Kaj če boga ni?

No, predstavljajte si, da ste v tujem mestu, da je noč in da se vam v kaki zakotni ulici približuje večja skupina moških - mar se ne bi počutili bolj varne, če bi vedeli, da ti moški prihajajo od maše? S tem vprašanjem je malo pred 11. septembrom 2001 razvpitega Christopherja Hitchensa, tedaj še ameriškega levičarja britanskega rodu, na neki okrogli mizi o veri, religiji in Bogu izzval še bolj razvpiti Dennis Prager, ameriški radijski konzervativec. Okej, pa poglejmo. Hitchens je naprej pomislil, kako varnega bi se počutil v Belfastu, kjer se že leta koljejo katoličani in protestanti. Bi se v Belfastu počutil bolj varnega, če bi vedel, da skupina moških, ki se mu ponoči približuje, prihaja od maše? Ne. Kaj pa v Mumbaju, eks Bombaju, kjer se že leta žrejo hindujci in muslimani? Bi se ponoči v kaki zakotni ulici počutil bolj varnega, če bi vedel, da skupina moških, ki se mu približuje, prihaja od molitve? Ne. Kaj pa v Bejrutu, kjer se že leta pobijajo kristjani in muslimani, v Kolombu, kjer se že leta pobijajo budisti in hindujci, ali v Bagdadu, kjer se že leta pobijajo suniti in šiiti? Bi se ponoči počutil bolj varnega, če bi vedel, da moški prihajajo ravno od molitve? Ne, ne in ne. Točno, ko so nekaj dni pozneje, 11. septembra, džihadisti ugrabili potniška letala in z njimi razstrelili Svetovni trgovinski center, se je izkazalo, da so prišli ravno od maše. Malo je verjetno, da bi se počutil varnega v Teheranu, če bi vedel, da se mu približuje skupina moških, ki ravno prihaja od maše - v Iranu je na glavo Salmana Rushdieja, avtorja "bogokletnega" romana Satanski verzi, še vedno razpisana nagrada, tistemu, ki ga bo likvidiral, pa je še vedno obljubljena tudi brezplačna vozovnica v raj. To, da so Vatikan, canterburyjski nadškof, newyorški nadškof in glavni izraelski rabin leta 1989 do ajatole Homeinija, ki je izrekel fatvo, pokazali preveč razumevanja, je za Pragerjevo vprašanje le še slabše. Z eno besedo, Christopher Hitchens v svoji kontroverzni knjigi Bog ni velik (God Is Not Great, 2007) najde kopico mest, v katerih se ne bi počutil varnega, če bi vedel, da večja skupina moških, ki se mu ponoči približuje v kaki zakotni ulici, prihaja od maše.

Njegov sklep je razumljiv: "Religija vse zastruplja." V imenu Boga so padli budistični kipi v Afganistanu. V imenu Boga so divjale križarske vojne. V imenu Boga je blaznela inkvizicija. V imenu Boga so se nad Južno Ameriko znesli konkvistadorji. V imenu Boga je cvetel antisemitizem. V imenu Boga je striček Sam poklal Indijance. V imenu Boga sta ameriška pastorja Pat Robertson in Jerry Falwell oznanila, da je bil 11. september kazen za sekularnost, homoseksualnost in abortus, ki jih Amerika tolerira. V imenu Boga je Bush napadel Irak. V imenu Boga so bili spolno zlorabljeni mnogi otroci. V imenu Boga so domobranci prisegli Hitlerju. V imenu Boga je Vatikan podpiral fašizem Anteja Pavelića, Benita Mussolinija in Francisca Franca. V imenu Boga je grška ortodoksna cerkev blagoslovila grško vojaško hunto. V imenu Boga je irski predsednik Eamon de Valera nemški ambasadi izrekel sožalje ob smrti Adolfa Hitlerja. V imenu Boga je cerkev med II. svetovno vojno nacistom razkrila genealogije svojih faranov. V imenu Boga je Vatikan po II. svetovni vojni nacistične vojne zločince švercal v Južno Ameriko. V imenu Boga so katoliški duhovniki in nune v Ruandi Tutsije predali genocidnim Hutujcem. V imenu Boga so verski firerji v Nigeriji cepivo proti otroški paralizi razglasili za del mednarodne zarote proti muslimanom. V imenu Boga je kardinal Alfonso Lopez de Trujillo oznanil, da so kondome skrivaj mikroskopsko preluknjali, da bi vernike okužili z aidsom. V imenu Boga je kardinal Wamala izjavil, da bi morali ženske, ki raje umrejo za aidsom, kot pa da bi uporabljale kontracepcijo, razglasiti za mučenice. V imenu Boga Jehovove priče ne pustijo, da bi njihovi otroci dobili transfuzije krvi. V imenu Boga obrezujejo deklice in dečke. V imenu Boga je Tom Coburn, senator iz Oklahome, za doktorje, ki opravljajo abortuse, zahteval smrtno kazen. V imenu Boga je Jim DeMint, senator iz Južne Karoline, oznanil, da samske ženske ne bi smele biti učiteljice. V imenu Boga je Busheva administracija odklonila pomoč mednarodnim organizacijam, ki zagovarjajo žensko pravico do izbire. V imenu Boga so v Ameriki in Južni Afriki zasužnjili črnce. V imenu Boga je nadškof James Ussher oznanil, da je Zemlja nastala 22. oktobra 4004 pred našim štetjem, in to ob 18.00. In seveda, v imenu Boga je padel Svetovni trgovinski center.

Ironija je kakopak v tem, da verniki vsakič, ko se v imenu Boga zgodi kako grozodejstvo, kak zločin ali pa kaka norost, takoj oznanijo, da to, kar se je zgodilo, nima nobene zveze s pravo vero, ampak da je šlo za "popačenje" vere. Družba potem religiji in Bogu vedno pogleda skozi prste: Religija ni nič kriva - problem so ekstremisti, ki vero izkrivljajo! Vprašanje, kako to, da družba religiji in Bogu vedno znova pogleda skozi prste in kupi zgodbo o "miroljubnosti" in "nedolžnosti" religije, pa ne žre le Hitchensa, ampak tudi mnoge druge avtorje recentnih kontroverznih knjig o Bogu in religiji - ameriškega fizika in astronoma Victorja J. Stengerja v knjigah Je znanost našla Boga? (Has Science Found God, 2003) in Bog - spodletela hipoteza (God - The Failed Hypothesis, 2007), ameriškega reporterja Chrisa Hedgesa v knjigi Ameriški fašisti (American Fascists, 2006), ameriškega filozofa Daniela Dennetta v knjigi Premagovanje uroka (Breaking the Spell, 2006), ameriškega pisca Sama Harrisa v knjigah Konec vere (The End of Faith, 2005) in Pismo krščanski naciji (Letter to a Christian Nation, 2006) in britanskega evolucijskega biologa Richarda Dawkinsa v knjigi Bog kot zabloda (The God Delusion, 2006), ki je - v prevodu Maje Novak - izšla tudi v slovenščini.

Prvi taliban

Da se religiji vedno pogleda skozi prste, je še toliko bolj čudno, ker že same “svete knjige” izgledajo kot pozivi k nasilju, k “svetemu” nasilju - k nasilju v imenu Boga. Spomnite se le Biblije, v kateri najdete upravičevanja trgovine z ljudmi, etničnega čiščenja, genocida, sužnjelastništva, pokolov, prezira do žensk, homofobije, maščevanja, krvoločnosti, sadizma, infanticida ipd.: Bog da pobiti vse egipčanske prvorojence in pokrasti vse egipčansko premoženje, ljudi kaznuje s potopi in drugi katastrofami, zgazi Sodomo in Gomoro, Abrahama prepričuje, naj žrtvuje svojega prvorojenca Izaka, očete a la Lot sili v prostituiranje svojih hčera, Mojzesa podžge, da pokonča vse Midjance, vključno z otroki (razen deklet, ki so še device), in požge vsa midjanska mesta, porušiti da Jeriho in pokončati vse živo, tudi Hetejce, Amorejce, Kanaance, Perizejce, Hivejce in Jebusejce, smrtno kazen pa predpiše za preklinjanje staršev, prešuštvo, spolne odnose z mačeho ali snaho, homoseksualnost, sodomijo, bogokletnost, čaščenje konkurenčnih bogov in delo na sabat. Najbolj fanatični in najbolj dobesedni izvršitelj njegove volje je Mojzes, ki je svetopisemski Osama bin Laden - oh, ali pa, še bolje, svetopisemski mula Omar, prvi taliban v zgodovini sveta. Ni kaj, temu Bogu in temu Mojzesu se je bolje izogniti. Biblija je popolna grozljivka, čisti horror show. Sporočilo Biblije je itak enako sporočilu vsake grozljivke: seks ne - ubijanje da! A po drugi strani, nič ni bolj seksualnega od verskega zapeljevanja - in spreobrnitve. Kar ve vsak otrok.

Če upoštevate še druge motnje religije - recimo to, da se vmešava v življenje vernikov, heretikov in pripadnikov drugih religij, da prede o raju, ki nas čaka na drugem svetu, oblast pa hoče na tem svetu, da ne zaupa svojim lastnim pridigam in oznanilom, saj ne dopušča sobivanja različnih ver, da oznanja ljubezen, toda tistim, ki se nočejo spreobrniti, obljublja pekel, da spodbuja fanatizem in kult smrti, da tistim, ki ubijajo v njenem imenu, obljublja brezplačno vozovnico v raj, da je perverzno obsedena z devištvom, z represijo, s cenzuro, z grehom, s pokoro, z žrtvovanjem, s križem, s sadomazohizmom, s krvjo, z nalaganjem nemogočih nalog (ne smeš imeti “nečistih misli”), z mučenjem mrtvih, z vonjem po ožganem mesu in z Jezusom, ki ga morajo otroci ljubiti bolj kot svoje starše in ki ga morajo starši ljubiti bolj kot svoje otroke, da vernike straši z napol pornografskimi vizijami peklenskih muk, ki čakajo grešnike in nevernike, da stalno opeva svojo superiornost in svojo izvoljenost, da se prav po otročje veseli Apokalipse in uničenja sveta, da časti Vsemogočnega, ki ima to čudno potrebo, da se maskira v “goreči grm”, in ki se, kot pravi Hitchens, “najraje prikazuje nepismenim in kvazizgodovinskim posameznikom, in to v pustinjah Bližnjega vzhoda, ki so bile pred tem že dolgo prizorišče idolatrije in vraževerja ter pogosto nastlana s starodavnimi prerokbami”, da slavi “zapovedi”, ki so za sodobno pravno državo povsem neuporabne, in da računa na publiko, ki je voljna v času “verskega zanosa” izgubiti spomin in občutek za realnost - se lahko povsem upravičeno vprašate: ali so norosti, ki jih počnejo v imenu Boga, res le“popačenja” vere? Vernikov očitno ne moti, da je Biblija napisana natanko tako, kot da Bog ne obstaja.

Ali so norosti, ki se dogajajo v imenu Boga, res le “popačenja” vere, se lahko vprašate tudi, ko pomislite, da vernikov ne moti, da v Bibliji nič ne štima in da so evangeliji, na katere se najraje sklicujejo, nastali dolgo po domnevnem križanju, da se avtorji evangelijev ne strinjajo o ničemer bistvenem (niti o maziljenju Jezusa, niti o njegovem krstu, niti o pridigi na Gori, niti o Judovi izdaji, niti o desetih zapovedih ipd.), da so moralne koncepte prepisali iz drugih “svetih knjig” in od drugih civilizacij, da so Jezusovo življenje prilagajali “prerokbam” Stare zaveze, da se preverljive prerokbe niso nikoli izpolnile (Damask je ostal mesto, Hazorja ni opustošilo, Nil ni presahnil, Egipt ni bil nikoli 40 let nenaseljen ipd.), da se za natančnost, koherentnost in avtentičnost niso menili (Davida, Solomona, Herodovega pomora otrok, Jezusove usmrtitve, masovnega eksodusa in blodenja po puščavi, bitke v Kanaanu, rušenja Jerihe, osvojitve Obljubljene dežele in podobnih reči zgodovina ne pomni), da datumov niso poznali in da so bili geografsko splošni in približni (Nazaret mutira v Betlehem), tako da ne veš, kaj je bolj srhljivo: to, da verniki še vedno verjamejo v “razodetja”, ki so v času nastanka služila kratkoročnim potrebam, ker jih je pač potreboval neki lokalni teokrat, kralj ali “diktator”, da bi lažje legitimiral svoje početje in discipliniral svoje podanike, ali to, da se ljudje še vedno koljejo zaradi nekega povsem lokalnega, tako rekoč vaškega spora, do katerega je prišlo pred nekaj tisoč leti v neki popolni vukojebini?

Zadnja sila kontinuitete

Kako naj norosti, ki se dogajajo v imenu Boga, veljajo le za “popačenja” vere, če pa “popačenja” vere najdete že v sami Bibliji? Biblija je preživela prav zaradi “popačenj” vere. Ali bolje rečeno: Biblija je kljub vsem tem protislovjem, kljub vsej tej nekoherentnosti in kljub vsej tej šibki argumentaciji preživela zato, ker so lahko kristjani, kot pravi Hitchens, “donedavna sežgali ali pa utišali vsakogar, ki je zastavljal neprimerna vprašanja”. Verska prepričanja je bilo treba spoštovati kratko malo zato, ker so bila verska. In to je to, kar zmrazi Dawkinsa, Hitchensa, Harrisa in Stengerja: da je še vedno tako! Da je torej treba verska prepričanja še vedno spoštovati kratko malo zato, ker so verska. Religije so se v preteklosti obnašale barbarsko, pravi Hitchens, “v modernih družbah pa lahko patetične sledi tega vidimo v poskusih religije, da bi si zagotovila kontrolo nad izobraževanjem, da bi se izvzela plačevanju davkov ali da bi vsilila zakonodajo, ki ljudem prepoveduje žaljenje njenega vsemogočnega in vsevednega božanstva ali celo preroka”. Dawkins pravi, da naša družba pretirano spoštuje vero. “Nadvse razširjena domneva, s katero soglašajo tako rekoč vsi v naši družbi - vključno z neverujočimi, je ta, da je mogoče verska prepričanja užaliti laže od drugih in da jih je treba zato varovati z nenormalno debelim obzidjem spoštljivosti, ki bistveno presega spoštovanje, kakršno vsak človek dolguje kateremukoli sočloveku”.

Če od vernika zahtevamo, naj upraviči ali pa argumentira svojo vero, bo rekel, da kršimo njegovo versko svobodo. Sovraštvo mora “zgolj dokazati, da je versko, pa nič več ne velja za sovraštvo”. Verniki lahko šikanirajo in diskriminirajo homoseksualnost, ker to počnejo iz “verskega prepričanja”. Če jim rečete, da je to narobe, rečejo, da jim jemljete pravico, da so kristjani. Sadističnih obrezovanj dečkov in deklic ne sankcionirajo, ker gre za “verske obrede”. Pedofilske duhovnike pred zakonom ščitijo, ker so “posvečena” bitja. Cerkvi davkov ni treba plačevati, ker gre za “versko skupnost”. Verne skupnosti lahko preživijo na račun manj vernih, ker so “verne”. Sekularna družba, ki o “svetih” in “božanskih” praksah ne more in ne sme soditi, gre v toleranci in spoštovanju vere celo tako daleč, da sodobne verske vojne - tisto v Iraku, tisto na Severnem Irskem, tisto v Bosni, tisto na Bližnjem vzhodu ipd. - razglaša za etnične. Kar nas pripelje do temne strani tistega “verska-prepričanja-je-treba-spoštovati-ker-so-verska&rd quo;. Ali kot pravi Dawkins: “Če ta ali oni oznani, da je tako ali drugačno prepričanje del njegove vere, je spričo globoko zakoreninjene šege preostanek družbe primoran brez nadaljnjih vprašanj to prepričanje spoštovati; spoštovati vse do dne, ko privede do pošastnega pokola, kakršni so bili uničenje Svetovnega trgovinskega centra in londonski ali madridski bombni napadi.” Terorizem je zakrivila “vera sama po sebi, ne verska skrajnost - ki ni nikakršna strahotna, popačena oblika prave, spodobne religije”. Učenje zmerne vere sicer “ni ekstremistično samo po sebi, vseeno pa kar kliče po nastanku ekstremizma”. Vernikov tega, da bodo za dejanja, ki jih počnejo v imenu Boga, nagrajeni v nebesih, ne učijo verski skrajneži, ampak “dostojni, prijazni, pravoverni verski učitelji”. In tudi krščanstvo - podobno kot islam - uči, “da je brezprizivna, slepa vera vrlina”. Kar pomeni: “Ni vam treba zagovarjati tistega, v kar verujete.” Ne, norosti, ki se dogajajo v imenu Boga, niso le “popačenja” vere: “Kako lahko pride do popačenja vere, če vera, za katero ni nikakršne objektivne utemeljitve, nima nikakršnih oprijemljivih standardov, ki bi jih bilo mogoče popačiti?”

Ni čudno, da je francoski matematik in filozof Blaise Pascal že v 17. stoletju ugotovil: “Ljudje nikoli ne delajo zla tako temeljito in s takim navdušenjem kakor takrat, ko to počnejo zaradi verskih nazorov.” Toda tu se običajno zgodi nekaj hecnega. Ko namreč krščanskim ideologom omenite, da je z religijo in “svetimi knjigami” nekaj hudo narobe, če so se v imenu Boga dogajale take norosti in taka grozodejstva, takoj odvrnejo: Že res, toda ne pozabite, da so ateisti zagrešili še hujše zločine! In potem s prstom pokažejo na Hitlerja in Stalina. Kar je problem: prvi v resnici sploh ni bil ateist - drugi pa je bil falirani semeniščnik. Toda cerkvena logika “že, že, kaj pa Stalin in Hitler” ni le absurdna, ampak tudi perverzna. Prvič, Hitlerja je zgodovina tako porazila, da se je raje kar sam ubil, in drugič, od stalinizma so se že zdavnaj distancirali vsi, celo sami stalinisti. Civilizacija se je fašizmu in stalinizmu odločno odrekla - in obsodila. Se je cerkev distancirala od cerkve? Se je cerkev odrekla cerkvi? Je cerkev obsodila cerkev? Še huje, ko cerkvi očitaš pretekla grozodejstva, ima vedno pripravljen diamatski odgovor: Že res, da je cerkev počela to in to, toda tistega časa ne smemo ocenjevati z današnjimi merili! Ali pa: Tisto so bili povsem drugačni časi? Z eno besedo: cerkev svoje preteklo početje vedno relativizira. Si predstavljate, da bi relativizirali to, kar je počel Hitler, in rekli: Že res, da je dal pobiti 6 milijonov Judov, toda morate ga razumeti - tisto so bili drugačni časi! Nepredstavljivo.

Že res, kaj pa Stalin in Hitler? Že res, kaj pa totalitarizmi? Cerkev je zelo hitra pri obsojanju totalitarizma. Prehitra. Vprašajmo drugače: koliko bi zgrešili, če bi v veri videli le, kot pravi Hitchens, “željo po grozljivi obliki benevolentne in nespremenljive diktature”? Le zakaj ne? Obe doktrini, totalitarna in cerkvena, namreč temeljita na istih rečeh: na “razodetjih” absolutne avtoritete; na glorifikaciji popolnega, nezmotljivega, vsemogočnega, vsevednega in vsevidnega vodje, ki ima odgovore na vsa vprašanja; na brezprizivni zaljubljenosti v velikega Vodjo; na dekretih in transmisijah; na zastraševanju; na “izvirnem grehu” (vsakdo je kriv); na strogem kaznovanju; na zadajanju bolečine; na spovedovanju; na zakonih, ki jim je nemogoče slediti; na sadomazohizmu in torturi; na indoktrinaciji; na slepi veri; na denuncianstvu; na nadzorovanju; na maščevanju; na rigidnem obvladovanju vzgoje in izobraževanja; na šikaniranju “zunanjih sovražnikov”; na tišanju “notranjih sovražnikov”; na “svetih knjigah”; na cenzuriranju knjig; na dogmah; na montiranih sodnih procesih; na beatifikaciji in mumificiranju mrtvih poglavarjev; na egalitarističnem omejevanju svobode in zasebnosti.

Razlika je le v tem, da v totalitarizmu heretike zamenjajo disidenti. Ni čudno, da se je fašizem najhitreje in najbolj prijel prav v katoliških deželah (Italija, Španija, Portugalska, Hrvaška ipd.), še toliko bolj, ker so bili totalitarni režimi po svoji naturi religiozni. Stalinizem nič manj, le da je cerkev impersoniral na sekularen način. Ali bolje rečeno: samoglorifikacija totalitarnih režimov je imela status verske ekstaze. Razlog več, da lahko v cerkvi vidimo zadnjo “silo kontinuitete”. Napaka komunizma torej ni bila v tem, da je zatiral cerkev, ampak v tem, da jo je skušal zamenjati. Patetične sledi totalitarne preteklosti lahko vidimo v infiltraciji cerkve v državo, ali kot bi rekel Hitchens, “v poskusih religije, da bi si zagotovila kontrolo nad izobraževanjem, da bi se izvzela plačevanju davkov ali da bi vsilila zakonodajo, ki ljudem prepoveduje žaljenje njenega vsemogočnega in vsevednega božanstva ali celo preroka”, na drugi strani Atlantika - v bolj skrajni in bolj direktni obliki - pa v poskusih dominionistov, ekstremnih krščanskih fundamentalistov, da bi Ameriko spremenili v totalitarno teokracijo, ali kot pravi Hedges, v “krščanski fašizem”. Krščanski fundamentalisti, ki žgejo v najmanj pismenih in najbolj socialno ogroženih predelih Amerike, kjer vernike, marginalizirane žrtve kompleksnih družbenih procesov, kot so restrukturacija trga, outsourcing, recesija, revščina, socialna neenakost ipd., tolažijo z nekompleksnimi verskimi formulami ter simulacijami varne skupnosti in občutka pripadnosti (še več, ljudi, ki nimajo ničesar, strašijo s komunizmom!), trdijo, da je treba Ameriko vrniti Jezusu, ker da je bila ustanovljena kot krščanska dežela, pa četudi je dobro znano, da so se ameriški ustanovni očetje cerkvi in religiji posmehovali in da ameriška ustava - tako kot slovenska - ne omenja niti Boga niti Jezusa niti krščanstva niti desetih zapovedi.

Z Bogom ne pojasniš ničesar

V imenu Boga so ljudje počeli - in še vedno počnejo - srhljive, gnusne, nore, neizrekljive reči. In počeli so jih tako divje, tako fanatično, tako histerično, tako ekscesno in tako brezkompromisno, kot da bi skušali s tem dokazati, da Bog res obstaja. V Njegovem imenu ubijam, torej obstaja! Pobijanje v imenu Boga se je prelevilo v ultimativni dokaz, da Bog obstaja. Fundamentalisti v Ameriki kot dokaz za obstoj Boga zadnje čase ponujajo “inteligentni načrt”, ki pa je le prepakirana verzija starega kreacionizma, slovenskega “verouka”. Kaj uči kreacionizem, veste: da je evolucija laž in da je svet ustvaril Bog, in to v šestih dneh, da je Geneza kronologija nastanka sveta, da je Zemlja stara manj kot 10.000 let, da so vsi predzgodovinski fosili, ki so jih našli, v resnici nastali med veliko povodnijo, ki jo popisuje Geneza, da sta bila Adam in Eva zgodovinski osebi in da so bili na Noetovi barki tudi dinozavri. Človek in dinozaver sta bila sodobnika. Jasno, T-Rex je bil vegetarijanec - tiste srhljive čekane je imel le zato, da je lažje jedel lubenice. Spielbergov Jurski park je zato blasfemija: ker hoče T-Rex požreti Adama in Evo. Krščanski fundamentalisti so se trudili, da bi kreacionizem vpeljali v šole, ker pa so se pri tem - tako v javnosti kot na sodiščih, ki so obravnavala njihove zahteve - zelo osmešili, so kreacionizem leta 1991 zakamuflirali v teorijo “inteligentnega načrta”, ki pravi, da so konstante in fizikalni zakoni tako “uglašeni”, da niso mogli nastati po naravni poti, da počasni proces evolucije ni mogel ustvariti kompleksnosti življenja in da je “nezvedljivo kompleksnost” življenja, recimo človeškega očesa, imunskega sistema ali pa flagelarnega rotacijskega pogona pri bakterijah, nemogoče pojasniti z evolucijo, ampak le z “inteligentnim načrtom”. Ali natančneje: kreacionisti, ki Boga običajno izpustijo, da bi izgledali bolj resno in znanstveno, in ki hlinijo znanstvenike, da bi diskreditirali znanost, v evoluciji najdejo reči, ki jih znanosti še ni uspelo zadostno pojasniti, in jih razglasijo za “vrzeli”, ki da so neznanega, skrivnostnega izvora - pač produkt “inteligentnega načrta”. Problem zagovornikov “inteligentnega načrta” je v tem, kot pravi Hitchens, da nam niti enega samega koščka naravne zgodovine ne pojasnijo bolje kot teorija evolucije. Kaj pa o poveš o vrzeli v naravni zgodovini, če rečeš, da je božje delo?

Ko je Charles Darwin leta 1859 objavil knjigo Nastanek vrst, je cerkvi in drugim dobesednim bralcem Biblije vzel veliko manevrskega prostora: ko je namreč s teorijo evolucije in naravnega izbora dokazal, da je človek produkt evolucije, ne pa Boga, je en passant tudi dokazal, da je smrt neizogibna, da ponovno vstajenje ni mogoče, da čudežev ni, da nebesa ne obstajajo, da z drugim prihodom Jezusa Kristusa ne bo nič in da je vesolje moralno nevtralno. In potem je šlo dokazom za obstoj Boga le še na slabše: bolj ko je znanost zapolnjevala “vrzeli”, manj je bilo dela za Boga. Zato po svoje niti ne preseneča, da je Francis Collins, eden izmed vodilnih ameriških genetikov, sicer vodja Projekta človeškega genoma, ki se ne more sprijazniti s tem, da je morala le stranski produkt evolucije, in ki se mu zdi vera v Boga spričo odkritja človeškega genoma bolj racionalna kot kadarkoli, v Govorici Boga (The Language of God, 2007) teorijo “inteligentnega načrta” pripeljal do logičnega teološkega zaključka: vero skuša spraviti z znanostjo. Collins ni kreacionist ali pa zagovornik “inteligentnega načrta”, ki v evoluciji najdeva “vrzeli”, ampak znanstvenik, ki verjame v evolucijo, teorijo relativnosti, kvantno mehaniko in Big Bang. Toda prav elegantna kompleksnost DNK, molekul ipd. mu dokazuje, da Bog obstaja - v tej eleganci vidi potrditev obstoja Boga. Pri tem seveda pozablja, da se nam zdi to elegantno le zato, ker smo svoj estetski čut v vseh teh letih tako razvili, da se nam to lahko zdi elegantno.

Ironija je v tem, da se Collins pri svojem “revolucionarnem” spravljanju znanosti in vere ujame v vse dobro znane teološke in teistične sofizme: prvič, ne verjame, da bi lahko narava ustvarila samo sebe, očitno pa verjame, da je Bog ustvaril samega sebe, drugič, vesolja si ne zna predstavljati brez “vzroka”, toda ob tem pozablja, da so “dogodki” na atomski in subatomski ravni brez vzroka, in tretjič, v Big Bangu vidi potrditev “čudovite alegorije” iz Geneze, pri tem pa spregleda, da je Big Bang ravno zanikanje Geneze - Biblija govori o Bogu, ki je ustvaril svet in potem ostal usmerjevalec prometa, tako da je vnaprej vedel za vsako človeško potezo, Big Bang pa nima nobene zveze s takim Bogom. Poleg tega znanost ne pravi, da pred Big Bangom ni nič obstajalo, še najmanj kak nadnaravni vzrok, ampak dopušča možnost, da je vesolje s pomočjo kvantnih fluktuacij nastalo iz vesolja, ki je obstajalo pred tem vesoljem. In četudi bi obstala teorija, da je vesolje nastalo po naravni poti “iz niča”, bi bilo to še vedno bolj logično od hipoteze o Bogu - kot je namreč pokazala teorija Big Banga, za nastanek vesolja ni bila potrebna nobena kršitev fizikalnih zakonov, kar bi se zgodilo, če bi vesolje ustvaril Bog. Če rečeš, da je nekaj ustvaril Bog, s tem ničesar ne pojasniš. “Bog načrtovalec ne more biti razlaga za organizirano kompleksnost sveta, saj bi moral biti vsak bog, ki bi bil sposoben karkoli načrtovati, sam tako kompleksen, da bi bilo treba na enak način pojasniti tudi njega,” kot pravi Dawkins. Če bi Bog že ravno obstajal, potem bi bil tudi sam le produkt evolucije.

Ergo: Collins skuša znanstveno dokazati obstoj Boga. “Bog Biblije je tudi Bog genoma.” Ha: Bog je ustvaril znanost, da bi ga lažje razumeli. Collins, ki zveni kot konspirolog, ki skuša dokazati obstoj zunajzemeljskih bitij, se sklicuje tudi na znano frazo fizika Freemana Dysona: “Bolj ko raziskujem vesolje in detajle njegove arhitekture, več dokazov najdevam, da je vesolje v nekem smislu vedelo, da prihajamo.” V resnici je ravno obratno, kot pravi Stenger: vesolje je ustvarjeno natanko tako, kot da ni vedelo, da prihajamo. Če bi vesolje vedelo, da prihajamo, potem razdalje med Zemljo in ostalimi planeti ne bi bile tako enormne, potem najbolj oddaljeni horizont, ki ga bomo morda kdaj videli, ne bi bil od Zemlje oddaljen 13,7 milijarde svetlobnih let, potem v vesolju ne bi bilo toliko praznega prostora, potem bi življenje obstajalo tudi na drugih planetih, potem v vesolju ne bi bilo vakuuma, potem ne bi šlo toliko materije in energije v nič, potem bi človek v vesolju lažje preživel, potem sonce ne bi imelo omejenega roka trajanja, potem Zemlja ne bi nastala šele 9 milijard let po nastanku vesolja, potem človek ne bi nastal šele 14 milijard po nastanku vesolja in potem vesolja ne bi čakal neizogibni konec. “Vesolje izgleda tako, kot da je bilo ustvarjeno brez misli na človeka.”

Če bi Bog obstajal

Če bi vesolje izgledalo tako, kot da je bilo ustvarjeno z mislijo na človeka, potem bi Bog obstajal. In če bi obstajal, potem bi tudi narava sledila moralnim zakonom. Potem ljudi ne bi bilo treba nasilno pokristjanjevati. Potem ne bi bilo ateizma. Potem bi bili verniki bolj moralni od nevernikov, pa niso. Potem se mu ne bi bilo treba vmešavati v svet, ker bi mu vsa popolnost uspela že v prvo. Potem se število čudežev od starih časov pa do danes ne bi tako drastično zmanjšalo. Potem se frekvenca ponovnih vstajenj od starih časov pa do danes ne bi zvedla na nič. Potem papež Janez Pavel II. ne bi umrl, ker so za njegovo okrevanje molili vsi kristjani tega sveta. Potem bi ponudil več dokazov o svojem obstoju. Potem ne bi obstajali dokazi o njegovem neobstoju. Potem se ne bi skrival kot zunajzemeljska bitja, ki “obstajajo”, a se nikoli ne pokažejo. In potem bi se pred ateisti branil sam.

Cerkvi tako ne preostane drugega, kot da si sproti izmišlja razloge, zakaj ne moremo najti dokazov o obstoju Boga, ali pa da poudarja, da bi nam preveč dokazov o obstoju Boga škodilo, ali pa da dokaz za obstoj Boga vidi v obstoju Biblije, ali pa da oznani: Bog, čigar obstoja ni mogoče dokazati, ni moj Bog. Dokazno breme za obstoj Boga leži na cerkvi in vernikih, kot poudarja Dawkins. Univerzalno hrepenenje po Bogu pač ni dokaz, da Bog obstaja. Kakor tudi obstoj moralnega zakona ni dokaz, da Bog obstaja. In seveda, tudi vernik, ki živi krepostno, čednostno in spodobno, ni dokaz, da Bog obstaja. Kot rečeno: Biblija je napisana natanko tako, kot da Bog ne obstaja. Dawkins, Hitchens in Stenger zato poudarjajo, da Biblija ni ta, ki bi lahko vernike usmerjala v moralno, civilizirano obnašanje, da verniki na osnovi Biblije ne morejo vedeti, kaj je dobro in kaj zlo, da se torej razlike med dobrim in zlom ne morejo naučiti iz Biblije, da etika in morala neodvisni od religije in da ne moreta biti izpeljani iz nje in da pravice, da nam govori, kaj je dobro in kaj zlo, ne moremo prepuščati religiji. Ali kot pravi Stenger: “Mnogi ljudje so dobri. Toda dobri niso zaradi religije, ampak navkljub religiji.”

G. K. Chesterton, krščanski apologet in avtor detektivskih romanov o očetu Brownu, je rekel: Če ne bi bilo Boga, ljudje ne bi verjeli v nič, ampak v vse. No, Hitchens to obrne: “Če verjamemo v Boga, pokažemo, da smo voljni verjeti vsemu.” Ali papež Joseph Ratzinger, kardinal Franc Rode in metropolit Alojz Uran res verjamejo, da je Marija svojega otročiča brezmadežno spočela, da je sonce obstalo, da bi lahko Jozue v miru dokončal svoj pokol, da se je Rdeče morje razprlo, da je Jezus oživil Lazarja, da je obstajal eksodus iz Egipta, da je prišlo do osvojitve Obljubljene dežele in da je 70.000 vernikov v portugalski Fatimi leta 1917 res videlo, kako se je sonce odtrgalo z nebeškega svoda in treščilo na zbrano množico, ali pa le, kot bi rekel Daniel Dennett, “verjamejo v vero”? Kot bi rekel Richard Dawkins: “Portugalska pa le ni tako zelo na samem.” Nas lahko tolaži le to, da vsaj tistih nekaj milijonov ljudi, ki so živeli, preden je bil izumljen Bog, počiva v miru, in da ateist, ki ne vidi nobenega razloga, da bi verjel v obstoj duše, predestinacije, nebes, čudežev, prerokb, posmrtnega življenja in ponovnega vstajenja, tudi ne vidi nobenega razloga, da bi se mučeniško samorazstrelil.

Kaj torej: bi se ponoči v kaki zakotni ulici v tujem mestu počutili bolj varne, če bi vedeli, da ljudje, ki se vam približujejo, prihajajo od maše?