„Pri gensko spremenjenih organizmih gre za etično vprašanje“

Vaš inštitut je nedavno začel nacionalno kampanjo "Brez GSO!", ki se vprašanja gensko spremenjenih organizmov loteva od spodaj navzgor. Zakaj?

Na politični ravni je zelo pomembno, kdo lahko o tem odloča. V Sloveniji na primer o odobravanju sort gensko spremenjenih rastlin odloča ministrstvo za okolje in prostor s soglasjem ministrstev za kmetijstvo in za zdravje. Ampak ali mi, državljani o tem sploh kaj vemo?

Ste zato začeli akcijo "Občine brez GSO"?

Seveda. Glavni namen kampanje je spodbuditi čim širšo razpravo, a tudi čim bolj poglobljeno. Mi se sicer ne moremo opredeljevati namesto občin, lahko pa jih spodbudimo. Občinam pošljemo gradivo in spodbudimo razpravo, naj se odločijo, ali bodo takšno pridelavo podpirale. „Občin brez GSO“ je zdaj že šestindvajset. Naj poudarim, da občine z izjavo ne prepovejo gojenja takšnih rastlin, razen na zemljiščih v njihovi lasti, kjer to lahko storijo, temveč se do tega opredelijo.

V Sloveniji se že nekaj časa pripravlja zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z drugimi kmetijskimi rastlinami. Bo jeseni končno šel v parlamentarno obravnavo?

Septembra je rok za drugi odgovor Evropske komisije. Ministrstvo za kmetijstvo je pripravilo osnutek zakona in ga uskladilo z zainteresiranimi nevladnimi organizacijami, tudi z nami, in s strokovnjaki. Marca so usklajeni osnutek poslali Evropski komisiji, na podlagi njenega mnenja predlagali še nekatere popravke in ga ponovno poslali Komisiji. Glede na to lahko pričakujemo, da bo šel zakon v parlamentarno obravnavo jeseni.

Vaš inštitut koordinira koalicijo za trajnostni razvoj podeželja z 22 nevladnimi organizacijami. V njej naj bi prišlo do nesoglasij glede samega sodelovanja pri pripravi zakona.

Res je, razpravljali smo, ali naj sploh sodelujemo pri pripravi. Eno od mnenj, ki ga na primer zastopa tudi društvo Ajda Vrzdenec, ki pa ni član koalicije za trajnostni razvoj podeželja, je, da je že sam zakon kapitulacija. Ampak menili smo, da je bolje, da imamo to področje pravno urejeno, ker če takega zakona ni, lahko kdo začne gojiti gensko spremenjene rastline, država pa tako rekoč nima pravne podlage, da bi to po potrebi sankcionirala. Zato je bolje, če ministrstvo že pripravlja takšen zakon, da poskušamo doseči čim strožjo ureditev.

Kateri so bili vaši glavni poudarki?

Pomembno je, da v skladu z evropskimi smernicami merimo na to, da je dovoljena stopnja kontaminacije z gensko spremenjenimi organizmi ničelna in ne 0,9-odstotna. Torej da je onesnaževanje do 0,9 odstotka "dovoljeno" samo, če je nenamerno in naključno.

Kako preprečiti kontaminacijo z gensko spremenjenimi organizmi?

Ena najpomembnejših stvari je določanje razdalj med spremenjenimi in nespremenjenimi posevki, te razdalje pa so odvisne od vrste rastlin, na primer od tega, kako daleč lahko potuje cvetni prah. Tu gre lahko tudi za kilometre.

Pri pripravi zakona naj bi se bilo zataknilo pri odškodninah.

Z delom zakona, ki govori o odškodninah, nismo povsem zadovoljni, saj smo predlagali ustanovitev sklada, ki se napaja iz prodaje, trženja in pridelovanja gensko spremenjenih rastlin. Saj če država izplačuje odškodnine brez takšnega sklada, pomeni, da moramo vsi davkoplačevalci financirati to onesnaževanje. In v tem je težava. Še posebej ker se večina Slovencev očitno ne strinja s takšno pridelavo, in če se krivec ne ugotovi, se odškodnina plača iz proračuna.

Kakšno škodo lahko povzroči kontaminacija z gensko spremenjenimi organizmi?

V ekološkem kmetijstvu je uporaba takšnih organizmov prepovedana in tudi potrošnik pri končnem izdelku pričakuje, da bo tako. Za ekološkega kmeta je grozno, če se odkrije, da so v njegov pridelek zašli gensko spremenjeni organizmi. Tu ni le škoda pri pridelku, ki ga ne more prodati, gre za dolgoročno škodo. Kaj bo kmet zdaj tam gojil? Izgubil bo trg, izgubil bo zaupanje potrošnikov in poslovnih partnerjev, morda bo izgubil certifikat, in to lahko preseže le neposredno ekonomsko škodo. Zato menimo, da bi v odškodninski sklad prispevali tisti, ki se ukvarjajo s pridelavo spremenjenih rastlin. Prav je, da je nekdo odgovoren za to. Naj plača krivec, ne pa davkoplačevalci. Nekatere države so tak sistem že vpeljale, na primer Danska.

Je res, da je Evropska komisija glede gojenja gensko spremenjenih rastlin malce spremenila svoje stališče?

Pri urejanju gojenja takšnih rastlin je težava v tem, da Evropska komisija tega noče urediti s predpisom na ravni EU. Dejali so, da trenutno ni dovolj izkušenj in naj države članice to uredijo po svoji presoji. Kar se zdaj dogaja, pa je, da po eni strani Komisija svetuje državam članicam, naj to področje uredijo, hkrati pa jih šikanira, če sprejemajo zakonodajo, ki je po mnenju Komisije prestroga.

Kako se stališče EU razlikuje od tistega v ZDA?

V EU je sprejeto stališče, da je glede gensko spremenjenih organizmov treba upoštevati, da so to nove rastline, ki jih je treba posebej obravnavati. Načelo previdnosti je celo zapisano v ustavi in je splošno sprejeto, gre za novo hrano, ki ni prestala "evolucijskega preizkusa", zato teže presojamo okoljske, zdravstvene in druge vplive. Drugače od ZDA, kjer so bili manj previdni in so startali s stališča, da med navadnimi in gensko spremenjenimi rastlinami ni bistvene razlike, tako da potrošniki v ZDA danes niti nimajo možnosti izbire.

Pri vprašanju genskega inženiringa se veliko govoru o pritisku ZDA in korporacij. S kakšnimi pritiski se spoprijemamo v Sloveniji?

Zanimivo je, da se je v Sloveniji pojavila publikacija, v kateri naj bi bili "ovrženi miti" o biotehnologiji, izdajo te publikacije pa je, kot piše, omogočilo ameriško veleposlaništvo v Sloveniji. Na publikaciji ne piše, kdo jo je dejansko izdal, to pa je že zavajanje. Če mi na primer želimo objaviti kakšno publikacijo s sredstvi katere od evropskih institucij, moramo zraven omembe njihove podpore celo napisati, da se naša mnenja nujno ne skladajo z mnenji institucije. Tu zadaj se očitno nekdo skriva, saj če bi publikacijo izdalo ameriško veleposlaništvo, bi bilo to treba izrecno zapisati.

ZDA torej želijo svetu vsiliti hrano, ki vsebuje gensko spremenjene organizme?

Državna veleposlaništva so izpostave gospodarskih interesov države in pri ZDA je to izjemno poudarjeno. Za ZDA je trenutno politično vprašanje, kako prepričati preostali svet, naj s takšnimi organizmi ravna kot v ZDA. Zame je to nepojmljivo nasilje: da ti prideš v neko demokratično državo, ki ima svoje mehanizme odločanja, in potem tam ljudi prepričuješ, kaj je zanje dobro, to, da Američani bombardirajo slovensko javnost s 100.000 izvodi nekakšne disneyland publikacije.

ZDA verjetno močno pritiskajo tudi na EU?

Absolutno. Na spletni strani organizacije Friends of the Earth Europe je mogoče videti korespondenco v zvezi s to problematiko, kjer preberemo, kako lobisti svetujejo uradniku Evropske komisije, naj v "subject line" pri pošiljanju e-sporočil raje ne napiše „GSO“, da to ne bi zbujalo preveč pozornosti. In to je stalna tema. ZDA, Kanada in Avstralija so celo tožile EU pri Svetovni trgovinski organizaciji (WTO) zaradi omenjenega postopka odobravanja gensko spremenjenih organizmov in zanimivo je, da je takrat WTO odločila, da mora EU pospešiti te postopke v skladu s svojo zakonodajo, ni pa zanikala pravice držav, da to urejajo po svoje.

Očitno se te tri države spoprijemajo z resnimi težavami, da se lotevajo tako ostrih akcij?

Res je, same so na primer veselo začele gojiti gensko spremenjeni riž, ampak Evropa tega riža noče, niti Japonska, ki je eden glavnih uvoznikov. To je postal politični problem, saj ta riž lahko prodajo samo državam tretjega sveta, pa še tam gre vedno težje. Tu gre za izjemne pritiske. ZDA najraje delujejo bilateralno, torej se najraje spravijo na šibkejše države, kjer imajo lahko glavno besedo. Multilateralnih sporazumov ne marajo, ker so v njih manj uspešne.

Se bo revnim državam v razvoju zgodilo, da bodo postale odlagališča gensko spremenjene hrane?

To se že dogaja. Ampak posamezne afriške države tega seveda ne marajo. Na enem od posvetov na to temo je bil predstavnik senegalskih kmetov jasen: tega ne želimo. Imamo semena za rastline, ki so odporne proti suši, potrebujemo samo pomoč, da bomo ta semena lahko razmnožili. To pa seveda ni v interesu multinacionalk, saj če te prodajajo svoja semena, kmetom lahko hkrati prodajo še pesticide, herbicide in še marsikaj.

Multinacionalke z gensko spremenjenimi organizmi ravnajo kot z zasebno lastnino.

Seveda, tu gre za patente, semena, ki jih imajo kmetje, pa so v deželah v razvoju skupna last. Ne gre za vprašanje lakote. V študiji FAO, kjer so preučili prek dvesto posameznih primerov, so ugotovili, da bi ta trenutek svet lahko preživel z ekološkim kmetijstvom, z ustreznimi prilagoditvami pa tudi ob naraščajočem številu prebivalstva.

Prav ta argument se pogosto pojavlja - da takšne organizme potrebujemo zaradi rasti števila prebivalcev in s tem povezane lakote.

Najhujša napaka je uporabljati argument lakote, ker vsi vemo, da danes na svetu pridelamo več kot dovolj hrane za ves svet, kljub temu pa imamo ljudi, ki stradajo - toliko in toliko milijonov ljudi strada. Nič se ne bo spremenilo, če bomo spremenili samo način pridelave. Spremeniti moramo način porazdeljevanja, globalno ekonomijo, torej ekonomsko razdelitev. V tem je težava, ne pa v količinah hrane.

Kje je največji problem pri obravnavi gensko spremenjenih organizmov v javnosti in stroki?

Problem je, kako odločati o novih tehnologijah, ki so tvegane in bodo imele dolgoročne posledice za družbo. Sprejeti moramo način odločanja, ki omogoča širok pogled in široko odločanje. To ni tehnično vprašanje za molekularne biologe. To je vprašanje za okoljevarstvenike, strokovnjake za ekologijo. To je vprašanje odnosa med rastlino in okoljem, gre tudi za zdravstvene posledice. Gre za sociologijo in tveganje, kakšne bodo posledice, kje in kdo bo imel korist, kdo dobiček, kdo bo plačal tveganje. Je tudi ekonomsko vprašanje, vprašanje nacionalne ekonomije, globalne ekonomije, vprašanje lokalnih skupnosti in ekonomije kmetije. Konec koncev gre lahko tudi za filozofsko vprašanje, lahko bi vprašali teologe. Gre za etično vprašanje, za zdaj pa se na ravni EU in tudi pri nas obravnava zelo tehnično.

Zdi se, da je med nasprotniki že zavladal preplah, da že čutijo, da je stvar deloma zamujena.

Res je, malo smo že zamudili, ravno zato, ker tega nismo že na začetku vzeli resno. Problem pa postaja vedno večji v ZDA, ker je širitev takšnih organizmov bliskovita. V sedemdesetih letih so se začele prve raziskave, komercialno pa mislim, da gojenje teče že 13 let. V Evropi se moramo boriti za svoj sistem, za Evropo, ki naj bi bila demokratična, transparentna, utemeljena na bolj človeških načelih. V nekaterih stvareh se bistveno razlikujemo od ZDA, zato moramo na takšne organizme gledati s povsem svojega vidika.

Koliko je dejansko že zamujenega?

Še ena zelo huda zmota je, da če bomo imeli neko število gensko spremenjenih organizmov že na svetu, smo vse zamudili. Ni res, gre za načelnost, gre za to, da postavimo postopek za naprej. Ne vemo, kaj vse še pride, mogoče nas vse hudo šele čaka. Pomisliti moramo na to, kaj se bo zgodilo, ko ti organizmi pridejo v naravo, se tam veselo razmnožujejo in križajo. Kaj bo potem? Ravno zato menim, da je stvari zdaj treba čim prej ustaviti oziroma upočasniti.

Ali dokazi o negativnih posledicah gensko spremenjenih organizmov sploh obstajajo?

Te raziskave so se zdaj šele začele. Geni določajo lastnosti in vplivajo prek beljakovin. Nekatere beljakovine so tudi tiste, ki povzročajo alergije, in nekateri v zvezi s tem govorijo o prispodobi „destabilizacije genoma“. Nekatere stvari lahko vidimo že zdaj, drugih še ne. In to je tisti najhujši del. Nekateri takšne organizme primerjajo z atomsko bombo: nobeden od znanstvenikov pred poskusnimi razstrelitvami ni slutil, kakšne pogubne posledice ima lahko "nadzorovana" razstrelitev - vse strahotne posledice zaradi sevanja so se pokazale potem. Ne vemo, ali je vredno izpeljati ta "poskus" ali pa morda lahko cilje v kmetijstvu dosežemo na načine, ki ne bodo imeli hujših posledic. Trdimo, da obstaja način. Ekološko kmetijstvo je eden od načinov.

Koliko pa drži prepričanje, da vse znanstvenike plačujejo korporacije, da zagovarjajo te organizme?

Jasno je, da stroka ni enotna. Nekateri so zelo proti, drugi poudarjajo, da ni zadosti podatkov in dokazov, da bi se lahko opredelili. Pred kratkim so na Norveškem opravili raziskavo, ki so jo delali sociologi, o tem, kaj znanstveniki menijo o genski tehnologiji in kakšno je njihovo ozadje. Ugotovili so, da zagovorniki večinoma delajo za to industrijo oziroma v inštitutih, ki jih ta financira, in da so ti znanstveniki večinoma ozko specializirani. Skeptični znanstveniki pa navadno delajo za finančno neodvisne institucije in imajo poleg (mikro)biološke tudi okoljsko izobrazbo in širši pogled na problem. Sklep norveških raziskovalcev je bil, da morajo politične institucije pri načinu odločanja o teh tehnologijah poskrbeti, da sodeluje dovolj široka paleta strokovnjakov. To je potrdilo tudi naš način razmišljanja.

Ampak rastline smo križali že pred gensko tehnologijo, rastline, ki jih jemo danes, so povsem drugačne kot tiste pred sto, dvesto leti.

Prva namerna križanja so se res začela že pred nekaj stoletji, seveda pa so tudi kmetje že od nekdaj odbirali boljše rastline in jih razmnoževali naprej. Ampak vse te spremembe so se dogajale znotraj omejitev narave, znotraj zmožnosti reprodukcije vrste. Pri genskem inženiringu pa teh omejitev ni. V naravi lahko pride do kakšnega prestopa genov, vendar se to v naravi korigira in odpade 99 odstotkov takšnih mutantov.

Znanosti pa tega ne gre zaupati?

Korporacija Monsanto je vlagala veliko denarja v takšne raziskave. Če vemo, da so iste korporacije, ki danes gensko spremenjene rastline promovirajo kot boljše in varne, pred leti dajale na trg pesticide, ki so danes celo prepovedani, moramo o njihovi dobronamernosti vsekakor podvomiti. Zdaj pa naj jim zaupamo preskuse z gensko spremenjeno hrano?! Družba mora razviti mehanizme, s katerimi ne bo nasedala nekomu, ki ima izključno komercialne interese.

Kakšne priložnosti ponujajo gensko spremenjeni organizmi?

Prikažemo jih sicer lahko neomejeno, vendar je težko predvideti, kaj je obetavno, kaj pa je veliko tveganje. Na primer glede gensko spremenjenih rastlin, odpornih proti suši ali soli.

Poznamo alternativo?

Seveda: že danes v Afriki in drugod obstajajo gojene rastline, ki so odporne proti suši ali ki dobro prenašajo sol. Ampak treba jih je odbrati, razmnožiti. Takih rastlin pa ni mogoče patentirati na enak način, kot to počnejo korporacije z gensko spremenjenimi rastlinami, saj so družbena last in interes, od njih multinacionalke ne morejo imeti dobička.

Torej rastline, kakršne z genskim inženiringom želijo ustvariti danes, že obstajajo?

Da, in to je ta dodana vrednost narave, ta inovacija. Ob tem ni pomembno, ali je zadaj bog, evolucija ali karkoli drugega. V naravi to že vse obstaja in tam bi najprej morali iskati rastline, odporne proti suši, saj je narava že sama poskrbela za to.

Znanstveniki bi to verjetno lahko vedeli?

Težava je v nasprotju med finančnimi in raziskovalnimi interesi. Raziskave so drage, zato se jih veliko opravi pod pokroviteljstvom multinacionalk, ki imajo pri tem svoje interese. In potem pridemo do situacije, ko raziskovalci upoštevajo interese tistega, ki jih plačuje.

Kakšne rešitve vidite vi?

Človeštvo ima danes globalne, skupne probleme in tako tudi skupne interese, zato bomo morali najti neki način sodelovanja in ne le tekmovalnosti, kot se to dogaja danes. Rešitev bi bilo na primer lahko tudi evropsko vodeno raziskovanje pri žlahtnjenju rastlin v sodelovanju z afriškimi državami.