Nedolžne? Lepe? Pametne?

Nedolžne? Pa kaj še, ljudski glas je v tej kategoriji neizprosen. Nedolžna blondinka ni nič drugega kot bistroumni nesmisel. Nekaj takega kot pošten cigan, če si sposodim socialni kontekst, ki je v Sloveniji vedno aktualen. Moj najljubši plavolasi vic na to temo je tale: Zakaj blondinke vozijo kabriolete? Da imajo več prostora za noge. Skratka, urbana mitologija blondinke na družbeni lestvici uvršča le zarezo nad Ukrajinkami. Ljudski glas namreč Ukrajinki nikoli ne bi prisodil kabrioleta.

Lepe? Za primerjavo je tule ena ameriška: Kako rečete afroameriškemu doktorju jedrske fizike z Nobelovo nagrado? Zamorec. Hja, blondinke bije podobna usoda. Tako kot se povprečnemu kukluxklanovcu žvižga za akademske nazive temnopoltih Američanov, tako bo v očeh klenega produkta stare patriarhalne šole že svetla barva las preglasila ženskine nadstandardne lastnosti. Sploh če ima primerno globok dekolte. Ali pa dovolj kratko krilce. Oziroma oboje. In ob tem še žgoli o brizganju iz dolgih cevi.

Pametne? Blondinko, ki je upala, da novo leto ne bo padlo na petek trinajstega, smo pobrali v enem od milijarde bolj ali manj domiselnih vicev, ki kolobarijo po spletu, tisto, ki je za glavno mesto Slovenije razglasila Skuter, pa smo Tistega lepega popoldneva videli v živo na nacionalni televiziji. Drži, blondinke so resnično bolj zabavne in v njihovi družbi tako ali drugače ni nikoli dolgčas. Imajo moški zato raje plavolaske, kot trdi hollywoodska klasika Howarda Hawksa iz leta 1953, v kateri Marilyn Monroe odigra enega najbolj železnih stereotipov, ki se je za vse večne čase uspešno zasidral tako v moških erotičnih fantazijah kot v ženskih predstavah o tem, kako tlakovati bližnjico do moškega srca oziroma sredstev na njegovem bančnem računu? To, da je naslov Gentlemen prefer blondes prerasel v ustaljeno besedno zvezo, kakopak ni naključje, še manj naključen pa je kultni status Hawksovega filma. Ženski lik, ki ga igra Marilyn Monroe, sliši na ime Lorelei, Lorelei Lee, če smo natančni. V germanski mitologiji je bila Lorelei prelestna vila, razume se, da svetlolasa, ki je na skali nad reko Ren s pesmijo privabljala čolnarje in jih nato pogubila v rečnih valovih. Se pravi, germanska inačica sirene in Sfinge v eni osebi, ki v svoji srži predstavlja simbol moškega strahu pred ženskami. Tudi Marilyn poje - in sicer zimzeleno vižo Diamonds are a Girl's Best Friends, Internacionalo deklet in žena, ki želijo dosanjati ameriški sen, še enega od klasičnih presežkov tega navzven kičastega muzikala. Komični vrhunec filma pa je nedvomno prizor na sodišču, ko začne Jane Russell, sicer temnolasa seks bomba, brez zadrege in s točno določenim namenom imitirati Marilyn Monroe. Plavolaskam se namreč tradicionalno pripisuje več ženstvenosti in strasti, oboje pa na stežaj odpira vrata v moški svet ter prinaša odpustke različnih vrst in vrednosti. Cena, ki jo je treba plačati za takšno napredovanje po družbeni lestvici, je navsezadnje zelo nizka: prgišče opazk in dovtipov o kratki pameti, od katerih povečini živi bulvarski tisk. Pedantni Američani so izračunali, da se je leta 2005 v ZDA za preparate, ki se uporabljajo za posvetlitev las, zapravilo več kot 22 milijard dolarjev.

Blondinke so torej virus, ki osvaja svet. Le ozrite se okoli sebe. Družabni kroniki na globalni ravni vlada Paris Hilton, ki je z umetelnim fafanjem na domačem videu še dodatno pihnila moškim na dušo. Kraljica ljudskih src s trajnim mandatom ostaja princesa Diana. Estrado obvladujejo Christina Aguilera, Shakira in Britney Spears - ki pa je padla v nemilost, takoj ko je (zgoraj in spodaj) radikalno skrajšala blond frizuro. Prihodnost Hollywooda se imenuje Scarlett Johansson, preteklost pa si v španoviji z Marilyn Monroe delijo Veronica Lake, Jayne Mansfield, Kim Novak, Janet Leigh, Kim Basinger, Michelle Pfeiffer in Sharon Stone. Evropskega filma ne bi bilo brez Marlene Dietrich, Brigitte Bardot in Catherine Deneuve, brez Ciccioline, Karin Schubert, Moane Pozzi, Silvie Saint, Gine Wild in Vivian Schmitt pa ne evropskega pornobiznisa, ritem ameriške industrije za odrasle pa narekuje Jenna Jameson, ki je lani zaslužila bajnih 30 milijonov dolarjev. Hej, blondinka je tudi Joanne Kathleen Rowling, ki s špehi o Harryju Potterju lomasti po prestižnem knjižnem trgu, svojo uspešnost pa meri v stotinah milijonov funtov.

Plavolasa Slovenija

“Vici o neumnih blondinkah zame niso žaljivi, ker vem, da nisem neumna, in vem, da nisem blond,” je odgovorila Dolly Parton, zimzelena dama countryja, ki že trideset let fura imidž prsate blondinke, ko so jo prosili za komentar o stereotipnih predstavah glede svetlolasih žensk, za katere se pospešeno ogrevajo tudi pregovorno zadržani Slovenci. Sam pri sebi iskreno dvomim, da bodo viže skupin Atomik Harmonik in Turbo Angels preživele trideset let, upal pa bi si reči, da sem najverjetneje edini, ki se ob pogledu na žvrgoleče protagonistke obeh vokalno-instrumentalnih zasedb sploh ubada s takšnim vprašanjem. Življenjska doba glasbe, ki je namenjena poslušanju z očmi, je pač odvisna od tega, kako dolgo lahko njene izvajalce in še zlasti izvajalke gledaš z ušesi. Ni finta v tem, da atomično Špelo Grošelj ločiš od turbo Marjetke oziroma turbo Mašo od atomične Tejči Vuk in obratno, štos je prav v tem, da jih ne ločiš. Stvari se morajo spreminjati samo toliko, da ostanejo enake. Sploh pa na slovenski estradi. Če Slovenci kupijo Atomik Harmonik, bodo tudi Turbo Angels, in če jim uspešno prodaš Brigito Šuler, boš imel toliko manj dela s trženjem Mance Špik. In narobe, seveda. Blondinke imajo pač svojo moč, kar postopoma odkriva vse bolj svetla primadona Helena Blagne Zaman, epidemija pa se očitno širi tudi na politično prizorišče, kjer je po dolgem času zaznati vidnejše premike. Za simpatije volilnega telesa se kar na lepem poteguje še neizbrušena svetlolaska Katarina Kresal kot rešilna bilka, ki je s prihodom na čelo bankrotirane stranke njene ratinge pri priči obrnila navzgor. Navsezadnje je politika v Sloveniji tako prepričljivo moška domena, da jo lahko primerjamo s pornografijo, za katero je pri nas zanimanje naglo naraslo prav po zaslugi dveh blondink: bujne Andreje Jelen alias Cassandre in multitalentirane Petre Slapar, ki je h gledanosti Piramide pripomogla bolj kot večina gostov Erike Žnidaršič. Vprašanje, ki se med stikanjem po uravnoteženem javnem zavodu TVS postavlja samo od sebe, pa je, zakaj stilisti med pumpanjem telegenične karizme Jasne Kuljaj vztrajajo pri `umetni inteligenci', torej pri temnih odtenkih, ki so preverjeno out. Poglejte samo največjo koalicijsko stranko: čeprav v njenih klopeh sedi najlepša poslanka Eva Irgl, jo volilno telo vse manj občuduje. Ampak z malce peroksida bi najbrž zgladili tudi ta problem ...

O tem, kako zelo slovenska javnost podpira lik in delo blondink, smo se prepričali pred dvema letoma, ko je anonimna potrošnica na oglaševalsko razsodišče pri Slovenski oglaševalski zbornici poslala pritožbo zaradi oglasa "Primerno tudi za blondinke", s katerim so v Slovenskih novicah oglaševali priljubljeni sudoku. Vlagateljica pritožbe je menila, da takšna groba javna komunikacija vpliva na povečanje stopnje nestrpnosti v družbi in vodi v postopno institucionalizacijo rasizma, oglaševalci pa so njeno posredovanje zavrnil z obrazložitvijo, da pritožbo sprejmejo le, “če predpostavimo, da so blondinke na neki način inferiorne v naši družbi, v kar seveda ne verjamemo in tudi ne podpiramo. Šale na račun blondink so namreč tako pri nas kot tudi drugod po svetu razširjene in široko sprejete in nihče zaradi teh šal ne bo začel sovražiti blondink, blondinke pa zaradi tega v družbi niso stigmatizirane”. Da pritožba ni utemeljena, je razsodilo tudi oglaševalsko razsodišče, ki je menilo, da je šlo pri uporabi slogana za očitno parabolo in pretiravanje, saj “v slovenskem kulturnem prostoru stalno kroži vrsta šal na račun blondink, pa blondink kljub temu ne moremo označiti kot manjšino, ki je stigmatizirana in zato potrebna posebne zaščite”.

Evolucijska psihologija

Moškim so torej všeč plavolase seks bombe in ženske si želijo, da bi jim bile podobne. To je nekaj povsem normalnega. Ne, ne gre za stereotipe, gre za znanstveno utemeljeno resnico, razlagata evolucijska psihologa Allan S. Miller in Satoshi Kanazawa, ki bosta svoja dognanja septembra strnila v knjigi Why Beautiful People Have More Daughters (Zakaj imajo lepi ljudje več hčera). V človeški naravi, ki jo poleg individualnih spoznanj in vplivov okolja pomembno oblikujejo tudi izkušnje naših prednikov izpred milijonov let, ni ničesar politično korektnega, menita Miller in Kanazawa. Še več, moški in ženske naj bi se v veliki večini ne glede na kulturne razlike obnašali podobno, tako pa naj bi tudi razmišljali in čutili. Skratka, ženska želja izgledati kot Barbika (mladosten videz, ozek pas, velike prsi, dolgi svetli lasje in modre oči) je neposredna, realistična in razumljiva reakcija na moško željo po parjenju z ženskami takšnega videza. To ni diktat kozmetičnih multinacionalk, marveč evolucijska logika. Moškim je prirojeno, da se odzivajo na mlade ženske, ker so mlajše ženske načelno bolj zdrave od starejših. Eden od zunanjih znakov zdravja so tudi sijoči lasje. In če so pri tem še dolgi, to moškemu signalizira, da je njihova imetnica že dolgo zdrava in primerna za parjenje. Drugi signal je razmerje med ožino pasu in širino bokov. Izrazitejše ko je takšno razmerje, bolj hormonska in potemtakem plodna naj bi bila ženska, ki se z njim ponaša. Z evolucijsko logiko je moč pojasniti tudi pogosto moško obsesijo s prsatimi ženskami, razlaga harvardski antropolog Frank Marlowe. Večje dojke so namreč tudi težje in starejša ko je ženska, bolj se povesijo. Gre za še enega v nizu signalov, na katere se podzavestno odzivajo moški, ki tako kot pri dolgih laseh nagonsko iščejo najmlajšo in torej najbolj zdravo in najprimernejšo samico za nadaljevanje vrste. Ženske z majhnimi dojkami lahko moškemu `skrijejo' svoja prava leta in zdravstveno stanje, zato take, podobno kot tiste z ozkimi boki, s kratkimi in temnimi lasmi, za moške praviloma niso najprivlačnejše. Na nagonski ravni jim nekaj prikrivajo. Dolgih svetlih las, drugače od dojk, pasu in bokov, ni bilo treba prekrivati z obleko, ki je sprva pač rabila izključno za zaščito telesa pred mrazom. Zato ni naključje, trdijo evolucijski psihologi, da je koncentracija blondink največja prav v severnih deželah, od Anglije, Škotske, Nemčije in Nizozemske do skandinavskih in baltskih držav pa vse do severne Rusije. Evolucija je sama poskrbela, da so moški vedeli oziroma videli, pod katerim krznom se skriva za prokreacijo najprimernejša ženska.

Na tej točki se znanstvenim teorijam priklopijo še teorije zarote, ki učijo, da niso naivne blondinke, marveč tisti, ki ne verjamejo, da si vice o blondinkah izmišljajo prav blondinke. Šlo naj bi za njihovo premišljeno multimedijsko kampanjo, s katero naj bi nas utrdile v veri, da so blondinke neumne, hkrati pa naj bi pod to stigmo nemoteno delovale v svoj prid in dosegale maksimalne cilje z minimumom vloženega dela in sredstev. Blondinke v resnici sploh niso neumne, le ves svet jim je uspelo prepričati, da so take. In to načrtno. Plavi lasje so postali znamenje praznoglavosti. Zato blondinke načelno ne potrebujejo odvečnih besed. Izražajo se s svojo pojavo, govorijo z barvo svojih las. Na drugi strani je navadno moški, ki si pod vplivom medijev reče, ah, ta je blondinka, neumna kot noč, z njo bo lahko. Blondinka je s tem že na pol poti do zmage. Za blondinke se pregovorno ne pričakuje, da bi karkoli znale ali vedele, zato se jim na vseh področjih prizanaša in vsak njihov uspeh pomeni presenečenje epskih razsežnosti. S to strategijo blondinke prihajajo do sanjskih porok in zavidanja vrednih karier na vseh področjih družbenega delovanja, o čemer smo konec koncev brali tudi v tem prispevku. Z eno besedo, blondinke so naše največje bogastvo.

Spomnimo se še na nesmrtna dela antičnih mojstrov besede, v katerih nastopajo simpatične boginje, od Afrodite do Venere in od Artemide do Diane. Jep, bile so plavolaske. Nič čudnega, da v represivnih monoteističnih veroizpovedih, s katoliško na čelu, ne najdemo nobene več.