Svet se vsak dan manjša

Mainstreamovski mediji so zdaj nekje na točki, ko dolgotrajno ignoriranje fenomena overkompenzirajo s poplavo kvazigruvi bedastoč tipa: Če ne blogate, potem ne obstajate. Ampak to preprosto ni res, kajne? Že večina Evrope, kaj šele sveta, pač nima svojega bloga ...

Ne, večina ljudi nima bloga in za mnoge med njimi ne vidim nobene potrebe, da bi ga kadarkoli imeli. Po Technoratiju, ki je eden najvplivnejših servisov za spremljanje blogov, obstaja na svetu okrog sedemdeset milijonov blogov, od tega jih je morda deset odstotkov aktivnih.

Devetdeset odstotkov pa je mrtvih?

Ali pa vsaj ne zelo aktivnih. Po mojem je tudi pri blogih smiselno v grobem aplicirati formulo danskega znanstvenika Jacoba Nielsena, ki se ji reče pravilo 90-9-1. Devetdeset odstotkov vseh uporabnikov spleta naj bi bilo namreč povsem pasivnih konzumentov ponujenih vsebin, devet odstotkov ima tu pa tam odprt kak uporabniški account in od časa do časa objavi kako mnenje, veliko večino vsebine pa naj bi ustvarjal en visoko motiviran in ekstremno aktiven odstotek celotne spletne populacije.

Po drugi strani pa ima zdaj blog že dovolj ljudi, da lahko začnemo razmišljati, koliko se 'tipični bloger' sploh še razlikuje od 'tipičnega človeka' ...

No, razlika je bolj zabrisana, kot je bila ... ampak 'uspešen bloger' ima gotovo izrazitejšo potrebo po samoizražanju in sposobnost za dobro pripovedovanje zgodb kot ... ee, no ...

Mirno si privošči izraz 'navadni ljudje'. Častim!

No prav, ha ha. Kot navadni ljudje.

Torej praviš, da odličnega blogerja naredi predvsem odlično pripovedništvo?

Ja - poleg tega, da ima vsaj malce nabrekel ego. Pazi: tudi če pišeš strašno tehnične, strašno specifične bloge, moraš slediti osnovnim veščinam dobrega zgodbarstva. Ker blogerji nismo univerzitetni profesorji, da bi imeli privilegij zagotovljene publike.

Kako dolgo še, preden se bodo začeli tradicionalni mediji počutiti zares ogrožene?

Službeno imam s tradicionalnimi mediji res ogromno stikov in se mi zdi, da bi jih moralo biti na dolgi rok res veliko bolj strah, kot jih je ta trenutek. Hkrati pa tudi ne gre preveč resno jemati ekstremistov, ki grmijo, da bo čez dve leti tradicionalna televizija povsem propadla. Ker če bi poslušali te ljudi, potem danes časopisi in revije že zdavnaj ne bi smeli več obstajati. Ko je vkorakala televizija, so vsi napovedali krah radia, in ko so iznašli videorekorder, je marsikdo pokopal kinodvorano. A navadno se je izkazalo, da znajo tehnologije zelo lepo živeti druga ob drugi - in tudi za tradicionalne medije se bo še dolgo našel soliden kos pogače. Bo pa vojna za 24 ur, kolikor jih ima dan, čedalje srditejša.

Res je, da se medijska ponudba divje širi - a hkrati je na svetu tudi vse več ljudi, ki čutijo vse večjo potrebo po konzumaciji medijev.

Res je. Nekatere raziskave so prišle do ugotovitev, po katerih ekstremisti med mladimi konzumirajo tudi po 30 ur medijev na dan. Po formuli: če eno uro srfam po netu, imam pri tem prižgan televizor in vmes uporabljam še mobitel, potem sem v tej eni uri pokonzumiral tri ure medijev. Seveda pa se pri tem postavi vprašanje, koliko so najstniki pri tej razpršenosti sploh imeli od kateregakoli izmed teh medijev, ki so jih uporabljali hkrati.

Po mojem ravno dovolj, da so oglaševalci fenomenalno dobre volje!

Morda. Kar zadeva medije, so se zame v zadnjem dobrem desetletju spremenile tri ključne stvari. Prva je dostopnost produkcijske opreme. Ko sem na začetku devetdesetih let študiral medije, je bila univerza zame v primerjavi z vrstniki neznanska prednost že zaradi najosnovnejših produkcijskih sredstev, danes pa si res že vsak lahko kupi macintosha in digitalno kamero. Druga stvar je distribucija. Ko sem v osemdesetih rasel v malem mestecu Bergen, sem imel tako kot vsi pravi geeki svojo piratsko radijsko postajo, ki je imela doseg natanko štirih hiš - v katerih je živel natanko en vrstnik, ki je od tega kaj imel. V osnovni šoli sem se začel iti svoj časopis in doseg se mi je sunkovito povečal na morda dvajset hiš ... Danes pa me bere od 30 do 50 tisoč bralcev na mesec. To je neverjeten skok. Tretja velika sprememba je tisto, čemur sam pravim usability. YouTube ni eksplodiral zato, ker bi uporabnikom prinesel kaj blazno novega. Kratke videofilmčke je bilo mogoče na net nalagati že pred desetimi leti - ampak YouTube je pri tem postavil nove standarde prijaznosti do uporabnika. To zadnja tri leta velja za ves internet. Če tri velike spremembe strnemo, je ključno tole: oglaševalci s tradicionalnimi mediji tako lukrativnih vezi ne kujejo zato, ker bi tripali na Tonyja Soprana, temveč zato, ker imajo tradicionalni mediji monopol nad doseganjem širokega občinstva. Oziroma so ga imeli. Ko si je Buddweiser omislil svojo spletno televizijo Bud.tv, je neposredno obšel vse tradicionalne ponudnike. Tega bo vse več - in to je tisto, kar bi moralo urednike in direktorje 'starih' medijev najbolj skrbeti: da jih bodo začele ogromne količine denarja kar nenadoma ignorirati, ker ne bodo več nujen del verige. O tem sem imel, ko sem bil še uslužbenec norveške državne televizije, v neki hotelski sobi predavanje sedmim najvišjim eksekutivcem TV2 - največje komercialne televizije v državi. Izkoristil sem ga predvsem za to, da sem jim povedal, kako po njihovi firmi sčasoma ne bo več nobene potrebe. Ker sami ne producirajo nobenih vsebin. TV2 res dela svoja poročila in nekaj športa, drugo pa čisto vse kupi. Svojo vlogo vidi izključno kot vlogo selektorja vsebin, ampak pri tem bo čedalje več težav, ker to funkcijo čedalje bolj nadomeščajo blogi in druge spletne socialne strukture. Če pomislimo, je to hec! Pred petnajstimi leti je imelo nekaj tradicionalnih medijev popoln monopol nad določanjem tega, o čem se bomo v ponedeljek opoldne pogovarjali pri kosilu, danes pa opažam, da se večinoma pogovarjam o rečeh, ki sem jih zvedel povsem mimo teh struktur.

A če se ozreva okrog sebe, ni bila demonska simbioza big businessa in servilnih množičnih medijev še nikoli tako prevladujoča kot prav ta trenutek ...

Žal res. Saj ne rečem, da bomo kar nenadoma odrešeni vseh teh idiotskih oglasov in groznih sporočil, ki si jemljejo pravico, da nas zmotijo kadarkoli in kjerkoli. A slutim, da bi utegnilo biti oglaševanje jutrišnjega dne vsaj za naprstnik bolj znosno kot to, kar imamo zdaj. Da bi torej današnjo doktrino interruption marketinga lahko deloma nadomestil subtilnejši permission marketing - primer tega bi bili Googlovi oglasi, ki jih imam razstavljene na svojem blogu. V bolj optimističnih trenutkih razmišljam, da bi utegnila fragmentacija medijskih kanalov za sabo vsaj delno potegniti tudi fragmentacijo blagovnih znamk. Da je tako totalna prevlada globalnih brandov tudi posledica koncentriranega, 'broad-casting' sistema množičnega komuniciranja.

Obstaja pa tudi dober pristop oglaševanja, in sicer bi tu navedel primer ameriškega podjetja Blendtec. Gre za proizvajalce kuhinjskih mešalnikov - odličnih, res visokokakovostnih mešalnikov, za katere pa dolgo ni nihče vedel. Vse dokler niso začeli na spletni strani objavljati kratkih poceni reklamnih spotov, ki pod krovnim geslom Will It Blend? širijo meje verjetnega, ko v blenderjih miksajo res vse mogoče. Ti oglasi so fantastični. Prodaja izdelkov tega podjetja je švignila v nebo - in to samo zato, ker je skoraj vsak, ki je tole videl, hotel poslati naprej prijateljem ... Ker je preprosto tako totalno KUL!!! Internet je čudovita priložnost ravno za takšno vrsto briljantne podjetnosti. Sumim, da se velike znamke, ko se pogovarjajo o novih medijih, pogovarjajo predvsem o krizah in izzivih namesto o neslutenih možnostih. In točno zato so nekateri stari giganti že tako rekoč umrli, recimo AGFA, ali pa zgolj životarijo, recimo Kodak. Kar je res novo, je to, da lahko dva precej navadna tipa, kot sta Chad Hurley in Steve Chen, v letu in pol neposredno iz domače garaže z YouTubom postaneta četrta najbolj obiskana spletna stran na svetu. Kaj takega je bilo doslej popolnoma nemogoče. In to je dobra stvar.

Ogromno se zadnje čase navdušenjakarsko rožlja s sintagmo 'državljansko novinarstvo', mene pa to recimo od časa do časa zaskrbi. Ker je filtriranje realnosti načeloma še kar resna zadeva, se mi zdi to podobno temu, da bi postalo trendovsko recimo 'državljansko zdravništvo' ali 'državljansko gasilstvo' ...

Težava je v tem, da je veliko tega, kar samo sebe imenuje 'objektivno profesionalno novinarstvo', vse prej kot objektivno in vse prej kot profesionalno. Kadarkoli sem kaj doživel na lastne oči in potem o tem bral v t. i. objektivnem časopisju, sem opazil, da je bil tekst močno definiran z novinarjevimi subjektivnimi postavkami. Tako se mi zdi na neki točki veliko bolj pošteno odvreči vsako pretenzijo objektivnosti in že v izhodišču jasno razglasiti, da gre pač za osebno mnenje. Internet pametnemu in izobraženemu uporabniku omogoča, da prebere deset različnih subjektivnih pogledov na dogodek - kar mu nedvomno da boljšo sliko kot en 'objektiven' in 'profesionalen' prispevek.

Ali kdaj razmišljaš, da gre branje blogov neposredno na račun branja knjig?

Mogoče. Res je škoda, da ljudje skoraj vedno izberejo najlažjo, najprijetnejšo pot. Ondan sem gledal srčkan fantazijski prispevek o tem, kako bo nekoč New York Times opustil spletno stran in se preselil izključno nazaj na papir - ker bodo uredniki preveč zgnjušeni nad ničvrednim svetom interneta, kjer ljudje vedno dobijo natanko tisto, kar hočejo, to pa so žal skoraj vedno totalne neumnosti in sranje. Je pa tudi res, da je lahko internet v sijajno pomoč pri informacijah o res kakovostnih knjigah o neštetih obskurnih specializiranih temah. Na Norveškem smo imeli zelo podobno razpravo konec osemdesetih let ob naskoku komercialnih kabelskih televizij. Uuu, vse bo samo še komerciala, vsi bomo postali totalno butasti ... Ampak tako hudo pa spet ni! Res je, veliko je debilizmov - a ker je več konkurence, je tudi več konkurence med ponudniki kakovostnih vsebin, torej tistih, ki strežejo okusu zahtevnejših gledalcev. Edina težava je v tem, da je toliko ljudi intelektualno tako lenih.

Kolikšen del blogov, ki trenutno obstajajo, je po tvojem subjektivnem mnenju drek?

Tukaj si zelo rad pomagam s formulo pisatelja znanstvene fantastike Theodora Sturgeona, ki je postuliral, da je 90 odstotkov skoraj česarkoli itak govno. In to bo bržčas veljalo tudi za bloge. Ampak to sploh ni tako pomembno, dokler obstaja 10 odstotkov visoke kakovosti. In ker je na voljo tako veliko odlične opreme za iskanje, to kakovost ljudje pogosto tudi najdejo.

Koliko denarja ti navržejo oglasi na tvojem blogu?

Ee, pravzaprav mislim, da tega ne smem povedati.

No, ampak glede na to, da si natanko to pač storil med prezentacijo ...

Ja, saj. No, od oglasov dobim recimo kake tri dolarje na dan. Sto na mesec.

Kar res ni navdušujoč podatek glede na to, da si komparativno zelo uspešen bloger, kajne?

Ja, po Technoratiju je moj blog med sedemdesetimi milijoni na petnajsttisočem mestu. Gotovo sem med najpopularnejšimi norveškimi blogerji. Je pa tudi res, da so oglasi na moji strani skoraj nevidni. Če bi hotel, bi lahko pokasiral več, a bi z novimi oglasi skoraj gotovo odgnal tudi kakega bralca ... Pa še potem ne bi bilo niti približno dovolj, da bi lahko od tega udobno živel.

Koliko bi lahko največ zaslužil?

Recimo ... petsto dolarjev na mesec. Mogoče tisoč, ampak skoraj ne verjamem. To, kar zaslužim zdaj, je dovolj, da pokrijem stroške za hosta in si enkrat na leto kupim kak nov kos hardvera. Zaslužim pa z blogom kar veliko posredno, saj sem postal v Evropi zaradi njega zelo prepoznaven. Zaradi tega me kot govornika vabijo na številne prireditve, za kar mi pogosto plačajo lepe denarce.

Mimogrede, kaj se je zgodilo takrat, ko si kot strateg norveške nacionalke sedmim vodilnim možem TV2 v zaprti hotelski sobi razložil, kako jih čez nekaj let ne bo nihče več potreboval?

Hecno je bilo. Tja sem se pripeljal s svojim avtom, da bi jo lahko po koncu ob negativni reakciji hitro popihal, ampak potem so mi šli dejansko najet sobo za čez noč, da sem lahko zvečer z njimi pil. Tako ali tako smo se strinjali, da nima nobenega smisla, da bi se nacionalka in prva komercialka med seboj vojskovali - saj se imamo oboji neprimerno bolj bati novih medijev in vdorov mednarodnega multikapitala.

povezava