Tuja ljudstva v slovenskih učbenikih

"Kot oče sem moral vprašati otroka geografijo in kot ljubitelj Afrike sem takoj opazil, da je stereotip o Afriki blazno zgrešen. Ko sem prebral knjigo, sem bil šokiran. Nekaj časa sem to še toleriral, potem pa so začeli hudi izrazi butati ven," je povedal Samo Košnik. Konkretno ga je zmotil učbenik za geografijo za osmi razred devetletke, ki obravnava različna ljudstva sveta, razen Evrope in Azije, o katerih se osnovnošolci učijo leto prej. Zaradi površnosti in žaljive obravnave Afričanov je napisal protestno pismo in ga poslal na nekaj naslovov. Na aprilskem srečanju Afriškega centra je predstavil ugotovitve in takoj se je oblikovala skupina ljudi, ki si je zadala nalogo, da spremeni miselnost, ki veje iz učne snovi. Ko so pregledali tri osnovnošolske knjige za geografijo, ki so trenutno v veljavi, in zbrali dovolj informacij, so se obrnili na šolsko ministrstvo oziroma na koordinacijski odbor, ki skrbi za učni načrt za geografijo, pa tudi na založnike, ki izdajajo učbenike. Nad odzivom urednika na založbi Modrijan dr. Jurija Senegačnika so bili presenečeni, saj se je aktivno vključil v reševanje problematike. Tudi sam je zavodu podal predlog za črtanje nekaterih izrazov. "Učbenik ni niti strokoven niti znanstven članek, niti članek v časopisu. Napake se pojavljajo, ker učbenike pišejo šolniki, praktiki, ker so pisani za šolo. Držati se moramo učnih načrtov, sicer niso potrjeni. V učnem načrtu pa so zapisane te neumnosti," opravičuje izrazje učbenika.

Spodbujena z informacijami se je oblikovala skupina, sestavljena iz Slovenskega etnološkega in antropološkega združenja Kula ter Iniciativne skupine za neomalovažujoče predstavljanje svetovnih kultur v slovenskih učbenikih - Društva Afriški center.

Pa ne gre za posamezne izraze. Sporen je namreč generalni govor, specifična terminologija in tudi vizualno upodabljanje Afrike. Prvi problem upodabljanja neevropskih etničnih skupnosti je, da jih upodabljajo skozi optiko ras, glede na barvo kože. Janez Pirc z Inštituta za narodnostna vprašanja ugotavlja: "V sedmem razredu, ko se obravnava Evropa, se etnične skupnosti ne obravnavajo skozi rasno optiko. Če bi bil učni načrt konsistenten, bi govoril o dinarski rasi oziroma nordijski ..."

Sporna je zastarela, žaljiva terminologija, ki se v strokovni literaturi že dolgo več ne uporablja, na primer: rasni drobci, Bušmani ali Grmičarji, Hotentoti, Pigmejci, Bantu črnci, Sudanski črnci in podobno, ki nima nobene zveze z realnostjo in opredeljuje ljudstva, ki sploh ne obstajajo, z izrazi, ki so jim jih dali "beli osvajalci". Tako najdemo citate, kot je: "Med rasnimi skupinami so na celini najštevilčnejši črnci, sledijo belci; nekaj je pripadnikov rumene rase, nekaj mešancev in rasnih drobcev, kot so Pigmejci, Grmičarji ali Bušmani in Hotentoti." Druge kulture se v učbenikih predstavljajo stereotipno. Prav tako ni premišljeno fotografsko gradivo, kjer se kažejo beduini na kamelah, še največkrat pa lačni otroci. Rajko Muršič s Filozofske fakultete, oddelka za etnologijo in antropologijo, ugotavlja: "Generiramo neki določen način govora o drugih delih sveta skozi čas. Ohranjamo stereotipe iz davnih obdobij, ki smo jih že zdavnaj opustili in pometli iz učnih programov. Kot da smo še vedno v začetku dvajsetega stoletja. Na začetku 21. stoletja so se stvari malo spremenile. Mi pa ostajamo v čudnem brezčasju."

Poleg tega da je sporna geografska terminologija, saj se ponekod uporabljajo izrazi, ki že zdavnaj niso več v mednarodni rabi, in poleg faktografskih zmot, bode v oči eksotizacija drugih ljudstev, ki so obravnavana zelo evropocentrično. "Ob zemljevidu Afrike je na koncu lepi Tuareg, ki na kameli jaha skozi Saharo. Tako kot da bi Slovenijo predstavil samo v tipični gorenjski noši in bi rekel, da je to to," ni navdušen nad prikazom Pirc. Imperialistična miselnost se kaže v tem, da se pri pristopu k regijam, kot sta Afrika ali Latinska Amerika, na njih gleda zgolj skozi merila, koliko so privlačne za naseljevanje, med vrsticami, za bele prebivalce. "To je tako, kot če bi v južnoafriških učbenikih rekli, da je skandinavski polotok zelo hladen in bi iz tega sklepali, da območje nad Oslom ni primerno za naše priseljence. To izhaja iz evropske kolonialne izkušnje."

Ko so učbenike podrobno analizirali člani Afriškega centra, so bili zgroženi, da je kaj takega sploh mogoče v demokratični Evropi. Ne morejo verjeti, da učitelji še vedno učijo takšen pogled na Afriko. Najbolj jih je prizadela primerjava med tem, kako je predstavljena Afrika in kako Amerika. Na eni strani lačni otroci in reke beguncev, na drugi strani vse najlepše in najboljše, kar premore človeška družba. Na primeru zimbabvejskega učbenika za geografijo v osnovnih šolah je prikazal, da je veliko bolj objektiven in da govori o različnih stvareh, ne le zgolj o lakoti in vojni. Predsednik Afriškega centra Max Zimani se razburja nad tistimi, ki pišejo učni program, po katerem morajo vsi založniki objavljati sporne izraze in način mišljenja: "Poiskati bi morali stvari, ki so značilne za afriške države, in ne bi pisali o negativnih stvareh, kot je lakota. Našli bi Kilimandžaro, Viktorijine slapove, mango, koruzo, zlato, kavo, stari Egipt, velika jezera ... popolnoma drugačno sliko. Sedaj pa otroci vedo samo, da je tam lakota in da potrebujejo ljudje pomoč. V Afriki je ponekod tudi lakota, ampak to ni vse. Afrika ni monolit. V večini afriških držav ni vojne in ljudje živijo normalno. Kot da bi o Sloveniji poročali samo v povezavi s povojnimi poboji."