Vroče točke

Prenosni računalniki postajajo vedno bolj priljubljeni in ravno ta teden je bil, recimo, objavljen podatek, da so tudi v Sloveniji prenosni računalniki vse bolj zaželeni in da se je trg v enem letu povečal za skoraj četrtino (23,8 odstotka). Prenosni računalniki so pač postali cenovno bistveno dostopnejši in hkrati zmogljivejši, kot so bili še pred nekaj leti. Večina jih je opremljena tudi s karticami, ki omogočajo brezžični priklop na internet, kar pomeni, da lahko z njimi uporabljamo vse dobrine, ki jih ponuja splet, kadar se nam zahoče. Le še tako imenovano vročo točko ali hot spot, kot jo popularno imenujejo po svetu, ki omogoča dostop do interneta, je treba najti. Nekatera mesta predvsem po Evropi, Aziji in ZDA se rada hvalijo, da bodo do svojih prebivalcev in tudi do obiskovalcev, kar zadeva splet, zelo prijazna in da so ali pa še bodo zgradila javna brezžična internetna omrežja. Po možnosti bodo ta celo brezplačna ali pa bo treba za uporabo plačati le nekaj drobiža. V eni najbolj tehnološko razvitih držav na svetu, na Finskem, so celo napovedali, da bodo s tako imenovanimi wi-fi omrežji opremili tudi avtobuse in tramvaje.

V Sloveniji se za zdaj še ne govori o kakšnih ambicioznih načrtih glede tega, da bi kakšno mesto na lastno pobudo omogočilo brezplačni ali nizkocenovni dostop do spleta vsaj v, recimo, strogem središču. Večina županov večjih slovenskih mest tarna, da nimajo denarja niti za osnovne zadevščine. Hkrati bi bila to konkurenca slovenskim internetnim ponudnikom, poleg tega bo kmalu polovica slovenskih gospodinjstev že imela dostop do spleta. Toda kaj storiti, če imate pri roki prenosni računalnik in bi srčno radi prebrali elektronsko pošto, uporabili elektronske bančne storitve ali pa stavili v kakšni spletni stavnici, nimate pa pojma, kako priti do spleta? "Najbolj se splača imeti kartico EDGE ali pa UMTS," pravi Grega Šimenc, vodja laboratorija računalniške revije Monitor. Dostop do spleta prek omrežij mobilne telefonije je najpreprostejši, najnovejše tehnologije, še posebej tretje generacije, omogočajo tudi več kot spodobno hiter prenos podatkov, vsaj v urbanejših krajih. Poleg tega mobilni operaterji omogočajo še EDGE- in UMTS-roaming v tujini, to pomeni, da tudi v tujini lahko do interneta dostopate precej preprosteje. Edina pomanjkljivost je ne ravno nizek račun za preneseno količino podatkov. Druga možnost je, da najdemo kakšen "hot spot", po možnosti brezplačen, in se skušamo s svojo prenosno napravo prek njega priklopiti na internet. Ena od možnosti je, da poiščemo recimo kakšen lokal, ki že pri vhodu opozarja, da ponuja brezplačni dostop WLAN. Lahko pa poiščemo kakšno odprto domače wi-fi omrežje in se skušamo ilegalno priklopiti nanj, kar je malce moralno in etično sporno. Toda "švercanje" prek tujega internetnega dostopa je marsikje zelo priljubljeno. Večina domačih omrežij je sicer zaščitena z gesli, toda prej ali slej se najde kdo, ki ima omrežje povsem odprto. Malce bolj razsvetljeni v "švercarskih" zadevah pravijo, da je tako početje sicer precej nezanesljivo. Nekatera domača brezžična omrežja so lahko danes odprta, ko pa lastnik ugotovi, da njegov dostop do spleta uporablja še kakšen nepovabljenec, ga hitro zaščiti. Sicer so priklopi na tuja omrežja še posebej priljubljeni v kakšnih večjih stanovanjskih soseskah, saj si tako marsikdo zagotovi brezplačen dostop do interneta. Vendar mojstri takšnega početja pravijo, da se je treba opremiti z dodatno opremo, recimo z malce zmogljivejšo anteno, priključeno na wi-fi kartico v računalniku. Pa še potem ni rečeno, da je uspeh zagotovljen. Uporaba odprtih točk je lahko tudi precej neprijetna, ker se je po svetu že dogajalo, da so kakšni kiberzlikovci nalašč pustili odprt hot spot z namenom prestrezanja podatkov tistih, ki so se nanj priključili. Tako so se dokopali do gesel in uporabniških imen nič hudega slutečih uporabnikov odprte vroče točke.

Kako do vroče točke

Hoja s prenosnim računalnikom v roki oziroma iskanje kakšnega odprtega hot spota je lahko precej zamudno, najbrž že skoraj obupano početje. Čeprav imate v slovenski prestolnici kar nekaj možnosti, da vam uspe. Na spletni strani www.wigle.net je na voljo dokaj podroben zemljevid našega planeta z označenimi hot spoti in Ljubljana daleč naokoli (do Dunaja in Muenchna) deluje najbolj obljudeno. Nekatere druge spletne strani, recimo JiWire, pa ponujajo sezname brezplačnih in plačljivih vročih točk po vsem svetu, vendar ti seznami niso najpopolnejši. Podoben seznam z vsemi javno dostopnimi računalniškimi točkami ima ministrstvo za visoko šolstvo in znanost (e-točke.si). A tudi tam recimo ni omenjen lokal Pilon nasproti vladne palače, kjer vedno poseda kakšen mladec ali mladenka s prenosnim računalnikom. Naš fotograf Matej pa je razložil, da brezplačni brezžični internet s pridom uporabljajo tudi številni fotografi za pošiljanje slik v uredništva. Podobno na nobenem seznamu ni ene največjih biljardnic v mestu, bežigrajske Biljardne hiše.

Z brezplačnimi hot spoti je najdlje prišla Nova Gorica. Brezplačni brezžični internet je tam dostopen v skoraj vsem mestnem središču oziroma na Bevkovem trgu. Kiwi-fi Network je postavil pet dostopnih vročih točk, projekt pa je bil izpeljan v sodelovanju s Klubom goriških študentov in Mostovno. Idejni vodja projekta Luka Manojlović pravi, da so se povezali tudi z nekaterimi lokali, ki so imeli ADSL-priključek, uporabljali pa so ga le za plačila prek POS-terminalov. Priključki niso bili v celoti zasedeni, lastnike pa so prepričali, naj del dostopa do spleta delijo z drugimi. "Investicija v opremo je bila razmeroma majhen strošek, okoli 100.000 SIT," pravi Manojlovič in dodaja, da se v njihovo omrežje lahko priključi vsak, obstaja pa nekaj omejitev zaradi varnosti. Sicer naj bi novogoriško omrežje v prihodnosti še raslo. Kiwi-fi je tudi eden redkih slovenskih predstavnikov na seznamu Europe Free-hotspot.com. Na tem seznamu je zdaj že približno tisoč zastonjskih vročih točk po Evropi.

Za nekoliko drugačen pristop so se odločili wi-fi navdušenci, zbrani okoli ljubljanske Kiberpipe, ki snujejo projekt Odprto brezžično omrežje Ljubljane. "Lani je v okviru festivala HAIP v Kiberpipi potekala delavnica, kjer so kolegi iz Gradca (http://www.funkfeuer.at/) predstavili svoje odprto brezžično omrežje in pokazali, kako se razvoja podobnega omrežja lotevajo pri njih," pravi Andraž Sraka. "V okviru te delavnice smo se nekateri navdušenci nad tehnologijo odločili, da bi podobno omrežje vzpostavili tudi pri nas v Ljubljani, čeprav je sama zamisel že bistveno starejša. Omrežje, ki je tako začelo nastajati, temelji na tem, da so vsi, ki v njem sodelujejo, enakovredni nosilci samega omrežja. Ni "hot spotov" in odjemalcev, ampak le točke znotraj omrežja, ki se med seboj mrežijo in ustvarjajo oblak pokritosti s signalom. Tako se ustvari robustno omrežje, ki omogoča izmenjavo podatkov in sodelovanje med uporabniki v omrežju ter uporabo različnih storitev, ki jih sami uporabniki ponujajo drugim uporabnikom v omrežju." Več uporabnikov bo omrežje imelo, večji bo oblak pokritosti s signalom, ki ga bo sestavljalo, in več novih uporabnikov se bo lahko priklopilo na omrežje. Za zdaj je dejavnih od štiri do sedem točk, po večini v središču Ljubljane.

Med brezplačnimi omrežji gre morda omeniti brezžično izobraževalno omrežje Eduroam, ki je namenjeno šolarjem, dijakom in študentom in ga lahko uporabljajo po Sloveniji in v sorodnih ustanovah v tujini. Pri nas je Eduroam v glavnem dosegljiv v visokošolskih ustanovah.

Večina preostalih slovenskih vročih točk na slovenskih in tujih seznamih je plačljiva. Levji delež ima največji slovenski mobilni operater Mobitel s svojim wi-fi omrežjem NeoWlan. Vanj je recimo mogoče dostopati v pomembnejših slovenskih hotelih, vladni palači pa na brniškem letališču. Mobitelovi naročniki za pet minut uporabe plačujejo 0,21 €, drugi uporabniki morajo kupiti vrednostne kartice ali plačati s kreditno kartico 3 € za pol ure. Uporabniki NeoWlana lahko gostujejo tudi pri tujih wi-fi ponudnikih, gostovanje pa stane od 0,07 do 0,14 € na minuto.

Nekoliko inovativnejša zamisel, kako tržiti vroče točke, se je porodila sodelavcem španske La Fonere (www.fon.com), ki skuša ustvariti največjo wi-fi skupnost na svetu. "Za 20 € ti prodajo router, kar je zelo ugodno. Ustvari dve brezžični omrežji. Del je javen, drugi pa je za zasebno uporabo," pravi Grega Šimenc. "Celotna zadeva deluje kot neke vrste komuna. Fon točke se ločijo po predponi fon. Tam se lahko priklopiš in vpišeš svoje geslo." Zadeva deluje po vsem svetu, najbolj priljubljena je v Španiji. Tistim, ki niso člani skupnosti, Fon zaračuna priklop na katerega izmed svojih članov.

Slovenija bo sicer kmalu dobila novo možnost brezžične internetne povezave po tehnologiji wimax, ki omogoča brezžične povezave na precej večjih razdaljah kot wi-fi, saj ta deluje v krogu sto metrov. Pri nas sta koncesijo dobila Telekom in Tok tel komunikacije, Telekom pa je že priključil prve uporabnike Ena od prednosti wimaxa je pokrivanje podeželja s širokopasovnim internetom, kar je bilo do zdaj precej težavno. "Wimax je mišljen za stacionarno rabo. Tehnologija omogoča premikanje s hitrostjo največ pet kilometrov na uro," Šimenc odgovarja na vprašanje, ali bi lahko wimax konkuriral tudi omrežjem mobilne telefonije. Toda v prihodnosti bodo kmalu zaživela omrežja wi-fi ali wimax, ki bodo omogočala premikanje. Navsezadnje tudi proizvajalci mobilnih telefonov že ponujajo telefone, opremljene z wi-fi brezžičnimi dostopi do interneta, celo wimax so že napovedali. To pomeni, da bodo omogočali tudi uporabo precej cenejše internetne telefonije in druge komunikacijske storitve, kot jih recimo ponuja Skype ali sorodna podjetja. Dovolj bo le najti vročo točko ...