato, ker je bil aknast! Ker so se mu posmehovali! Ker je bil asocialen! Ker se ni mogel vklopiti! Kul. Primer rešen! Vsi so potešeni. Pri tem seveda odrešujoče pozabijo, da temu "profilu" ustreza večina Američanov - ali pa vsaj večina mladostnikov. In to z veseljem pozabijo le zato, da se jim ni treba spraševati, zakaj je Cho v resnici ubijal. Ker je bil asocialen? Okej, zakaj pa je bil tako hudo asocialen? Ker je bil, tako kot Travis Bickle, resnica ameriške ideologije individualizma, ki od posameznika pričakuje in zahteva totalno asocialnost, totalno atomizacijo, totalno individualizacijo - posameznika prepušča samega sebi, njegovim golim sposobnostim, od njega terja uspeh, egoizem in samointeres, od njega pričakuje, da bo vse naredil sam, brez pomoči drugih, in da bo šel sam do konca, od njega pričakuje, da se bo videl kot asocialno in apolitično bitje, da bo vse svoje probleme in težave individualiziral, da bo napol religiozno tekmoval in da bo v ostalih ljudeh videl le tekmece in sovražnike, ki ovirajo njegovo iskanje sreče. In ta ideologija od posameznika zahteva, da na poti do sreče, do happy enda, "pobije" čim več ljudi. Cho Seung-Hui je bil imigrant, ki se ni mogel vklopiti. Amerika je od njega zahtevala, da se vklopi, da se asimilira, da torej postane pravi Američan - in če je hotel postati pravi Američan, je moral pobiti čim več ljudi. Bil je tako groteskno in perverzno asocialen, da se je lahko vklopil le z ubijanjem.