Če ne veš, kaj počneš, se ubiješ

Kirby Chambliss, akrobatski pilot

Kirby Chambliss, svetovni prvak

Kirby Chambliss, svetovni prvak
© Simon Pukl

AirRace je novost v svetu športa, saj postavlja dogajanje, ki spominja na cestne hitrostne preizkušnje, nad glave gledalcev. Disciplina, če temu lahko tako rečemo, se namenoma izogiba akrobatski konotaciji, saj gre za dirko. Štejejo sekunde. Nič drugega. In seveda zračna proga, ki natančno določa potek letenja. Trasa letenja je postavljena nad vodo in določena z dvajsetmetrskimi stožci, napolnjenimi z zrakom, gledalci pa so na varni razdalji, na obali. Pri vertikalnih in horizontalnih preletih se doseže tudi desetkratni gravitacijski pospešek, kar zoži pilotovo vidno polje na eno samo točko, ki jo vidi pred sabo.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Kirby Chambliss, svetovni prvak

Kirby Chambliss, svetovni prvak
© Simon Pukl

AirRace je novost v svetu športa, saj postavlja dogajanje, ki spominja na cestne hitrostne preizkušnje, nad glave gledalcev. Disciplina, če temu lahko tako rečemo, se namenoma izogiba akrobatski konotaciji, saj gre za dirko. Štejejo sekunde. Nič drugega. In seveda zračna proga, ki natančno določa potek letenja. Trasa letenja je postavljena nad vodo in določena z dvajsetmetrskimi stožci, napolnjenimi z zrakom, gledalci pa so na varni razdalji, na obali. Pri vertikalnih in horizontalnih preletih se doseže tudi desetkratni gravitacijski pospešek, kar zoži pilotovo vidno polje na eno samo točko, ki jo vidi pred sabo.

Kirby Chambliss je lanski svetovni prvak. Usposabljanje za pilota je začel leta 1979 in še istega leta pri komaj dvajsetih samostojno prijel pilotsko palico v roke. Vloga letalskega inštruktorja mu ni dišala, zato je takoj presedlal na akrobatsko letenje, kjer je lahko pospešeno razvijal svojo nadarjenost. V času redne službe komercialnega pilota se je pobral iz rodnega Teksasa in poiskal ugodnejše podnebje in teren za zasebno letalsko stezo v Arizoni. Namesto garaže je postavil hangar za hišo tako, da lahko izvaja akrobatske figure v zraku tik pred svojim pragom. Pravi, da je zanj letalski trening del vsakdanjika, saj v dveh tednih abstinence sicer pozabi, kako držati pilotsko palico. 24 tisoč ur letenja mu omogoča obdržati trezno glavo in mirno roko pri preletih s hitrostjo 320 kilometrov na uro pičle tri metre nad tlemi.

Verjetno ni treba posebej omenjati, da ste letos pod velikim pritiskom, saj bi radi dosegli izid, enak lanskemu. Kakšna so pričakovanja?

Naj takoj povem, da pričakujem zmago. Zato sem tukaj. Šport se razvija, tekmovalcev je vsako leto več. Mislim, da nimajo vsi možnosti za zmago, vendar je letos vsaj šest konkretnih kandidatov. Katerikoli izmed njih lahko zmaga. Odločajo desetinke sekunde. Rezultati prvih petih uvrščenih se ne razlikujejo za več kot sekundo ali celo za pol sekunde. Za vožnjo je potrebna izjemna zbranost. Dogajanje je tako hitro in napeto, da zgubim občutek za hitrost kroga. Rezultat preberem šele z zaslona.

Od kod takšna motivacija za tekmovanje v zraku?

Imam zelo razvito tekmovalnost. Pred mano je vedno le en cilj, in to je zmaga. To jemljem zelo resno, saj je z zmago povezan prihodek. Če ne zmagujem, finančno zaledje uplahne. Če začnem izgubljati, postane sponzor živčen, in če še naprej izgubljam, se odloči za drugega tekmovalca. S tekmovanji se preživljam. Nisem odgovoren samo zase. Tukaj je še celotna ekipa. Vsi skupaj se trudimo in vsi smo odvisni od mojega uspeha, zato si celotna ekipa prizadeva za uspeh.

Če se takole ozrem naokoli, vidim, da ste tekmovalci, drugače kot pri drugih športih, vendarle nekoliko bolj v letih. Verjetno štejejo izkušnje in zajetna količina ur v zraku za nekajminutni nastop na tekmi. Kako so videti priprave?

Trening? Kar počnemo, je precej nevarno, neredko na robu zmogljivosti. Brez zajetnih izkušenj ne ostaneš dolgo v zraku. Če ne veš, kaj počneš, se ubiješ. To je resnica o tem športu. Nobenega nadomestila za izkušnje ni. Noben še tako intenziven trening ne pomaga. Zato so med tekmovalci predvsem izkušeni piloti, ki trdo delajo, da pridobijo licenco za tekmovanje. Proces je izredno strog in zgolj najboljši opravijo preizkus. Ko se letalo postavi v vertikalni položaj, ko izgubi vzgon, ko se znajdeš v takšnem kočljivem položaju, moraš vedeti, kako se rešiti. Ko si enkrat v zraku, iz letala ne moreš izstopiti. Če ne gre, končaš v vodi. Udarec ima navadno tragične posledice. To je tudi bistvena razlika med formulo 1 in zračno dirko. Če se voznik F1 zaleti v zid, se bo v 95 odstotkih primerov izmazal, če treščiš v vodo z letalom, imaš 95 odstotkov možnosti, da se ne boš več pobral. Leta in leta letenja zlezejo pod kožo in pilot lahko počasi razvije nagon za letenje. Tukaj ni bližnjic. Zato je večina kolegov starejša od mene. Mladih tekmovalcev na RBAR-u ne srečaš. Treniramo na različne načine. Izjemno pomembna je fizična kondicija. Pri takšnem letenju so pospeški izjemni. Edini način upiranja gravitacijskemu pospešku je poleg ustrezne obleke odlična fizična kondicija ...

... in zbranost, predvidevam.

Seveda, ogromno mentalnega napora je treba vložiti. Progo je treba pred tekmo natančno vizualizirati. Pomagamo si na različne načine. Maketa proge pomaga, da lahko predvidevam, kako bom izpeljal posamezen zavoj in kakšen bo pospešek pri zavoju. Potem sledi dejanska preizkušnja. Takrat je treba vedeti, kje je meja, kje je voda. Pri 400 kilometrih na uro ni časa ugotavljati, kakšna je proga, kje so vratca in kje je voda. Gledalcu se zdi dogajanje hitro. V letalu je še hitrejše. Ko si enkrat v zraku, je že prepozno.

Je bilo kdaj prepozno? Koliko je manjkalo do katastrofe?

Bil sem pogosto zelo blizu, preblizu vode. Se zgodi. Na srečo pa se nikoli ni končalo s katastrofo. Večkrat sem se zaletel v vratca, a so skonstruirana tako, da ne poškodujejo letala in ne ogrožajo pilota. Še nikoli pa nisem razbil letala pri hitrostnih preizkušnjah. Drugo so akrobatski nastopi. Na Kitajskem je nastala okvara na krmilu letala in treščil sem v vodo pri več kot 200 kilometrih na uro. Pri zavoju zaradi mehanske okvare nisem bil več sposoben nadzorovati letala. Katastrofa je bila neizbežna, vendar sem imel srečo. Nekaj polomljenih reber in trajni spominek - brazgotina na čelu.

Pri takšnih nesrečah verjetno prevladuje mehanski dejavnik ali ne?

Ne. Navadno gre za človeški dejavnik. Iz sebe in iz letala hočeš iztisniti vse. Pogosto se sprašuješ, ali bo letalo sploh zdržalo takšne obremenitve. Šele nato pomisliš nase. Razvoj letal je šel tako daleč, da že zdavnaj presegajo meje vzdržljivosti človeka. Izkušnje ti povejo, kje so meje, kaj lahko počneš in česa ne smeš.

So pripomočki v obliki simulatorjev uporabni?

Veliko je vizualizacije proge. S tem se največ ukvarjamo. Če želiš doseči prvo mesto, moraš progo poznati na pamet. Vedeti moraš, kje so zavoji, kakšni bodo pospeški in kakšno hitrost si lahko privoščiš. Simulatorji letenja ne pomagajo, saj ne dajejo občutka pospeškov, ti pa so ključni za tekmovalca. Poleg tega je nemogoče simulirati realne okoliščine. Lahko bi naložili progo v simulator, ampak potem, ko vzletiš zares, ugotoviš, da piha veter z močjo tridesetih vozlov, in stvar je popolnoma drugačna. Vse, kar si se naučil na simulatorju, postane neuporabno.

Imate družino. Kako vas podpira pri tem?

Mislim, da je to življenjski slog, ki so ga prevzeli vsi okoli mene. Vse življenje se že ukvarjam z letali, akrobatskim letenjem, s tekmovanjem ... Ob dogodku na Kitajskem smo se soočili z resničnostjo. Lahko bi šlo marsikaj narobe. Zavedam se, da bi pri tem najbolj trpela družina. Lahko bi se končalo usodno, pa se na srečo ni.

Takšni dogodki te postavijo na realna tla, saj sčasoma pozabiš, kako nevaren šport je to. Vendar nesreče v letalstvu niso redke. Dvakrat ali trikrat na leto slišim, da se je kdo poškodoval, tudi prijatelji. Če nič drugega, pomaga ohraniti trezno glavo. Pomaga zarisati mejo in se ustaviti pred omejitvami.

Če ne bi bilo tekmovanj, kot je recimo RBAR, kje bi sprostili svojo nadarjenost?

Kaj pa vem ...

... niste nikoli pomislili na to?

Seveda sem. Akrobatsko letenje, verjetno. To, kar sem počel nekoč. Sicer pa, če odmislim letala, so to motorji. Včasih sem tekmoval v krosu. Verjetno bi se lotil tekmovanja z avti. Reli ali kakšne hitrostne preizkušnje. Vse je v hitrosti. Rad peljem hitro. Ni pomembno, kaj, letalo, motor, avto ...

Kariera je še dolga, ampak vseeno, kje se vidite, ko tekmovanja ne bodo več aktualna?

Nič posebnega. Imam dveletno hčerko in cel kup dela okoli hiše.

Jo zanima letenje?

Seveda. Ima že več kot sto ur letenja. Prvič je letela, ko je imela komaj mesec dni. Naravnost uživa, ko letiva skupaj.

Kot pilot letite tudi s komercialnimi letali, precej večjimi, kot je tole pred nama. Kako se počutite kot potnik?

Komercialna letala pilotiram štirikrat ali petkrat na leto, ampak kot potnik, hmm, verjetno se počutim kot kdorkoli, ki vstopi v potniško letalo. Fantje, ki pilotirajo večja letala, so dobri piloti. Lahko jim popolnoma zaupam, ne glede na to, da tudi sam pilotiram. Lahko se ujamem ob misli, zakaj letimo ravno skozi turbulentno območje, skozi nevihto, zakaj pri tem pilot ne zmanjša hitrosti, spusti letala niže in podobno, ampak to se sprašuje vsak.

Se reaktivno letalo pogosto znajde v zraku pri akrobatskem letenju?

Tako kot večina fantov sem nekajkrat pilotiral reaktivno letalo tudi pri akrobatskem letenju. Je zabavno, lahko delaš različne figure, tudi pospeški so večji in trajajo dlje, zavoji so krajši in ostrejši, ampak reaktivna letala so vseeno nekoliko omejena. Ne dopuščajo takšne manevrske svobode kot naša letala.

Kaj je posebnega na letalih, ki jih uporabljate za tekme?

Gre sicer za serijska letala EDGE540, pri katerih je bilo treba opraviti nekaj pomembnih izboljšav. V osnovi pa so to še vedno akrobatska letala, zgrajena trdno in zanesljivo. Z izboljšavami smo predvsem zvečali končno hitrost in omogočili letalom, da zdržijo večje obremenitve pri zavojih.

Večina tekmovalcev torej sedi v letalih istega tipa. Recimo, da razpolagava z neomejenimi viri, za katero letalo bi se odločili?

Verjetno se na trgu vedno najde kakšno boljše letalo, kot jih zdaj uporabljamo, ampak razlika v ceni pogosto ne odtehta prednosti. Za odtenek večja končna hitrost ne odtehta vedno finančne razlike. Drugače pa, če so viri neomejeni, se ne bi odločil za nobenega. Ga ni. Sestavil bi svojega.

In kaj vas zadržuje?

Načrtovati in sestaviti tekmovalno letalo je zelo težko, za to je potreben ogromen vložek inženirskega znanja. Zato raje sodelujemo s konstruktorji. Namesto konstruiranja novega letala, za katero so potrebna izdatna denarna sredstva, se raje posvečamo drobnim, a še vedno pomembnim izboljšavam zdajšnjih modelov. Zadnje leto smo se precej ukvarjali z izboljšavo motorja. Vse je spet odvisno od denarja. Če bo šport pritegnil več gledalcev, če se bo okoli nas zbralo več sponzorjev, bomo imeli več možnosti za nadaljnji razvoj. Mogoče tudi rekonstrukcijo zdajšnjih modelov.

Kaj pa za svoje zadovoljstvo?

Za zdaj imam šest letal. Enega pilotira žena, nekaj jih je za trening in nekaj je takšnih zgolj za zabavo. Poznate letalo (Fieseler) Storch? S tem letalom je Hitler med vojno rešil Mussolinija. Naročil sem ga v tričetrtinskem merilu in še čaka na to, da ga sestavim. Neverjetno letalo. Potrebuje nekaj deset metrov za vzlet. Prava igrača.

Kako je s sotekmovalci?

Tekmovalna konkurenca je vedno močnejša, razlikujemo se zgolj po izkušnjah pri tekmovanju. Novinci se na tem področju še niso preizkusili, zato imamo drugi prednost. Vendar ne več dolgo. Osebno mislim, da letos nimajo veliko možnosti za uspeh. V letu ali dveh bo slika drugačna.

Favorit?

Težko rečem, fantov ne poznam. Vsak je lahko favorit. Res je, da nekatere poznam še iz časov akrobatskega letenja, ampak hitrostne preizkušnje so nekaj drugega. Šele v letu ali dveh se bo videlo, kdo je favorit. In tukaj je še poslovno ozadje. Brez sponzorjev si težko privoščiš zmago. Večji ko je proračun, več lahko treniraš in boljši si. Ostaja tudi vprašanje, kaj komu pomeni tekmovanje. Ker se preživljam s tem, je zelo pomembno ostati na vrhu. Sedeti v letalu je moja služba. Ne glede na to, da gre za tekmovanje.

Koliko zanimanja je za tekmovanja? Je prihodnost v njih?

Gre za največje športne spektakle. Milijon in pol ljudi se zbere za eno tekmo. Nekaj mora biti na tem.

Bodiva nekoliko predrzna. Lahko prehiti formulo 1?

Gledalcem zagotavlja boljši pogled na celotno dogajanje. Pri F1 vidiš samo del proge in samo del dogajanja. Formula izgine za ovinkom in ne vidiš je nekaj minut. Dogajanje na RBAR-u je bolj tekoče, bolj celovito, vse imaš pred sabo. Mislim, da se to lahko zgodi. Tudi zneski naložb posameznih moštev, sponzorjev in organizatorjev se počasi približujejo tistim v F1.

Ampak gledalec se vseeno ne more tako preprosto identificirati z letalom, kot se z avtom. Vsi vozimo avtomobile.

Res je, toda tehnologija je v zadnjem času neverjetno napredovala. Posnetki letal v akciji so naravnost fantastični. Gledalec ima pred sabo poglede iz vseh možnih kotov. Celo iz kabine in iznad repa letala. Vidi se, kako voda škropi okoli mene, ko letim tik nad gladino. Gledalec je s pilotom dobesedno v letalu. In to je atraktivno, ker je drugače kot sedeti v avtu. Pa še nobenega pilotskega znanja na potrebuješ.