Stolp norcev

Že pred nekaj leti je moj prijatelj, ki ga nekateri prostodušneži lahkoverno označujejo kar za "satanista", Škofjeločan Peter Mlakar, medtem ko sva si v neki špelunki ob kupici hladnega piva pripovedovala razne gnusobno slastne svinjarije in grozljivosti, nenadoma kriknil, ej, Blaž, kadar boš spet šel kaj na Dunaj, moraš obiskati Narrenturm. Kva pa je to, sem bil neumen, čeprav sem dotlej že večkrat po dolgem in počez prevohljal to nam najbolj domače evropsko velemesto. O, tam pa vidiš zares hudirjeve stvari, je bil metafizičen v tistem strogo religioznem smislu, ki svet ostro deli na kraljestvo peklenskega zla in nebeške dobrote. Da je to nekakšna ustanova, kjer so razstavljeni razni eksponati, na katerih je jasno vidno, kako predrzno se hudič kar direktno vtika v svet božjega stvarstva, je še dodal.

Spomnim se, da sem nekaj podobnega že videl in slišal nekoč, ko sem se klatil tam po hrvaški obali in otokih. Na nekem malem otočku je stal ob kamniti, do belega sprani cerkvici še neki samostanček, kjer so se pred turisti po cele dneve važili trije debeli menihi, po kutah sodeč bi menil, da so bili kapucini, jim pobirali nekakšne pristojbine ter od časa do časa za svoje obilne postave nenavadno spretno in skrivnostno izginili za nekimi vratci, izza katerih je več kot povsem razločno zaudarjalo po razlitem vinu. Kot vrhunec kulturne ponudbe so ponujali ogled nekakšnega zaprašenega panoptikuma, v katerem so bili razstavljeni okrušeni ostanki antičnih stebrov, stare ključavnice, sita, nekaj skrinj in ribiških mrež, pa še dve ali tri nagačene čaplje ter pet dolgih čolnarskih vesel, kot vrhunec zbirke pa je na posebej izpostavljenem mestu na nenaravno skrivljenih trdih nogicah nekam nesigurno ter skoraj plaho stala našopana ovca z dvema glavama. Zdelo se je, da ji je pred debelimi in višnjevkasto zariplimi nemškimi turisti, ki so ji na vratu zvedavo razkrivali že povsem prhlo runo ter brskali za kakšnimi šivi, precej nerodno, in občutek sem imel, kot da bi v zadregi z obema gobčkoma momljala, ne, ne, ne, pravi sta, pravi, obe sta originalni. Medtem se je skozi vrata kot velik kotaleč se knedel prismukal najdebelejši menih, si z debelim kravjim jezikom slastno oblizoval nenaravno pordele ustnice ter nemudoma pričel razlagati (za to "vodenje" smo mu pri izhodu morali stisniti v dlan nekaj beličev), eto, djeco moja, tako je govoril, čeprav smo bili vsi že kar v letih in nihče z njim v kakršnem koli, niti duhovnem sorodstvu, eto, djeco moja, a to vam je dokaz da Sotona zaista postoji. Potem je govoril o božji harmoniji in nam predstavil hudiča kot nepopravljivega paglavca, ki neprestano opreza okrog vogalov ter, če že ne more kakšni ovci prilimati na vrat še ene glave, pa vsaj v samostanski konobi razlije velik vrč najizvrstnejšega rdečega vina.

V tem dunajskem Stolpu norcev je zlodjevih lumparij neizmerno število, še posebno pa so poudarjeni tisti primerki, kjer je bil hudič še zlasti duhovit in domiseln v svojem zlu. Sedaj se ustanova sicer imenuje Patologisches-anatomisches Bundesmuseum, vendar je brez kakršnekoli novotarije do poslednjega zrnca prahu, ki sicer tam notri poležava v težkih naslagah, popolnoma pogreznjena v romantično tradicijo panoptikuma. Obiskovalcev ni veliko. V turističnih vodnikih muzej ni omenjen, morda le z besedico, odprt je redko, pa še takrat imajo prednost prej napovedane skupine, predvsem študentov medicine. Pa tisto Spitalgasse, skrito v labirintu zgradb stare bolnišnice, je težko odkriti, čeprav mi je Attila, pri katerem sem tudi tokrat stanoval, govoril, greš samo do Freudove hiše, potem pa še malo navzgor, pa si tam, kar teoretično popolnoma drži. Toda potem, ko ga enkrat vidiš, ta Narrenturm, čeprav prvič, takoj veš, da to ne more biti nič drugega kot Stolp norcev. Zgradba je lepo okroglo debela, še najbolj podobna kakšni istrski peki, kakršna mesa, ki zdrkne podnjo, ne spusti na plan, dokler ni dobro precmarjeno. Menda je bil zgrajen leta 1784 pod cesarjem Jožefom II. kot sploh prva "moderna" norišnica na svetu. (Takrat namreč še niso imeli psihiatričnih ustanov, norišnice so se pač imenovale norišnice, podobno kot so se kurci imenovali kurc in ne penis.) Dotlej so namreč tudi tako imenovane "plemenite" norce, kot smo, zgolj za primer, šizofreniki, paranoiki in podobni, pakirali skupaj z zločinci, familijarnimi idiotki in ateisti. Tu pa so jih od teh zadnjih skupin ločili in pričeli obdelovati individualno, dokler norišnica ni bila več moderna in so paciente premestili. Ampak, to sem sicer zapazil že zdavnaj, v stavbah, kjer je dolgo bivalo veliko norcev, njihov duh ostane, kot da bi se ves njihov obup, norost, bolečina, nenadna razodetja ter izlivi že strašljive sreče zalezli v zidove in kote celic. Stolp norcev je od teh občutij kar brbotal in menim, verjetno povsem upravičeno, da tam tudi straši.

Oddelek za sifilis

In s tako stavbo se res ne da storiti nič drugega, kot da jo napolniš z eksponati anatomske patologije. Že sam vstop v ta državni muzej ne obeta nič dobrega. Zdelo se je, kot da bi se sprehajal po kakšnem slovenskem gradu, ki je bil zadnjič obljuden še v časih, ko smo imeli tam zaprte belogardiste. Prhek in moker omet je že vsepovsod odpadal s sten, ki so bile okrašene z lisami vlage, kamnita tla turobnih hodnikov so bila na premnogih mestih že čisto razbrskana, na hladnem sivem dvorišču v sredini stolpa so izmed tlakovcev brezvoljno poganjali neki žalostni pleveli in menim, da tam prebivajo tudi kakšne sluzaste muzejske podgane, špranjasta in netesna vrata pa so bila v ruskem socialističnem slogu prebarvana z debelimi mehurjastimi premazi oljnate barve (ki pa se je tudi že vsepovsod otožno luščila). Potem pa si vstopil, denimo, v oddelek za sifilis ali lues, kot je bilo to tam bolj strokovno označeno, da je vse skupaj dobilo nadih znanstvenosti. Pa je bil hudir gledati to siflo. V prvi vitrini so bili v lepi vrsti zloženi odrezani človeški kurci, od formalina ali v čemerkoli že so bili namočeni, da ne zgnijejo, rahlo porjaveli, tam ob korenu, kjer so bili amputirani, pa obrobljeni z neko prhlo sivo tkanino. Vsi razstavni eksponati so bili namreč že zelo stari, mislim, da še iz časov avstro-ogrske monarhije, kar jim je dajalo še posebno grozljiv smetiščno-fojbarski videz. Razporejeni so bili v nekem tematskem zaporedju, prvi v vrsti je bil v takem še dokaj milem začetnem stadiju, le nekakšna bradavičasta razjedica ga je kazila. Potem so sledili neki navidezno povsem čili in zdravi, kajti bolezen se je v drugem stadiju navidezno povsem potuhnila. Vendar se je ta čudni sprevod kurcev s primerki tretjega stadija razbuhtel v grozljiv krešendo popolnega gnusa, kar nekakšne nabrekle razpadajoče gliste so poležavale v tisti zaprašeni vitrini. No, danes si pa videla več kurcev kot prej vse življenje, sem malce neokusno navrgel Mirjam, ki je capljala tam naokrog ter se kot prava in rojena piflarica že bavila z mislijo na študij medicine. V naslednji omari so bile razstavljene pičke, skrbno izrezane, zaradi nazornosti prikaza široko razprte, tudi te obšite z ono sivkastomodro obrobo. In tudi te lepo razvrščene od prvega do zadnjega stadija, ko je bilo moč videti le še nekakšne nabrekle kosmate gomolje. Pri tem opazovanju mi je za hipec vstopila v glavo bogokletna misel, da so zdravniki ob tem svojem že kar strastnem zbiranju kdaj naleteli na posebno lep primerek prvega ali drugega stadija, ko se bolezen pravzaprav še ni razbuhtela v kritično stanje, saj bolnika davi vsaj desetletje in več, pa si niso mogli kaj, da ne bi navkljub vsemu v imenu znanosti uvrstili tudi tega v zbirko. Isto me je prešinilo pri odrezanih glavah. Neko pravzaprav lepo dekle, katere nežna glavica je čepela tam v vitrini s tesno, kot v velikem sramu pred vsemi temi zijali zaprtimi očmi, je dajala prav zdrav in celo svež videz. Le tam v kotu ustnic je imela nekakšne prhljajaste razjedice. Bržčas, vsaj tako sem sklepal, je bila kakšna samotna vlačugica, zaradi nenavadne domačnosti morda celo iz naših krajev. Kajti zadnjič sem med prebiranjem slovenskih narodnih pesmi naletel na neki čuden odlomek, ki meče na tisto slavno Alenčico, ono iz Kralja Matjaža, precej čudno luč. Gre pa takole: "Oj Alenka, Alenčica, je pa že na Dunaju kelnarca ..." Kakšen sloves so v tistih časih imele natakarice, se nekako ve, in če je bila res taka lepotička, ni hudir, da se ne bi motala tudi v kakšnih "kraljevskih" družbah. Nato so sledile razne odrezane glave, moške in ženske, v res grozljivem stripu tja do zadnjega stadija, ko nosovi in ušesa že odpadajo, lica nabrekajo kot vzhajajoče testo, oči pa tonejo v gomoljasto žvarovino. Zraven so bile razstavljene še lobanje in kosti, ki jih je sifilis zglodal kot miši jesensko korenje.

Nočne more

Toda tudi drugi oddelki niso dovolili res zadihati, čeprav so predstavljali bolj take "higienske" bolezni. Prav posebno obsežen je bil tisti tuberkulozni. Pravzaprav sem si pod jetičnikom vedno predstavljal bledega, suhljatega tovarniškega delavca, ki hrope, kašlja in včasih pljuje kri. Vendar jim je v Stolpu norcev uspelo zbrati vse mogoče bolezenske nakaze raznih kostnih in kožnih tuberkuloz, jako grozen pa se mi je zdel tudi razkrečen ženski torzo, ki mu je zavdal nekakšen herpes. Tiste krastice v kotičkih ust se namreč zdijo precej nedolžne, tu pa se je zdelo, kot da bi ženski med nogami pognal tak razjedajoč, bujen meseni mah. Na ginekološkem oddelki me je najbolj prizadel eksponat z naslovom "carski rez". Zdi se, da sta mama in otroček umrla med porodom. Mami so verjetno zaradi pietete do njene osebe odrezali glavo, otročkovo, ki je objokano kukala iz široko prerezanega nabreklega trebuha, pa so pustili, saj ga tako ali tako nihče še ni poznal. Zelo tragične so bile tudi njegove nogice, ki so na drugem koncu utrujeno bingljale iz mamine pičke. Po vseh teh grozljivostih so bile ordinacije srednjeveških šarlatanskih zdravilcev skoraj ljubeznive, predvsem pa hecne. Na mizi je pomenljivo ždelo obvezno razpelo s križanim, pod stropom so viseli nagačeni krokodili in želve, stene so bile ogrnjene v preproge z vtkanimi kabalističnimi znamenji, pa razni močeradi, žabe in podobna mrgolazen so dremali v kozarcih špirita ter še premnoga bolj ali manj smešna šara se je valjala po vseh omaricah, mizicah in kotih. Več kot očitno je bilo, da so ti mojstri delovali predvsem na danes tako cenjenih psihičnih energijah.

Resneje pa je postalo v prostorih, kjer so bili razstavljeni različni skoti, od zlodejevega nagajanja božji naravi povzročeni izrodki. Samo madona sem lahko rekel, ko sem zrl v neko čudno meseno kepo, ki je poležavala v nekem loncu špirita, in kar nekaj časa je minilo, preden sem ugotovil, da sta to zelo zelo čudno zraščena siamska dvojčka. Tisto, kar sem imel najprej za nekakšne škrge, se je kasneje izkazalo za ušesa, ono, kar sem imel za krila, so bile štrcljaste rokice, oči pa v tisti mehurjasti gmoti skoraj ni bilo zapaziti. Tam zraven se je ponosno krivilo okostje nekega malega bitjeca lunaste glavice, ki je nekakšen princ Narrenturma, saj je podobno, kot je ptica kivi simbol Nove Zelandije, prav on nekakšen zaščitni znak Stolpa. Verjetno se je kakemu zdravniku anatomu zazdel v svoji majhnosti celo ljubek, toda ne vem, kaj je pomislila njegova mama, ko je ta stvorček, še najbolj podoben kakšnemu kotačniku, prilezel iz njenega trebuha. Izredno sta me impresionirali tudi dve skupaj zrasli žrebeti, saj pri tistih dolgih nogah, ki so štrlele sem, tja, navzgor in navzdol, sploh ni bilo moč ugotoviti, kaj je kaj in kje je kaj. Menim, da bi bil kakšen mojster Dürer silno nejevoljen, če bi uzrl to spako in spoznal, da je storil nepopravljivo napako, ker je ni uporabil za predlogo konja, na katerem se podi kateri od njegovih štirih apokaliptičnih jezdecev. Zelo, naj mi bo oproščeno, hecno pa je bilo tudi okostje nekega hidrocefalusa, saj je res nazaustavljivo spominjalo na najbolj klasične predstave o bitjih iz vesolja. Fantič, po mojem je moral biti star kakšnih deset ali morda dvanajst let, je bil precej lepe, skladne in vitke postave, toda glavo je imel kot balon, recimo trikrat večjo kot jaz, pa so me kot otroka prav zaradi velike glave zajebavali, da sem sinko debelinko.

Kakšen dan prej sem si na razstavi v Naturhistorische museumu ogledal tudi nekaj eksponatov zloglasnega Guntherja von Hagensa, ki je s svojo novo metodo mumificiranja z nekimi plastičnimi smolami, s katerimi prepoji trupla mrličev, močno vznemiril galerijsko javnost, ko je pričel v umetniških ustanovah razstavljati prava trupla. Prijatelj Attila mi je rekel, da je, ko so odgovorni iz etičnih razlogov sklenili, da bodo to njegovo sicer neizmerno obiskano razstavljanje ukinili, in so mu dali na razpolago le še dva dni, ta kontroverzni umetnik imel galerijo odprto kar štiriindvajset ur na dan. Da bi se izognil gneči, se je Attila odpravil na ogled ob najbolj trapasti uri, okrog dveh ali treh zjutraj. Pa je še vedno čakal pred vrati dve do tri ure. Toda tisti povsem na plastiko spominjajoči seciranci delujejo nekam sterilno in prav nič grozno. O Narrenturmu pa se mi je že nekajkrat sanjalo.