Skavti ob tabornem ognju

Vodje evropskih skavtov so prejšnji konec tedna šotore zamenjali za razkošno okolje Hotelov Bernardin, kjer je ves teden potekala evropska skavtska konferenca. Čeprav je po besedah slovenskih gostiteljev vrhunski hotel uveljavljena praksa evropske skavtske organizacije, so bile taborniške srajce v gala hotelski jedilnici s pogledom na prostranstva Piranskega zaliva videti nenavadno. Ob nenavadnem ozadju za taborniške uniforme pa je bila v zvezi z evropsko skavtsko konferenco nenavadna še ena reč. Pravkar končana mednarodna skavtska konferenca je bila prvi projekt, ki so ga na slovenskih tleh skupaj izpeljali na videz nezdružljivi taborniki in katoliški skavti. "To je nekaj povsem normalnega, saj smo si med seboj zelo podobni," je na hotelski terasi začel razlagati starejši skavt, ki ima očitno neki višji položaj v slovenskem skavtskem organiziranju. Malce boljši vpogled v razlike med na videz konceptualno nasprotnima skupinama sem dobil med pogovorom s skavtom Matejem in tabornikom Samom. Nasprotja med njima so se pokazala že, ko sem ju poprosil za prevod angleške besede scout. Za skavta se je prevod seveda glasil "skavt", tabornik Matej pa je besedo pričakovano prevedel v "tabornik". Kljub vsemu fanta nista bila navdušena nad iskanjem razlik med skavti in taborniki. Da so sodelovali že prej, pri projektu Luč miru iz Betlehema, sta me podučila in me po nadaljnje odgovore poslala vsak k svojemu vodji.

Tudi skavtski in taborniški šef, ki sta prevzela vajeti pri organizaciji evropske konference, sta bila popolnoma spravljiva. Spomin na tabornike kot ohranjevalce gozdnih izkušenj partizanskega gibanja je očitno čisto out, saj so s spremembo ureditve tudi taborniki doživeli nekatere spremembe. In to predvsem v smeri programskega približevanja tistemu, kar pri nas razumemo pod pojmom skavtstvo. Kot je povedala skavtska šefica Uršula Sušnik, skušajo oboji, taborniki in skavti, odraščajoče posameznike naučiti odgovornosti do samega sebe, do drugih in predvsem do narave. Seveda skavti učijo svoj podmladek spoštovanja Gospodove besede iz Svetega pisma, vendar se duhovnosti v programskih izhodiščih niso mogli izogniti niti taborniki iz Zveze tabornikov Slovenije, saj so morali za vključitev v mednarodno skavtsko zvezo v svoj kurikulum vključiti tudi duhovno komponento odraščajočega mulca. Tako taborniška prisega danes niti ni bistveno drugačna od skavtske, saj slednji pri svoji časti obljubljajo, da si bodo "z vso močjo prizadevali vestno služiti bogu in domovini, pomagati svojemu bližnjemu in izpolnjevati skavtske zakone", taborniki pa se zgolj ob lepotnih popravkih skavtske prisege zaklinjajo, da bodo "zvesti domovini, da bodo sprejeli duhovno resničnost, jo razvijali in živeli v skladu s taborniškimi zakoni".

Po pogovoru s skavtinjo Sušnikovo sem skušal razlike med taborniki in skavti poiskati še pri taborniškem poglavarju Tomažu Strajnarju, ki prav tako ni kazal navdušenja nad razdruževanjem skavtov in tabornikov. Da skavti zjutraj molijo in ob taborskih nedeljah pripravijo mašo, taborniki pa pozdravljajo zastavo in končujejo dan s pesmijo Dan je šel, so bile redke oprijemljive razlike, ki sta jih bila sposobna izreči voditelja skavtov in tabornikov. Z vprašanjem o začetkih posamezne organizacije pa smo po spravnem nastopaštvu vseeno naleteli na nekatere razlike. Skavti in taborniki si namreč niso edini v definiranju zametkov svojih sedanjih organizacij. Zveza tabornikov Slovenije za svoj začetek šteje skavtske enote, ki so se v okviru jugoslovanskih skavtskih enot prvič pojavile v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Iz skavtske ideje se je takrat razvila še ideja o gozdovniški organizaciji. Po 2. svetovni vojni so se s predvojnimi skavti združili v Združenje tabornikov Slovenije, to pa s spremenjenim nazivom, Zveza tabornikov Slovenije, deluje še danes. Ko je skavtinja Sušnikova omenila, da tudi skavti svoje rojstvo vidijo v predvojnem skavtskem gibanju, je z nasprotovanjem vskočil taborniški PR-ovec Aleš Skalič in razložil še pogosto slišano misel, da so bili skavti v svinčenih časih komunizma prepovedani. Da nekdanji krvavi totalitaristični režim ni nikoli prepovedoval skavtov, je tabornik razložil z zgodovinskim spominom na dekret okupacijskih sil, ki so med vojno v Sloveniji edine prepovedale delovanje civilnodružbenih organizacij. Od nacistične razglasitve izrednih razmer na zasedenih ozemljih pa naj ne bi obstajal dokument, ki bi kakorkoli prepovedoval delovanje katoliških ali katerih drugih skavtov. Skavtinja Sušnikova prepričljivemu taborniškemu nastopu ni oponirala, tako da smo pogovor končali s še bolj spravnim pogledom v prihodnost. Ker je skavtinja iz Švice pred tem povedala, da njihovo nacionalno organizacijo sestavljajo ideološko in versko različne skupine, sem zamisel o združitvi skavtov in tabornikov navrgel tudi sogovornikom. Tabornik Strajnar nad zamislijo ni bil pretirano navdušen, ravno nasprotno pa je skavtinja Sušnikova z nasmeškom na obrazu povedala: "Moje sanje so, da bi čez trideset let v Sloveniji obstajala samo ena nacionalna skavtska organizacija."

Bog in borovničke

Z vtisom, da je meja med taborniki in skavti že skoraj popolnoma zabrisana, sem se odpravil med tabornike in skavte, ki so se zbrali na otvoritveni prireditvi evropske skavtske konference na piranskem Tartinijevem trgu. Potem ko me je presenetila tabornica, ki ni dovolila kajenja na odprtem prostoru, češ da se za takšno prireditev kaj takega ne spodobi, sem se odpravil na pogovor k skupinici oranžnih skavtskih srajc. "Naj kar ostane tako, kot je. Ni potrebe po združevanju," so mi razložili najstniki iz prvega ribniškega stega, kot skavti imenujejo rod. Ker je pri njih pomembna predanost bogu, je željo po nezdružitvi dodatno utemeljila 16-letna skavtinja, in po nekaj besedah z mladimi skavti so se stvari končno postavile na svoje mesto. Med navadnim članstvom še vedno obstaja močno razlikovanje med skavti in taborniki. "Taborniki potrebujejo eno šibico, da prižgejo ogenj. Mi za kaj takega ne potrebujemo vžigalic, saj ogenj zakurimo že samo z magnezijem ali lokom," je začel izzivati mlad skavt in počasi razložil tudi teorijo o vozlih, kjer za tabornike in skavte veljajo enaka pravila. Po ambulantskem postane zadeva kompleksnejša pri mrtvem vozlu, vendar sem ob skavtski pomoči osvojil tudi najtežjo lekcijo. Na podobna vprašanja so se z enako nasmejanimi obrazi odzivali tudi mladi v sivih taborniških srajcah. "Nikoli," se je glasil skoraj samodejen odziv tabornika iz zreškega rodu Zelena Rogla, ko sem ga povprašal o združitvi tabornikov in skavtov. "Mogoče bi nekako še lahko prišlo do združitve, vendar je to s skavti nemogoče, saj oni medse sprejemajo le katoličane. Mi pa to nismo. Ko bodo sposobni medse sprejeti tudi takšne, ki mislijo drugače, bi bila združitev mogoča," je povedala zreška tabornica in razložila še potezo svoje mlajše kolegice, ki na odprtem mestnem trgu ni dovolila kajenja. "Taborniki promoviramo zdrav način življenja, zato tudi jaz tu ne bi prižgala cigarete. Lahko pa se odmaknemo stran od prireditvenega prostora in tam prižgemo. To je vse." Med lekcijo o primernem vedenju na taborniški prireditvi se je na skrivaj ponudil še požirek taborniških borovničk, na odru pa so se takrat že začeli otvoritveni govori. Evropske skavte so prišli pozdravit pomembneži, ki jim je bila skupna predvsem pomladna opcija. Ob škofu Antonu Stresu, ki si je za to priložnost obesil okoli vratu skavtsko rutko, je sedel koprski škof Metod Pirih, v bližini sta bila Lojze Peterle in njegova strankarska kolegica s šolskega ministrstva Magdalena Šverc, vrsto pa je ravnala glava glavne zvezde otvoritvenega večera skavtske konference, enega in edinega predsednika vlade Janeza Janše. Drugače od predhodnikov, ki so med pozdravnimi govori nagovarjali le skavte, je Janša v korektnem duhu nagovoril tabornike in skavte, s katerimi je skupaj obudil spomin na nedavni sprehod po neki lepi alpski dolini, kjer je mandatar srečal skavte, ki so za zabavo čistili okrnjeno naravo. Kot je razložil premier, je v nadaljevanju sprehoda po isti alpski dolini nekaj minut kasneje srečal še družino z otrokoma, ki sta se želela zabavati na enak način kot ekološko ozaveščeni skavti. Da upa, da so starši prisluhnili želji otrok, je že skoraj poetično razlagal Janša, ki naj bi mu bila taborniška izkušnja iz otroštva pomembno začrtala prihodnji odnos do narave. Premiera so starši takrat verjetno vpisali k taborniškim medvedkom in čebelicam, danes pa bi Janez najbrž odšel k volčičem in volkuljicam, kot skavti imenujejo skupine svojih najmlajših članov. Razlika pa niti ne bi bila tako bistvena.