Los Angeles zaupno

Katoliška cerkev še vedno misli, da je mogoče spolne zlorabe, ki jih zagrešijo njeni duhovniki, odpraviti z opravičilom in izvensodno poravnavo. Še bolj presenetljivo pa je, da to še vedno misli tudi sodobna družba. Kot veste, je losangeleška nadškofija, največja ameriška nadškofija, ki jo vodi kardinal Roger M. Mahony in ki v svojem naročju pestuje okrog 350.000 otrok, prejšnji teden sklenila največjo izvensodno poravnavo v zgodovini ameriške katoliške cerkve: 508 žrtev spolnih zlorab, ki so jih zagrešili duhovniki te nadškofije, bo dobilo 660 milijonov dolarjev. Postopki proti losangeleški nadškofiji, ki je lani žrtvam spolnih zlorab že plačala 60 milijonov, so se vlekli nekaj let, vloženih je bilo 560 tožb, pogajanja so trajala štiri leta in pol, pred kamere in mikrofone so stopale žrtve, ki so razkrivale hude spolne zlorabe, cerkev se je sprenevedala in zavlačevala, odvetniki žrtev in tožilci so zahtevali vpogled v nadškofijsko dokumentacijo, predvsem v "zaupne" dokumente, ki so vsebovali dosjeje o spolnih deliktih duhovnikov in o tem, kako je cerkev obravnavala te "primere", toda nadškofija jih je stalno vozila žejne čez vodo, tako da jim je v nekaj letih uspelo pridobiti le "zaupne" dosjeje petih ali šestih obtožencev - od več kot dvestotih. Zakaj je losangeleška škofija na koncu vendarle pristala na tako visoko sodno poravnavo, ki je znesek, s katerim je ameriška katoliška cerkev v zadnjih petdesetih letih poplačala žrtve duhovniških spolnih zlorab, dvignila na dobri dve milijardi dolarjev, ni nobena skrivnost: to je storila, tik preden naj bi se v Los Angelesu začel sodni proces proti nadškofiji. Kar pomeni, da je rekordno odškodnino plačala iz povsem taktičnih razlogov: da bi preprečila sodni proces, ki se naj bi začel, da bi zaščitila svoje skrivnosti, da bi zaščitila tiste, ki so ščitili in prikrivali obtožence, in da kardinalu Mahonyju ne bi bilo treba pričati na sodišču, kjer bi bil prisiljen - pod prisego! - razkrivati zakulisje duhovniških spolnih zlorab in povedati, kaj je o vsem tem vedel in kdaj je to izvedel.

Točno: z izvensodno poravnavo je sodnega procesa proti losangeleški nadškofiji konec. Pri tem je seveda presenetljivo predvsem to, kako zlahka in kako hitro sodobna družba kupi vse - tudi najbolj prozorne - taktične manevre katoliške cerkve. Cerkvene izvensodne poravnave so diverzije, do katerih bi morala imeti sodobna družba toleranco nič. Hej, saj so plačali, ne! Ko se cerkev za svoje spolne zlorabe izvensodno poravna, plača za svoje grehe: taka je percepcija. In losangeleška škofija je PLAČALA! In kardinal Mahony se je žrtvam spolnih zlorab OPRAVIČIL, tipično sočutno: "Želim si, da bi bila vaša življenja kot videokaseta - kaseto bi vstavili in izbrisali vsa tista težka in grenka leta." Res škoda, da življenja žrtev spolnih zlorab niso videokasete - ko bi začeli težiti, bi jih zamenjali z dvdji. Vsa ta afera losangeleške nadškofije je pokazala:

* Da je katoliška cerkev prestreljena s pedofilijo in serijskimi spolnimi nadlegovalci otrok.

* Da je cerkev duhovniške spolne zlorabe otrok sistematično skrivala in prikrivala.

* Da je spolno nadlegovanje, zlorabljanje in posiljevanje otrok skrivaj tolerirala.

* Da je duhovnike, za katere je bilo jasno, da so spolni nadlegovalci otrok, selila iz župnije v župnijo, iz škofije v škofijo, iz samostana v samostan (preden ga je poslala na novo delovno mesto, se je običajno zadovoljila z njegovo "psihološko evalvacijo").

* Da o spolnih zlorabah, ki so jih zagrešili duhovniki, ni obvestila policije.

* Da staršev posvarila ni pred nevarnostjo ali pa jih opozorila, da njihove otroke spoveduje in blagoslavlja duhovnik, ki slovi po spolnem zlorabljanju otrok.

* Da je vse pritožbe, ki so jih poslale žrtve spolnih zlorab (ali pa njihovi svojci), založila, zavrgla, utišala ali pa relativizirala.

* Da je vse obtožbe vedno zanikala in raje medije obtoževala, da jo šikanirajo in da si izmišljajo zgodbe.

* Da je pritiskala na žrtve spolnih zlorab in šikanirala tiste, ki so skušali razkrinkati pedofilske duhovnike.

* Da otrok ni zaščitila pred pedofilskimi duhovniki, več kot očitnimi serijskimi spolnimi nadlegovalci otrok - da jih torej ni zaščitila pred spolnimi zlorabami, pa čeprav je vedela, da se dogajajo in da se bodo še dogajale.

Kar vas pripelje do vprašanja: hej, kaj je tu novega? Točno: nič! In to je najbolj presenetljivo: da sodobna družba vse to - vse te cerkvene diverzije pravne države - še vedno kupuje v paketu z izvensodnimi poravnavami.

Beg v bankrot

Kalvarija losangeleške nadškofije je kakopak le rimejk in obenem sequel kalvarije bostonske nadškofije. Leta 2002 je namreč bostonsko nadškofijo stresel masivni seksualni škandal: okrog 500 oseb je vložilo tožbe zaradi spolnega nadlegovanja, ki so ga bili v preteklosti deležni s strani tamkajšnjih duhovnikov. Šok je bil popoln, bostonska cerkev pa je reagirala tako kot zdaj losangeleška: z žrtvami spolnih zlorab se je izvensodno poravnala. Razlika je bila le v tem, da je bil tedaj znesek bistveno nižji: le 85 milijonov dolarjev. Ne da je bilo to nadškofiji v tolažbo. Prej narobe. To, da je morala nadškofija - podobno kot bo to morala zdaj storiti losangeleška nadškofija - prodati nekaj svojih rezidenc in nekaj svoje zemlje v Brightonu, je bilo še najmanj. Posledice te seksualne apokalipse so se začele kazati v naslednjih letih: bostonska nadškofija je začela zlagoma izgubljati renome, zaupanje, vernike, duhovnike in finančna sredstva, tako da je nadškof Sean O'Malley, ki je zamenjal odstopljenega kardinala/nadškofa Bernarda Lawa, leta 2004 najavil, da bodo zaprli približno šestino župnij (65 od 357), pa tudi kopico cerkva in cerkvenih šol. Nadškof, ki se je sicer skliceval na kadrovski, finančni in kongregacijski primankljaj, pa četudi je bilo vsem povsem jasno, da je ta primankljaj stranski učinek moralnega primankljaja v nadškofiji in spolnem aparatu njenih duhovnikov, je rekel: "To pomeni izgubo duhovnega doma, tistega kraja, v katerega so ljudje vložili toliko časa in energije, tiste hiše, v kateri se je v človeških življenjih - od rojstva pa do smrti - zgodilo toliko pomembnih trenutkov." Kar je bilo kakopak abotno in cinično: v teh "hišah" - v tem "duhovnem domu" - je bilo spolno nadlegovanje otrok stvar duhovniškega tekočega traku, stvar sistema, ne pa osamljenih "deviacij". Tako kot v losangeleški nadškofiji in drugod. Vsekakor, spolne zlorabe, ki so jih zagrešili duhovniki, so bile "pomembni trenutki" v "človeškem življenju" kakih 500 oseb.

In ko je bostonski nadškof O'Malley ravno oznanil, da bo prisiljen zapreti kopico župnij, je portlandski nadškof John Vlazny oznanil, da bo naredil še koral naprej - in razglasil bankrot. Zakaj? Ker portlandska nadškofija ni več zmogla plačevati odškodnin in izvensodnih izravnav žrtvam duhovniških spolnih zlorab. Portlandska nadškofija je bila prva ameriška nadškofija, ki je razglasila bankrot, kar pa je bilo skrajno perverzno: nadškof Vlazny je skušal namreč s tem preprečiti začetek sojenja nadškofiji oz. - tedaj že pokojnemu - duhovniku Mauricu Grammondu, obtoženemu, da je v osemdesetih spolno nadlegoval več kot 50 dečkov. Bostonski nadškof O'Malley je zato, da bi poplačal masivne odškodnine, prodal nekaj nadškofijskih rezidenc in nekaj nadškofijske zemlje - portlandski nadškof Vlazny pa je razglasil bankrot, da mu odškodnin ne bi bilo treba plačati. Žrtve duhovniških spolnih zlorab so to tedaj razglasile "le še za eno skorumpirano taktično potezo rimo-katoliške portlandske nadškofije." No, portlandska nadškofija je imela vse razloge za paniko: prvič, tedanji val izvensodnih poravnav, povezanih z duhovniškimi spolnimi zlorabami, je ameriško rimo-katoliško cerkev stal več kot 650 milijonov dolarjev, drugič, samo v Kaliforniji je bilo tedaj proti duhovnikom, nadškofijam in škofijam zaradi spolnih zlorab vloženih 850 tožb (največ prav proti losangeleški nadškofiji), in tretjič, malo prej je tudi sama portlandska nadškofija 130 žrtvam duhovniških spolnih zlorab izplačala 53 milijonov dolarjev. Toda nova serija žrtev je zdaj za izvensodno poravnavo zahtevala več kot 150 milijonov - ker pa portlandska nadškofija tega zneska ni zmogla, se je obetalo sojenje, ki ga je skušal nadškof minirati z razglasitvijo bankrota. Tudi druge škofije - recimo tucsonska, spokanska, davenportska in sandieška - so tedaj zaradi masivnih odškodninskih tožb razglasile bankrot, medtem ko je santafejska nadškofija sklenila, da bo ubrala tretjo pot - denar za izvensodne poravnave je pobrala kar iz župnijskih prihrankov. Škofija kalifornijskega okrožja Orange je ob koncu leta 2004 - po dveh letih pogajanj - za spolne zlorabe svojih enaintridesetih duhovnikov, desetih cerkvenih laikov in dveh nun plačala celo več kot bostonska nadškofija, kar 100 milijonov, pa četudi je bilo žrtev manj, le 87. Kar je bil rekord: tako visoke izvensodne odškodnine za spolne zlorabe ni do tedaj plačala še nobena ameriška škofija. Ne da je vse plačala škofija: polovico zneska so plačale zavarovalnice. Tudi 660-milijonske odškodnine, za katero se je dogovorila losangeleška nadškofija, ne bo v celoti plačala losangeleška nadškofija: plačala bo le 250 milijonov, 227 milijonov bodo prispevale zavarovalnice, 60 milijonov bodo dodali različni cerkveni redovi, izplačilo 123 milijonov pa je prepuščeno pogajanjem med odvetniki žrtev in nekaterimi cerkvenimi redovi. Hja, zavarovalnice imajo vse razloge, da cerkvi zavarovalne premije drastično dvignejo - in seveda, starši imajo vse razloge, da svojim otrokom pred odhodom k maši odprejo zavarovalne police. Žrtve spolnih zlorab pa so si obenem oddahnile - zdaj niso bile več le domnevne žrtve. A to leta 2004 še ni bilo vse. Preiskava, ki jo je tedaj izvedla sama ameriška katoliška cerkev, je namreč pokazala dvoje: prvič, da je bilo spolnih zlorab v zadnjih petdesetih letih obtoženih kar 4.000 ameriških katoliških duhovnikov, in drugič, da so ameriški katoliški duhovniki v v zadnjih petdesetih letih spolno zlorabili več kot 10.000 otrok, pretežno dečkov. Ergo: duhovniki so postali Darwinova nočna mora in orožje za množično zlorabljanje otrok.

Toda bostonski nadškof O'Malley je šel kljub temu tako daleč, da je rekel: "Želim si, da bi vse te čudovite hiše življenja in molitve ostale nekako odprte in žive in polne, toda to ni mogoče." Kar je bilo mogoče razumeti kot grožnjo: hej, če ne boste pridni, bomo vse te "čudovite hiše življenja in molitve" ponovno odprli! Razumete, ne: škoda je bilo vseh tistih "čudovitih hiš življenja in molitve", ne pa tudi vseh tistih čudovitih oseb, ki so v teh "čudovitih hišah življenja in molitve" postali objekti, žrtve in talci duhovniške patologije. "Mi vsi smo del nečesa, kar je večje od nas." Joj, a res? A po drugi strani, to je tipično cerkveno "opravičilo": veste, smo le del nečesa, kar je večje od nas! In vse je urejeno. Hočem reči: aja, saj res, si rečejo ljudje, če smo del nečesa, kar je večje od nas, potem je vse v redu. Duhovniške spolne zlorabe pridejo pač s teritorijem - kot del nečesa, kar je večje od nas. No, in zdaj si predstavljajte, da bi pred sodnike stopil brutalni, sadistični posiljevalec in rekel: že res, da sem posilil nekaj žensk, toda moje posiljevanje je del nečesa, kar je večje od nas! Mislite, da bi sodišče reklo: če je tvoje posiljevanje del nečesa, kar je večje od nas, potem je pa vse v redu - žrtvam se opraviči in se z njimi izvensodno poravnaj? Ne, kje neki! Možnosti bi bili le dve: prvič, ker s tem, ko bi svoje dejanje razglasil za del nečesa, kar je večje od nas, ne bi pokazal nobenega kesanja in obžalovanja za svoja dejanja, bi mu kazen drastično povečali (hja, fasal bi še hujšo kazen, kot jo je zahteval tožilec), in drugič, poslali bi ga naravnost v norišnico. Le norec lahko namreč reče, da je posiljeval zato, ker je to del nečesa, kar je večje od nas.

Problem je na dlani: ko pride do cerkve, se družbeni standardi spremenijo. Ali bolje rečeno: za posiljevalce, ki delujejo v okviru cerkve, ne veljajo isti zakoni kot za posiljevalce, ki delujejo v okviru civilne družbe, kaj šele v okviru geta, takšnega ali drugačnega. Samo pomislite, iz bostonske nadškofije je pred sodnike stopil le en duhovnik, Paul Shanley, pa četudi so bile leta 2002 tožbe vložene proti 200 duhovnikom bostonske nadškofije. Vse ostale duhovnike so rešili z izvensodnimi poravnavami, prikrivanji, skrivanji in selitvami. Tudi Shanleyja, ki je otroke spolno zlorabljal na stranišču in spovednici in ki je vedel, da ima nalezljive spolne bolezni, bi cerkev zaščitila, če ne bi bil škandal tako abnormalno velik in eksploziven, da se ji je zdelo dobro, da enega duhovnika vendarle žrtvuje. Kako cerkev pedofilske duhovnike skriva in seli iz župnije v župnijo, smo lahko videli tudi pri nas, še dosti bolj dramatično in plastično pa se to vidi v dokumentarcu Deliver Us from Evil, ki popisuje kariero katoliškega duhovnika Oliverja O'Gradyja, serijskega posiljevalca otrok (celo devetmesečnikov!). Svoj "križarski" pohod je začel v sedemdesetih - in ni se ustavil vse to leta 1993, ko so ga prijeli in obsodili na 14 let. Njegovi nadrejeni so vedeli, kaj počne, toda kardinal Mahony ga je stalno ščitil, ga skrival v samostane in ga selil iz župnije v župnijo. Po sedmih letih so ga spustili iz zapora ter ga deportirali na Irsko, kjer ga je ujela tudi filmska ekipa, ki ji je povedal, da so za vse krivi njegovi nadrejeni - vedeli so, kaj počnem, pa me niso ustavili! O'Grady spominja na serijskega morilca, ki policiji pošlje sporočilo: "Ustavite me, če ne bom še ubijal!" Podobno je kardinal Mahony ravnal v primeru duhovnika Michaela Stephena Bakerja, ki je serijsko zlorabljal otroke - Mahony ga je raje skrival, selil iz župnije v župnijo in z nekaterimi žrtvami celo dosegel tajno izvensodno poravnavo, kot pa da bi ga prijavil. Še huje: Baker je tako rekoč sam moledoval, naj ga prijavi, ker bi ga očitno lahko le to ustavilo, toda Mahony je to možnost zavrnil. Če bi cerkev O'Gradyja in Bakerja predala policiji, ne bi več posiljevala otrok. Tako pa sta s svojim serijskim zlorabljanjem otrok nadaljevala - pod pokroviteljstvom kardinala in cerkve.

Catch 22

A le zakaj bi ju cerkev predala policiji? Hej, cerkev je del nečesa, kar je večje od nas! Še huje: glede na to, kako daleč gre cerkev, da bi zaščitila duhovnike, ki so zagrešili spolne zlorabe, in glede na to, kako daleč gre družba, da cerkvi v zvezi s tem ne bi preveč težila, bi lahko rekli, da imajo duhovniške spolne zlorabe že kar status verskega prepričanja. In tu je catch 22. Sami namreč dobro veste, kako je z verskimi prepričanji v sodobni družbi - treba jih je spoštovati kratko malo zato, ker so verska. Kar nas seveda pripelje do Richarda Dawkinsa in njegove teze o pretiranem spoštovanju vere. “Nadvse razširjena domneva, s katero soglašajo tako rekoč vsi v naši družbi - vključno z neverujočimi, je ta, da je mogoče verska prepričanja užaliti laže od drugih in da jih je treba zato varovati z nenormalno debelim obzidjem spoštljivosti, ki bistveno presega spoštovanje, kakršnega vsak človek dolguje kateremukoli sočloveku.” In dalje: “Če ta ali oni oznani, da je tako ali drugačno prepričanje del njegove vere, je spričo globoko zakoreninjene šege preostanek družbe primoran brez nadaljnjih vprašanj to prepričanje spoštovati.” Verskih prepričanj pač ni treba zagovarjati in argumentirati - in duhovniške spolne zlorabe dišijo prav po verskih prepričanjih, ki jih ni treba zagovarjati. Po analogiji s sovraštvom, za katerega moraš, kot pravi Dawkins, “zgolj dokazati, da je versko, pa nič več ne velja za sovraštvo,” bi lahko rekli, da to velja tudi za spolne zlorabe, ki jih zagrešijo duhovniki. Spolne zlorabe, ki jih očitno serijsko in sistematično zganjajo duhovniki, so produkt pretiranega spoštovanja verskih prepričanj. To, da so verska prepričanja, “čudovite hiše življenja in molitve” in duhovniške spolne zlorabe otrok del nečesa, kar je večje od nas, je pravljica za lahko noč, ki pa jo sodobna družba presenetljivo sprejema. In očitno ceni. Sliši se absurdno, toda če bi družba cerkev in duhovnike bolj privila, bi to cerkev razglasila za poseganje v “versko svobodo”. Kulturni relativizem, ki ga cerkev tako obsoja, očitno najbolj koristi prav cerkvi. Ameriška katoliška cerkev je sicer leta 2002 pompozno oznanila, da je pri duhovniških spolnih zlorabah odslej “toleranca nič”, toda Vatikan je takoj zahteval popravke, ker da je treba zaščititi pravice duhovnikov. Saj.

Ko so leta 2002 izbruhnili škandali, povezani z duhovniškimi spolnimi zlorabami otrok, so rekli, da so ti škandali ogrozili ameriško katoliško cerkev. Definitivno. Seksualni škandali, ki so sledili, jasno, ne brez orjaških odškodnin (sacramentska škofija je plačala 35 milijonov, oaklandska 56, spokanska 48, covingtonska 85, tucsonska 36, louisvillska 30, hartfordska 23, milwaukeejska 17 itd.), in ki so bili le orgazmični sequel duhovniških seksualnih škandalov iz devetdesetih, ko je v arest romala prva serija ameriških katoliških duhovnikov (James Porter iz Fall Riverja, Rudolph Kos iz Dallasa, John Geoghan iz Massachusettsa) in ko je morala ameriška katoliška cerkev plačati prve visoke odškodnine (23 milijonov žrtvam Rudolpha Kosa), so cerkev še bolj ogrozili - ponekod do bankrota. Dallaško škofijo je pred bankrotom rešilo to, da so se bile Kosove žrtve voljne poravnati za bistveno nižji znesek, kot jim ga je prisodila porota (113 milijonov). Kar je kakopak ironično: katoliške cerkve niso eksistenčno ogrozili neverniki in ateisti, ampak spolno zlorabljeni verniki. In zdaj si predstavljajte, da bi morale vse škofije in nadškofije tega sveta storiti to, kar sodnik zahteva od losangeleške nadškofije - da preda vso interno, strogo zaupno dokumentacijo o spolnih zlorabah otrok.