Smrt hinavščini - svoboda kadilcem!

Komaj sem - tudi po zaslugi cigaret! - preživel sarajevski medvojni pekel in začel v skandinavskem miru in blaginji verjeti, da je konec pregonov in napadov na moje telo in razum, že so besede kot krogle spet zasikale okoli moje glave!

Achtung! Achtung! Vsak, ki ga bodo s prižgano cigareto zasačili bliže kot 200 metrov od poslopij in hiš, kjer živijo ljudje, bo kaznovan z denarno ...

O, jebemti, v kaj sem padel. Spomnil sem se tiste "Cvaj partizanen laufen gologuzen uz brdo ..." in se brez izgub umaknil v stanovanje. Tam je dovoljeno kaditi, vendar le, če so vsa okna, vrata in druge odprtine v zidovih zaprti. Takoj ko bi se oblaček dima priplazil do sosedov, bi se znašel onstran zakona in pred strelskim vodom sodnika za prekrške.

Telefoni so nenehno brneli, bratje kadilci so klicali z vseh koncev mesta in države. Bili so popolnoma obupani, saj je vse kazalo, da bomo brez strahu pred "protikadilsko soldatesko" kadili samo še na morski obali in v gorah. Računali so name, pretolkel sem se skozi jebeno vojno, menda bom našel kako rešitev.

Naslednji dan je delovanje protikadilskih enot nepričakovano prenehalo! Ljudje, rešil nas je neki Švab! Ko so objavili, da je bil na prvi dan odprtega lova na kadilce prepričljivo najuspešnejši neki Nemec s stalnim bivališčem v Oslu (policiji je prijavil več kot 200 sovražnikov), so se njegovi norveški soborci ohladili. Kadilci so resda zlo, vendar ne tolikšno, da bi nas v boj spet vodili Nemci.

Hajka se je nehala, vzradostili so se tudi naši prikriti zavezniki - nekadilci. Da, natančno tako. Nekadilci niso naši sovražniki! Niti najmanj. Z njimi bi se zlahka dogovorili, kako skupaj živeti v miru. Njim njihove kavarne, nam naše, nekaj pa naj jih bo pol na pol. Njim njihove pisarne, nam naše ... In tako po vrsti. Nobenega razloga nimamo, da bi želeli ogrožati njihovo zdravje, njih pa prav nič ne žene, da bi nam s silo branili, če se že hočemo zastrupljati.

Protikadilci to dobro vedo, zato so si omislili propagandni trik - vojskujejo se v dresih nekadilcev. S tem zbujajo vtis in napačne predstave, da so vsi nekadilci protikadilci. To pa, seveda, še zdaleč ni res. Sicer pa so tiste dni tudi nekateri norveški nekadilci, ki so mi blizu, pozdravljali zaprisežene protikadilce s "Servus" ali z "Guten Tag".

Nekaj mesecev pozneje sem se spet znašel na udaru protikadilcev. V znanem inštitutu, kjer so me najeli, da bi jim pomagal pri nekem projektu. Kot v vseh javnih objektih so imeli tudi tam kadilci eno samo sobico za zadovoljevanje svojih "suicidnih potreb". Seveda sem od časa do časa smuknil v to sobico ali, bolje rečeno, plinsko celico, saj je bilo v njej dvajsetkrat več ljudi, kot je znašala kvadratura tega našega zatočišča. Večino mojih sodelavcev pri projektu pa so sestavljali zagrizeni protikadilci. Seveda jih je motilo, da si pogosto vzamem odmor in da dišim, torej zaudarjam, po cigaretnem dimu. Vsakič znova sem jim pojasnjeval, da ne morem spodobno razmišljati brez cigarete med prsti in da je brez dvoma v interesu projekta, da tobačim, oni pa so odgovarjali vselej enako: "To je samo izgovor." Potem so se lotili zdravljenja in prevzgoje. Vsak dan me je na mizi čakal kak nov izvod protikadilske literature s tistimi grozljivimi slikami metastaziranih pljuč, če njihovih brezštevilnih in "spontanih" zgodb o tem, kako je ta in ta dobil raka na pljučih, oni drugi pa je prav včeraj umrl od te bolezni, niti ne omenjam. Ko sem dojel, da mi gredo ti humanistični inkvizitorji že nevarno na živce, sem se odločil za protinapad. Hvala bogu imamo tudi kadilci svojo internacionalo in kontrapropagando in posegel sem po svoji najljubši. Nekaj naših ameriških bratov je že leta 1990 izdelalo genialen plakat - na njem so slike dvanajstih svetovno znanih veleumov, prav vsak izmed njih pa ... kadi! In to kako! Vidi se, da so vsi po vrsti hudi in strastni odvisniki.

Na rob plakata sem pripisal samo: "Kadim, torej mislim!" Stiskal sem jih dvajset izvodov in jih skrbno in javno izročil protikadilskim "teroristom". Obnemeli so! Skušali so se domisliti kakega intelektualnega ali umetniškega kolosa, ki ni kadil, pa jim ni pomagal niti Google. In tako so me pustili pri miru ...

Juriš protikadilcev skozi institucije sistema je obrodil sadove enkrat po 11. septembru. Ali je bilo to zgolj naključje ali pa so takrat tudi nas kadilce uvrstili na seznam tistih, ki ogrožajo svetovni mir, ni pomembno. Kajti počutili smo se nezaželene, kakor da nam cigarete daje Osama bin Laden osebno. Predpisali so nam "hišni red", strožji od vsakega taboriščnega: nikjer se ne kadi, niti v javnih stavbah niti v kavarnah! Ende! Spet so brneli telefoni, bratje v tobaku so spet tarnali ... Začelo se je organizirati odporniško gibanje, strnili smo vrste ...

Na protikadilsko-državne pamflete smo odgovarjali s pamfleti. Tako kot tisto - s knjigo nad knjigo. Recimo, oni so zapisali: "Odlok o prepovedi kajenja smo sprejeli zaradi skrbi za zdravje državljanov." Mi pa: "Revščina, brezposelnost in slabe stanovanjske razmere resnično ogrožajo zdravje državljanov, in to neprimerno bolj kot kajenje, zato se potrudite in izkoreninite to zlo. Vaš boj proti kajenju je hinavščina, ki žali zdravi razum."

In tako je šlo, vse dokler mediji niso bili opozorjeni, da napačno razumejo pojem svobode. Bili smo že na robu priznanja popolne nemoči in tik pred kapitulacijo, ko so se na našo stran nepričakovano postavile mednarodne tobačne družbe.

Resda posredno, vendar učinkovito - vsem kavarnam v Oslu so brezplačno priskrbele grelce za na vrtove! Ej, kakšno veselje. Minus 20 in več, mi pa na vrtu lokamo kavo in tobačimo kot sredi poletja. In smo deležni srditih pogledov protikadilcev. Posebej besni so bili na nekadilce, ki so z največjim veseljem pograbili priložnost in skupaj z nami uživali v tej zimski pravljici.

Seveda je stvar popolnoma drugačna, kadar se srečamo na primer na letališču. Letalo ima dve uri zamude, doživljamo abstinenčno krizo, a nam ni pomoči. Ni metadona. Oni pa nas kažejo svojim otrokom, češ "poglejte, takšni boste postali, če boste kdaj vtaknili v usta cigareto".

Protikadilci so torej prevzeli državno oblast, čeprav številni politiki kadijo (v glavnem kubanske in druge drage cigare, in to izključno tam, kjer jih ne morejo ugledati ljudske ali novinarske oči). Toda število kadilcev med mladimi se ni zmanjšalo. Ravno nasprotno! Sindrom "prepovedanega" grozdja dela prave čudeže. Ko sem leta 2002 prišel na začasno delo v Beograd, bi že na letališču najraje zapel: "Oj, Srbija, mati vseh kadilcev!" Kot da sem prišel iz aresta in se znašel na karnevalu v Riu. Nekaj dni sploh nisem ugasnil, ni še bila pokajena prva cigareta, že sem prižigal drugo ... In to z največjo lahkoto; škatlica cigaret Lucky Strike v Beogradu stane evro, v Oslu pa deset! Resda sem vsak dan poslušal politično in novo družbeno elito, kako pljuva po nas, kadilcih, vendar sem si mislil: Srbom je mogoče prepovedati vse, le kajenja in varjenja žganja nikoli!

Toda sčasoma so protikadilci med Srbi postajali vse močnejši. Prepisali in prevedli so protikadilske brošure z Zahoda in jih delili kot Jehovove priče svoje Stražne stolpe. S TV-zaslonov so nas obstreljevali s tistimi groznimi slikami in posnetki bolnih pljuč, intervjuvali so nekdanje kadilce, kot da bi bili izumili kolo ali dvofazni tok ...

Biti protikadilec je v Srbiji postalo statusno vprašanje. Kdor kadi, ni kozmopolit, demokrat, reformist, nasprotuje vstopu v EU ... In nasprotno, seveda, toda pod dodatnimi pogoji: če želiš biti sodoben državljan, Evropejec in demokrat, moraš poleg dejavnega sovraštva do kadilcev kazati še prezir do svojega lastnega naroda in histerično oboževati vse in vsakogar z Zahoda, posebej še iz Amerike.

Ko so enemu izmed takšnih dali neomejeno oblast v podjetju, kjer dobivam mesečno plačo in čir na želodcu, sem se, ker sem pač kadilec, znašel na njegovi črni listi. Človek je prepovedal kajenje v uredništvu. Bolje bi bilo, če bi mi vzel računalnik, saj bi tako lahko pisal na roko, brez cigarete pa ne morem niti s puškino cevjo na tilniku.

Ker nisem edini, smo poprosili za posebno sobo, kjer bi lahko v miru pisali in vlekli dim. Niti slišati ni hotel. Sporočil nam je, da mu ga lahko samo "povlečemo". Pretepsti ga ne moremo, ker je prestar. Že klofuta bi ga spravila pod rušo. Zamenjati ga ne moremo, ker je član vodilne mafije v državi. V svoji nemoči smo se domislili, da bi preverili strukturo tistih, ki mu ga "vlečejo", in onih, ki ga ne bi kušnili na rit, pa če bi morali zaradi tega stradati.

Ugotovitev: prav vsi protikadilci v podjetju brez ene same samcate izjeme so mu ga brez sramu in redno "vlekli" pred vsemi! Med vsemi njegovimi "vlekači" pa je bil en sam kadilec! To spoznanje o povezanosti vlečenja cigaretnega dima in "vlečenja" nas je navdihnilo, da smo začeli raziskovati javno sceno v Srbiji.

Ugotovitve so bile enake! Ali ga rojeni "kadilci" šefom in gospodarjem "vlečejo", ker vedo, da bi jih "nevlečenje" stalo kariero, ali nikotin pri ljudeh krepi samospoštovanje - ne vem.

Če skrajšam vso zgodbo: protikadilske kampanje pod pokroviteljstvom oblasti so navadno hinavstvo, ki žali zdravi razum. Prav tako kot bi ga kampanja za prepoved javnega govorjenja, s katero naj bi zavarovali glasilke. Sicer pa ni treba, da ste Tesla ali Dostojevski za ugotovitev, da zdravje ljudi danes bolj ogrožajo nizke plače in nekakovostna hrana kot dve škatlici cigaret na dan. In tako naprej ...

Vzdignimo se, bratje kadilci, vzdignimo! Imamo pravico umreti bolni, tako kot hočejo protikadilci umreti zdravi. Skleniti moramo družbeni dogovor z nekadilci, ne s protikadilci. Sicer bodo šle naše pravice v dim.