Jedrska diplomacija

Tako, skrivnost je pojasnjena. Sin libijskega voditelja Saif Al Islam Gadafi je dal v torek v enega najdražjih hotelov v Nici poklicati novinarje pariškega Le Monda in jim, obkrožen s telesnimi stražarji in svojimi tiskovnimi svetovalci, v intervjuju potrdil tisto, o čemer smo bili mnogi prepričani že prej: pet bolgarskih medicinskih sester in palestinski zdravnik, ki jih je Libija pod bremenom obtožb, da so z virusom HIV namerno okužili več kot štiristo libijskih otrok, zadrževala od leta 1999, je rabilo kot adut v polkovnikovem rokavu v še eni od zgodb o izsiljevanju Zahoda. O njihovi nedolžnosti ni dvomil nihče, niti sam Gadafi, saj je njegov sin povsem mirno dejal, da so bili “žal uporabljeni kot grešni kozel”. Pričevanja sester, da so v zaporu z njimi grdo ravnali in da so preživele pravi pekel na zemlji, je označil za pretirana in za “plod njihove domišljije”, vrhunec arogance pa si je privoščil z izjavo, da je “šlo za zapleteno zadevo, v kateri je bilo treba zadovoljiti vse udeležene, in da si je Libija izpogajala dober dogovor”. Štiristo enaišestdeset milijonov dolarjev, ki jih je katarski emir dan pred izpustitvijo sester in zdravnika po posredovanju Francije nakazal Libiji, da jih bo kot odškodnino razdelila družinam okuženih otrok, je v primerjavi s celotnim svežnjem francoskih koncesij le drobiž. “Vem, da so nam nakazali nekaj več kot štiristo milijonov dolarjev, kdo in kako jih je zbral, ne vem, jasno pa mi je, da jih brez francoske podpore ne bi bilo,” je novinarjem povedal Saif, sicer predsednik dobrodelne fundacije Gadafi. Francoska javnost se zaradi Sarkozyjevega zagotovila, da niti Francija niti EU nista plačali niti centa, sprašuje predvsem, kdo jih bo Katarju vrnil, saj naj bi jih bil šejk Hamad bin Kalifa Al Tani zaradi globokih “prijateljskih” vezi s predsednikom Sarkozyjem le posodil. Tudi skrivnost, zakaj je bil deset dni pred izpustitvijo sester na paradi ob francoskem državnem prazniku na Elizejskih poljanah Sarkozyjev častni gost prav katarski emir s soprogo, je tako pojasnjena. Medijem je bilo sicer rečeno, da je to znak "globokega vzajemnega spoštovanja voditeljev obeh držav in odličnih bilateralnih odnosov s Katarjem", a to je le še ena v nizu laži in očitnih sprenevedanj, ki jih je zgodba o reševanju bolgarskih sester prepolna. Eden zgovornejših primerov takšnega zavajanja javnosti je, po tem, kar je imel povedati Gadafijev sin, nedvomno izjava Patricka Devedjiana, generalnega sekretarja Sarkozyjeve UMP (Združenja ljudskih gibanj) - nedavno se je proslavil s tem, da svoje politične nasprotnice v odsotnosti kamer imenuje kar cipe - neposredno po osvoboditvi, da “ta brez žene šefa države ne bi bila mogoča”. Ali pa Sarkozyjeva izjava, da francosko-libijski sporazum, sklenjen v Tripoliju le dva dni zatem, ni povezan (!) z izpustitvijo sester in da je le eden od plodov vnaprej predvidenega obiska severneAfrike. Saifovo razkritje dokazuje, da je Sarkozy za dosego svojih političnih ciljev pripravljen sklepati tudi najbolj pritlehna zavezništva in zlahka prelomi zavezo mednarodne skupnosti, da nevarni samodržci ne smejo imeti dostopa niti do civilnih jedrskih programov. Že med obiskom v Tripoliju je tiskovni predstavnik Elizeja še včeraj nevarnega Gadafija označil za frequentable, malodane dobro družbo. Teden po izročitvi je zato jasno, da v tej zgodbi ni nobenega človekoljubja, pač pa je Sarkozy v Tripoli potoval kot trgovski potnik. Libija bo z obljubljenim jedrskim reaktorjem za razsoljevanje morske vode (te ima, mimogrede, dovolj) proizvajala dodatno električno energijo, namenjeno izključno izvozu, najverjetneje v Italijo. Prav tako naj bi Francija z Libijo sodelovala na vojaškem in obrambnem področju, prodajala ji bo vojaško opremo, za začetek protitankovske rakete vrste Milan v vrednosti sto milijonov dolarjev. Čeprav je Evropa že leta 2004 odpravila prepoved prodaje orožja Libiji (izposlovati ji ga je uspelo s tem, da se je po močnih pritiskih Londona in Washingtona odrekla razvijanju svojega jedrskega programa in privolila v plačilo odškodnin svojcem žrtev razstrelitve letala nad škotskim Lockerbiejem pred dvajsetimi leti), bo Francija prva zahodna država, ki ji bo orožje dejansko prodala. Še več, ker so rakete vrste Milan skupen francosko-nemški projekt, je v posel vpletla še Nemčijo, sicer eno najmočnejših zunanjetrgovinskih partneric Libije, četudi se je Berlin doslej vzdržal prodaje orožja in se, vsaj kar zadeva jedrski program, s Francijo kategorično ne strinja. Še usodnejša je zaveza Francije, ki je uradni Pariz kajpak ni potrdil, da naj bi Libiji, če bi bila ogrožena njena ozemeljska celovitost, pomagala celo z vojaško silo. Sarkozyjev naskok na Libijo je po letih hladnih odnosov med libijskim voditeljem in prejšnjim predsednikom Chiracom pričakovan; Libija je šele 76. francoski zunanjetrgovinski partner po izvozu in 45. po uvozu, francoska podjetja pa so ta trenutek težko pričakovala tudi zato, ker po predvidevanjih nekaterih nameravajo v desetih letih v svoje obrate v Libiji vložiti kar 40 milijard evrov.

Kaj pa Evropa?

Da bo Sarkozy, če bo izvoljen, novi enfant terrible evropske politike, je bilo jasno; njegova mnenja o nekaterih skupnih evropskih zadevah, morebitni nadaljni širitvi, imigracijski politiki, najbolj pa novi, pomembnejši vlogi Francije v EU, so že vnaprej nakazovala smernice njegovega vladanja. Da pa bo, kot v tem primeru, Evropo izrabljal kot kritje za svoje solistične “pobude”, in predvsem, da jim nobeden od evropskih partnerjev ne bo nasprotoval, je verjel malokdo. Francozi kajpak nimajo nič proti, ko Evropi postavlja pogoje in ji žuga, da če ne bo po naše, bo pač morala iskati ustreznejše rešitve, razmeroma zadovoljni so tudi z njegovim trenutnim tempom, saj se je na domačem prizorišču z vso resnostjo lotil dobršnega dela sprememb, ki jih je obljubljal. Primera bolgarskih sester pa ni rešil sam, kot se na videz zdi, prav nasprotno; kot mu očita strateg in poslanec socialistov Pierre Moscovici, francoska vlada, v kateri je kot notranji minister zadnja leta sodeloval, ni naredila nič za razplet te krize. Tik pred zdajci, ko bi Gadafi tako ali drugače zaradi svojih interesov prej ali slej sestre moral osvoboditi, vprašanje usmrtitve, kot je potrdil Saif Al Islam, namreč nikoli ni bilo aktualno, je soj žarometov usmeril nase in se, skupaj s soprogo Cecilio, predstavlja kot rešitelj. Res je, sestre so doma, a grenak priokus ostaja, saj je požrtvovalno delo številnih ustanov nenadoma prezrto. Evropska komisarka za mednarodne odnose Ferrero-Waldnerjeva je Gadafija dvakrat obiskala in se z njim pogajala o evropski pomoči Libiji pri prenovi njenega zdravstvenega sistema, o neposrednem evropskem financiranju prenove bolnišnice v Bengaziju, kjer naj bi se bili zaradi slabih higienskih razmer otroci okužili z virusom, in o pogojih za morebitno pomilostitev ali izročitev medicinskih sester in zdravnika. Medtem ko bo Francija služila milijone s sporno prodajo vojaške opreme, bo EU edina, ki bo odprla mošnjo za že obljubljene človekoljubne projekte in verjetno plačala tudi znaten del prej omenjene odškodnine družinam okuženih otrok, čeprav naj bi po besedah libijskega premiera Bagdadija Mahmudija to in še petletno zagotavljanje strokovnjakov plačala Francija. Kljub temu je Ferrero-Waldnerjeva diplomatsko dejala, da bo osvoboditev odprla pot novim in močnejšim vezem med EU in Libijo, pa tudi odnosom v širšem sredozemskem prostoru in z vso afriško celino.

Negodovati bi morali tudi Britanci, saj so bili intenzivno vključeni v pogajanja za rešitev krize. Javnosti doslej neznana pa so bila njihova tajna prizadevanja; kot je v Nici pojasnil Saif, je pomembno vlogo pri odločitvi za osvoboditev igral sklep britanskega sodstva, natančneje škotske pravosodne komisije, ki je nekdanjemu libijskemu agentu Abdelu Basetu Ali Al Megrahiju, od leta 2001 zaprtemu v Glasgowu zaradi vpletenosti v zadevo Lockerbie, omogočila že drugo pritožbo zoper obsodbo na dosmrtno ječo. K sklepu naj bi precej pripomogel prejšnji britanski premier Blair, kajti komisija ga je izdala komaj mesec po njegovem obisku v Tripoliju, ki je bil eden zadnjih v tujini, preden je zapustil Downing Street. Saif je prepričan, da bodo kmalu sklenili dogovor o izročitvi Al Megrahija, saj je šlo po njegovem za vezano trgovino med Libijo in Veliko Britanijo in ne več za evropsko zadevo.

Evropski diplomati pa niso skrivali ogorčenja edinole nad prvim potovanjem francoske prve dame v Tripoli; četudi si je bruseljska administracija leta (bolj ali manj intenzivno) prizadevala za rešitev tega vprašanja, je za obisk izvedela iz svojih virov in šele, ko je bila Cecilia Sarkozy že v libijski prestolnici. Za potovanje naj bi se bila odločila, ker “jo je zgodba bolgarskih sester in zdravnika globoko ganila že pred začetkom predsedniške kampanje”. Domov je prišla praznih rok, a kljub številnim priložnostim, da bi oba, predsednik in njegova žena, stopila pred javnost in povedala, kaj se gresta, se nobenemu od njiju ni zdelo vredno izjaviti ničesar. Kot da bi šlo za zasebno zadevo zakoncev Sarkozy. Pa saj je v bistvu šlo: ureditev odnosov z Libijo je Sarkozy potreboval skoraj bolj kot Gadafi, in to zaradi najmanj treh osebnih prednostnih projektov: ustanovitve velike sredozemske unije, boja proti nelegalnemu priseljevanju in miru v Darfurju, ki ga je omenil tudi v poslanici predsedniku Drnovšku ob dnevu slovenske državnosti.

Bo dejanski krivec kaznovan?

Medtem libijske oblasti ter matere okuženih in umrlih otrok bolgarskega predsednika obtožujejo izdaje, ker je sestre in zdravnika takoj po vrnitvi v Sofijo pomilostil. Libija na dosmrtno ječo obsojenih namreč ni izpustila, temveč izročila državi, s katero je leta 1984 podpisala bilateralni sporazum o medsebojni pomoči pri preganjanju kriminala, na podlagi katerega bi morali obsojeni do smrti sedeti v Bolgariji. Libijski premier je zato pozval države Arabske lige in Afriške unije, naj skupaj ukrepajo proti Sofiji, tiskovni predstavnik mater pa je od libijskih oblasti zahteval, naj sproži iskanje obsojenih prek Interpola, z Bolgarijo pa nemudoma prekine diplomatske stike. Četudi vsi verjamemo v njihovo nedolžnost. Kaj pa če so bolgarske sestre ob pomoči pakistanskega zdravnika zares namerno okužile več kot štiristo otrok, od katerih jih je nekaj več kot petdeset že umrlo, preostali pa bodo zagotovo, preden odrastejo? Če bi Libija od Interpola zahtevala aretacijo, bi Interpol ukrepal? Zakaj pa ne bo?