30. 4. 2007 | Mladina 17 | Družba
32 korakov do sreče
Kako se je korejski študent Cho Seung-Hui prelevil v pravega Američana
Prejšnjo sredo so Bagdad raztrgale štiri eksplozije, ki so pobile več kot 200 ljudi, pretežno šiitov, več kot 250 pa so jih ranile. V Ameriki ni bilo niti šokiranosti niti zgroženosti, kaj šele ogorčenja. In tudi svet ni bil ravno šokiran ali pa zgrožen in ogorčen. To, kar se je zgodilo v Bagdadu, je bil le statistični podatek. Nihče ni mahal s spiskom žrtev. Nihče ni navajal njihovih imen ali pa objavljal njihovih biografij in njihovih fotografij. Nihče prav tako ni navajal imen sunitskih "mučenikov", ki so se samorazstrelili, ali pa objavljal njihovih biografij in njihovih fotografij. Nihče ni poudarjal, kakšna tragedija je to. In nihče ni rekel, da nima pojma, zakaj se je to zgodilo. Vsi pač vedo, da je to v Iraku že nekaj povsem vsakdanjega in samoumevnega, tako rekoč naravnega, in da se to dogaja vse od trenutka, ko je Bush tja poslal svojo vojsko. Tu ni več nobenega misterija. Vse je le še hladna, brezčutna, brezosebna, birokratska statistika, ki pa ne dela proti Američanom, kot bi mislili, ampak za njih: z vojaško-strateško-psihološko-ideološko-propagandnega vidika je namreč bolje, da je na "drugi" strani bistveno več mrtvih kot na ameriški. Na enega Američana mora pasti 100 Iračanov. To seveda v Bushevi glavi pomeni, da Amerika v Iraku vendarle zmaguje. Hej, dokler je razmerje 100:1, je vse okej. Razlog več, da 200 mrtvih šiitov ni nobena tragedija.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
